Argentinci slovenskih korenin in rezultati argentinske asimilacijske politike
Uvod
Pričujoče delo je poskus opisati osnovne procese slovenskega izseljevanja v Argentino. Znanemu poskušam dodati manj znano, delno iz osebnih izkušenj, delno iz pripovedovanj, delno iz dostopne bibliografije in dokumentacije, zato da bi bolje pojasnil, kakšno življenje je izseljence pričakalo v izseljenstvu. Tekst naj bi bil tudi prispevek k boljšem razumevanju procesa asimilacije. Nikakor pa ne nameravam na naslednjih straneh podajati popolne zgodovine slovenskega izseljenstva v Argentini. Prav takoni moj namen zgodovine izseljevanja v Argentino ponovno razlagati, čeprav bi se bilo o nekaterih “resnicah” treba pošteno zamisliti. Bo pa bralec odkril razlage, ki niso v skladu z dozdajšnjimi “resnicami”. Tam, kjer je bilo mogoče, sem navedel izvor podatkov. Vsepovsod to ni bilo potrebno, ponekod so izvori želeli ostati anonimni. Marsikaj je zapisano tudi po osebnih izkušnjah, predvsem dogajanja v veleposlaništvu SFR Jugoslavije med 1989-1991. Slovenski bralec ima priložnost prvikrat natančneje spoznati, kako je vrenje v Jugoslaviji med 1989-1991 odmevalo znotraj po navadi tako hermetične institucije, kakor je lahko veleposlaništvo.
V povojni Jugoslaviji smo poslušali samo uradno zgodovino. Nekatera dejstva največjemu delu javnosti niso bila znana, posebno po vojni rojeni generaciji. Uradno se o tej zgodovini ni govorilo. Če pa smo bili naključno v bližini tistih, ki so o nekaterih stvareh govorili šepetaje, zaradi svoje mladosti zgodovinskih dejstev nismo razumeli. Tisto, kar uradni interpretaciji ni bilo všeč, je zamolčala. Dogmatsko stališče je neredko brisalo tudi obraze s fotografij, kot da bi se lahko tako spremenila zgodovina. Toda zgodovine ni mogoče spremeniti, mogoče jo je le (ne-)namerno zamolčati, (ne-)namerno pozabiti ali (ne-)namerno popačiti.
Zato v pričujočem tekstu ne nameravam ponovno navajati zgodovinskih dejstev, temveč bom sistematiziral dozdajšnje ugotovitve in dodal nova pričevanja. Če nekje opisujem dogajanja preveč subjektivno, naj mi bralec ne zameri, ni namerno, verjetno e ni preteklo dovolj časa, da bi lahko z zgodovinske oddaljenosti`gledal na dogajanja, katerih del sem bil tudi sam.
Slovenska preteklost še zdaleč ni zaokrožena. Nekateri glasno branijo”uradna stališča” in ne sprejemajo prav nobenih ugovorov. Drugi “a prióri” in z vso vnemo napadajo “uradno zgodovino” in poskušajo nestrpno vsiliti svojo interpretacijo. Tretji spet želijo, kot v grških časih, ko so žrtvovali prinašalce slabih vesti, z diskreditiranjem “glasnika” diskreditirati tudi dejstva. Nekateri se obračajo po srcu, drugi po razumu in še kako drugače. Večino dejstev je mogoče preveriti. Vendar pa dokazanih dejstev ni mogoče spreminjati, na da bi popačili zgodovino. Kjer koli je za to obstajala možnost, sem se poskušal izogniti skušnjavi, ki lahkotno sprejema interpretacijo kot dejstvo. Kljub temu je v zgodovini “resnica” veljala tako dolgo, dokler je ni ovrgla druga “resnica”.
