Prekarizacija, marginalizacija in siva ekonomija

Uvod

Pričujoča analiza sive ekonomije in prekarnosti je nastala leta 2000 in temelji predvsem na analizi latinsko ameriškega gospodarstva. Opozarjamo na podatke, ki govorijo o tem kaj so posledice desetletnega neoliberalizma, v Argentini med leti 1989, ko je postal prevladujoč model razvoja, in 1999. Rezultati so vidni predvsem v tem, da je močno poskočil kriminal in vzporedno tudi izkoriščanje delovne sile. V marginalizacijo so potisnjeni številni delavci, razlike v prihodkih pa so se še poglobile. Vzporednica s slovensko družbo četrt stoletja kasneje je šokantna. Čeprav leta 2000 slovenska družba še ni kazala teh znakov, je v petindvajsetih letih postala ravno to, kar analiza opisuje v Latinski Ameriki. Opozorila so torej obstajala, a vendarle slovenska družba ni bila dovolj daljnovidna, da si začrta model razvoja, ki se bo izognil tem pastem.

Kar zadeva sive ekonomije, ni vse videti negativno. Namreč pokazalo se je, da je v določenih kriznih obdobjih, posebej od zunaj uvoženih kriz, ki so povzročile propad izvoznih podjetij, siva ekonomija postala rešilna bilka za številne nezaposlene. Zato je opaziti, da nekatere države, posebej v kriznih časih, potihoma popuščajo vajeti pri kontroli sive ekonomije. Vsekakor, da je to logično, saj se tako tudi omili konfliktnost v družbi in zniža pritisk na socialne transferje.

Potrebno je tudi dodatno pojasniti odnos med povečanim izkoriščanjem dela in naravnega bogastva ter produktivnostjo, ki ga analiza na kratko omenja. Produktivnost zahteva dodatna vlaganja, medtem ko nizke plače in neekološke tehnologije tega ne zahtevajvajo. Uporaba starih in poceni tehnologij, ki temeljijo na skrajnem izkoriščanju dela in narave, so razlog, zakaj v državah, ki imajo slabo kontrolo nad uporabo tehnologij, pogosto prihaja do ekoloških katastrof. Zato smo opazili, da je uporaba novih tehnologij prisotna le v primerih, ko to ne pomeni dodatnih vlaganj. Če ta prinaša še večje dobičke, pa je seveda dobrodošla. Zato ni samo po sebi umnevno, da bo vlagatelj uporabil najboljše ali delu in okolju najprijazneujšo tehnologijo. Skratka, vlagatelji, če se jih ne kontrolira, bodo izkoristili vse možnosti za znižanje stroškov, predvsem na račun okolja in dela. Pri tem se pojavlja problem kritertijev pri razpisih, kjer je glavni kriterij ponavadi najnižja ponudba. Ta vprašanja se odpirajo, ko opazujemo dogodke okoli izgradnje drugega tira. To vprašanje sicer presega namene pričujoče analize.

Okoli leta 2005 je bila ustanovljena posebna skupina ekonomistov pod vodstvom dr. Bogomira Kovača, ki naj bi delala na strategiji razvoja Slovenije. V njej je sodeloval tudi avtor pričujoče analize. Vendar je komisija kmalu zastala s svojim delom, predvsem zato, ker je politika postavljala nepremostljive ovire za njeno delo. Za elite je dolgoročna strategija preveč nevarna, ker pomeni obvezujočo, predvsem gospodarsko politiko, kar pa močno omejuje parcialne interese vladajočih elit na oblasti.

Zato močno priročam spodnji tekst, ker daje jasne naznake kakšne so lahko posledice prekarnosti in sive ekonomije. Sedaj, ko je Slovenija postala prav takšna družba, kjer je 40% vseh prekarno zaposlenih, precej je tudi sive ekonomije, je prepozno. Je pa opozorilo, kje bi bilo potrebno začeti, v cilju popravkov napak doseganjega razvoja slovenske družbe. To je tudi posebno opozorilo, ker je zaslediti, da popravke, ki jih sedanja Golobova vlada dela, niso dovolj premišljeni in ne temeljijo na optimalnih rešitvah. Slovenija potrebuje strategijo razvoja, ki pa je ni uspela sestaviti vse od osamosvojitve naprej.

