Leto 1991 in leto 2026 je težko neposredno primerjati, saj ne gre za isto dilemo niti za primerljive politične okoliščine.
Leta 1991 smo se takratni slovenski kadri v jugoslovanski diplomaciji morali odločiti. Ko je šlo za vprašanje slovenske osamosvojitve, za mnoge med nami ta odločitev ni bila zgolj politična, ampak predvsem moralna in osebna.
Sam sem to odločitev plačal zelo konkretno. Kot jugoslovanski diplomat sem bil leta 1991 v Buenos Airesu zaradi podpore Sloveniji in svoje odločitve oditi iz jugoslovanske diplomacije praktično čez noč brez službe. Ko sem se vrnil v Slovenijo, tudi tukaj zame ni bilo prostora v diplomaciji.
Zato o takratni dilemi ne govorim iz neke varne današnje distance. Vem, kaj je pomenilo postaviti osebna in moralna načela pred kariero, ko si bil trn v peti tako nekdanjim jugoslovanskim političnim strukturam pod Miloševićem kot tudi nekaterim novim političnim strukturam DEMOS-a v Sloveniji po letu 1991.
Danes so okoliščine seveda drugačne. Toda prav zato se moramo nekdanji in sedanji karierni diplomati vprašati, kje so meje med opravljanjem politične funkcije in ohranjanjem profesionalne, moralne in etične integritete.
Težko je namreč razumeti, kako lahko karierni diplomat z dolgoletnim diplomatskim izročilom in jasno oblikovanimi profesionalnimi načeli brez resnega notranjega pomisleka sprejme položaj zunanjega ministra v vladi, katere politika je v nasprotju z njegovimi temeljnimi vrednotami.
To vprašanje je še posebej aktualno ob sedanji slovenski politiki do Izraela. Ob obsegu palestinskih žrtev, prisilnem razseljevanju in drugih hudih posledicah vojne v Gazi bi od slovenske diplomacije pričakoval predvsem načelnost, samostojnost in spoštovanje temeljnih pravil mednarodnega prava in diplomatske etike. Težko je sprejeti tudi odkrito izraelsko vmešavanje v volilne procese drugih držav.
Zato se mi zdi povsem legitimno vprašanje: ali bi diplomat, ki je leta gradil svojo profesionalno identiteto na neodvisnosti, strokovnosti in osebni integriteti, danes sprejel funkcijo zunanjega ministra v takšnih političnih okoliščinah?
Pri Tonetu Kajzerju je to seveda njegova osebna odločitev. Toda njegovo preteklo delovanje je legitimno predmet javne presoje. Enako velja za njegove javne polemike z nekdanjo zunanjo ministrico Tanjo Fajon, tudi v zvezi z njeno kandidaturo za posebno predstavnico EU za Sahel, kjer ga je javno obtožila, da govori neresnico oziroma da »laže«.
Morda je prav primerjava z letom 1991 najbolj neprijetna. Takrat smo nekateri diplomati vedeli, da lahko zaradi svoje odločitve izgubimo kariero, službo, položaj in materialno varnost – pa smo se kljub temu odločili.
Danes pa se postavlja vprašanje, koliko je med slovenskimi diplomati še pripravljenosti, da bi zaradi načel tvegali svojo kariero.
To je vprašanje, na katerega mora vsak diplomat odgovoriti predvsem sam sebi.
About The Author
