Kako svet in Argentinci vidijo gospodarsko krizo I.

Marko Sjekloča

V več dosedanjih člankih smo poskušali opisati dogajanje v argentinskem gospodarstvu in iskati razloge in posledice krize. V naslednjih treh nadaljevanjih bomo poskusili podati razloge krize kot jo vidijo argentinski ekonomisti, mednarodni mehanizmi in tuji ekonomisti, ekonomski teoretiki in osebe iz realne ekonomije. Podali bomo tudi mnenja kako je h krizi prispeval finančni sistem.

            Argentinska kriza je zapustila posledice, ki bi jih bilo težko našteti v samo enem članku. Toda v prvi vrsti se je med ekonomisti, a predvsem v svetovnih in domačih političnih krogih, razplamtela razprava o vlogi mednarodnih svetovnih multilateralnih mehanizmov, domače politične strukture, ekonomske teorije in prakse.

Na ekonomskem področju se je razprava ogrela ne samo ob vprašanju odnosa ortodoksnih in heterodoksnih modelov, o vrnitvi »kejnzijanstva« in iskanju novega modela razvoja, temveč tudi o pretekli in bodoči vlogi finančnega in bančnega sistema, vlogi tujega kapitala (ki je prisoten predvsem preko tujih bank) in njegovi udeležbi v »argentinski orgiji«, ki je pripeljala do kraha, o nadaljnji usodi tujih bank v Argentini in nasploh v Latinski Ameriki.

Ne smemo pozabiti tudi, da je argentinski nobelovec Raul Prebish autor teorije o periferiji in centru svetovnega gospodarskega razvoja. Prebisha poskušajo sedaj sramežljivo omenjati nekateri argentinski ekonomisti, toda iz praktične pozabe ga še vedno niso obudili. Raul Prebish na sedanji stopnji razprave o vrednosti, lekcijah in posledicah ortodoksnega monetarnega modela v Argentini ima le redke zagovornike.

Dvomi v krogih domačih ekonomistov.

            Razlike v mnenjih o vzrokih krize med domačimi ekonomisti so še globlje in bolj razvejane kot razlike med tujimi ekonomisti. Že ni najti veliko ekonomistov, ki bi podpirali stališče MDS, prej bi jih bilo najti med politiki ali v politike spreobrnjenimi ekonomisti. Verjetno za to ne manjka pragmatičnih razlogov. Na nasprotnem polu so ekonomisti, ki ugovore MDS ne sprejemajo in vzroke iščejo drugje. Med obema poloma je najti široko paleto mnenj, pa tudi takšna, ki sprejemajo argumentacijo MDS, vendar prihajajo do drugih zaključkov. Ni jih malo, ki so še do leta 2001 odločno zagovarjali tedanjogospodarsko politiko in zahteve MDS, po krahu pa so »zamenjali stran« in postali odločni kritiki politike MDS.

Argentinski ekonomisti navajajo predvsem naslednje vzroke, ki naj bi pripeljali do krize: neoliberalistični model, monetarna ortodoksija, pretiran deficit v povezavi z zgrešeno devizno politiko, poenostavljanje teorije, in nenazadnje tudi vzroki, ki niso v neposredni povezavi z ekonomijo, ki pa imajo kljub temu odločilen vpliv na gospodarska gibanja: skorumpirana politika, tradicionalna domišljavost, nerealnost, neugodna tradicija, nedisciplina, kaudiljizem, moralni padec in klientelizem, itn. 

Na eni strani ekonomisti, predvsem tisti v povezavi z nekdanjo oblastjo, ki so sedaj ostali v manjšini, trdijo, da je konvertibilnost pesa in odnos ena proti ena bila prava ekonomska politika, da pa so vzroki padca drugje, kot v zastoju po prvi fazi strukturnih sprememb. Nasprotnike »modela« obtožujejo »poenostavljanja in primitiviziranja idej«. Padec proizvodnje, realnih plač in veliko revščino pripisujejo novemu »antimodelu«, ki temelji na »devalvaciji, dafaultu in kaznovanju učinkovitih in modernih podjetij«.

Nekdanji ekonomski minister Roque Fernandez, ki je leta 1996 zamenjal Dominga Cavalla (ki je nato dejal, da njegov namestnik vodi gospodarsko politiko »na avtomatskem pilotu«), je po večletnem molku izjavil, da je fiskalni deficit posledica padca prihodkov. Dokazuje, da socialni strošek ni povečan, pač pa so zmanjšani prispevki in zrasel je zunanji dolg. Toda meni, da gospodarska politika 90-ih let ni kriva za sedanjo krizo, da pa so jo pospešile svetovne krize po letu 1994.

