čez morje

            v pozabo

 

                                                            argentinci slovenskih korenin

                                                                      in rezultati argentinske

                                                                        asimilacijske politike

 

  Knjiga obsega 359 strani. Tukaj podajam uvod.

Uvod

Pričujoče delo je poskus opisati osnovne procese slovenskega

izseljevanja v Argentino. Če znanemu poskušam dodati manj znano, delno

iz osebnih izkušenj, delno iz pripovedovanj, delno iz dostopne bibliografije

in dokumentacije, zato da bi bolje pojasnil, kakšno življenje je izseljence

pričakalo v izseljenstvu. Tekst naj bi bil tudi prispevek k boljšem razumevanju

procesa asimilacije. Nikakor pa ne nameravam na naslednjih straneh

podajati popolne zgodovine slovenskega izseljenstva v Argentini. Prav tako

ni moj namen zgodovine izseljevanja v Argentino ponovno razlagati,

čeprav bi se bilo o nekaterih "resnicah" treba pošteno zamisliti. Bo pa bralec

odkril razlage, ki niso v skladu z dozdajšnjimi "resnicami".

Tam, kjer je bilo mogoče, sem navedel izvor podatkov. Vsepovsod to

ni bilo potrebno, ponekod so izvori želeli ostati anonimni. Marsikaj je

zapisano tudi po osebnih izkušnjah, predvsem dogajanja v veleposlani-

štvu SFR Jugoslavije med 1989-1991. Slovenski bralec ima priložnost

prvikrat natančneje spoznati, kako je vrenje v Jugoslaviji med 1989-1991

odmevalo znotraj po navadi tako hermetične institucije, kakor je lahko

veleposlaništvo.

V povojni Jugoslaviji smo poslušali samo uradno zgodovino. Nekatera

dejstva največjemu delu javnosti niso bila znana, posebno po vojni rojeni

generaciji. Uradno se o tej zgodovini ni govorilo. Če pa smo bili naključno v

bližini tistih, ki so o nekaterih stvareh govorili šepetaje, zaradi svoje

mladosti zgodovinskih dejstev nismo razumeli. Tisto, kar uradni interpretaciji

ni bilo všeč, je zamolčala. Dogmatsko stališče je neredko brisalo tudi

obraze s fotografij, kot da bi se lahko tako spremenila zgodovina. Toda

zgodovine ni mogoče spremeniti, mogoče jo je le (ne-)namerno zamolčati,

(ne-)namerno pozabiti ali (ne-)namerno popačiti. Zato v pričujočem tekstu

ne nameravam ponovno navajati zgodovinskih dejstev, temveč bom

sistematiziral dozdajšnje ugotovitve in dodal nova pričevanja. Če nekje

opisujem dogajanja preveč subjektivno, naj mi bralec ne zameri, ni namerno,

verjetno če ni preteklo dovolj časa, da bi lahko z zgodovinske oddaljenosti

gledal na dogajanja, katerih del sem bil tudi sam.

Slovenska preteklost še zdaleč ni zaokrožena. Nekateri glasno branijo

"uradna stališča" in ne sprejemajo prav nobenih ugovorov. Drugi "a prióri"

in z vso vnemo napadajo "uradno zgodovino" in poskušajo nestrpno vsiliti

svojo interpretacijo. Tretji spet želijo, kot v grških časih, ko so žrtvovali

prinašalce slabih vesti, z diskreditiranjem "glasnika" diskreditirati tudi

dejstva. Nekateri se obračajo po srcu, drugi po razumu in še kako drugače.

Večino dejstev je mogoče preveriti. Vendar pa dokazanih dejstev ni mogoče

spreminjati, na da bi popačili zgodovino. Kjer koli je za to obstajala

možnost, sem se poskušal izogniti skušnjavi, ki lahkotno sprejema

interpretacijo kot dejstvo. Kljub temu je v zgodovini "resnica veljala tako

dolgo, dokler je ni ovrgla druga resnica".

