Kako svet in Argentinci vidijo gospodarsko krizo III.

Marko Sjekloča

Svetovni ekonomisti o argentinski krizi

 Pomen argentinskega padca preučujejo zgodovinarji, politologi, psihologi, ekonomisti... Večina zaključuje, da je osnovni krivec Argentina sama, toda “v Washingtonu so tudi odgovorni, vsaj zaradi pasivnost, če ne že tudi zaradi aktivne soudeležbe”. Se pa določeni krogi v svetovni strokovni javnosti ukvarjajo z Argentino verjetno nič manj kot Argentina s samo seboj.

Ni nenavadno, da se predvsem ameriški ekonomisti in institucije podrobno ukvarjajo v vzroki in posledicami argentinske krize. Mnenja so si pogosto nasprotujoča. Nekateri vidijo srž problema v prvi meri v politiki in nato v ekonomiji. Redki pa se ne strinjajo (Fukuyama), da je potrebno razloge iskati tudi v kulturi. Pokojni Rudiger Dornbush je celo predlagal, da za nekaj časa vodenje argentinske ekonomije prevzamejo tuji ekonomisti.

Giovanni E. Reyes[1] meni, da je ekonomsko in socialno krizo v Argentini decembra 2001 sprožil program “deficit nič”, ki se je opiral na znižanje plač in pokojnin, čigar cilj je bil izpolniti pogoje MDS za pridobitev novega kredita, kot del programa prestrukturiranja zunanjega dolga. Opozarja, da je po letu 1999, ko je končan proces privatizacije, osnovni izvor financiranja postal zunanji dolg, medtem ko ni bilo kontrole kratkoročnih kapitalnih gibanj.

Ekonomisti washingtonskega centra za ekonomske raziskave[2] menijo, da je bil skladov recept zgrešen, dokaz pa je ekonomska depresija v zadnjih petih letih. Slabšanje fiskalnega računa ni posledica povečanega trošenja temveč padca prihodkov. Nato pa se je Argentina znašla še v dolžniški spirali, ko je prišlo do rasti indeksa tveganosti in ponovne rasti obrestnih mer. Rast obrestnih mer je prišla od zunaj, začenši od povečanja ameriških kratkoročnih obrestnih mer februarja 1994, nato pa tudi kot posledica mehiške, azijske, ruske in brazilske krize med leti 1995 – 1999. Avtorji kot naslednji pomemben razlog dodajajo trden devizni tečaj, ki je pomembno prispeval k depresiji, gospodarska aktivnost pa je padala zaradi bega kapitala kot posledica težav v mednarodni ekonomiji.

Naslednji negativni dejavnik, kot menijo avtorji, je privatizacija pokojninsko socialnega sistema.[3] Ta izguba je bila enaka proračunskemu deficitu v letu 2001. Toda deficit v višini 3,2% in provincijski deficit 1,9% v letu 2001 nista tako visoka glede na tako globoko depresijo. Avtorji zaključujejo, da je to bil sistem, ki ga je bilo nemogoče upravljati in nikakršna fiskalna politka se ne bi mogla izogniti dogodkom iz decembra 2001. Deficit ni povzročil trenutno krizo, zato tudi fiskalna in monetarna strogost v tem trenutku ne bi bila uspešnejša politika kot je to bila v preteklosti, menijo.