Kritiki odgovarjajo, da se je z davčno reformo in nižjimi stroški neuspešno poskušalo ojačati kapital z namenom povečati zaposlenost in akumulirati kapital v primeru zunanjega šoka, z rednim odplačevanjem dolga pa pridobiti tuje investitorje. Toda ko je prišlo do azijske, ruske in brazilske krize, je kapital pobegnil, medtem ko so rasli fiskalni deficit, nezaposlenost in javni dolg. Argentina je, kot omenjajo, že v začetku leta 1999 bila najbolj nereden plačnik v Latinski Ameriki. Še več, ko je prišlo do krize, je tudi kapital, ki naj bi predstavljal rezervo v primeru zunanjih šokov, pobegnil v tujino. Ministrom, ki so sledili Fernandezu (med njimi je bil ponovno Cavallo), pripisujejo, da niso iskali drugih poti, temveč še poglobili prej ubrano pot. Njihovi ukrepi so stanje poslabšali, ker so »povzročili rast obresti, poglobili recesijo in financirali beg kapitala«.

Ekonomisti, predvsem v povezavi z novo vladno ekipo predsednika Duhaldea, trdijo, da sta bila prav konvertibilnost in visoko zadolževanje osnovni vzrok za padec. Argumentirajo, da je nov predsednik leta 1999 nasledil neugodne razmere na fiskalnem področju, ki so bile zamegljene s prihodki od privatizacije. Prejšnja vlada je tudi zadržala sredstva, ki so pripadala provincam, spor pa prepustila bodočemu predsedniku. Nato pa je še vnaprej pobrala prihodke od koncesij, ki so prispevale v naslednjih letih.

Poudarjajo tudi, da je tudi v tako neugodnem položaju poslednji »ortodoksni prijem« in fiskalni pritisk nove vlade leta 1999 večina pozdravila, malokdo pa je uvidel, da bo to kapljica, ki bo sprožila plaz. Vladni varčevalni ukrepi, ki so sledili, položaja niso popravili, temveč so sprožili recesijo, mednarodnemu finančnemu trgu pa so dali vedeti, da »Argentina ni sposobna storiti potrebnih korakov za ureditev svojih financ«. Opozarjajo, da je načrt (kratko trajajočega) ministra Lopeza Murhpya o discipliniranju, propadel zaradi političnih pritiskov, od oktobra 2000, ko je v kulminaciji sporov v vladi dal odpoved še podpredsednik republike, pa so se Argentini vrata na mednarodnem trgu kapitala praktično zaprla. Novemu ministru Domingu Cavallu pripisujejo, da je poskušal le »pokriti sonce z dlanmi« in prikriti dejstvo, da ne obstaja politična enotnost.

            V krogih realne ekonomije, kot združenje UIA,[1] je prišlo do evolucije. Medtem ko je UIA bila odločno proti devalvaciji, eno leto po njej ugotavlja »pozitiven učinek depresiacije pesa na izvoz, na substitucijo uvoza in na regionalna gospodarstva.« Med podjetniki prevladuje usmeritev v bodoče izzive tekoče politike, manj pa se ukvarjajo z natančnimi analizami vzrokov padca.[2]

Pablo Gonzales Isla[3] v knjigi »Primermundizmo« ugotavlja, da je osnovni razlog krize izguba samozaupanja, to pa je proces, ki traja že več desetletij. Razloge, poleg v ekonomiji, išče tudi v politiki in družbeni sferi. Zaupanje pa se gradi na poštenosti, etiki dela, zakonitosti, reprezentativni demokraciji, učinkovitem sodnem sistemu, uspehu proti davčni utaji, in nenazadnje tudi na relativno učinkovitem trgu. Razmišljanje avtorja je svojevrstna avtokritika, kajti ugotavlja, da vlade niso sposobne povrniti zaupanje in optimizem. Gibljejo se samo v ekonomskih terminih kot zmanjšanje porabe, pobiranje davkov, znižanje obresti, kot se je zgodilo s poslednjo koalicijsko vlado Alianse, pozabljajo pa na vrednote.[4]

Avtokritiko je zaslediti tudi v razmišljanju Saula Kiefmana, ki meni, da ekonomisti niso nikoli imeli toliko moči kot v 90-ih letih prejšnjega stoletja. Poudarja, da »kljub političnim rezultatom naših nasvetov, smo ekonomisti politični amaterji«. Kiefman trdi, da ekonomisti ne razumejo dovolj delovanja institucij, ki jih pojmujejo kot »zunanji dejavnik«. Zaključuje, da so življenjski ciklusi ekonomskih idej celo krajši in se spreminjajo bolj pogosto kot sami ekonomski ciklusi.

