Ob besedi reforma, kot je rekel nekdo, se že avtomatično primemo za žep. Zato je težko verjeti, da bo pokojninska reforma, ki se pripravlja, pomenila izboljšanje položaja vsaj najrevnejših upokojencev.
V sloveniji je veliko število upokojencev z manj kot 40 leti delovne dobe. Delno je to posledica tega, da delovno dobo prenašamo iz socializma, kjer je bilo malo drugače, delno pa tudi zato, ker se je na to navezal še sistem prekarnosti. V Sloveniji je 40% ljudi zaposlenih na prekarni osnovi. Prekarni, če niso že danes revni, bodo zagotovo revni, ko se upokojijo. Kajti prekarnost pomeni, v žargonu, slabo plačanega delavca, razliko od novo ustvarjene vrednosti tega delavca pa pobere delodajalec. To tudi pomeni, da si nekateri prekarni delavci pokojninske dobe ne plačujejo, ali pa minimalno. Pokojnina, ki jo bodo dobili prekarni delavci torej ne bo zadostovala za drugega kot za poplačilo nekaj položnic.
Medtem ko nekateri govorijo, da je prekarnost znak feksibilnosti, pa mi trdimo, da je znak revščine; revščine duha tistih, ki so tak sistem ustoličili in dovolili; poleg materialne revščine prekarnih delavcev. Kako je prekarnost povezano z revščino?
V Sloveniji imamo več kot 200.000 tisoč upokojencev pod življenjskim minimumom, uradne statistike sicer govorijo enkrat manj. A tudi to je veliko. Po uradni statistiki imamo tudi 250.000 prekarnih delavcev, torej četrtino vseh zaposlenih. Bo pa bližje resnici, da je prekarnih kar 40% vseh delavcev. Ogromni armadi revnih in zapostavljenih: upokojencev in prekarnih delavcev. To so tisti, ki so ponavadi najmanj slišani v naši družbi. Dokler je vsak četrti (!) državljan v takem položaju, ne moremo govoriti o enakosti in Sloveniji kot socialni državi.
Postavimo to takole: če se upokojenec ali prekarni delavec pritožujeta nad svojim položajem, bo le malokdo obrnil glavo in poslušal. Če bo o tem govoril predsednik vlade, sindikata ali delodajalcev, potem se bo prisluhnilo veliko bolje. A slišali bomo tri »resice«. Tri argumente avtoritete, namesto avtoriteto argumentov. Še bolj poenostavimo. Recimo, pričujoči tekst bo prebralo le malo državljanov, nekateri le prvi stavek. Ker govorimo o avtoriteti argumenta. Delavska zveza Maribor ali Delavska zveza Socialnih Demokratov ni avtoriteta, ker nima izvršne oblasti, nima torej vzvodov, da bi kaj storila. Vzvodi so drugje. Delavska zveza je zato lahko le vest upokojencev in zaposlenih. In na to bomo tudi še naprej opozarjali.
Govorimo o čem? O ponudbi in povpraševanju, o »prodajanju« idej, o centrih moči. V teh centrih, ki so precej drugačni kot nekoč, pa se zadržujejo vzvodi odločanja. In tam se tudi odloča o tem, kdo bo reven, neenak, odrinjen, le statistična številka, navadni državljan, kakorkoli se že temu človeku reče.
Gre pa pravzaprav za neenkost. Veliko se govori o dodatnem zavarovnaju in o tem, da je enakost v tem, da tisti z dobro plačo plačajo več, tisti z malo pa manj. Po principu solidarnosti, kdor ima več, prispeva več. A tudi tukaj je že vse potihnilo.
Kako neenakost nastane?
V prvi meri je posledica gospodarske rasti. Z razvojem (ki ni enako rasti) se relativna neenakost povečuje, pogosto celo absolutna, je ugotavljal Marks in tudi nekateri misleci že pred njim. Neenakost je neizogibna posledica sistema, torej odnosov, ki temeljijo na razlikovanju: zmagovalec – poraženec.
Od čega je odvisna neenakost?
1. Od davčne politike. Toda vidimo kako velik odpor nastane ob vsakem omenjanju pravične davčne politike.
2. Od sindikatov. Pogosto tudi sindikati zatajijo, ker se predvsem borijo za svoje ožje interese, za svoje člane, a ti sestavljajo le 22 % delovne sile v Sloveniji. Večna nevarnost sindikalnega boja je, da pridobitve enega sektorja ustvarjajo nova nesorazmerja.