            William Prillaman[4] izraža zanimivo mnenje, po katerem je »argentinsko trpljenje« v osnovi političnega in ne ekonomskega izvora. Po njegovem »postmortem« razprave o deviznem eksperimentu zamegljujejo dejstvo, da so posojilodajalci imeli opravka prej s simptomi kot vzroki argentinskega fiskalnega problema. Meni, da je MDS imel prav, ko je opozarjal na nelogičnosti v fiskalnem sistemu in vlogo provinc, ki odnašajo več kot pol fiskalnih prihodkov. Takšen fiskalno uničujoč sistem se ohranja, ker v Argentini province, ki imajo 20% prebivalstva in 30% BDP, kontrolirajo 75% spodnjega doma parlamenta. Zato takšen kongres ne more biti del rešitve, njegova antiglobalizacijska retorika pa po Prillamanu prikriva dejstvo, da je večina težav notranjega izvora. Omenja nizke ocene transparentnosti, pokojninski in davčni sistem, kjer bi utaje bile več kot dovolj za izvrševanje obveznosti odplačila zunanjega dolga v letu 2003 (11,7 milijard dolarjev), itn. Posebej ga čudi dejstvo, da ne obstaja politična volja »očistiti sistem« in politična kriza se celo slabša.

            Timothy J. Kehoe[5] se ne strinja z mnenji, da je kriza posledica deviznega tečaja in njegove precenjenosti po brazilski devalvaciji leta 1998. Druga Menemova administracija in naslednik De la Rua nista uspela uvesti fiskalno disciplino. Ukrepi v letu 2001 so pomenili ogromno ekonomsko ceno, kar pa vse skupaj ni rešilo programa. Meni, da splošni dinamični ravnotežni model kaže, da je strm padec DBP v letih 2001 – 2002 posledica padca produktivnosti in ne imputa. Padec produktivnosti je rezultat ukrepov, ki jih je sprejela vlada, s katerimi je poskušala povzročiti, da bi zapuščanje plana konvertibilnosti bilo kar najdražje.[6] Ker vlada ni uspela uvesti fiskalno disciplino, je to povzročilo padec zaupanja v sam program. Ti stroški, posebej pa izvirajoči iz domačega finančnega sistema, so po padcu programa konvertibilnosti krizo močno poslabšali.

Michael Mussa meni, da je MDS zgrešil v tem, da ni bolj pritiskal v cilju odgovornejše fiskalne politike. Devizni tečaj je bil razlog uspeha v prvi fazi in končnega kolapsa stabilizacijskih in prestrukturacijskih naporov. Poleti 2001 je Sklad ponovno brez rezervno podprl Argentino, namesto da bi zahteval novo strateško usmeritev,[7] ki bi verjetno ublažila posledice krize, ki se je že kazala kot neizogibna. Mussa trdi: argentinska ekonomija je vsak dan večja zmešnjava, v katero je zapadla predvsem zaradi fiskalnega problema; konec 90-ih let je vladala hiperinflacija, v 90-ih je zunanji dolg poskočil za 100 milijard dolarjev; nevzdržen je zvezni deficit, posebej pa provincijski; Argentina nikdar ni mogla zbrati več kot 20% davkov; davčna utaja 5-6% DBP letno vodi k višjemu deficitu in nevzdržnem položaju; posledica je najvišji default v zgodovini; vlade niso bile sposobne vzdrževati sistem konvertibilnosti in plačevati dolg; kljub vsemu sistem konvertibilnosti ni bil razlog implozije, temveč fiskalni deficit.

            Ortodoksni angleški ekonomist John Williamson, ki je leta 1989 bil avtor desetih točk, ki so postale znane kot »Washingtonski konsenz«, izraža presenečenje nad vztrajnostjo krize v Latinski Ameriki in njeno širitvijo.[8] Williamson je mnenja, da je srž koncepta zdrava, da pa je šlo narobe zaradi nepravilnega uresničevanja v praksi ter skorumpiranih vlad. Meni, da so latinskoameriške vlade uvajale spremembe na tistih področjih, kjer so imele motiv, kot privatizacija, tam, kjer niso imele »vzpodbude«, kot izboljšanje dela javnega sektorja ali spremembe v davčnem sistemu, pa niso ničesar storile. Priznava, da je pritisk mednarodnih mehanizmov po sprostitvi gibanja kapitala povzročil škodo. Na drugih področjih Williamson ne vidi, da bi washingtonski konsenz bil zgrešen.

