Kako svet in Argentinci vidijo gospodarsko krizo II.

 

Marko Sjekloča

 

Mednarodne institucije in multilateralni mehanizmi o argentinski krizi.

 

Stališče MDS o vzrokih argentinskega kraha je julija 2002 na konferenci o argentinski krizi podala namestnica izvršnega direktorja Anne Krueger. Po njenem mnenju so osnovni razlog krize napake v fiskalni politiki, zato v zaključku priporoča večjo fiskalno disciplino.  

Po Kruegerjevi je kriza posledica kombinacije novih in nekaterih starih napak. Dva osnovna elementa naj bi se združila v destruktivni koktel: šibka fiskalna politika in rastoča precenjenost valute, kot odraz relativno visoke inflacije, močnejšega dolarja in premajhne domače fleksibilnosti (npr. trga delovne sile). Poslednja točka je posebej pomembna pri trdnem tečaju, ko so potrebni drugi izvori prilagajanja, da bi se ohranila konkurenčnost.

Fiskalna politika: zvezna vlada je v letih ekspanzije konstantno višala fiskalni deficit, večinoma kot odraz pomanjkanja discipline. Če k temu dodamo še zadolževanje, pravi Kruegerjeva, je rezultat proračunski deficit, ki pa bi bil še slabši, če ne bi bilo prihodkov od privatizacij, s katerimi je Argentina pokrivala tekoče stroške. Drugo stran problema je predstavljal razkorak med plačami v javnem in privatnem sektorju. Povprečje plač v javnem sektorju je bilo leta 1994 za 25% višje od plač v privatnem sektorju, do leta 1998 pa je razlika zrasla na 45%. Javni sektor je od sredine 90-ih let naprej obsegal 12,5% zaposlenih, v primerjavi s 7% v Braziliji in Čilu, manj kot 6% v Indoneziji, na Filipinih in na Tajskem, ter 8-10% v Rusiji, Turčiji in Južni Afriki. Pokazatelji so bili, zaključuje Kruegerjeva, bolj v skladu z razvitimi državami kot Nemčija, Italija ali Španija, kot pa nerazvitimi.

            Šibak finančni položaj se je kmalu pokazal v javnem dolgu, ki je s 33% DBP v začetku 90-ih let zrasel na 41% v letu 1998, čeprav v primerjavi z evropskimi normami (Maastrichtski sporazum predvideva 60%) ni grozljiv. Toda dežele v razvoju težje prenašajo takšen dolg in Argentina ima manj možnosti povečati davčne prihodke kot industrijsko razvite države. Zato je bila bolj podložna zunanjim šokom in tržnim spremembam. Ker je večina dolga bila v tuji valuti, odnos med izvozom in DBP pa neugoden, je dolg bilo tudi težje servisirati. Dolg v tuji valuti je bil petkrat večji od prihodkov od izvoza blaga in storitev. Fiksni devizni režim je deloval dodatno omejevalno na fiskalni deficit in javni dolg. Ob odsotnosti dovolj močne fiskalne in druge politike, ki bi podpirala plan konvertibilnost, je pričela rasti bojazen, da bo prišlo do zloma deviznega režima in močnega skoka dolga. To se je, po Kruegerjevi, zgodilo proti koncu leta 2001, ko je odnos dolga in DBP dosegel 130%.

            K ugotovitvi, da je pogosto slišati obtožbe MDS, da vodi preveč restriktivno fiskalno politiko, Kruegerjeva pristavlja, da je resnica na drugi strani: fiskalni deficit v Latinski Ameriki pogosto raste med ekspanzijo. Zaključuje, da bi sklad moral biti bolj zahteven, toda težko je prepričati lokalne autoritete, da zategnejo pas, medtem ko zunanji vlagatelji kažejo zaupanje na ta način, da prinašajo kapital.

            Kruegerjeva zaključuje, da je treba iskati osnovne razloge kraha v naslednjem:

1. fiskalna politika v času vzpona je bila prešibka;

2. negativen vpliv zunanjih razmer;

3. konvertibilnost je prevrednotila valuto in vplivala na pomanjkanje fleksibilnosti;

4. nesprejemljiva dinamika dolga, na katero ni bilo reakcije.

Na ta način naj bi Argentina bila ujeta v začaran ciklus slabe gospodarske aktivnosti, prevrednotene valute in rastočega dolga, pravi Kruegerjeva.