(Sledi analiza objavljena leta 2000 v Bančnem Vestniku)

V začetku 20. stoletja je bil človeški proizvodni potencial dovolj razvit, da lahko omogoči dostojno življenje vsakemu posamezniku, najsi živi kjerkoli na zemlji. Vendar ni bilo tako. Ne glede na stopnjo družbenogospodarskega razvoja, ni družbe, ki ne bi proizvajala marginalne družbene sloje. Marginalizacija je posledica ekonomske politike, ki ne vodi ekonomsko politiko v interesu celotne družbe. Pogosto je v osnovi take politike ideologija, ki meni, da je marginalizacija “logična posledica razvoja”.¹ Prvi rezultat je boj za preživetje vse večjega odstotka prebivalstva – s kriminalom in sivo ekonomijo. To se dogaja kar na celotnem kontinentu Latinske Amerike. Zato se tisti, ki govorijo o “koncu ideologije”, močno motijo. Ideje o koncu ideologije so že same po sebi ideološko obarvane, njihov namen pa je promovirati eno samo svetovno ideologijo: v najnovejšem času neoliberalizem, predvsem kot ekonomska (in politična) teorija in praksa, vendar tudi kot filozofski pogled na svet.

Koristi od gospodarskega razvoja niso enake. V nerazvitih² državah je zaostajanje dvojno. Ne samo, da rastejo razlike med družbenimi sloji, temveč tudi med razvitimi in nerazvitimi. Latinska Amerika je primer, kjer gospodarska politika ni sposobna nevtralizirati negativen razvojni šok, ki pada na pleča najširših množic. Premalo se tudi vlaga v nove tehnologije. Zmanjšanje delovne varnosti (rast števila zaposlenih za določen čas) in nezaposlenost so postali pomemben instrument gospodarske politike. Priviligirani sloji uživajo vse prednosti, ki so opazne v kvaliteti življenja in rasti prihodkov, ki jih prinašajo nova tehnologija ali industrija ter povečanje produktivnosti.³ Sem je šteti tudi gospodarsko politiko, ki deluje v cilju interesov sektorjev, kjer ima vladajoča elita lastni interes, neredko tudi z institucionalizacijo korupcije v javni administraciji.

Od začetka 80-ih let je v ZDA število zaposlenih za določen čas pričelo naglo rasti in v zadnjih 10-ih letih se je potrojilo. Da je proces pričel v začetku 80-ih let, ni nenavadno, saj je s prihodom “reganomike” in “tačerizma” pričel proces “fleksibilizacije”, tj. spreminjanja zakonov v cilju povečanja konkurenčnosti in produktivnosti, kar pa je pomenilo tudi pritisk na delavske pravice in plače. V ZDA se število delovnih ur povečuje (v zahodni Evropi pada), v Latinski Ameriki pa se tudi deseturni delavnik ne spoštuje. Najnovejši podatki govorijo o nedvomno najboljšem razvojnem obdobju v vsej ameriški zgodovini, kar je opazno v visoki rasti produktivnosti dela,⁴ čeprav bi produktivnost na nacionalni ravni padla za pol odstotka, če bi v poštev vzeli še delovno silo zaposleno za določen čas.⁵ Zaposlovanje za določen čas je iznajdba, ki naj bi zaobšla delovno zakonodajo.