            Kot Michaella Musse, smo stališče Josepha Stiglitza omenjali že v enem naših prejšnjih člankov, tokrat poudarimo njegovo mnenje, da četudi bi politična struktura v Argentini bila pojem poštenosti, to ne bi preprečilo krize, kajti osnovni razlog krize je strateška napaka MDS, ki je podpiral konvertibilnost.[9] Argentina je zabredla v težave ne zato, ker ni poslušala, temveč nasprotno, ker je poslušala MDS. Ta je vzpodbujal države, ki so komajda izplavale iz diktatur in revščine, da uvedejo svobodni trg. Rezultati so bili katastrofalni. Odločilno za kaos je posledica strateške napake sklada, ki je podpiral prevrednoten peso, posledica sistema konvertibilnosti.

Mnogi svetovni ekonomisti menijo, da je napačno posploševati recepte za različne države.[10] Čilski ekonomist Ricardo French Davis meni, da so zgrešile že reforme iz prve faze, torej da ni vprašanje v tem, da se niso uresničile reforme iz druge faze. French opozarja, da je svetovna banka najboljše ocene dala državam, ki so največ privatizirale in najbolj odpirale svoj trg gibanju mednarodnega kapitala (!). Opozarja, da že »vsak študent prvega letnika ekonomije ve, da v tej znanosti najboljši niso tisti z največ ali z najmanj, temveč optimalna sredina.«

            Med latinskoameriški ekonomisti je najti precej kritik. Latinskoameriški komite za finančne zadeve (CLAAF) v svojem dokumentu podaril, da je napačna uradna politika med krizo škodljivo vplivala na aktive in likvidnost bank, kar je tudi razlog, da tuje centrale bank niso hotele odigrati vloge zadnjega posojilodajalca.

Iskanje novih poti

            Latinskoameriški ekonomisti se sprašujejo ali je reforma finančnega sistema v 90-ih letih sploh bila uspešna ob dejstvu, da je na koncu procesa prišlo do globoke krize. Vlogo bank eni kritizirajo, drugi odločno branijo.[11] Nekateri opozarjajo, da so banke v bodoče pripravljene sodelovati le, če se bo spoštovala zakonitost, česar pa ni bilo v argentinskem primeru. Omenjajo, da je to bil eden od pomembnih razlogov, da so centrale bank odrekle pomoč svojim podružnicam v Argentini. Pojavljajo pa se tudi mnenja, da bi bilo potrebno sodelovanje vlad razvitih in dežel v razvoju pri nadzoru delovanja central in podružnic teh bank. Posebej pa naj bi imele večjo odgovornost tiste centrale, ki na politiko svojih podružnic v Latinski Ameriki tudi vidneje vplivajo.

Mednarodna ekonomska javnost je složna v tem, da je eden od krivcev latinskoameriških težav, posebej argentinskih, poenostavljanje teoretičnih konceptov v praksi. Nekateri zavzemajo politično obarvana stališča, drugi se branijo, tretji napadajo, nekateri pa svoja mnenja tudi spreminjajo. Manjše število ekonomistov poskuša prevrednotiti teoretične postavke ali pa poiskati zakonitosti kraha v dosedanjih teorijah. Med znanimi neodvisnimi ekonomisti bi bilo težko najti nekoga, ki bi nekritično zagovarjal stališča MDS, je pa najti nekatere v Argentini sami.

            Ne glede na široko paleto mnenj in bolj ali manj teoretičnih poskusov najti vzroke argentinske krize, smo videli, da se največkrat pojavljajo naslednji krivci: konvertibilnost, sistem obrestnih mer, nevzdržen fiskalni sistem, visoka utaja davkov, neracionalne trošenje in zadolževanje, federalni in provincijski deficit, krhki gospodarski temelji, devizna politika, politični proselitizem in korupcija, populizem, teoretična nedoslednost in plitkost vrha ekonomsko-politične strukture, špekulativno gibanje kapitala, protekcionizem, mednarodna nestabilnost, napake v politiki mednarodnih finančnih mehanizmov, zaostajanje v strukturnih reformah...

