Potrebna bo nova jahta
Kapitalizem in kontinuiteta koncentracije moči
Predlogi Zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (T.i. interventnega zakona) niso zgolj tehnični ekonomski ukrepi, temveč predstavljajo del širšega procesa prerazporejanja bogastva in družbene moči v korist premožnejših slojev. Razlika med zgodnjim kapitalizmom 16. stoletja in sodobnim neoliberalnim kapitalizmom ni toliko v ciljih kot predvsem v metodah njihovega uresničevanja.
Kapitalistični sistem se je zgodovinsko razvijal na podlagi kolonializma, suženjskega dela, izkoriščanja naravnih bogastev ter podrejanja šibkejših družb. Čeprav sodobni globalni sistem deluje v drugačnih političnih in pravnih okvirih, ostajajo temeljni mehanizmi podobni: akumulacija kapitala, koncentracija ekonomske moči ter preprečevanje vpliva širših družbenih skupin na ključne politične in gospodarske procese.
Takšni procesi lahko postopoma vodijo tudi v erozijo demokratičnih standardov, že pridobljenih pravic in krepitev avtokratskih tendenc. Zgodovina kaže, da izrazita koncentracija bogastva pogosto vodi tudi v koncentracijo politične moči.
Zato ni presenetljivo, da sodobni politični predlogi, ki zagovarjajo nižje davke za najbogatejše, socialno kapico, privatizacijo javnih storitev in prepuščanje stanovanjskega trga prostemu trgu, praviloma koristijo predvsem tistim, ki že razpolagajo z večino kapitala.
Ideološka narava predlaganih reform
Predlogi političnega trojčka okoli NSi, s podporo tudi drugih desnih strank, so izrazito ideološko obarvani. Predlagatelji jih predstavljajo kot razvojne ukrepe, vendar številni ekonomisti opozarjajo, da mnogi od teh ukrepov nimajo ne trdnih teoretičnih temeljev ne posebej prepričljivih praktičnih rezultatov v državah, kjer so jih že preizkusili.
Posebej problematični so:
- razvojna oziroma socialna kapica,
- nižanje obdavčitve najvišjih dohodkov,
- dodatno prepuščanje stanovanjskega trga tržnim mehanizmom,
- slabljenje socialne države,
- privatizacija zdravstvenega sistema in pretvarjanje bolnišnic v gospodarske družbe.
Izkušnje iz številnih držav kažejo, da takšni ukrepi pogosto ne prinesejo višjih plač ali boljšega življenjskega standarda za večino prebivalstva, temveč predvsem višje dobičke podjetij, večjo koncentracijo bogastva in rast družbene neenakosti. Podobni modeli so bili v različnih oblikah uvajani že v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja v državah Latinske Amerike, zlasti v Argentini, kjer so neoliberalne reforme pogosto poglobile socialne razlike in povečale družbeno nestabilnost. Nižji davki bogatim niso pripeljali do več delovnih mest, pač pa do razprodaje domačega bogastva tujcem, volatilnega kapitala, ter rasti produktivnost in dobičkov na račun večje nezaposlenosti in poglabljanja revščine in socialnih razlik.
Človekove pravice in družbena odgovornost
Pravice niso deljive. Ko družba začne relativizirati pravice posameznih skupin — migrantov, manjšin, istospolno usmerjenih, invalidov ali drugih — se hitro odpre prostor za širše omejevanje človekovih pravic (denimo ženskam – tipičen primer zagriženega nasprotovanja NSi poslancev gibanju My voice, My Choice v evropskem parlamentu; starejšim, prebivalcem oddaljenih provinc …).
Zgodovina kaže, da se kršitve praviloma širijo postopoma:
- od diskriminacije,
- do omejevanja svoboščin,
- ekonomskega izkoriščanja,
- in v skrajnih primerih tudi do sistemskega nasilja.
Zato je pomembno braniti dostopno zdravstvo, javno šolstvo, dostojne plače, pravico do stanovanja ter varne in stabilne zaposlitve. Tudi to so temeljne človekove pravice.