V pričujoči knjigi ni nič izmišljenega, polepšanega, podana so dejstva in interpretacije, tuje v narekovajih, moje brez narekovajev. Marsikateri bralec bo verjetno na osnovi svojega znanja in pričujočega teksta prišel do spoznanja, ki se razlikuje od mojega. V tem ni nič napačnega. Nekateri se bodo z menoj strinjali, drugi spet ne, nekateri se bodo jezili, drugi zgražali, tretji mi bodo prikimavali. Vsem pač nisem mogel ugoditi, tega niti nisem poskušal. Vsekakor pa bo do “najglobljih” spoznanj prišel tisti bralec, ki bodejstva s pričujočih strani poskušal osvetliti tudi iz drugih virov in pričevanj. Zato ni odveč kritično poseči po še tako “diskreditiranem” izvoru, najsi za njim stoji kakršen koli osebni ali skupinski interes. Kajti še precej pozabljene ali napol pozabljene dokumentacije in pričevanj obstaja, ki bi jih bilo treba sintetizirati in predati javnosti.
Obstajata dve vrsti oseb. Tiste, ki ustvarjajo zgodovino, in tiste, ki jo razlagajo. Prvim vsekakor ne gre zameriti nekritičnosti, drugim pa š ekako. Vsaka oseba je v nekih okoliščinah ustvarjalec zgodovine, v drugih pa le razlagalec. Tudi avtor pričujočih vrstic je v temah, ki jih podaja, na eni strani udeleženec, na drugi razlagalec. Kot mnogi drugi sem doživljal tista najburnejša leta med 1987 in 1991, ko se je kovala nova politična struktura Jugoslavije, v Argentini pa so se kresala in zrcalila stališča izseljencev, včasih tudi v močno popačeni obliki. Iz svojih izkušenj opisujem zadnja leta jugoslovanskega veleposlaništva in odnos do izseljencev. Dogodke iz starejših obdobij poskušam kar najbolj verno prenesti iz pripovedovanja tistih, ki so jih živeli, ustvarjali, in iz dosegljive dokumentacije. Vendar pa so mnogi pomembni dogodki iz zgodovine priseljevanja v Argentino pozabljeni. Delno zaradi objektivnih razlogov, delno zaradi malomarnosti.
Velik del pozabe je posledica nevednosti. Marsikateri izseljenec je spomine zadržal zase, dokumentacijo zavrgel ali pa se odločil, da je ne da v javnost. Nekateri so tudi že zbrali pomemben material, toda še vedno premišljujejo, ali bi ga objavili. Zgodilo se je celo, da so v nekaterih krogih ljubosumno varovali dokumentacijo zase. Tako nisem mogel priti v nekatere knjižnice. V Triglavu je namreč “zmanjkalo” veliko knjig, kot je trdil predsednik društva, in to naj bi bil razlog za prepoved dostopa do knjižnice, kot da bi skrivala najgloblje skrivnosti. Pa vendarle, v njej so, po vsej verjetnosti, samo knjige in časopisi, povezani z zgodovino izseljenstva. Vsekakor je taka kratkovidnost zelo škodljiva. Toda bralcu bo, ko bo prebral pričujočo knjigo, postalo jasno, da je takšno obnašanje pravzaprav globoko v srži odnosov in rezultatov slovenskega izseljevanja v Argentino. Vendar je zdaj skrajni čas, da še preostala dokumentacija, ki se skriva kdo ve kje po omarah in podstrešjih, pride v javnost. Želim opozoriti, da je marsikaj za vedno izgubljeno. V Sloveniji pa so odgovorni organi storili premalo, da bi zaščitili dokumentacijo in spomine pred izgubo.
Za odstiranje zgodovinskih resnic je treba objaviti tudi najbolj neprijetna dejstva in dokumente. Mnogi še vedno bežijo od resnice. Zlasti sem to občutil v stikih s povojnimi “političnimi” izseljenci. Zato je pričujoče delo bolj poskus dodati mozaiku kamenček, ki ga bodo drugi nadgrajevali. Upajmo le, da ne bo prepozno, kajti s smrtjo vsakega izseljenca ali z vsakim ovrženim zapisnikom, seznamom, pismom, časopisom, biltenom ipd. gre v pozabo tudi delček zgodovine.
