Hrastnik. Težav, posledica zaprtja rudnikov premoga, lokalne skupnosti še vedno niso uspele razrešiti.
Zlato pravilo, gospodarske krize in dolgoročna strategija razvoja.
Makroekonomska politika je le redko posledica čisto ekonomskega razmišljanja, prej zmes političnega in ekonomskega. Vladajoče ekonomske teorije so pogosto vladajoče ekonomske politike, s ciljem jačanja politične vladavine. Tudi zapis zlatega fiskalnega pravila v ustavo, ki ga zahteva pogodba o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v gospodarski in denarni uniji, ki so jo podpisali voditelji 25 članic EU, je makroekonomski inštrument v cilju politike; je poskus samo-discipliniranja politike, saj politiki negativne posledice deficitov spoznajo v glavnem, ko se pojavijo težave.
Za nekatere države, predvsem dežele v razvoju, je značilno razmišljanje na “periferični” način, izraz s katerim lahko označimo prilagajanje ekonomskim ciklom razvitih, tj., da v času svetovne konjunkture močno absorbirajo viške cenenega kapitala, ki pritekajo iz razvitih finančnih trgov z nizko donosnostjo, z argumentom, saj so prilivi visoki in jih z lahkoto financiramo. Ko pride kriza, se kapital povleče nazaj v razvite, servisiranje dolga postane precejšnje breme, prilagajanje državne porabe ali bolje rečeno prilagajanje potrošniške miselnosti, pa je v velikem zaostanku. Velik del družbe ne pristane na zmanjšanje porabe, še najmanj tisti, ki niso sodelovali v času “opijanjanja”. Vendar so krčenja neogibna, saj ni rezerv, da bi se kriza prebrodila. Položaj je še težji, ker je uvožen kapital gradil gospodarstvo, ki je služilo predvsem interesom razvitih. Model Mednarodnega denarnega sklada (IMF) temelji na opisanem mehanizmu, kar pomeni, da v času globoke krize vztraja na instrumentu »pogojevanja«: finančno pomoč pogojuje z velikimi krčenji, odpiranjem in padcem splošne življenjske ravni.
Politika v časih “debelih krav” ne razmišlja o posledicah opisane prociklične politike, tudi številni ekonomisti zamižijo na eno oko. Za čas “debelih krav” obstaja ena teorija, druga za čas “suhih krav”. Ekonomske politike niso dolgoročne, vezane so na politične cikluse, predvsem na štiriletna obdobja parlamentarnih volitev. Politični ciklusi so instrument, ki deluje na poglabljanje ciklusov, v skladu z njimi pa niha tudi razpoloženje volivcev. Naklonjenost levim strankam je največja, ko je treba pravičneje razdeljevati, ko gre za akumulacijo pa so v očeh volivcev primernejše desne stranke.
Politični ciklusi so instrument, ki deluje na poglabljanje ciklusov, v skladu z njimi pa niha tudi razpoloženje volivcev. Naklonjenost levim strankam je največja, ko je treba pravičneje razdeljevati, ko gre za akumulacijo pa so v očeh volivcev primernejše desne stranke.
V času krize se je pokazala globoka nesposobnost makroekonomske politike, ki je preveč v primežu politike. Taka politika postane ranljiva in močno odvisna od davčnih prihodkov, posebej v razmerah trdnega tečaja ali enotne valute, ko je omejena ne le devizna, pač pa tudi monetarna politika. Dodatna težava je slabo kroženje kapitala v krizi, brez tega pa se ukrepi monetarne politike ne primejo. Sledi padec zaupanja v politiko. Sistem se ruši, prihaja do novih navezav in razpada starih. Gospodarstvo se nenadzorovano prestrukturira. Pripravljajo se potencialni monopoli, ki na pričetku novega razvojnega ciklusa dodatno zavirajo nemoteno obnovo gospodarstva. Obnova je tudi težja zaradi nesorazmerij, ki so nastali med samo krizo in tudi zaradi ukrepov v boju proti krizi.
