Licemerje kapitala

Kapitalsko dobro založena desnica je ponovno sprožila licemerni napad na premierja Goloba. Na njihovo žalost moramo potrditi, da ima Golob prav. Če tega ne bi storili, potem je najbolje, da se odrečemo svojemu imenu »Delavska zveza SD«. Prepričani smo, da se bodo mnenju pridružili državljani, ki živijo od svojega dela, saj podjetniki, ki skrajno izkoriščajo ne le domačo, pač pa predvsem tujo delovno silo, naj gredo na Hrvaško ali še dlje. Tako bo vsaj Slovenija imela malo manj slabih ljudi in državni proračun manj problemov in stroškov z reševanjem delavcev, ki jih takšni delodajalci izkoristijo in vržejo na cesto brez plače in sredstev za preživetje. Saj možnost hitrega bogatenja ni edini razlog zakaj podjetniki ostajajo v Sloveniji.

Kljub temu moramo priznati, da nekaterim to uspeva. Statistični podatki dokazujejo, da gre Slovenija pospešeno po poti razslojevanja. Za sedaj nezadržno, s pomočjo populističnih metod in zamenjave dejstev, s katerimi zavajajo množice, da bi vse ostalo po starem.

Slovenija je gospodarsko ranljiva

Podoben napad so z desne sprožili tudi ob podatkih, da slovenski BDP pada. A za to ni kriva samo Golobova vlada. Problem je nastal že veliko prej.

Opazno je dejstvo, da so vsa dobra podjetja, torej tista, ki prinašajo visoko dodano vrednost in ki so manj delovno intenzivna, prodana tujcem.

Sedanji kapitalistični sistem sproža svetovne krize vsakih deset do petnajst let. To je okolje, v katerem že desetletja opozarjamo, da Slovenija nima celovite, dolgoročne in teoretično podkovane strategije gospodarskega razvoja. Slovenija je podizvajalka, predvsem evropske avtomobilske industrije. Opazno je dejstvo, da so vsa dobra podjetja, torej tista, ki prinašajo visoko dodano vrednost in ki so manj delovno intenzivna, prodana tujcem. Zaradi teh lastnosti so pri nas krize globlje in trajajo dlje. Za našo državo so tipične krize v obliki črke U in ne V, ki ponavadi pomeni hitri odboj od dna.

Slovenija je pred dvema desetletjema z vstopom v EU odvrgla tudi pozitivne lastnosti širokih politično – gospodarskih povezav po svetu. Proizvodnja se je razbila na majhna podjetja, od katerih pomemben odstotek čaka na to, kako bodo izvlekli sredstva iz države, medtem ko sami ne želijo tvegati. Vloga države je, da ustvarja pogoje za dolgoročno poslovanje in investicije, da podpira tehnološki preskok in dvig dodane vrednosti. Vendar pa obstajajo tudi ukrepi, ki dajejo takojšnje rezultate, to pa je izobraževanje zunanjetrgovinskih delavcev (Ki jih ne smemo več imenovati trgovski potniki, pač pa razvojni menedžerji. O tem smo pisali na drugem mestu). V podjetjih je premalo znanja o makroekonomskih gibanjih, o značilnostih finančnih in gospodarskih kriz in lastnostih posamičnih in regionalnih trgov. Pogosto ni niti potrebno za ta znanja pripeljati novega zaposlenega, v manjših podjetjih bi bilo dovolj vlagati v izobraževanje. To pa je naloga združenj delodajalcev in samih podjetnikov.

Tesna navezava Slovenje na ozek krog zunanji partnerjev ni posledica politike zadnje vlade.

Tretji svet je manj podvržen krizam in špekulacijam, razen kadar te niso uvožene iz razvitega sveta. V preteklosti smo neuspešno poskušali ozavestiti odločevalce o tem, kako pomembno je, da se slovensko gospodarstvo diverzificira. Preveč se je slovensko gospodarstvo vezalo na nekaj visoko razvitih držav in preveč je zanemarilo azijske, afriške in latinoameriške trge. Ko je avtor teksta pred dvema desetletjema dobil napotek iz Večera, da zmanjša število prispevkov iz Južne Amerike na polovico in tudi prepolovi število vrstic, je bila prva reakcija vnašanje, kaj je razlog. Iz Večera je prispel odgovor, da je v Sloveniji postala prioriteta Evropska unija in temu sledi tudi uredniška politika. Dokazovanje, da je to bila napačna odločitev, je naletelo na gluha ušesa.