V pričujoči knjigi ni nič izmišljenega, polepčanega, podana so dejstva

in interpretacije, tuje v narekovajih, moje brez narekovajev. Marsikateri

bralec bo verjetno na osnovi svojega znanja in pričujočega teksta prišel do

spoznanja, ki se razlikuje od mojega. V tem ni nič napačnega. Nekateri se

bodo z menoj strinjali, drugi spet ne, nekateri se bodo jezili, drugi zgražali,

tretji mi bodo prikimavali. Vsem pač nisem mogel ugoditi, tega niti nisem

poskušal. Vsekakor pa bo do "najglobljih" spoznanj prišel tisti bralec, ki bo

dejstva s pričujočih strani poskušal osvetliti tudi iz drugih virov in pričevanj.

Zato ni odveč kritično poseči po še tako "diskreditiranem" izvoru, najsi za

njim stoji kakršen koli osebni ali skupinski interes. Kajti še precej pozabljene

ali napol pozabljene dokumentacije in pričevanj obstaja, ki bi jih

bilo treba sintetizirati in predati javnosti.

 

Obstajata dve vrsti oseb. Tiste, ki ustvarjajo zgodovino, in tiste, ki

jo razlagajo. Prvim vsekakor ne gre zameriti nekritičnosti, drugim pa še

kako. Vsaka oseba je v nekih okoliščinah ustvarjalec zgodovine, v drugih pa

le razlagalec. Tudi avtor pričujočih vrstic je v temah, ki jih podaja, na

eni strani soudeleženec, na drugi razlagalec. Kot mnogi drugi sem doživljal

tista najburnejša leta med 1987 in 1991, ko se je kovala nova politična struktura

Jugoslavije, v Argentini pa so se kresala in zrcalila stališča izseljencev,

včasih tudi v močno popačeni obliki. Iz svojih izkušenj opisujem zadnja

leta jugoslovanskega veleposlaništva in odnos do izseljencev. Dogodke iz

starejših obdobij poskušam kar najbolj verno prenesti iz pripovedovanja

tistih, ki so jih živeli, ustvarjali, in iz dosegljive dokumentacije. Vendar pa so

mnogi pomembni dogodki iz zgodovine priseljevanja v Argentino pozabljeni.

Delno zaradi objektivnih razlogov, delno zaradi malomarnosti. Velik

del pozabe je posledica nevednosti. Marsikateri izseljenec je spomine

zadržal zase, dokumentacijo zavrgel ali pa se odločil, da je ne da v javnost.

Nekateri so tudi že zbrali pomemben material, toda še vedno premišljujejo,

ali bi ga objavili. Zgodilo se je celo, da so v nekaterih krogih ljubosumno

varovali dokumentacijo zase. Tako nisem mogel priti v nekatere knjižnice. V

Triglavu je namreč "zmanjkalo" veliko knjig, kot je trdil predsednik društva,

in to je bil razlog za prepoved dostopa do knjižnice, kot da bi skrivala najgloblje

skrivnosti. Pa vendarle, v njej so, po vsej verjetnosti, samo knjige in

časopisi, povezani z zgodovino izseljenstva. Vsekakor je taka kratkovidnost

zelo škodljiva. Toda bralcu bo, ko bo prebral pričujočo knjigo, postalo jasno,

da je takšno obnašanje pravzaprav globoko v srži odnosov in rezultatov

slovenskega izseljevanja v Argentino.

Vendar je zdaj skrajni čas, da še preostala dokumentacija, ki se skriva

kdo ve kje po omarah in podstrešjih, pride v javnost. Želim opozoriti, da je

marsikaj nepovrnljivo izgubljeno. V Sloveniji pa so odgovorni organi storili

premalo, da bi zaščitili dokumentacijo in spomine pred izgubo.

Za odstiranje zgodovinskih resnic je treba objaviti tudi najbolj neprijetna

dejstva in dokumente. Mnogi še vedno bežijo od resnice. Zlasti sem to

občutil v stikih s povojnimi "političnimi" izseljenci. Zato je pričujoče delo

bolj poskus dodati mozaiku kamenček, ki ga bodo drugi nadgrajevali.

Upajmo le, da ne bo prepozno, kajti s smrtjo vsakega izseljenca ali z

vsakim ovræenim zapisnikom, seznamom, pismom, časopisom, biltenom

ipd. gre v pozabo tudi delček zgodovine.