Nekateri avtorji se sprašujejo zakaj je sedanja kriza najgloblja v vsej zgodovini. Odgovore iščejo zunaj ekonomije. Cortes Conde[5] meni, da so se sami državljani obnašali kot tujci do svoje države, saj je kar 60% tujega javnega dolga v trenutku izbruha krize bilo v rokah rezidentov. Medtem ko so Argentinci »na eni strani zažigali ameriško zastavo, so nato kupovali dolarje, ker so menili, da jih ZDA ne bo izigrala z devalvacijo.« Conde meni, da državljani vedo, da politika ne bo držala besede, zato se zatekajo k izvozu kapitala, varčevanju v dolarjih ali pa denar hranijo doma. Vsak posameznik se na ta način »poskuša rešiti, vendar na škodo družbe«.

Ekonomist Diaz Bonilla ugotavlja, da je v letih sprememb na čelu države gospodarska rast ponavadi dvakrat manjša kot v letih brez političnih sprememb. Zanj je politični faktor za gospodarsko rast bolj pomemben kot katerikoli drugi.

Mnogi opozarjajo, da od leta 1945, ko je na politično sceno stopil peronizem, ni bilo predsednika, razen peronističnega, ki bi normalno končal mandat.[6] Opozarjajo na netoleranco in nesposobnost politične strukture doseči vsaj minimalni konsenz. V takih razmerah je do sporazumov prihajalo samo kadar je političnim strankam in močnim posameznikom tako odgovarjalo.[7]

Vloga finančnega sistema in kriza.

Kar zadeva vloge finančnega sistema in bank, obstajajo mnenja, da je argentinski finančni sistem, v katerem tradicionalno dominirajo banke, bolj podložen krizam, kajti prevlada bank pomeni usmerjanje na kratkoročnejše projekte, medtem ko so nebančni člani finančnega sistema bolj pripravljeni za dolgoročnejše projekte z večjo produktivnostjo in tudi rizičnostjo.

Pomena teh ugotovitev (brez katerih ni možna resnejša analiza strateškega razvoja) se je zavedel tudi Sekretariat za finance, ki je, izhajajoč iz izračuna finančne moči argentinskega privatnega nefinančnega sektorja, naročil analizo, v kateri avortji poskušajo ugotoviti relativno vlogo različnih sektorjev finančnega sistema: bančnega sistema, nebančnih finančnih institucij in institucionalnih vlagateljev (pokojninski in investicijski skladi, zavarovalne družbe). Postavlja se teza, da je način vlaganja privatnih oseb ali podjetij objektivni pokazatelj, ki odkriva kako ti dojemajo rizičnost izbrane alternative vlaganja in pričakovan donos. Študija zajema čas sredi leta 2001, da bi se tako izognili distorziji, ki jo je povzročila kriza nekaj mesecev zatem. Pomembnejši izsledki raziskave (ki naj bi nato služili oblikovanju javne finančne politike) so naslednji:

-V rokah bančnih posrednikov je bilo 26% BDP in v rokah nebančnih 14,5% BNP.

-80% skupne aktive institucionalnih vlagateljev je bilo v rokah bančnih združenj in 83% če se prišteje še varčevanje, ki je zajeto v finančnem sistemu.

-pomemben del finančnih sredstev se je nahajal izven finančnega sistema, torej na takojšnjo razpolago.

-Obstajalo je nizko zaupanje javnosti v lokalne bančne in nebančne posrednike, kot tudi izdajatelje vrednostnih papirjev.