Stališča pogosto opredeljuje pripadnost tistega, ki kritizira, torej ali pripada multilateralnim mednarodnim mehanizmom, državnim organom, tujini, itn. Lahko pa uvedemo še eno delitev ekonomistov: na tiste, ki zmoto priznajo in tiste, ki še nadalje vztrajajo.

Toda kdo ima prav, je težko ugotoviti. Glede na dosedanje izkušnje verjetno popolne resnice nikoli ne bo možno odkriti. Sicer pa s tem ne ugotavljamo nič novega, kajti če bi v ekonomiji bilo lahko dokončno ugotoviti razloge nekaterih gibanj ali predvidevati bodoča gibanja, bi celotna družbena ureditev izgledala drugače.

Akademska razprava o tem kaj bo argentinska kriza prispevala k ekonomski teoriji in praksi, predvsem v luči iskanja praktičnih rešitev, se šele pogreva. Argentinski ekonomisti poskušajo postaviti osnove nove ekonomske politike. Redki so resni poskusi podati osnovne črte integralnega strateškega razvojnega programa. Tukaj še ne obstaja konsenz, čeprav je nekaj strateških konceptov že prišlo na dan.

Mnogi opozarjajo, da tudi v boljših časih, sredi 90-ih let, Argentina ni izkoristila priložnosti za izgraditev politične kredibilnosti, tehnološko obnovo in rast produktivnosti. To je slaba popotnica za obnovo. Zato ni zaslediti veliko optimizma. Posebej so skeptični v vrstah multilateralnih finančnih mehanizmov. Optimistična pa je že sama po sebi ugotovitev, da so podobne krize v preteklosti ponavadi končale v diktaturi, medtem ko je sedaj demokracija preživela.

Toda verjetno je to bolj slaba uteha za Argentino. Prav tako je slaba uteha dejstvo, da neoliberalizem predvideva zmanjšanje vloge države na drugačen način kot so to izvedli v Argentini. Argentina je zmanjšanje vloge države praktično dojela kot degeneracijo državne uprave, celo tistih funkcij države, ki jim tudi neoliberalizem daje pomen. Argentinski model je bil pač skrajna varianta neoliberalizma, imel pa je vso podporo mednarodnih finančnih institucij in nekaterih razvitih držav.

Ena največjih praktičnih zaprek je tudi vprašanje, ki še nima odgovora: kako vrniti argentinsko gospodarstvo na mednarodna tržišča, brez da bi to predstavljalo nov strošek. Za sedaj ni videti instrumentov, ki bi prepričali vlagatelje na vrnitev, prav tako pa ne instrumentov, ki bi Argentini omogočili, da izpolni stare obveze in prevzame nove, brez da bi to povzročilo nove težave v razvoju. V takšni splošni nejasnosti, ko še ni videti kakšen bo  nov finančni sistem, je razumljivo, da je tudi bančni sistem v pričakovanju. Nekdanji pod minister Pablo Guidotti in nekdanja direktorica Deutsche Bank Liliana Rojas Suarez v posebni analizi oporekata vladi tudi finančno politiko v letu 2002, ki naj bi okužila regijo, posledica tega naj bi bilo umikanje tujih bank.

Tuji vlagatelji niti ne pričakujejo, da bo Argentina sposobna v kratkem času vrniti dolgove. Vendar odločno zahtevajo, da dobro premisli o konfiskaciji domačega in tujega kapitala. To naj bi bila osnova povratka zaupanja. To je tudi najbolj omenjan razlog zakaj so ZDA in mednarodna skupnost Argentini odrekle pomoč. Posebej v akademskih krogih v ZDA obstaja mnenje, da bo Argentina še dalj časa čutila posledice kršitve ustave, zakonitosti in pogodb.[12]