Produktivnost v ZDA je pričela rasti v 80-ih letih ob prihodu računalnikov, razvoj interneta v 90-ih letih pa je proces še pospešil. Istočasno je v določenih družbenih slojih in regijah pričel pospešen proces marginalizacije, ki je povezana z razvojnim modelom. Zato ne presenečajo podatki, da od tehnološkega skoka, ki ga doživljajo ZDA, torej od nastajajoče nove industrije, vsi zaposleni (kaj šele nezaposleni) niso imeli enakih koristi. Razen tega, da je zmanjšana nezaposlenost in da je v določenih sektorjih in nižjih plačilnih kategorijah večje povpraševanje po delovni sili prispevalo k višjim plačam, je večina iz procesa izključena. Tako kot so izključeni celi sektorji prebivalstva, so izključene tudi cele regije ali države.

Tukaj nastaja kratek stik s prakso, ker se elite na oblasti ne trudijo, da bi enakomerno porazdelili pridobitve razvoja. Pojavlja se manipulacija s statističnimi podatki (npr. Argenitna), kjer ti služijo opravičevanju rezultatov gospodarske politike. Od tukaj pa do popravljanja in ponarejanja ni več daleč.

Stopnja dohodkovne fleksibilnosti ni v korelaciji z institucionalnimi karakteristikami trga dela, torej stopnja nezaposlenosti ne vpliva na plače.

Blanchflower in Oswald⁶ v svoji študiji iščeta odgovor na to, kakšen je vpliv lokalne nezaposlenosti na plače. Tako je nastala “krivulja plač”. Čeprav študija temelji na podatkih šestnajstih (predvsem razvitih) držav, je podobna študija v Braziliji prišla do istih zaključkov, to je, da stopnja dohodkovne fleksibilnosti ni v korelaciji z institucionalnimi karakteristikami trga dela, torej da stopnja nezaposlenosti ne vpliva na plače. Študija Univerze Buenos Aires (pod vodstvom prof. Roberta Frankla) na primeru Argentine pa kaže, da vrednost delovne ure pada 2,3% za vsak odstotek povečanja stopnje brezposelnosti. Zaključki so si nasprotujoči. Čeprav tudi Roberto Frenkel zaključuje, da je odnos med plačami in nezaposlenostjo negativen, v argentinskem primeru poudarja dejstvo, da je vloga sindikatov v tej državi neznatna, torej so institucionalni okvirji drugačni. Z drugimi besedami, vladna politika je oslabiti pogajalsko moč (sindikatov), da bi povečali eksploatacijo dela ter ustvarili tako institucionalno okolje, ki bi prispevalo večji zunanji konkurenčnosti. Na račun povečane eksploatacije dela in naravnega bogastva (ne produktivnosti, ker ta zahteva dodatna vlaganja) so tako dane možnosti velikim profitom, kar privlači tuje investicije.

Vladna politika je oslabiti moč pogajalsko moč sindikatov, da bi povečali eksploatacijo dela ter ustvarili tako institucionalno okolje, ki bi prispevalo večji zunanji konkurenčnosti. Na račun povečane eksploatacije dela in naravnega bogastva (ne produktivnosti, ker ta zahteva dodatna vlaganja) so tako dane možnosti velikim profitom, kar privlači tuje investicije.

V ekonomijah, kjer je vloga sindikata nepomembna, prihaja, poleg relativnega, tudi do “absolutnega obubožanja delavstva”.⁷ Ekonomska politika prispeva k večanju socialnih razlik. Vsaka dolgoročna ekonomska politika, ki prispeva k povečanju socialnih razlik, pa je neuspešna.

Prostovoljni sužnji

Nova računalniška tehnologija je očitno sedaj, po 30-ih letih akomulacije znanja, eksplodirala in še povečala razlike med tistimi, ki imajo pristop do nje in tistimi, ki nimajo. Tudi Latinska Amerika je vključena v dinamičen proces spreminjanja. Regija je v teh letih doživela dolžniško krizo in njeno razrešitev (!?), neoliberalizem in odpiranje ter eksplozijo neposrednih tujih vlaganj. Na drugi strani je to sprožilo številna teoretična in praktična vprašanja ter prineslo vidne posledice: eksplozija (gospodarskega) kriminala, propad gospodarskih sektorjev, nekonzistente makroekonomske politike, zanemarjanje mikroekonomije.