            Če primerjamo stališče MDS s stališči argentinskih ekonomistov,[1] opazimo predvsem, da so slednji precej bolj previdni v dajanju končnih ocen.[2]

Čeprav stališče MDS ne odraža enotnega mnenja razvitega sveta ali vseh multilateralnih mehanizmov, je kot institucija, ki je neposredno vpletena in soodgovorna za dogodke v Argentini, tudi najbolj na očeh. Stališče MDS sčasoma prehaja v ospredje, stališča razvitih držav pa v ozadje, posebej tistih v drugi vrsti, kot Španija ali Italija, ki sta opravili celo pomembne korekcije v odnosu do Argentine.

Svetovno banko najpogosteje omenjamo v povezavi z MDS, s katerim se neredko njena vloga tudi prekriva. V začetku krize je bilo zaslediti razlike v mnenjih obeh institucij, s tem, da je Svetovna banka kazala več prožnosti. Razlike pa so pričele bledeti, verjetno tudi pod vplivom notranjih čistk, ki jih je banka doživljala.

Tudi Medameriška banka za razvoj (znana pod angleško kratico IBRD) je spreminjala svoje stališče, ki je v začetku bilo veliko bolj naklonjeno Argentini. Očitno je, da je v okviru sistema svetovnih multilateralnih mehanizmov in v okviru razvitih držav prihajalo do koordinacije in »discipliniranja«. Je pa tudi očitno, da so svetovni multilateralni mehanizmi pričeli odražati predvsem mnenja najbolj izpostavljenih razvitih držav, tako da se je poglobil vtis, da so predvsem instrument razvitih držav in ne institucije v interesu celotnega svetovnega gospodarskega sistema.

Omenimo mnenje Vittoria Corba, svetovalca Svetovne banke in Medameriške banke za razvoj, ki poudarja, da Argentina ni med najbolj skorumpiranimi državami. Navaja primer Italije, ki kljub korupciji ekonomsko raste. V argentinskem primeru je razloge krize iskati v »zgodovinskem deficitu«, povezano s tem, da ima enega največjih državnih aparatov. Eden največjih udarcev za Argentino je predstavljala azijska kriza leta 1998, ki mu je sledil padec ameriške rasti in rasti argentinskega gospodarstva, ki jo je še poslabšala visoka nezaposlenost. Meni, da so napačni ukrepi ministra Dominga Cavalla stanje še dodatno poslabšali, k temu pa je prispevala še vlada Eduarda Duhaldea, ki je sledila.

Druge organizacije, kot Ekonomska komisija za Latinsko Ameriko in Karibe (bolj znana pod špansko kratico CEPAL), niso v razpravi zavzele odločilne vloge ter so se usmerile v iskanje izhoda, torej planiranja nove strategije, za kar je CEPAL dobil posebno povabilo argentinske vlade.

            Poročilo CEPAL omenja dva osnovna razloga argentinske krize: visok zunanji dolg, ki se je nabral za časa predsednika Menema, in institucionalna kriza po padcu predsednika De la Rue po decembru 2001. Krizo je, po mnenju CEPAL, pospešil tudi padec zaupanja zunanjih vlagateljev, saj so neposredna tuja vlaganja  z 11,6 milijard dolarjev v letu 2000 padla na 3,18 milijard dolarjev naslednje leto. Poročilo tudi ugotavlja, da padec neposrednih tujih vlaganj v Latinski Ameriki sledi splošnemu svetovnemu trendu. Direktor urada CEPAL v Buenos Airesu, Bernardo Kosacoff, dodaja, da so makroekonomski vzorci, ki so se opirali samo na fiskalne in monetarne dimenzije, propadli, ker niso upoštevali naravo podjetij.

            Kar zadeva investicijskih skladov, bank ali svetovalnih agencij, torej predvsem tistih, ki so lastniki argentinskih obveznic, je povečini zaslediti, da njihove kritike gredo na račun politike, ki naj bi bila kriva za slabo vodenje ekonomije. Takšna mnenja je zaslediti tako v tujih kot domačih institucijah in bankah.

           

Razvite države odklanjajo odgovornost

 

Ker je MDS ideološki »zastavonoša« razvitega kapitalizma v Latinski Ameriki, kar je bilo posebej vidno ob podpori vojaškim režimom v času diktatur, je jasno, da je s tem tudi sistemski zaveznik in predhodnica razvitih držav.

V preteklosti je bilo opaziti, da se stališče ZDA ni vedno ujemalo s stališčem Sklada. Je pa potrebno omeniti, da so občasno tudi stališča ZDA bolj fleksibilna od pozicij sklada.

Oči Latinske Amerike, posebej pa znotraj ZDA, so bile usmerjene v vlado ZDA, od katere so pričakovali, da bo prisilila mednarodne mehanizme in prepričala ostale razvite države, da preprečijo argentinsko krizo. Predvsem je tlelo upanje, da bodo ZDA izdatno odprle mošnjiček, podobno kot v mehiški krizi leta 1995. Mnogi ugotavljajo, da do tega ni prišlo, nasprotno, ZDA so postajale z Argentino vse bolj neizprosne in jo na koncu prepustile usodi.