3. Od socialne države. Socialna država se vse bolj spreminja v “dobrodelno državo” (charity state)! Presenetljivo je, da jemljemo dobrodelnost kot nekaj dobrega, namesto da bi jo videli predvsem kot znak nedelujoče socialne države. Čeprav se javno izrekamo za vojno proti revščini, v ozadju poteka boj proti revnim, ki so vse bolj oddaljeni od priložnosti, kaj šele enakih možnosti.
4. Od stopnje izobrazbe. Raziskave o teorijah zarote, ki so jih spodbudili dogodki okoli covida, so pokazale, da je raven informiranosti ljudi, ki zagovarjajo teorije zarote, nižja od povprečja. To pomeni, da zarote podpirajo ljudje, ki premalo vedo o zadevi. Teorije zarote torej zrastejo v glavah ignorantov (zanimivo, kajne?). Ob poplavi informacij v današnjem svetu je zelo lahko izgubiti se v množici neresničnih in nepomembnih informacij.
5. Enakosti med žensko in moškim je temelj vseh neenakosti. Žensko delo se še vedno sestoji od velikega dela doma in z otroki, a vseeno ne obstaja v statistikah in se pogosto ne priznava kot delo! V državah, kjer je enakost med moškim in ženskami večja, je tudi manj drugih neenakosti.
V Sloveniji le omejeno število ljudi lahko dobi dobro službo. Zelo malo ljudi je deležno družbenega priznanja za svoje veščine. Malo možnosti je, da bo prekarni delavec postal dragocen član družbe, kljub njegovi sposobnosti.
Vrednost človeka cenimo predvsem po tem kateri statusni skupini pripada. A prekarnih in številnih drugih skupin ni med previligiranimi. Možnosti posameznika so takoj zreducirane, če ima več kot 40 let, če si ženska, pripadnik manjšin, če si nezaposlen, upokojenec itn. Vse številčnejši škandali, denimo z delitvijo profita in milijonskimi nagradami, tudi med monopolisti in v podjetjih s slabimi rezultati, nam dajejo misliti, da smo globoko v fazi plenjenja večine s strani manjšine in ponovnemu izbruhu razrednega boja. Vse to pomeni, da se je proti neenakosti potrebno boriti na več frontah.
6. In slednjič, a ne zadnjič, je neenakost odvisna tudi od nadzora nad tržnimi silami. Medtem ko se na široko govori o svobodnem trgu, v resnici živimo v družbi, kjer svobodnega trga ni, saj so ravno tržne sile tiste, ki diskriminirajo. Vedno večji del kolača gre v profit in vedno manjši del na plače. Živimo v “plenilskem kapitalizmu”. Produktivnost se je podvojila v zadnjih desetletjih, medtem ko so realne plače na ravni 80. let. V Evropi je nezaposlenih 13 milijonov ljudi, v nekem trenutku je bilo 24 milijonov. Velik del nezaposlenih je prisiljen vstopiti na trg prekarnega dela. Na jugu Evrope so starejši delavci praktično ne-zaposljivi, celo kot prekarni delavci. Posebej so prizadete skupine starejših od 50 let, ki v Grčiji dosegajo celo 80 odstotno nezaposlenost.
Vse to je posledica libertarne, pogosto označene kot neoliberalistične, politike in ideologije, ki gleda na izkoriščanje delavcev kot na sistem, ki bo omogočil konkurenčno prednost, ki naj bi se prenesla na hitrejšo rast gospodarstva preko katere naj bi tudi prekarni delavci dobili boljše plače. A multiplikativnost ne deluje tako. Na žalost se to doslej ni nikjer zgodilo, ta teorija je skregana z znanostjo in tudi z zdravo pametjo.
Namreč:
1. Prekarni delavec si ne bo kupil novega avta, temveč rabljenega, ki bo trosil po Sloveniji kancerogene delce.
2. Prekarni delavec se bo slabo prehranjeval in slabo spal ter v nekaj letih končal v neskončni čakalni vrsti v bolnišnicah. Torej bo prispeval k slabšemu zdravju prebivalstva in k večjim stroškom zdravstvenega sistema.