Posebej problematična je normalizacija prekarnega dela (ki ga poskuša nov zakon ponovno uvesti na mala vrata), ki posameznikom sicer formalno omogoča zaposlitev, vendar pogosto pomeni zniževanje plač, zmanjševanje socialne varnosti, negotovost ter slabšanje pogajalskega položaja delavcev.
Informacije, propaganda in medijska moč
Sodobna družba se sooča z novim problemom: množično produkcijo manipulacij, dezinformacij in propagande.
Vprašanje danes ni več zgolj, ali ima posameznik pravico do svobode govora, temveč tudi, ali ima pravico do resnične, preverjene in kakovostne informacije. Boj za kakovostne informacije je zato postal tudi boj za demokracijo.
Sodobni populizem svojo moč vse bolj gradi prek nadzora nad informacijami, digitalnimi platformami in mediji. Veliki tehnološki in finančni centri moči imajo danes izjemen vpliv na globalni informacijski prostor ter na oblikovanje političnih in ekonomskih interesov.
Martin Andree v knjigi Media War (Medijska vojna) opozarja, da sodobni populizem svojo moč vse bolj gradi prek nadzora nad informacijami, digitalnimi platformami in mediji. Veliki tehnološki in finančni centri moči imajo danes izjemen vpliv na globalni informacijski prostor ter na oblikovanje političnih in ekonomskih interesov. Andree prikazuje, kako koalicija Dark Tech, Trumpa in desničarskih populistov odkrito grabi oblast v prizadevanju za avtokracijo. Prek digitalnih monopolov vse bolj nadzorujejo javno sfero in s tem same temelje naših demokracij.
Telefon danes ni več samo komunikacijsko sredstvo, ampak tudi pomembno politično orodje.
Digitalne platforme niso več zgolj komunikacijska infrastruktura, temveč postajajo ključni politični instrumenti vplivanja na javno mnenje. Telefon zato danes ni več samo komunikacijsko sredstvo, ampak tudi pomembno politično orodje.
Zakaj populistična desnica uspešno nagovarja nižji in srednji razred?
To je eno ključnih vprašanj sodobne politike.
Logično bi bilo pričakovati, da bodo delavci, prekarni zaposleni in srednji sloj podpirali politike socialne države. Toda populistična desnica uspešno nagovarja prav te skupine.
1. Obljuba individualnega uspeha
Populistična desnica pogosto temelji na preprosti ideji:
»Tudi ti lahko obogatiš.«
V sodobni družbi številni verjamejo:
- da lahko uspejo,
- da lahko obogatijo,
- da bodo prav oni izjema.
Čeprav je realna verjetnost socialnega vzpona omejena, je takšna ideja psihološko izjemno privlačna. Mnogi se zadvoljijo že z drobtinicami. Verjetno je tukaj iskati razlog zakaj tako visoka toleranca na korupcijo.
Poštene poti do bogastva sicer obstajajo:
- uspešen izum,
- podjetniški preboj,
- izjemna poslovna ideja,
- ali sreča.
V družbah z velikimi socialnimi razlikami pogosto raste tudi vera v srečo kot eno redkih možnosti socialnega vzpona, kar se kaže tudi v povečani popularnosti iger na srečo.
Toda za večino ljudi so možnosti za takšen preboj statistično zelo majhne.
2. Kapital proizvaja tudi ideologijo
Kapital danes ne proizvaja zgolj izdelkov in storitev, temveč tudi:
- medije,
- družbena omrežja,
- komunikacijska orodja,
- politične narative,
- kulturne vzorce.
Najbogatejši posamezniki in korporacije imajo zato neposreden vpliv na informacijski prostor. Posledično populistična desnica pogosto deluje komunikacijsko močnejša in učinkovitejša od politične levice.
3. Strah, identiteta in občutek negotovosti
Velik del podpore populistični desnici temelji na:
- strahu pred migracijami,
- občutku kulturne ogroženosti,
- negotovosti glede prihodnosti,
- nezaupanju v institucije.
Mnogi volivci ne volijo predvsem iz ekonomskih razlogov, temveč tudi zaradi občutka varnosti, identitete in pripadnosti. Ti občutki pa so pogosto močno pod vplivom manipulacij, poenostavljenih razlag in širjenja strahu.
