Kaj smo se naučili iz referenduma o privilegiranih pokojninah?
Nobena vlada do sedaj v petintridesetletni zgodovini Slovenije ni uspela izpeljati širši nabor reform. Nekatere so na teh vprašanjih tudi predčasno padale. Eno največjih napak pri reformah opažamo pri tajmingu. Tukaj je Golobova vlada storila največjo napako, zato je bil Zakon o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti, ti. Zakon o privilegiranih pokojninah, vladin strel v koleno.
Prve spremembe so pripravljene, da se uzakonijo. V drugi fazi še čakajo druge pomembne spremembe, predvsem popraviti diskriminacijo kot posledica preteklih sprememb. Denimo popravek odmernega odstotka 57,5 tistih, ki so se upokojevali v zadnjih letih. Na kaj je potrebno biti pozoren v prvi vrsti pri procesu pokojninske reforme?
Prvič: Dajatve na uporabo naravnih virov bo čim prej potrebno uvesti, če ne želimo, da se renta od naravnih virov in minulega dela, ki temelji na osnovi tisočletnega razvoja družbe, še naprej zliva v žepe privilegiranih. To je sistem, v katerem tisti, ki imajo več, prispevajo tako relativno kot absolutno manj. Prvi korak k popravku te krivice mora biti v obliki Temeljnega državljanskega prihodka in to prvo za upokojence.
Drugič: Reševanje vprašanja dodatnih pokojnin za zaslužne kulturnike, brez, da se istočasno razrešijo tudi vprašanja revnih upokojencev in popravijo pokojnine tisočih upokojencev, ki so upokojeni po zadnjih neugodnih merilih, je darilo populistom. S poskusom urediti privilegirane pokojnine, čeprav le za peščico najzaslužnejših kulturnikov, se je vlada ustrelila v koleno.
Drugi primer, bogat norveški pokojninski sklad je samo v prvem četrtletju 2025 izgubil štirideset milijard dolarjev, ker je špekuliral z ameriškimi tehnološkimi delnicami.
S pokojninskim denarjem se mora ravnati zelo previdno.
S poskusom urediti privilegirane pokojnine, čeprav le za peščico najzaslužnejših kulturnikov, se je vlada ustrelila v koleno.
Tretjič: Zgražamo se nad ameriško plutokracijo, ki uničuje mednarodni in nacionalni pravni red, ki ga je sama gradila zadnjih 80 let.
A vzporedno smo:
– Razprodali banke, ki služijo predvsem ciljem visokega donosa tujim lastnikom.
– Privatiziramo javni zdravstveni sistem, nacionalno pošto, uničujemo mrežo prodajaln …
– Uničujemo še zadnjo infrastrukturo, ki podeželski svet povezuje z napredkom.
– Odganjamo mlade in skrajšujemo življenje upokojencev na podeželju.
Četrtič: Novi pritiski na delitev sveta in s tem povezane stare in nove vojne, nas še približujejo točki samouničenja. Nebrzdan pohlep plutokracije nas vodi še bližje katastrofi.
Naše vlade se tem trendom ne le neuspešno upirajo, pač pa ti trendi gredo nezadržno naprej:
– Privatizacija zdravstvenega sistema nezadržno napreduje.
– Reševanje čakalnih vrst v zdravstvu, brez, da se razreši ogromna korupcijska mreža, negativno vpliva na zdravstveno preventivo, posega tudi v pokojninsko blagajno in v žepe državljanov in upokojencev.
– Ni dolgoročno bolj donosnega posla, a moralno bolj sprijenega, kot biti prisesan na javni sistem. Javni uslužbenci niso vajeni racionalnega in ekonomičnega obnašanja. Korupcija pa je tudi sistemsko vgrajena v državo od samega njenega nastanka.
Minimalno revnim pokojnino,
Delavcem kulturnim še dodatno,
A čeprav le malo več kot eno,
Dovolj, da vlada strelja si v koleno.
Oj, kdaj človeku vsaj pošteno.
Petič: Reševanje stanovanjskega problema z omejevanjem turističnega najema, brez sočasnih:
– posegov na najemniški trg, denimo davčnih spodbud,
– zaščite najemodajalcev in
– izgradnjo novih stanovanj,
ustvarja samo nova nesorazmerja in nezadovoljstvo tistih, ki do stanovanj ne morejo priti na sprejemljiv način. To ustvarja dodaten pritisk na upokojence, ki morajo, kljub lastnim problemom, pomagati svojim otrokom.
Šestič. Rastoče razlike med dobički kapitala, dividendami in prihodki menedžerjev ter na drugi strani prihodki armade prekarnih delavcev in revnih upokojencev, bodo le še povečale konfliktnost v družbi in usmerjale državljane v naročje ekstremistične desnice.
Rastoče razlike med državljani bodo le še povečale konfliktnost v družbi in usmerjale državljane v naročje ekstremistične desnice.
Državljani s sarkazmom spremljajo stare in nove obraze na oblasti, ki se v zadnjih desetletjih vrti okoli samo dveh možnosti: da predčasno vrže puško v koruzo, ali pa, da delujejo po istih načelih naprej.
Neuspešne reforme so grobar vsake vladajoče koalicije. Smo v položaju, ko se potrebuje le še kaplja čez rob in pademo v kaos. Katera bo ta kaplja? Upokojenci vsekakor ne, ker so že tradicionalno potrpežljivi in vdani v svojo usodo. Upokojenske reforme tudi ne bo razrešil Pavle Rupar, lahko le koalicija na oblasti.
V zadnjih petintridesetih letih je bilo veliko slabih potez. Moja mama je rada dejala, »kot prasica z mehom«. Koristno bi bilo, da si to ponavljamo vsakokrat, ko se lotimo česarkoli.
About The Author