Praktično bi vse te razprave morale služiti obnovi argentinskega gospodarstva. Toda le redki, posebej znotraj države, da ne omenjamo vladne kroge, torej tiste, ki bi sicer morali o tem največ razmišljati, omenjajo dolgoročno strategijo ekonomskega razvoja in načrtne dolgoročne strukturne izboljšave[13]. Mehanizem krize je kljub temu skrit še globoko v ozadju. Dosedanji teoretični koncepti razlage še niso ponudili. In je po vsej verjetnosti tudi ne bodo. Če bi iskali osnovnega krivca, bi bilo verjetno potrebno priklicati v spomin eno od trditev iz prejšnjih analiz, da je neoliberalistična teorija, merjeno v izgubi tisočih milijard dolarjev potencialne gospodarske rasti z deželah v razvoju, povzročila verjetno največjo materialno škodo, ki jo je do sedaj neka ekonomska šola sploh sprožila.

*

Brez pretenzije podati popolno sliko razlogov argentinskega kraha, lahko na koncu ugotovimo, da je večina razlogov, ki smo jih  navedli v treh nadaljevanjih, na mestu. Nekateri so sicer manj pomembni, drugi pa so prej simptomi in posledice kot pravi razlogi. Toda če bi morali iskati »pravzrok« ponavljajočih se argentinskih težav, bi si lahko sposodili prispodobo iz fizike, rekoč, da je »big bang« pričel nekje v 19. stoletju, nato pa se je vse skupaj poglabljalo na osnovi oligarhičnega, voluntarističnega, proselitističnega in kaudiljističnega načina vodenja ekonomske politike. Mnogi ekonomski programi in ukrepi so propadali, ker so bili pod močnim političnim pritiskom zunanjih in notranjih interesov. V argentinskem primeru so napake dnevne ekonomske politike bolj posledice kot pa vzroki krize. Če bi še ožje opredelili razloge kraha, bi lahko krivca iskali v neobstoju strateškega razvojnega plana. Razlog za njegov neobstoj je enostaven: strateški razvojni plan »dežurna« oblast mora izvrševati. Strateški razvojni plan je zato velik nasprotnih parcialnim interesom. Argentinski demokratični sistem pa je zasnovan tako, da je zelo pomembno imeti oblast v rokah, kajti brez politične oblasti in razpredenih mrež jse e v tej sredini praktično nemogoče ekonomsko vzpenjati. Zato elite sile z vsemi sredstvi koncentrirajo politično moč. To sicer ni značilno samo za Argentino, razlika je bolj v tem, da je na teh širjavah boj odkrit, medtem ko je v »bolj razvitih« sredinah boj bolj »civiliziran«.

*

Ponazorimo to na koncu s kratkim zgodovinskim pregledom. Verjetno je najbolj viden začetek današnje argentinske krize iskati vsaj nekje v letu 1890, ko je Argentina prvič sprožila svetovni gospodarski kaos in padec angleške bančne institucije (Baring Brothers), ki je večino svojih kart vložila na Argentino. Že pred letom 1890, posebej pa kasneje, je Argentina izdatno financirala državno porabo z izdajanjem obveznic. Vsakih nekaj let, ko je svetovna konjunktura padla, je zabredla v težave, ker ni mogla po normalni ceni financirati svoje porabe, ni pa znala zmanjšati svojih apetitov. Leta 1930 je (svetovna) gospodarska »makro kriza«, ki je pomenila tudi konec prvega liberalističnega obdobja razvoja (makrociklusa), tudi prvič razblinila argentinske iluzije o veličini. Na začetku 70—ih let prejšnjega stoletja je z mečem in krvjo končano obdobje avtarkičnega industrijskega razvoja, za katerim je ostala slika nekonzistentne gospodarske strukture. In leto 2001 je pomenilo še en krah, tokrat novega liberalističnega makro ciklusa.