 

                                                     *

Kakor v vsaki družbi tudi v argentinski obstajajo tabuji, polresnice in

površnosti v interpretaciji kolonizacije te ogromne dežele, ki je vedno bila

ogromna, vedno željna nove zemlje in veličine, vendar pa, razen ozemeljske

veličine, kaj več ni mogla dati.

V centru razprave bo slovenski izseljenec, okolje dogajanja pa predvsem

Argentina. Poskušam ugotoviti, kakšno je okolje, iz katerega je emigriral

Slovenec, in kakšno je okolje, v katerega je imigriral, kjer je živel, delal,

se vključeval in socializiral, "argentiniziral", "pojugoslovanil" ali upiral

asimilaciji, predvsem pa še na smrtni postelji upal, da se bo vrnil v domovino.

Zanima nas, kakšna naj bi bila vloga priseljenca v novi družbi in ali

je njegova naloga ohraniti nacionalno pripadnost ali se utopiti v novi

sredini.

To vprašanje pridobiva pomen, posebno zato, ker je poslednji buren

in neenakomeren, predvsem gospodarski razvoj v svetu leta 1918, čeprav

to leto postane tudi ločnica, ki odpira nova vprašanja in spore med

južnoslovanskimi narodi (takrat se začenjajo novi problemi ...), zlasti pa razvoj

informacijskega sistema ter komunikacij v novejšem času, deloval kot

pomemben katalizator gibanja prebivalstva.

Zanima nas tudi zato, ker Slovenija ni brez podobnih težav in mnogi

tudi ne ukrepajo vedno najbolj premišljeno, ko je treba odločati o usodi

priseljencev. Gibanje prebivalstva med državami in kontinenti zajema milijone,

ki jih ni mogoče z ničimer zaustaviti, še najmanj pa s ksenofobijo ali

administrativnimi ovirami. Toda mogoče jih je usmerjati. Ksenofobija,

nacionalizem, šovinizem, rasizem, ki tlijo tudi v slovenski družbi, nasprotujejo

dolgoročni strategiji nacionalnega razvoja.

Posebno zaskrbljujoča je reakcija mlajše generacije, ki se vključuje v

te "večne razprave o domobrancih in partizanih", v katerih prevladujejo

čustvena opredeljevanja in prešibko zgodovinsko znanje. Tudi zato posku-

šam ključne točke pojasniti z opombami. Zato je toliko opomb pod črto. Upam,

da bo knjiga prispevala k temu, da se bolj posvetimo preteklosti in okrepimo

svoje argumente, ki so vse prevečkrat prešibki. Zlasti danes, ko postaja

internet oblika neposredne demokracije, ko lahko vsakdo javno objavi svoje

mišljenje, je globlje znanje močno potrebno.

Verjetno ni zmotna trditev, da je zadnjih petdeset let obdobje največjih

preseljevanj v zgodovini človeštva, večje od pohodov Džingiskana,

Aleksandra Makedonskega, preseljevanja narodov v starem veku ali

kolonializma in suženjstva. Ne samo po številu migrantov, ki naj bi obseglo

milijardo duš, temveč tudi po številu narodov in razlogov, ki so jih in jih

bodo migracije še zajele.

Politične meje držav, zvez, federacij, konfederacij, republik, pokrajin

ali provinc se v glavnem ne spreminjajo, se pa spreminjajo etnične meje in

tudi te niso večne. Če preskočimo "etnično čiščenje" Primorske med fašizmom

in tudi še danes, (načrtno?) ekspanzijo Albancev na Kosovu po drugi svetovni

vojni, "etnično čiščenje" v Ruandi ali najnovejše na Balkanu, je na

dlani, da je Evropa in z njo Slovenija rasno in etnično mešana kot nikoli

v preteklosti.

Posledice vojn so vidne predvsem v nasilnih selitvah in so takoj opazne.

V miru so selitve za daljša obdobja še bolj množične, toda vzbujajo manj

pozornosti javnosti, na žalost prepogosto tudi odgovornih državnih ali

mednarodnih institucij. Namen vojne je predvsem popravljati politične

meje. Npr. turška hegemonija kljub 500-letni politični nadvladi ni uničila

bolgarske kulture, jezika in pravoslavne vere, še več, tega ni niti poskušala.