In ker vakuuma pri tem ne more biti, je mikronomija šla svojo pot. Najpogosteje je to pomenilo propadanje sektorja malih in srednjih podjetij, marginalizacijo širokih slojev prebivalstva ter nastanek ogromnega sektorja sive ekonomije, ponavadi med 25 do 60 odstotkov vseh zaposlenih. Poleg na črno zaposlenih ima v Argentini 18,4 % delavcev začasne delovne pogodbe. Od novo zaposlenih 80% začne delati za določen čas in vse bolj pogosto zamenjujejo delavce s pogodbami za nedoločen čas. Delodajaci se na legalen način izogibajo obveznostim. V takih odnosih mnogim ne preostane drugega kot sprejeti delo za golo preživetje, da se prostovoljno zasužnji. Alternativa je kriminal. Ali je takšne osebe, ki za golo preživetje kradejo ali se dovolijo zasužnjiti, za obsojati?⁸ Kje je tukaj družba, državna kontrola, kje je funkcija države v zaščiti zaščite najbolj potrebnih? Ali je govoriti o zlomu ekonomske politike in nekompetentnosti vladajoče elite isto kot popeljati družbo v razvitejše vode?⁹

V človekovi naravi je, da ob pomanjkanju reda in prisile poskuša vsiliti takšen red in prisilo, ki najbolj služijo njegovim egoističnim interesom.

Apsurd je v tem, da se je takšna politika približala anarhiji, brez pravil obnašanja, čeprav to ni bil namen. Tam, kjer ni pravil in za tem stoječe prisile, so ustvarjeni pogoji za t.i. “deliktno ekonomijo”. V človekovi naravi je, da ob pomanjkanju reda in prisile poskuša vsiliti takšen red in prisilo, ki najbolj služijo njegovim egoističnim interesom. Ekonomska politika, ki izključuje široke sektorje prebivalstva iz razdelitve družbenega bogastva, potiska te sloje v ekonomijo kriminala kot načina življenja in dela. To se vrača kot bumerang. Siva – paralelna – ekonomija postaja sinonim za marginalizacijo. Kljub temu odgovorni prav radi na sivo ekonomijo gledajo s strani kazenskega oprava, v resnici pa je naravna posledica ekonomske politike.

Kljub temu odgovorni prav radi na sivo ekonomijo gledajo s strani kazenskega oprava, v resnici pa je naravna posledica ekonomske politike.

Socialni položaj množic v Latinski Ameriki je slabši kot je bil kdajkoli prej. Za kontinent je značilno dvoje: prvič, vlade ne držijo vajeti vseh pomembnih instrumentov gospodarske politike. Drugič, napake so tako velike, da ni računati na hitro spremembo. To pomeni še dodatno zaostajanje za ZDA in ostalimi razvitimi. V tem procesu se neprenehoma vrednotijo odnosi tudi med razvitimi, kaj šele med nerazvitimi. Čez deset ali dvajset let bo pričujoči ciklus spremembe tehnologije postal glavna smer razvoja v svetu. Možno je, da del razvitih več ne bo na tej strani. Zaskrbljuje dejstvo zaostajanja nerazvitih, posebej kaj lahko storijo majhne ekonomije, da ujamejo priključek. Pretirano je govoriti, da je sedaj ključni trenutek, kajti ključni trenutek je v vsaki fazi razvoja, vendar je na prehodu iz ene kulture v drugo, iz ene industrije v drugo, iz ene revolucije v drugo (trenutno iz industrijske v informacijsko), priporočljivo zahtevati večje napore. Pripravljenost prebivalstva nanje pa je ključnega pomena, kajti to odloča o uspehih ekonomske politike.