V »mini krizah« se je državna kasa pogosto hitro pobrala iz težav, s pomočjo izvoza in tujih kreditov, posebej pa novih obveznic, ki jih je neusmiljeno izdajala. Svetovne krize so ponavadi bile kratke, Argentina pa je z izvoznimi kapacitetami hitro nadomestila izpraznjene in devalvirane kase. Toda na ta način je vgradila sistemsko inflacijo in ko je ekonomska oblast poskušala reševati sistem s parcialnimi ukrepi, kot fiksnim deviznim tečajem, jih niso spremljale tudi strukturne spremembe, kar je postalo zametek novega kriznega ciklusa. Državni aparat ne samo, da se ni zmanjševal, celo širil se je in ogromno neproduktivno trošil. Strošek političnega sistema je ostajal neznosno breme gospodarstva, podobno grbi notredamskega zvonarja. Korupcija je le del tega političnega stroška.

V »makro krizah«, ko je Argentina izgubljala še zaupanje na zunanjem trgu, je preostajala še edina pot, tj. konfiskacija javnega varčevanja. To se je ponavljalo vsakih deset do dvajset let. Na ta način je Argentina, poleg strukturne inflacije in strukturne neučinkovitosti političnega sistema, vgradila še »strukturno« nezaupanje domačih varčevalcev, ki so svoje prihranke tradicionalno pošiljali v Urugvaj ali ZDA v tako ogromnih količinah (in jih tudi po svetovnih velemestih neproduktivno trošili, v domovini pa s preostalim denarjem le še špekulirali), da je trenutno v tujini argentinskega denarja verjetno v enaki količini kot je njen zunanji dolg (150 milijard dolarjev, to nezaupanje pa tudi delno pojasnjuje zakaj je 60% argentinskega zunanjega dolga v rokah domačih rezidentov). V Argentini varčujejo tradicionalno le tisti, ki ne morejo svojega denarja spraviti na varno v tujino, to pa so ponavadi nižji sloji, ki veliko denarja tudi nimajo.

Zgodovinsko je vedno vladal oligarhični sistem, predvsem v korist politično-ekonomskih elit in mafijsko organiziranih sindikatov in najnovejše obdobje ni izjema. Mednarodna skupnost, posebej mednarodni kapital, nista bila samo pasivna udeleženca. Ekonomske teorije in modeli, ki so prihajali od zunaj in od znotraj, so se izrojevali v instrumente za potrebe elit, kljub morebitni prvotni »čistosti« v namenih. V takih razmerah zveni izraz »konzistentna uporaba ekonomske teorije« kot neslana šala, saj so se te elite ukvarjale predvsem s tem kako bi privatizirale čim več nacionalnega bogastva. Na karto ideologije in teorije so igrale le, ko je bilo potrebno iskati zaveznike, kajti njihova osnovna ideologija je osebno bogastvo. V tem oziru v Argentini nikoli ni zbledela kolonialna miselnost tako posameznikov kot kapitala, ki so bivanje v »naravno bogati in rodovitni« Argentini jemali predvsem kot začasno. Večna »naravna talentiranost« je ravno največji argentinski problem, zato je »usojenost Argentine na veličino« za sedaj še vedno mit.

Od tukaj izvira celoten sistem neučinkovite družbene ureditve in cikličnost družbenih katastrof, zato na isti naslov gredo tudi vse dosedanje neučinkovite gospodarske politike. Verjetno je sedaj jasno, da številni ekonomisti, posebej tisti, ki poskušajo opravičevati svoje dosedanje delovanje, ko poskušajo odkrivati »razloge argentinskega kraha«, ne zadevajo v polno. Kar je posebej porazno, pa iz zgornjega zgodovinskega pregleda sam po sebi izhaja zaključek, da v naslednjih desetletjih pravega izhoda za Argentino ni. Vprašanje je le, kdaj se bo novi »makro ciklus« ponovil. Kot dokaz so (vsaj) zadnjih 110 let.

Buenos Aires, 25. 2. 2003

članek 1

članek 2