3. Prekarni delavec si ne bo mogel privoščiti nakup ali najem pravšnjega stanovanja. Tako bo odrezan od nepremičninskega trga in potisnjen v roke brezskrupuloznim rentnim mehanizmom, ki temeljijo na lastnini nepremičnin, torej kapitalu.
4. Prekarni delavec prav tako ne bo imel časa za svoje izpopolnjevanje ali pomoč otroku pri šolskih nalogah. Posledica bo, da bodo tudi njegovi otroci v neenakopravnem položaju.
5. Velika verjetnost je, da se bo prekarnost prenesla tudi na naslednjo generacijo. Sinovi in hčere prekarnih delavcev bodo težko dobili službo in hitro napredovanje v dobro plačanih državnih službah. Omenimo samo ministrstvo za zunanje zadeve, kjer je sorodstvena vez eno pomembnejših kriterijev zaposlovanja (!). Ustvarjamo kastni sistem.
6. Prekarni delavec je tudi potencialni revni upokojenec, ker ne more plačevati za dostojno pokojnino.
7. Dostop do rente na naravno bogastvo (recimo rudno bogastvo, gozdovi …), preteklega dela (recimo zloglasna vavčerska privatizacija) in skupnega premoženja (recimo javna podjetja) ter celo najnovejših izumov je omogočen samo nekaterim. Do tega nimajo dostopa upokojenci, nezaposleni ali prekarni delavci. dodatni profiiti, ki se ustvarjajo z družbenim napredkom, gredo v žepe posameznikov. Na plačah delavcev ali pokojninah se rast družbenega prihodka ne pozna, pač pa večinoma le na dobičkih. Zato se vedno več govori o temeljnem državljanskem prihodku kot temeljni pravici na osnovi katere državljan lahko pride do deleža rente na skupno premoženje. Pozabljamo, da v skupno last spada vse kar je doslej človeštvo izumilo (tudi roboti, avtomati in vse kar se bo še izumilo), a koristi imajo od tega le nekateri. Omenimo nove tehnološke milijarderje, ki so to postali zahvaljujoč tisočletnemu razvoju mehanike in elektronike, ki povečini niti ne plačujejo davkov.
8. Prekarni delavec bo avtomatično plačeval vse davke, medtem ko številni lastniki podjetij v Sloveniji službeni avto uporabljajo za privatne zadeve, žive zastonj v veliki hiši v lasti podjetja, vozijo družino na počitnice na račun podjetja – uradno na izobraževanje- na Sejšele… Direktor z 10.000 evri neto bo od davčne osnove odtegnil dodatno zavarovanje, medtem ko tega prekarni delavec ali upokojenec ne more.
9. O čem torej govorimo. Govorimo o tem, da je že sistemsko prekarni delavec ranljiva oseba in potencialni kandidat za psihološko obravnavo. Dolgotrajna prekarnost povzroča psihološko škodo: izgubo samozavesti, razmišljanje o lastni manjvrednosti ter brezizhodnosti. Ta brezizhodnost se prej ko slej pokaže na psihičnem zdravju. In prekarni delavec je zaprt v neskončni krog, iz katerege ni šanse, da se izvleče.
10. In slednjič, prekarnost je velika ovira razvoju družbe kot celote. Zakaj torej ne ukrepamo urgentno? Namesto, da država tak sistem vzdržuje, bi glavna naloga države morala biti predvsem v tem, da imajo vsi njeni državljani pravico in priložnost, da postanejo bolj odporni na negativne dogodke, denimo vse bolj pogoste naravne katastrofe, družbene nemire, izgube prihodkov in službe, torej dostop do nehanizmov, ki bi omogočili državljanom pravico do rednih prihodkov in zdravja, kot dve temeljni in ustavno zajamčeni vrednoti in pravici.
Izziv je naslednji: pozabimo na ideologijo, poskušajmo jo oddvojiti od blaginje kot končnega cilja socialne države. Poskusimo že enkrat najti izhod iz tega kroga, poskusimo vsaj odgovoriti na vprašanje ali je mogoče, da trend prekarizacije in ustvarjanja vse več revnih upokojencev vsaj zaustavimo, če ne že obrnemo. Ne za nas, kajti za našo generacijo pokojninske reforme, ukinjanje čakalnih vrst, temeljni državljanski dohodek…, vse to je za nas že prepozno. Gre za to, kakšen svet bo ostal zanamcem.
(Objavljeno prvič aprila 2025 na facebook strani Delavska zveza SD Maribor)
About The Author