Argentinska kriza je izbruhnila v trenutku, ko so se ZDA trudile spremeniti delovanje MDS v toliko, da bi odvračal države od neodgovornega najemanja kreditov. V vladnih krogih je prevladovalo mnenje, da bi Argentina kljub mednarodni pomoči ostala nesolventna.

Da Argentina od ZDA pomoči naj ne pričakuje, je bilo jasno, ko je predsednik George W. Bush izjavil, da »nima smisla posojati denar državam, ki so skorumpirane, ker to ne pomaga ljudem; pomaga eliti voditeljev, to pa ni pravično do državljanov teh držav, kot tudi ne do tistih, ki plačujejo davke v ZDA.« Izjava vsebuje tudi nedvoumno mnenje kdo naj bi bil kriv za krizo.

            Stališče ZDA je postajalo vse bolj jasno predvsem zahvaljujoč neizpiljenim in nediplomatskim izjavam sedaj že odstavljenega državnega sekretarja Paula O'Neila, ki je izjavljal, da so razlogi argentinskih težav predvsem v korupciji. [3]

Kurt Schuler, član skupne ekonomske komisije ameriškega kongresa, je argentinsko gospodarstvo v času pred krahom in vzroke padca opredelil v naslednjih točkah: sistem konvertibilnosti ni bil sistem monetarne konverzije; ne obstajajo jasni dokazi, da je bil peso prevrednoten; Argentina v sistemu konvertibilnosti ni izgubila izvozno konkurenčnost in njen izvoz je kljub temu rasel; kriza, ki je pripeljala do devalvacije, je bila v osnovi fiskalnega izvora, razširila pa se je na preostanek gospodarstva; med predsedovanjem De la Rue je ekonomija kazala znake obnove, vendar je povišanje davkov vplivalo negativno. Schuler tako ne postavlja pod vprašaj konzistentnost modela, kar je opaziti tudi pri drugih vladnih organizacijah (in multilateralnih mehanizmih).[4]

 V skladu s to ugotovitvijo je tudi Nemčija zavzela precej trdo stališče, predvsem zato, ker veliko kapitala ni vložila in se je zlahka umaknila iz Argentine. V argentinskih vladnih krogih preveva stališče, da je osnovni razlog nemške nepopustljivosti odpoved sporazuma s Siemensom, ki je izgubil koncesijo o izdelavi (nenavadno dragih) osebnih izkaznic.[5]

Stališča razvitih držav Evrope, Kanade in ZDA je treba brati v luči predvsem gospodarskih interesov. Tako je Španija, ki je največji vlagatelj v argentinsko gospodarstvo in ji grozi največja izguba, pokazala največjo fleksibilnost in je bila pripravljena v prvi fazi tudi sama priskočiti na pomoč, prav tako pa tudi Italija.

V Latinski Ameriki je javnost sprejela uradna stališča razvitih držav in multilateralnih mehanizmov z veliko mero kritike. Javno mnenje v Latinski Ameriki ne ločuje političnih od ekonomskih vzrokov kraha, prav tako ne notranjih od zunanjih. Povzetek stališč strnjeno ponazarja čilska novinarka Michelle Zarzar,[6]  ki med drugim pravi, da je odrekanje pomoči bilo »metanje zemlje na krsto dolga leta najboljšega učenca sklada« in neodgovorno dejanje v trenutku, ko je pomoč bolniku, ki je bolan zaradi zdravniške malomarnosti, ne pa zato, ker je sam tako hotel, nujno potrebna. Tujini je bila korupcija kaj malo mar, ko je izdatno posojala denar, dokler je bilo dobičkonosno. Sedaj si ZDA in sklad, polnih ust besed kot »transparentnost« in »poštenost«, umivata roke.

Avtorica osvežuje spomin na leto 1976, ko je v Argentini prišlo do državnega udara, ki sta ga ZDA in MDS pozdravila ter takoj ponudila 350 milijonov dolarjev Stand-by kredita (kar se je v nekaj letih pretvorilo v 45 milijard dolarjev zunanjega dolga), zaradi tega, ker so ZDA za časa hladne vojne potrebovale zaveznike.[7]   

Medtem ko mednarodne institucije in vlade razvitih držav krivico za krah pripisujejo predvsem argentinski strani, v krogih nevladnih organizacij, med katerimi je omeniti Svetovni socialni forum kot enega najmočnejših centrov neformalne moči, prevladuje mnenje, da je razloge iskati predvsem na drugi strani. Osnova kritike s te strani je v tem, da politika strukturnih sprememb, ki jo ti mehanizmi vsiljujejo, vodi k zaključku, da so ti mehanizmi bolj potrebni sprememb kot države od katerih to pričakujejo.[8]

Perujski ekonomist Oscar Ugarteche je na dunajskem sestanku Foruma povzel stališče, da je Argentina le zadnja med žrtvami, da so pri tem mednarodni multilateralni mehanizmi odpovedali in da niso odgovorno odigrali svojo vlogo. Predstavljali so del problema, nato pa niso hoteli prevzeti svoj delež odgovornost, pravi avtor.