Kot v vsaki družbi tudi v argentinski obstajajo tabuji, polresnice in površnosti v interpretaciji kolonizacije te ogromne dežele, ki je vedno bila ogromna, vedno željna nove zemlje in veličine, vendar pa, razen ozemeljske veličine, kaj več ni mogla dati.
V centru razprave bo slovenski izseljenec, okolje dogajanja pa predvsem Argentina. Poskušam ugotoviti, kakšno je okolje, iz katerega je emigriral Slovenec, in kakšno je okolje, v katerega je imigriral, kjer je živel, delal, se vključeval in socializiral, “argentiniziral”, “pojugoslovanil” ali upiral asimilaciji, predvsem pa še na smrtni postelji upal, da se bo vrnil v domovino.
Zanima nas, kakšna naj bi bila vloga priseljenca v novi družbi in ali je njegova naloga ohraniti nacionalno pripadnost ali se utopiti v novi sredini. To vprašanje pridobiva pomen, posebno zato, ker je poslednji buren in neenakomeren, predvsem gospodarski razvoj v svetu leta 1918 (čeprav to leto postane tudi ločnica, ki odpira nova vprašanja in spore med južnoslovanskimi narodi – takrat se začenjajo novi problemi – zlasti pa razvoj informacijskega sistema ter komunikacij v novejšem času), deloval kot pomemben katalizator gibanja prebivalstva.
Zanima nas tudi zato, ker Slovenija ni brez podobnih težav in mnogi tudi ne ukrepajo vedno najbolj premišljeno, ko je treba odločati o usodi priseljencev. Gibanje prebivalstva med državami in kontinenti zajema milijone, ki jih ni mogoče z ničimer zaustaviti, še najmanj pa s ksenofobijo ali administrativnimi ovirami. Toda mogoče jih je usmerjati. Ksenofobija, nacionalizem, šovinizem, rasizem, ki tlijo tudi v slovenski družbi, nasprotujejo dolgoročni strategiji nacionalnega razvoja. Posebno zaskrbljujoča je reakcija mlajše generacije, ki se vključuje v te “večne razprave o domobrancih in partizanih”, v katerih prevladujejo čustvena opredeljevanja in prešibko zgodovinsko znanje. Tudi zato poskušam ključne točke pojasniti z opombami. Zato je toliko opomb pod črto.
Upam, da bo knjiga prispevala k temu, da se bolj posvetimo preteklosti in okrepimo svoje argumente, ki so vse prevečkrat prešibki. Zlasti danes, ko postaja internet oblika neposredne demokracije, ko lahko vsakdo javno objavi svoje mišljenje, je globlje znanje močno potrebno.
Verjetno ni zmotna trditev, da je zadnjih petdeset let obdobje največjih preseljevanj v zgodovini človeštva, večje od pohodov Džingiskana, Aleksandra Makedonskega, preseljevanja narodov v starem veku alikolonializma in suženjstva. Ne samo po številu migrantov, ki naj bi obseglo milijardo duš, temveč tudi po številu narodov in razlogov, ki so jih in jih bodo migracije še zajele. Politične meje držav, zvez, federacij, konfederacij, republik, pokrajin ali provinc se v glavnem ne spreminjajo kar čez noč, se pa spreminjajo etnične meje, saj tudi te niso večne.
Če preskočimo etnično čiščenje Primorske med fašizmom in tudi še danes, nato (načrtno?) ekspanzijo Albancev na Kosovu po drugi svetovni vojni, etnično čiščenje v Ruandi ali najnovejše na Balkanu, je na dlani, da je Evropa in z njo Slovenija rasno in etnično mešana kot nikoli v preteklosti. Posledice vojn so vidne predvsem v nasilnih selitvah in so takoj opazne. V miru so selitve za dalj časa še bolj množične, toda vzbujajo manj pozornosti javnosti, na žalost prepogosto tudi odgovornih državnih ali mednarodnih institucij.