-Nizko povpraševanje po vrednostnih papirjih (3,3% DBP). Ta podatek v povezavi z nizko udeležbo institucionalnih vlagateljev na notranjem trgu delno pojasnjuje slabo razvitost lokalnega trga kapitala.[8]

Ko te podatke primerjajo z izkušnjami OECD, avtorji ugotavljajo, da je v Argentini razvoj šel v nasprotno smer, celo v času največje stabilnosti. Primerjava z državami OECD in tudi s sosednim Čilom[9] kaže, da Argentina ni uspela razviti »mehanizme institucionalnega varčevanja, ki bi diverzificirali in povečali kapaciteto varčevanja in vlaganja.«

Teorija ne najde razlage

Na teoretičnem področju prevladuje previdnost. Razprava se giblje predvsem okoli dveh vprašanj: prvič, kakšen bo vpliv argentinskih dogodkov na ekonomsko teorijo in drugič, kaj lahko ekonomska teorija prispeva k argentinski obnovi.

V Argentini že več ne obstaja prevladujoča ekonomska šola, čeprav je neoliberalistični koncept bil celo desetletje uradna ideologija. Prav tako ne obstaja prevladujoče stališče o razlogih krize.

            Argentinski ekonomisti poskušajo najti v krahu potrditve teoretičnih modelov in tudi izhodišča za nove modele. V akademskih krogih poteka razprava o uporabnosti teorije iger, teorije kaosa, psihološko-ekonomskega modela, posebej pa modela neracionalnih pričakovanj. Akademiki menijo, da so podobni trenutki plodno polje za oglaševanje smrti določenega modela in za vznik novih modelov, opozarjajo pa pred »prenagljenimi odpisi«.

            Prevladujeta dva teoretična modela. Po modelu »sudden stop« (nenadna zaustavitev, avtor Guillermo Calvo) naj bi do krize prišlo zaradi nenadnega in strmega padca proizvoda kot posledica nenadnega zapiranja finančnega trga. Drugi model se opira na fiskalno slabost.

            Toda na drugi strani je najti ekonomiste, ki trdijo, da je eden od najresnejših argentinskih problemov »nizka javna poraba« (Navajas). Pri tem postavljajo vprašanje zakaj ni prišlo do inflacijske spirale in zakaj ni padec gospodarske aktivnosti še večji od pričakovanih 12% za leto 2002.

Nekateri izhajajo iz »modela ravnotežja« in poskušajo najti razloge (kot neuresničene obljube in napovedi), ki povzročajo prehod iz »pozitivnega ravnotežja v negativno«. Drugi poskušajo najti obrazložitev s pomočjo »teorije iger«,[10] s katero poskušajo obrazložiti brezkončne (»in na koncu neuspešne«) pregovore med MDS in Argentino.

            Vendar vse te teorije niso dale dokončnega odgovora. Daniel Heynmann, profesor na univerzi (UBA) meni, da je večji del težav v 90-ih letih možno obrazložiti z uporabo v praksi simplicistične ekonomske teorije. Opozarja na »pseudo lekcije«, kot prehitre zaključke o »smrti teoretičnega modela«, da bi se nato prešlo na drugo stran. Heynmann meni, da je argentinski primer močan dokaz proti teoriji racionalnih pričakovanj, da pa bi bilo potrebno iskati pot na področju teorije sporazumevanja.

            Dekan Omar Chisari (UADE) meni, da obstaja vtis kot da teorija ni dovolj razvita, da bi razložila argentinsko krizo. Delne razlage kaj se v Argentini dogaja, je po njegovem najti v matematičnih modelih teorije katastrof. Poskuša iskati razlage tudi v novih teoretičnih poteh ali manj znanih teorijah, predvsem pa v stičnem področju med psihologijo in ekonomijo. Izpostavlja dejstvo, da se je v Argentini večina obnašala kot da bo sistem večno trajal in niso želeli videti, da je krah na pomolu, izhajajoč iz modela, ki je v letu 2001 zaživel v Evropi. »Kot bolnik, ki ne želi k zdravniku, da ne bi slišal slabo novico.«[11] Chisari tako išče razlage predvsem v teoriji katastrof (ki je ne gre mešati s teorijo kaosa), kot se je zgodilo z »implozijo« sistema konvertibilnosti.

            Julio Olivera,[12] ki je leta 1957 postavil tezo o nemonetarni teoriji inflacije,[13] obuja Prebishevo teorijo centra in periferije.

            Kljub tem razpravam, med ekonomskimi teoretiki še ni videti, da bi katera od teorij potisnila druge v ozadje. Argentinski teoretiki še vedno iščejo nove elemente, v pričakovanju, da se bo našel teoretični koncept, v okviru katerega bi bilo možno razložiti padec. Za sedaj je jasno le to, da tradicionalne razlage niso uspešne v tej nalogi.

Buenos Aires, 27. 12. 2002

Objavljeno v Bančnem vestniku