|
|||||||||||
|
marko sjekloča
čez morje v pozabo Kratka predstavitev
Knjiga Čez morje v pozabo ali s podnaslovom Argentinci slovenskih korenin in rezultati argentinske asimilacijske politike je napisana z mislijo, da postane prvo vseobsegajoče delo, ki bo zajelo celotno zgodovino slovenskega izseljevanja v Argentino, od konca 19. stoletja in vse do zakulisnih dogodkov v času slovenskega osamosvajanja v začetku devetdesetih let 20. stoletja. Do sedaj je v slovenski literaturi obstajalo le nekaj parcialnih del na to temo. Pristop k vprašanju slovenskega izseljevanja v Argentino je interdisciplinaren, zato je knjiga razdeljena na tri dele. V prvem, zgodovinskem delu, opisuje razloge, potek izseljevanja in argentinsko migracijsko politiko. Poskuša najti odgovor na vprašanje zakaj so se Slovenci izseljevali v tako pomembnem številu ravno v Argentino in kako so se tam organizirali. V drugem delu je osrednja tema politična kultura ali politična realnost na katero so slovenski izseljenci močno, včasih tudi pretirano reagirali. V Argentini so se delili (pre)pogosto zaradi vprašanj, ki so zadevala politični razvoj domovine. Delili so se ob vprašanju Jugoslovanske narodne odbrane, karakterja Kraljevine Jugoslavije, ob vprašanju komunistične ideje in antifašističnega boja, ob vprašanju stalinizma, družbeno politične ureditve povojne Jugoslavije, nato pa se sprli tudi ob vprašanju slovenskega osamosvajanja. Posledice ne samo tega, temveč celotnega sklopa vprašanj, ki jih postavlja izseljevanje, so prikazane v tretjem delu, kjer je osrednja tema sociološka - asimilacija in odgovor na vprašanje ali je asimilacija dobra ali slaba, kako dolgo se ji je moč upirati in kaj pričakovati od druge, tretje ali četrte generacije izseljencev. Sinteza na koncu knjige poskuša v nekaj točkah strniti ves proces izseljevanja s ciljem pokazati, da končni rezultat izseljevanja ni pozitiven, kajti izseljenci v Argentini niso dobili to kar so pričakovali: boljše življenje kot doma. Osnovna misel je ugotovitev ene od povojnih izseljenk, ki je dejala: “Rajši bi malo potrpeli”. Knjiga govori tudi o tem, da je domovina izseljence kaj rada pozabljala. Od tod tudi naslov Čez morje v pozabo. Knjiga odpira interdisciplinarna vprašanja o problemu izseljevanja. Prav tako poskuša na enem mestu zbrati referenčno literaturo, posebej tisto v Argentini, ki je slovenskim raziskovalcem težko dostopna. Odpira več vprašanj, ki naj bi jih morebiti v bodoče raziskovalci podrobneje preučili. Prav tako vključuje dogodke, ki so manj znani, zamegljeni ali še neznani. Se izogiba podrobnejšemu opisovanju tistih točk, ki so jih že osvetlili domači avtorji, toda kljub temu poskuša pozornost usmeriti na kar največ vprašanj. Iz najnovejšega obdobja v času jugoslovanske krize pa podajam, ker sem bil ravno v tistem času v diplomatski službi v veleposlaništvu SFR Jugoslavije v Buenos Airesu, zakulisni boj v tej instituciji. Nenazadnje ima knjiga še namen mlajšega bralca opozoriti na del zgodovine, ki je bil dolgo časa zamolčan, neznan ali nezanimiv, pa je odpiranje Slovenije v svet povečalo zanimanje tudi za ta del ”pozabljenih slovenskih sinov in hčera”. Največja vrednost knjige je verjetno v tem, da je prvi poskus podati celotno zgodovino slovenskega izseljevanja v Argentino. Te težke naloge se doslej niso lotili tudi avtorji, ki že desetletja preučujejo probleme izseljevanja, zakaj, pa je bilo jasno ob številnih težavah, ki so vznikale v procesu pisanja. Interdisciplinarni prikaz in način sistematizacije pa je že vzbudil zanimanje tudi pri drugih priseljenskih skupinah v Argentini, ki, čeprav neprimerno številčnejše, tudi še nimajo podobno obdelane zgodovine priseljevanja. Knjiga je pisana z namenom, da odpre do sedaj nekatera neznana ali manj znana vprašanja o izseljevanju v Argentino, pa tudi z namenom, da pri odgovornih državnih institucijah sproži globlji premislek o problemu izseljevanja, bralcem po vsej Sloveniji, v zamejstvu in v izseljenstvu, pa ponudi drugačen in provokativen način razmišljanja, s ciljem, da bi se tudi drugi, ki imajo možnost, znanje, material ali željo, da predstavijo javnosti kar vedo, odločili za nekaj podobnega. Nenazadnje je pričujoča knjiga tudi plod spoznanja, da sem imel edinstveno priložnost skoraj deset let živeti v Argentini in dvajset let profesionalno delati na vprašanjih Latinske Amerike. Če k temu dodamo še interdisciplinarno izobrazbo, bi bilo po vsej verjetnosti škoda če bi vsa spoznanja ostala znana le avtorju ali pa odšla v pozabo. Upam, da to ni zadnji moj prispevek k tej temi, posebej če uspem v bodočnosti združiti moje znanje in izkušnje s potrebnim interesom in podporo širše družbe. Pričujoča knjiga je lahko prvi korak k naslednjemu cilju.
Celje, septembra 2004.
Marko Sjekloča, avtor. |
Domov | Nazaj |