V vodenju ekonomske politike se vlade poskušajo izogniti organiziranemu nastopu sindikatov, oslabiti njihovo moč in pridobiti na času. Ker ni več organizirane sile, ki bi ščitila interese (ne)zaposlenih, se sprožijo spontani protesti, kjer ne manjka smrtnih žrtev. Šele takrat vlade pričnejo popuščati. H kritiki takšne prakse se je priključila tudi cerkev.

Ekonomija delikta

Države, ki so se nahitro odprle (globalizirale), so se v kratkem času soočile z “ekonomija delikta”. V okviru racionalnega obnašanja (če zanemarimo iracionalno) v družbi obstaja nešteto oblik delinkventnega obnašanja, začenši od motenja javnega reda in miru, kršenja prometnih znakov, korupcije na javnem delovnem mestu, do organiziranega kriminala ali paralelne oblasti. Po teoriji izbora je obnašanje posameznika odvisno od nagrade in kazni. Prag tolerance se razlikuje od osebe do osebe in od kulture do kulture. V določenih kulturah je nacionalni prag tolerance visok. V socialističnih sistemih (sedaj še samo na Kubi), ter tudi v nekaterih postsocialističnih (tudi Slovenija), je prag višji. Nekatere vzroke ni teško odkriti, druge je mogoče odkriti s temeljitimi študijami. Socializem je že sistemsko (in sistematično) bil bolj zaščiten pred kriminalom od kapitalizma.

V Latinski Ameriki je prag delinkventnega obnašanja nizek.¹⁰ Temu dejstvu mnogo pripomore tradicija. Argentinci pravijo, napol zares, napol v šali, da je kršenje zakonov njihov nacionalni šport. To tudi pomeni, da je s privatizacijo javnega sektorja velik del bogastva odšel v privatne žepe, kar je javna tajna. V Južni Ameriki od takega obnašanja ni imuna nobena tradicionalna stranka, ki je imela priložnost poseči po oblasti. Južnoameriška vladajoča oligarhija (Delavske stranke tukaj na oblast še vedno ne morejo priti) je potrošno usmerjen družbeni sloj, ki velik del pošteno in nepošteno zasluženega spravlja v osebno porabo (in v tujino). Del elite razume privatizacijo kot priložnost za osebno bogatenje. Zato je tudi boj za oblast, bil in je, vnet, tu pa je vključiti še vojaške diktature. V ozadju vsega stoji boj za kar največji delež družbenega bogastva.¹¹

Patriotizem, čaščenje sumljivih bitk, voditeljev in zastav iz preteklosti, interpretacija zgodovine za potrebe trenutka itn., so način manipulacije z vladanimi in prikrivanje dejanskih namenov.

Patriotizem, čaščenje sumljivih bitk, voditeljev in zastav iz preteklosti, interpretacija zgodovine za potrebe trenutka itn., so način manipulacije z vladanimi in prikrivanje dejanskih namenov. A tolmačenje preteklosti bi bilo potrebno prepustiti zgodovinarjem in udžbenikom. Kljub temu, da ni več diktatorskih režimov, v Latinski Ameriki tudi sedaj ni kaj dosti drugače. Patriotizem je še najbolj ponavljana beseda, naj bo govora le o nogometni tekmi. Ob začetku šolskega leta (in ne samo takrat), že v vrtcih, morajo poslušati nacionalno himno. Delikt in patriotizem gresta pogosto z roko v roki. Najhujši delikti se vršijo v imenu patriotizma in vere.

Najhujši delikti se vršijo v imenu patriotizma in vere.

Po teoriji izbora se delikt izvrši, ko so pričakovane koristi večje od pričakovane kazni. V tem primeru je tudi kazen primerno visoka. Seveda za navadne delikte ne previsoka, saj bi nato po preprosti logiki kršitelji stremeli k težjemu kriminalu. Latinoameriške kaznilnice so polne, razmere za življenje pa nečloveške, kar kažejo tudi pogosti upori,¹² kljub temu, da je v večini držav zakon prej mil kot strog. Kazenski sistem v Latinski Ameriki ni sposoben izvrševati svoje osnovne vloge prevzgoje delinkventov.