In to zna dobro izkoristiti populistična desnica.
Levica občutke volivcev pogosto podcenjuje ali pa nanje odgovarja preveč abstraktno in akademsko, brez neposrednega stika z vsakodnevnimi problemi ljudi.
Levica taka sredstva zavrača kot nedemokratična. Morebiti zato levica te občutke volivcev pogosto podcenjuje ali pa nanje odgovarja preveč abstraktno in akademsko, brez neposrednega stika z vsakodnevnimi problemi ljudi.
Napake politične levice
Uspeh populistične desnice ni zgolj posledica napak posamezne vlade, temveč tudi:
- propagandne vojne,
- širjenja dezinformacij,
- slabega komuniciranja levice,
- ter oddaljevanja od konkretnih problemov ljudi.
Delavski razred danes nima več enakih prioritet kot v 19. stoletju. Številni pristajajo na:
- slabše delovne pogoje,
- privatizacijo zdravstva,
- prekarno delo,
če ob tem ohranijo občutek materialne stabilnosti ali dovolj visoke prihodke za dostojno življenje, morebiti tudi luksuz in potovanja. Nekateri bodo tudi zamižali na eno oko ob informacijah o korupciji.
Levica pogosto ni dovolj jasno pojasnila:
- zakaj rastejo socialne razlike,
- kdo ima koristi od privatizacije,
- kako delujejo mehanizmi koncentracije kapitala,
- ter zakaj strah pred manjšinami pogosto preusmerja pozornost od dejanskih ekonomskih problemov.
Kaj lahko pričakujemo?
V začetni fazi, vsaj do konca leta, lahko pričakujemo obdobje navidezne stabilnosti, predvsem kot posledica upanja med volivci ali tudi čakanja, da se vidi kakšne bodo posledice. Kasneje pa bi lahko sledili:
- rast socialnih razlik,
- večji pritiski na javne storitve,
- nadaljnja privatizacija javnega sektorja,
- večja družbena polarizacija,
- ter povečanje družbenih konfliktov (sindikati že napovedujejo, da ne bodo brez boja predali že pridobljene pravice).
Slovenija je v zadnjih desetletjih že privatizirala velik del najpomembnejšega gospodarskega sistema in finančnega sektorja. Zato postaja javna sfera, predvsem zdravstvo, eden ključnih preostalih prostorov ekonomskega interesa kapitala, sektor, skozi katerega bi bilo možno izčrpati v privatne žepe še precej javnega denarja (Kot pravi dr. Erik Brecelj, »nekateri potrebujejo nove jahte«).
Če demokratične in progresivne sile ne bodo sposobne ponuditi prepričljive alternative, bodo strah, manipulacije in populizem še naprej krepili politično moč trojčka NSi, SLS, Fokus, in drugih skrajnejših gibanj.
Če demokratične in progresivne sile ne bodo sposobne ponuditi prepričljive alternative, bodo strah, manipulacije in populizem še naprej krepili politično moč trojčka NSi, SLS, Fokus, in drugih skrajnejših gibanj.
Gre za enega pomembnejših poskusov preoblikovanja družbenega in ekonomskega modela Slovenije po osamosvojitvi. Zato postaja ključno vprašanje, ali bodo progresivne politične in družbene sile sposobne oblikovati jasno, strokovno in komunikacijsko učinkovito alternativo. Drugače povedano, sredstva kako to storiti že obstajajo, gre le za to, kdo in kako jih uporablja, ali bolje rečeno zlorablja.
Pri tem ne bo dovolj zgolj moralno opozarjanje. Potrebna bo dolgoročna politična organizacija, kjer bo pomembno odpraviti nepotrebno drobljenje naprednih sil, učinkovitejša komunikacija ter predvsem sposobnost ljudem razumljivo pojasniti, kakšne posledice imajo posamezne ekonomske in politične odločitve za njihovo vsakdanje življenje.
Vprašanje zato ni več zgolj ekonomsko, temveč predvsem civilizacijsko:
kakšno družbo želimo v prihodnosti.
About The Author