Namen vojne je predvsem popravljati politične meje. Npr. turška hegemonija kljub 500-letni politični nadvladi ni uničila bolgarske kulture, jezika in pravoslavne vere, še več, tega ni niti poskušala. Invazija habsburške monarhije na slovenski prostor je sicer poskušala ponemčiti slovenstvo, vendar je le zavrla njegov razvoj, ni ga pa uničila. Pomenila je torej predvsem politično in ekonomsko hegemonijo, ki se je odražala posredno v kulturni hegemoniji. Zato imamo, kadar govorimo o preporodu, v mislih ne samo kulturno prebujanje, temveč politično in ekonomsko, torej nacionalno. Vedno sicer ni tako, prihaja tudi do zlivanja kultur ali pa popolnega preplavljanja tujega elementa. Kaj je drugega izumiranje jezikov, na kar v zadnjem času strokovnjaki močno opozarjajo, kakor izumiranje ali spreminjanje kulture! Toda ti procesi so dolgoročni, trajajo po nekaj generacij, zato se pojavlja vprašanje, zakaj se čezmorska emigracija po navadi že v prvi generaciji začne asimilirati.
V pričujoči študiji bom poskušal pokazati, da je asimilacija predvsem plod objektivnih družbenih razmer in da je tudi izjemna individualna požrtvovalnost ne more zaustaviti, kvečjemu zavreti in preložiti v poznejši čas ali na poznejšo generacijo.
Vendar pa bom poskušal pokazati, da je tudi asimiliran emigrant koristen za družbo svojih prednikov, toda le toliko, kolikor ta družba spozna, dojame in začuti potrebo po institucionalizaciji odnosov. Poskusil bom pokazati, da je proces obojestranski in da so rezultati ugodni le z aktivno udeležbo obeh strani, in dokazati, da je v procesu asimilacije ali upiranja asimilaciji usoda slovenskega imigranta v Argentini podobna usodi drugih etničnih skupin. Pri tem pa naj imajo bralci, ki berejo o usodi slovenskega prebivalstva v Argentini, nenehno v mislih usodo pripadnikov drugih narodov v Sloveniji.
Če bo pričujoča knjiga prispevalak omilitvi ksenofobije ali nekritičnega nacionalizma le pri enem bralcu, bo dosegla svoj cilj.
Pričujočo študijo sem razdelil na tri dele. V prvem, zgodovinskem,obravnavam razmere v emigracijski sredini, v našem primeru južnoslovanskega prostora, s posebnim poudarkom na Sloveniji.
Sledi opis razmer v imigracijski sredini. Nato pa poskušam opisati, kako so si izseljenciv Argentini uredili svoje društveno življenje.
V drugem delu govorim o politični kulturi, zlasti o politični in ideološki komponenti kot temeljih, okoli katerih se je razvilo delovanje slovenskih društev v Argentini, predvojnih in povojnih. Zavedam se, da v tem delu knjiga izgublja svojo metodološko nit in prehaja v subjektivne vode. Nekateri deli bi vsekakor bolj spadali v spomine kot pa v pričujočo knjigo oslovenskih izseljencih v Argentini. Toda če bi izločil dogajanja v zadnjih desetih letih, bi bil bralec verjetno prikrajšan za najatraktivnejši del. Poleg tega pa bosta strokovnjak in povprečni bralec tukaj odkrila dogodke in procese, ki niso znani širši javnosti in ki so še pred dobrimi desetimi leti bili tabu v jugoslovanski družbi. Se pa zavedam, da bo treba pozneje, ko bo preteklo več časa, ta pričevanja obdelati z distance.
V tretjem delu sledi opis socializacijskih in asimilacijskih procesov vargentinski družbi in poskus, da bi dojeli končno usodo slovenskega priseljenca. Kot je bralec opazil, sem se odločil za zgodovinsko-politološko-sociološki pristop.
Upam, da bo bralec našel na naslednjih straneh vsaj del odgovorov na vprašanja, ki si jih je dolgo zastavljal. Zagotavljam pa, da se ne bo dolgočasil. Upam še, da bo pričujoče delo prispevalo k boljšemu razumevanju migracijskih procesov v delu Evrope, ki ji Slovenija pripada.