Invazija habsburške monarhije na slovenski prostor je sicer poskušala

ponemčiti slovenstvo, vendar je le zavrla njegov razvoj, ni ga pa uničila.

Pomenila je torej predvsem politično in ekonomsko hegemonijo, ki se je

odražala posredno v kulturni hegemoniji. Zato imamo, kadar govorimo o

preporodu, v mislih ne samo kulturno prebujanje, temveč politično in

ekonomsko, torej "nacionalno". Vedno sicer ni tako, prihaja tudi do zlivanja

kultur ali pa popolnega preplavljanja tujega elementa. Kaj je drugega

izumiranje jezikov, na kar v zadnjem času strokovnjaki močno opozarjajo,

kakor izumiranje ali najmanj močno spreminjanje kulture! Toda ti procesi

so dolgoročni, trajajo po nekaj generacij, zato se pojavlja vprašanje, zakaj se

čezmorska emigracija po navadi že v prvi generaciji začne asimilirati.

V pričujoči študiji bom poskušal pokazati, da je asimilacija predvsem

plod objektivnih družbenih razmer in da je tudi izjemna individualna

požrtvovalnost ne more zaustaviti, kvečjemu zavreti in preložiti v poznejši

čas ali na poznejšo generacijo. Vendar pa bom poskušal pokazati, da je tudi

"asimiliran" emigrant koristen za družbo svojih prednikov, toda le toliko,

kolikor ta družba spozna, dojame in začuti potrebo po institucionalizaciji

odnosov. Poskusil bom pokazati, da je proces obojestranski in da so rezultati

ugodni le z aktivno udeležbo obeh strani, in dokazati, da je v procesu

asimilacije ali upiranja asimilaciji usoda slovenskega imigranta v Argentini

podobna usodi drugih etničnih skupin. Pri tem pa naj imajo bralci, ki berejo

o usodi slovenskega prebivalstva v Argentini, nenehno v mislih usodo

pripadnikov drugih narodov v Sloveniji. Če bo pričujoča knjiga prispevala

k omilitvi ksenofobije ali nekritičnega nacionalizma le pri enem bralcu,

bo dosegla svoj cilj.

 

Pričujočo študijo sem razdelil na tri dele. V prvem, zgodovinskem,

obravnavam razmere v emigracijski sredini, v našem primeru

južnoslovanskega prostora, s posebnim poudarkom na Sloveniji. Sledi opis

razmer v imigracijski sredini, nato pa poskušam opisati, kako so si izseljenci

v Argentini uredili svoje društveno življenje.

V drugem delu govorim o politični kulturi, zlasti o politični in ideolo

ški komponenti kot temeljih, okoli katerih se je razvilo delovanje slovenskih

društev v Argentini, predvojnih in povojnih. Zavedam se, da v tem delu

knjiga izgublja svojo metodološko nit in prehaja v subjektivne vode. Nekateri

deli bi vsekakor bolj spadali v spomine kot pa v pričujočo knjigo o

slovenskih izseljencih v Argentini. Toda če bi izločil dogajanja v zadnjih

desetih letih, bi bil bralec verjetno prikrajšan za najatraktivnejši del. Poleg

tega pa bosta strokovnjak in povprečni bralec tukaj odkrila dogodke in

procese, ki niso znani širši javnosti in ki so še pred dobrimi desetimi leti

bili tabu v jugoslovanski družbi. Se pa zavedam, da bo treba pozneje, ko bo

preteklo več časa, ta pričevanja obdelati z distance.

V tretjem delu sledi opis socializacijskih in asimilacijskih procesov v

argentinski družbi in poskus, da bi dojeli končno usodo slovenskega

priseljenca.

Kot je bralec opazil, sem se odločil za zgodovinsko-politološko-sociolo

ški pristop. Upam, da bo bralec našel na naslednjih straneh vsaj del

odgovorov na vprašanja, ki si jih je dolgo zastavljal. Zagotavljam pa, da se

ne bo dolgočasil. Upam še, da bo pričujoče delo prispevalo k boljšemu

razumevanju migracijskih procesov v delu Evrope, ki ji Slovenija pripada.

 

Buenos Aires, oktobra 2002