Zaključek

Neoliberalizem je ponovno sprožil osnovno vprašanje, ki so ga (začasno) razčistili delavski boj v 19. stoletju in revolucije 20. stoletja: boj za osnovne delavske pravice, boj za dostojno plačilo, za osemurni delavnik, boj za preživetje. Toda v letu 2000 sredi Buenos Airesa obstajajo tovarne, kjer 1000 delavcev, predvsem tujih, dela v suženjskih razmerah za 5 dolarjev 15 ur na dan, spijo ob strojih, ko pa zahtevajo plačilo, neredko namesto denarja dobijo batine. Prijave so redke, saj se bojijo, da jih zaradi ilegalnega bivanja v državi ne izženejo. Že ta podatek dovolj govori o tem kakšna so razmerja sil v liberaliziranem gospodarstvu in na čem temelji konkurenčnost.

Vsekakor je socialni dumping tema, o kateri bo potrebno na mednarodni ravni še posebej govoriti in tudi bolj odločno ukrepati. Verjetno bo potreben tudi drugačen pristop, saj dežele v razvoju med seboj kar tekmujejo katera bo bolj izkoriščala svojo delovno silo in s socialnim dumpingom osvajala tuje trge.

Razumljiv je strah pred cenenimi proizvodi, ki preplavljajo svetovni trg, kot tudi strah Evrope od novih članic in možnega navala novih delavcev ter s tem poslabšanja delovnih pogojev, kljub ugotovitvam Blanchflowerja in Oswalda. Vsekakor je socialni dumping tema, o kateri bo potrebno na mednarodni ravni še posebej govoriti in tudi bolj odločno ukrepati. Verjetno bo potreben tudi drugačen pristop, saj dežele v razvoju med seboj kar tekmujejo katera bo bolj izkoriščala svojo delovno silo in s socialnim dumpingom osvajala tuje trge. Na takšen način je lahko biti konkurenčen. Druga pot pa je, da v teh deželah na oblast pridejo tiste politične sile, ki v resnici zastopajo zahteve delavstva. Toda kako? Obdobje revolucij je minilo. Z demokracijo? Nikakor. Na venezuelski način? Mogoče.

(Analiza je objavljena leta 2000 v Bančem Vestniku.)