Tesna navezava Slovenje na ozek krog zunanji partnerjev torej ni posledica politike zadnje vlade. Je pa res, da nobena vlada, ne desna ne leva, niso poslušale nasvetov strokovnjakov, da je takšna strategija zelo škodljiva. Politike preteklih vlad so bile preveč usmerjene na kratkoročno delo, da bi se ukvarjali še s strateškimi zadevami in bodočimi potencialnimi problemi. Strategija vlad pod vodstvom SDS je bila tesno povezana s cilji čim hitrejšega osvajanja vseh vzvodov oblasti, k ustvarjanju nove elite, tesno povezane s stranko in razmontiranjem političnega in ideološkega nasledstva preteklosti ter ponovnega pisanja zgodovine. Za dolgoročno strategijo razvoja ni bilo ne idej ne želje. Leve vlade pa so preveč tavale okoli vprašanja iskanja kompromisa med realnostjo neo liberalističnega sistema in zahtevami socialne države. Nastal je ideološki in teoretični vakuum, ki pa ga je zapolnila neusmiljena ideologija kapitala, podkrepljena s krutimi mehanizmi delovanja svobodnega trga (čeprav v praksi svobodni trg ne obstaja). Socialna politika, tako za levo kot desno alternativo pa, namesto na dostojni plači in zaposlitvi, temelji na socialni pomoči, altruizmu in na loteriji¹.

Nastal je ideološki in teoretični vakuum, ki pa ga je zapolnila neusmiljena ideologija kapitala, podkrepljena s krutimi mehanizmi delovanja svobodnega trga.

Zadnja vlada je še najmanj kriva za trenutne probleme in je do sedaj storila več kot vlade pred njo. Čeprav bi lahko storila več, je vendarle prispevala več ukrepov za povezovanje z gospodarstvi, ki so manj občutljiva na finančne in ekonomske krize, predvsem v deželah tretjega sveta.

Slovenski instant bogataši

Vzporedno je v ozadju nastajal močan sloj novih milijonarjev, ki so izrabljali šibkosti sistema. Z delom zaslužiti milijon je malo možnosti, razen če si pidovski baron, nepremičninski ali finančni mešetar ali izkoriščevalec minimalno plačanih delavcev.

Z delom zaslužiti milijon je malo možnosti, razen če si pidovski baron, manipulator z zemljišči ali na finančnem trgu ali izkoriščevalec minimalno plačanih delavcev.

Slednjih je vse več v slovenskem prostoru. To jim omogočajo zakoni, po katerih si lahko v podjetjih, kot denimo SIJ, izplačujejo milijonske nagrade, delavcem, ki prihodke ustvarjajo, pa nič. To si lahko privoščijo tudi lastniki in direktorji (potujčenih) bank, ki izkoriščajo monopolni položaj bank v finančnem sistemu in si prisvajajo velike dividende, kot da ne bi nastali na osnovi privilegiranega položaja bank v sistemu.

To jim omogoča zakonodaja, na katero že desetletja vplivajo in pritiskajo lobiji bogatih, ki privabljajo ali pa strašijo lahkoverne politike, da bo Slovenija šla k vragu, če bomo pravično razdeljevali ustvarjeno. In tako ostaja vse po starem. Če vlade ali ministri poskušajo stopiti na prste tistim, ki neupravičeno vlečejo dobre zaslužke na račun javnega denarja, ali očistiti rastočo korupcijo, so odstranjeni, kot se je to zgodilo ministrici za zdravje Milojki Kolar Celarc (procese natančno razkriva portal Necenzurirano.si).

Če vlade ali ministri poskušajo stopiti na prste tistim, ki neupravičeno vlečejo dobre zaslužke na račun javnega denarja, ali očistiti rastočo korupcijo, so odstranjeni.

S poštenim delom je težko zaslužiti milijon. A kljub temu imamo v Sloveniji vse več milijonarjev. Na prste bi lahko prišteli tiste, ki so do bogastva prišli na pošten način. Pidovski način privatizacije družbene lastnine ali nepremičninske špekulacije niso pošten način. Do tega ne bi prišlo, če ne bi imeli pomoči ali naivnih politikov ali sodelujočih politikov ali pa zakonov, ki jim to omogočajo.

Pogosto pa te zakone (kot neredko tudi javne razpise) pišejo ravno tisti, ki jih nato uporabljajo za lastne koristi. S tako nabrano močjo pa je moč prilagajati zakone tako, da koristijo kapitalu.

Hitri model za bogatenje

Zdravstveni sindikati strašijo z odhodom zdravnikom, v resnici pa je to marketinška poteza, da bi ohranili možnost privatizacije zdravstva ter hitro bogatenje na račun javnega denarja. V Sloveniji je nastalo že nekaj privatnih klinik, ki se bogatijo z javnim denarjem.

Zdravstveni sindikati strašijo z odhodom zdravnikvm, v resnici pa je to marketinška poteza, da bi ohranili možnost privatizacije zdravstva ter hitro bogatenje na račun javnega denarja.

To je že tretji val bogatenja. V prvem valu so bogastvo nagrabili na račun socialistične lastnine in sistema kraje javnih sredstev, ki smo jih nato državljani krpali z dokapitalizacijo bank in pokrivanjem izgub. Druga faza je temeljila na ropanju s pomočjo sistema slabe banke, na nebrzdanem bogatenju z nepremičninskimi špekulacijami in skrajnem in nekaznovanem izkoriščanju domače ter uvožene delovne sile.