V zaključkih Socialnega foruma je zaslediti tudi mnenje, da kriza ni samo argentinska, temveč kriza neoliberalističnega sistema. Nobelov nagrajenec za mir Adolfo Perez Esquivel razloge za dogodke v Argentini vidi v »globalni politiki ZDA«. Parafrazira Oscarja Wildea, s čemer poskuša pokazati moralno degradacijo, ki je prizadela Argentino, z naslednjimi besedami: »cinik je tisti, ki določa ceno vsaki stvari, in vrednoto[9] nobeni. Toda obstajajo vrednote, ki se ne pojavljajo na borzi, kot ljudsko dostojanstvo.«

 

© Marko Sjekloča
Buenos Aires, 7. 2. 2003

Objavljeno v Bančnem vestniku


[1] Opisali smo jih v prejšnji številki Bančnega vestnika.

[2] Razloge, ki jih MDS navaja kot glavne krivce padca, lahko razumemo prej kot simptome veliko bolj globokega »bolezenskega stanja«. V tem smislu lahko razumemo nekatere argentinske ekonomiste, ki opozarjajo na »poenostavljanje« teoretičnih konceptov.

[3] Za temi izjavami je verjetno več političnih kot ekonomskih motivov. Ameriški veleposlaniki v Buenos Airesu ponavadi po mandatu končajo kot svetniki multinacionalnih korporacij. Njihov politični pritisk, ki je tudi neke vrste korumpiranje, pa je tako močan in ponavadi uspešen, da se jih je oprijel oprijel naziv »podkralj«. V času kolonializma so na čelu kolonij v Latinski Ameriki bili podkralji, ki so zagovarjali interese Španije. Odnosi so bili tako napeti, da je prihajalo do »revolucij« in dokončnega izgona Španije in obglavljanja podkralja.

[4] Nasprtono pa številni argentinski in svetovni (neodvisni) ekonomisti močno dvomijo v model, kot bomo tudi kasneje videli.

[5] Sporazum so pripravili med Menemovo vlado, zanjo pa je bilo značilno, da je bila širokogrudna v odnosu do interesov tujega kapitala. Nekatere od teh odnosov (licitacije, nizke cene, ugodne pogodbe, nelegalni izvoz denarja, podkupnine, slabi nasveti svetovnih bank v zvezi z reprogramiranjem zunanjega dolga...) bodo še desetletja razčiščevali sodni organi. Večina verjetno sploh nikdar ne bo imela epiloga, predvsem zaradi političnih interesov, toda očitno je, da je bilo mnogo korupcije, tako z argentinske strani kot s strani tujcev, ki so podkupnine plačevali.

[6] Michelle Zarzar, Los “pilatos” de la crisis argentina, http://www.periodismo.uchile.cl/contintanegra/noviembre2002/columna1.html

[7] Neoliberalistična politka je pričela v Argentini z ukrepi predsednice Elizabete Peron, razvila pa se je s prihodom vojaške vlade. Istočasno je pričel hitro rasti zunanji dolg. Mnogi avtorji opozarjajo, da so se centri odločanja ravno sredi 70-ih let prestavljali v tujino, predvsem v mednarodne korporacije, mednarodne finančne mehanizme in ZDA. Leta 1977 ameriški veleposlanik v Buenos Airesu v poročilu State departmentu meni, da je politika ekonomske liberalizacije vojaške vlade v skladu z interesi ZDA in predlaga pomoč EXIM banke ter pomoč v reprogramiranju zunanjega dolga. Tuj kapital, tako ZDA, Nizozemske, Nemčije in drugih držav je izdatno podprl vojaško vlado. Podrobneje v Julio Sevares, Por que cayo la Argentina, Norma Buenos Aires, 2002.

[8] Dunajski forum nevladnih organizacij, februar 2002.

[9] Šp. valor, eng. value -  igra besed, ker je besedica v obeh jezikih homonim, pomeni pa tako vrednost kot vrednoto.

 

članek 1

članek 3

Domov
Nazaj