Opombe

1. 1. Nekdanji argentinski predsednik Menem je izjavljal, da so za razvoj potrebne žrtve. Pri tem pa je imel v mislih široke množice, ne pa elito. ↩︎
2. 2. Pogosto uporabljamo izraz “dežele v razvoju”. Toda glede na to, da se razvijajo vsi, eni hitreje, drugi počasneje, “dežele v razvoju” pa so v primerjavi z razvitimi “nerazvite”, izraz “nerazviti” bolj drastično ponazarja ta odnos. ↩︎
3. 3. Trend je posledica ekonomskega modela, ki se je razširil po svetu v zadnjih dvajsetih letih, vključene pa so tudi nove kapitalistične države, nastale po padcu “komunizma” in socializma. Nekatere države bodo verjetno imele srečo, da se ne bodo v popolnosti soočile z modelom, čigar moč peša. Nadaljnja usoda je v veliki meri odvisna tudi od sprememb na čelu Mednarodnega denarnega sklada, ki je glavni vsiljevalec in policaj modela. (Dodatna opomba: Sedaj, 25 let po objavi pričujoče analize vidimo, da je Mednarodni denarni sklad – IMF – kot orodje, ki so ga ravno najbolj razvite države sveta na čelu z ZDA, podpirale kot predhodnico svojih interesov, postal teden tistih dejavnikov, ki so najbolj prispevali h krizi mednarodnih odnosov, s katero se sedaj soočamo zaradi napada ZDA pod Trumpovo administracijo na svetovni pravni red.) ↩︎
4. 4. Produktivnost v drugi polovici leta 1999 je rastla po 5% letni stopnji, medtem ko je njena povprečna letna rast v 80-ih letih bila 1,6%, v 70-ih letih pa 1%. V zadnjem četrtletju 1999 so stroški dela zrastli le 1,1% (1,8% v letu 1999) ob gospodarski rasti 5,8%. Padajo tudi drugi prihodki od dela, absolutno in relativno. Tudi inflacija je zabrzdana. ↩︎
5. 5. Na eni strani to kaže, da je potrebno posodobiti statistiko, na drugi pa, da statistika ignorira pomembno skupino, ki ji ni pripisati zanemarljiv vpliv (kot nekoč). Z narodnogospodarskega stališča je statistika, ki zajema celotno gospodarstvo, bolj smotrna, saj je namen gospodarskega razvoja omogočiti boljše življenje vsem kategorijam prebivalstva. ↩︎
6. 6. David G.Blanchflower in Andrew J. Oswald, The Wage Curve, MIT Press 1994, 512 pp. 55$. Avtorja postavljata izziv ortodoksni trditvi o povezanosti stopnje nezaposlenosti in plač. ↩︎
7. 7. Podatki iz oktobra 1999 kažejo, da so po desetih letih, kljub “uspehom” argentinskega gospodarskega programa, razlike še večje kot prej: 10% najbolj bogatih je prisvajalo 24 kratni prihodek 10% najbolj revnih. Leta 1989 je razlika bila 23:1. Indikativno pa je, da je proti središču razlika ostala ista: 20% najbolj bogatih še vedno zasluži 12 krat več kot 20% najboj revnih. To kaže na polarizacijo. Stopnja nezaposlenosti je dvakrat večja kot pred desetimi leti: oktobra 1989 je znašala 7,1%, po desetih letih pa 14% (uradno, a neuradno še več). V argentinski provinci Corrientes je revnih 71,4% otrok, razred v osnovni šoli ponavlja 27% učencev in v srednji šoli 12,9%, smrtnost med otroki je 26,1 na tisoč. Nepismenost je 10,3%. Kljub pompu in propagandi zagovornikov neoliberalizma, ki so tako radi dajali Argentino za zgled, je s socialne plati zadnjih deset let neoliberalizma izgubljenih. V Braziliji je minimalna plača 70 $. Številni zaslužijo tudi manj. Revnejša polovica prebivalstva prisvaja 10% DBP, 10% najbogatejših pa 48%. ↩︎
8. 8. V Venezueli razmišljajo o takih zakonih, ki bi opravičevali krajo zaradi lakote. Nekaj opodobnega avstroogrskim zakonom. ↩︎
9. 9. Novi predsednik Argentine Fernando De la Rua je dejal, da takšna državna administracija, ki jo je nasledil, ne služi ničemur in da je potrebna korenita sprememba. ↩︎
10. 10. Prometni policaj je razložil, da se mu več ne da “pisati kazni, saj jih nihče ne plačuje in vsakdo ima nekoga poznanega, ki mu prijavo izloči še preden pride do sodnika” ↩︎
11. 11. Čeprav nekdanji čilski diktator Augusto Pinochet venomer ponavlja, da je “pomagal svet očistiti od komunizma.” ↩︎
12. 12. Na mednarodni konferenci marca 2000 v Kostariki so izpostavili, da je v Latinski Ameriki v zaporih 600.000 zapornikov, ki živijo v nečloveških in ponižujočih razmerah. Latinska Amerika je posebej občutila svetovni trend povečanja kriminala in števila zaprtih, ki je pripeljalo do prezasedenosti zaporov, kar pojasnjuje okrutno obnašanje obsojencev ob vse bolj pogostih uporih. V uporu v argentinskem zaporu so igrali nogomet z glavo svoje žrtve. ↩︎

About The Author