Zadnji hitri model bogatenja je preko demontaže javnega zdravstva. Ta model ni nič manj nevaren od prejšnjih, kajti v ozadju je veliko kapitala, predvsem bank in zavarovalnic ter tudi nakradenega kapitala, ki se sedaj vrača opran na zadnja vrata v Slovenijo.

Tragikomično je, da so si bogastvo banke in zavarovalnice nabrale na račun špekulacij z javnim denarjem in s predpisi, ki so jim to omogočali, sedaj pa se ta isti kapital ponovno reciklira in izčrpava še preostali javni denar iz zdravstvene blagajne. Zakonodaja pa pri tem zapira vsaj eno oko, če ne oba. Ne moremo se znebiti občutka, da je zdravstveni prispevek oblika članarine za naivne, ki s posebnimi mehanizmi nato pristane v žepih privatnega zdravstvenega sistema.

Varčevanje za delavce, bogatenje za bogate

Po vsaki večji krizi strošek pade na pleča javnih financ in delavca. Tako je bilo tudi ob pandemiji covida. Kot piše v uvodniku Guardiana, mnogim so bili vsiljeni varčevalni ukrepi, “z drugimi ukrepi pa so obogatili že tako bogate z napihovanjem cen nepremičnin in delnic, medtem ko so davčne olajšave koristile bogatim”.

Mnogim so bili vsiljeni varčevalni ukrepi, z drugimi ukrepi pa so obogatili že tako bogate.

Grabežljivost nima meja. Pri tem več ne govorimo o bogatenju, saj bi najbolj bogati z nagrabljenim bogastvom lahko živeli tisoče življenj tisoče let, pač pa o potrebi po moči, nadzoru. Denar prinaša oblast, oblast pa prinaša moč in nadzor in še več denarja. Krog se zapre in kmalu politika, namerno ali nenamerno, dela predvsem še za interese bogatih.

Proces ozdravitve

Evropa, čeprav prepočasi, sicer stopa na prste špekulantom. Tako smo stopili na prste telekomom, nato tehnološkim velikanom kot Microsoft ali Google. Preostane še razrešiti vprašanje zlorabe evropskih subvencij, posebej v kmetijstvu, kjer prevelik delež subvencij gre na račune multinacionalk ali celo mafije. Čeprav je Evropa tradicionalno protekcionistična, tudi zadev se loteva prepočasi in polovično, zelo redko je tudi enotna, pa to ni razlog, da bi se ustavili.

Kdaj bo tega konec, nihče ne ve. Morebiti bo poslednji bolesten naskok plutokracije, v obliki ameriškega trampizma, kaplja čez rob, da končno prekinemo spiralo galopirajoče polarizacije na revne in bogate.

Morebiti bo poslednji bolesten naskok plutokracije, v obliki ameriškega trampizma, kaplja čez rob, da končno prekinemo spiralo galopirajoče polarizacije na revne in bogate.

Proces ozdravitve lahko sprožijo le leve in sredinske stranke. Z desne ne moremo pričakovati veliko pomoči, ker ideologije, ki pripisujejo vse zasluge kapitalu, medtem ko delo reducirajo na strošek, so potencialno nevarne ne le za navadnega državljana, temveč predstavljajo veliko nevarnost za celoten planet. Boj za človekove pravice in pravice delavca po poštenem plačilu in tudi rente za minulo delo, je postal v zadnjih letih tudi boj za naravo, za planet. A desnica še vedno vztraja na floskuli »svobodne iniciative«, čeprav vemo, da taka zadeva ne obstaja, ter straši z odhodom delodajalcev, zdravnikov itn.

Enakosti ni na svetu vsaj že deset tisoč let. Bogastvo prinaša bogastvo, bogastvo pomeni moč, prirejanje zakonov in ustvarjanje mrež, s pomočjo katerih bogatijo izbrani člani teh mrež. Za navadno rajo pa so izmislili filantropijo in loto, s katerim enkrat mesečno javni medili naznanijo, da je nekdo postal novopečeni milijonar.

Za navadno rajo so izmislili filantropijo in loto.

»Amerika priložnosti« je mit tukaj in tudi čez ocean. V ozadju tega mita pa je resničnost takšna, da zaradi zdravstvenih problemov letno bankrotirajo sto tisoči, milijoni so brez zdravstvenega zavarovanja, službe, strehe nad glavo… S takšno “ameriko” nam poskušajo zamazati oči, ker je tak sistem najhitrejši način, kako se polastiti milijonov.

Vsaka zgodovinska doba ima svojo “Gazo”. Želja po moči in nadvladi je tako velika med ljudmi brez morale in etike, da jim morejo stopiti na pot samo tisti, ki pokažejo še večjo moč in vztrajnost. To so razlogi zakaj so in še bodo “gaze” obstajale. Moč kapitala je mamljiva in za sedaj še neobrzdana. Kako dolgo še?

Opombe

1. 1.Solidarnost je znak nedelujoče socialne države, loterija pa eden od instrumentov ohranjanja socialnega miru, upanja in sanj o bogastvu. ↩︎

About The Author