Strategija izhoda iz krize je lahko vezana na aktivno ali pasivno čakanje na izboljšanje razmer in kot smo dejali, pogosto je mešanje političnih in ekonomskih argumentov. Precejšen del dežel v razvoju in številne manjše države kot Slovenija se predvsem opirajo na pasivni instrumentarij, in če si izraz sposodimo iz politične zgodovine, držijo se strategije čakanje na zavezniška gospodarstva, da potegnejo iz krize, brez večjih lastnih žrtev.
Precejšen del dežel v razvoju in številne manjše države kot Slovenija se predvsem opirajo na pasivni instrumentarij, in če si izraz sposodimo iz politične zgodovine, držijo se strategije čakanje na zavezniška gospodarstva, da potegnejo iz krize, brez večjih lastnih žrtev.
Zlato pravilo sicer predstavlja prvi korak samozavedanja politike, ki poskuša prekiniti s tako strategijo, a je vprašanje, če je to pravi korak. Proračun je instrument makroekonomske politike. Ni priporočljivo spraviti proračunske meje v ozke okvirje, neodvisne od gospodarskega ciklusa. Napačno je tudi, da državam v težavah zaračunavamo višje namesto nižje obrestne mere. Tako politiko promovira celo IMF, ki bi moral stremeti h kar najhitrejši obnovi prizadetih gospodarstev. Upajmo, da bodo novi evropski ukrepi za reševanje bančnih kriz pomenili zgodovinsko prelom s tako prakso.
Precejšen del dežel v razvoju in številne manjše države kot Slovenija se predvsem opirajo na pasivni instrumentarij, in če si izraz sposodimo iz politične zgodovine, držijo se strategije čakanje na zavezniška gospodarstva, da potegnejo iz krize, brez večjih lastnih žrtev.
Če že hočemo uzakoniti zlato pravilo, naj bo to vezano na dolgoročne cikluse, torej obvezati se, da v času visoke konjunkture zbiramo rezerve, ki jih trošimo v času krize, predvsem v cilju preprečevanja nezaželenih prestrukturiranj in poglabljanja socialnih razlik, pa tudi če je treba, naj bo tudi deficit. Ne smemo pozabiti, da kriza prinaša globoke neskladnosti med sektorji, da krivično prerazporeja narodno bogastvo in še dodatno oteži obnovo. Zato je treba krizo jemati le kot del istega ciklusa, ki je sestavljen iz konjunkture in depresije.
S sedanje percepcije konjunkturo vidimo predvsem v luči velikega grabeža tistih, ki so pri koritu, krizo pa kot socializacijo izgub.
S sedanje percepcije pa konjunkturo vidimo predvsem v luči velikega grabeža tistih, ki so pri koritu, krizo pa kot socializacijo izgub. Plača torej največ tisti, ki je na dnu, za visoki kapital pa je kriza celo koristna, ne le kot sistem očiščenja in socializacije izgub, pač pa tudi kot velik zagonski potencial ob koncu krize. Tako se skozi kapitalistične krize gradijo dolgoročni monopoli. Tukaj je Karl Marx videl notranji kalček samodestruktivnosti kapitalizma, teza, ki se v globalizirani obliki kapitalizma ni potrdila.
Strategija razvoja je v temeljnem nasprotju s političnimi (štiriletnimi) ciklusi sedanjega kapitalističnega parlamentarnega sistema in v nasprotju z interesi strank. Interesi strank bi lahko bili v skladu z dolgoročnimi interesi Slovenije, če ne bi bili v skladu s kratkoročnimi interesi elit.
Zato s pesimizmom gledamo na možnost dolgoročno konsistentne makroekonomske politike in tudi dolgoročne strategije Slovenije. Strategija razvoja je v temeljnem nasprotju s političnimi (štiriletnimi) ciklusi sedanjega kapitalističnega parlamentarnega sistema in v nasprotju z interesi strank. Interesi strank bi lahko bili v skladu z dolgoročnimi interesi Slovenije, če ne bi bili v skladu s kratkoročnimi interesi elit, ki jim vladajo, to se pa v zadnjih dvajsetih letih še ni zgodilo. Od tod verjetno razlog zakaj politika sama sebi ne verjame in potrebuje ekonomske instrumente zapisane v ustavo.
(Objavljeno v časniku Finance 11. aprila 2012)
About The Author
