VLADAVINA DRHALI IN IMBECILOV

Svet potrebuje novo gibanje neuvrščenih, nič manj kot nekoč, v trenutku, ko nova ameriška administracija pragmatičnih milijarderjev poskuša nagovoriti še Rusijo in Kitajsko, v novo delitev sveta med tremi največjimi nasilneži današnjega časa. Dostojevski bi jih verjetno poimenoval »imbecili«.

Nedavna znanstvena raziskava je pokazala, da je med politiki in vodstvenimi kadri pomembnih podjetij večje število psihopatov kot je povprečje v družbi. Tudi v Sloveniji vse pogosteje med vodilnimi v gospodarstvu najdemo ljudi, ki svoje sposobnosti, značilne tudi za psihopate, usmerjajo v manipulacije in zlorabe v svojo lastno korist. Politika pa je že tradicionalno prežeta z dejanji, ki jih brez pomote lahko označimo kot dejanja psihopatov.

Politika pa je že tradicionalno prežeta z dejanji, ki jih brez pomote lahko označimo kot dejanja psihopatov.

»Vlado Združenih držav so začeli obravnavati kot zgolj privesek k lastnim zadevam. Zdaj vemo, da je vlada z organiziranim denarjem prav tako nevarna kot vlada z organizirano drhaljo.« Zveni moderno, a to je skoraj pred stotimi leti dejal ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt. Verjetno Roosevelt te razlike pri novi administraciji ne bi več mogel postaviti, kajti zgodila se je integracija drhali in organiziranega kapitala, kar si nekoč ni bilo mogoče zamisliti.

A z novo administracijo v ZDA se ne bomo ukvarjali v tem članku. Vse je odlično prikazal Simon Tisdall v članku »From saviour to Judah …« v Guardianu.

Zametki sedanjega kaosa so v hladni vojni

V petdesetih letih preteklega stoletja, slabo desetletje po Rooseveltovi smrti, so sledila leta podobne dinamike kot sedaj. To je bilo prvo in težko desetletje polpretekle zgodovine, čas obnove in hitrih sprememb. Z velikimi težavami se je uveljavljala ideja o multilateralizmu in človeških pravicah, kar je na koncu prineslo globalizacijo, sprva s pozitivnimimi, nato pa vse bolj negativnimi posledicami. Nazadnje smo izgubili kontrolo nad globalizacijo, kar je pripeljalo do sedanjega kaosa.

Začelo pa se je še pred koncem vojne. Prvi spopad med vzhodom in zahodom je bilo vprašanje Judov v Palestini. Nova svetovna organizacija, Združeni narodi, so na predlog ZDA razpravljale o tem ali dovoliti Judom naseljevanje v Palestini. Velika Britanija je nasprotovala, saj so tam živeli že Palestinci in avtohtoni Judje. Idejo o dveh državah je Stalin uspel minirati, saj je njegov načrt bil kar najbolj oslabiti Veliko Britanijo in ustanoviti boljševiško republiko na Bližnjem vzhodu. S pomočjo velikih količin orožja, ki je bilo prepeljano iz češke tovarne Škoda preko Jugoslavije na Bližnji vzhod, je oborožil močne enote židovskih ilegalnih priseljencev. A Judje so naplahtali tudi njega. Z valom terorizma so prisilili Veliko Britanijo v odhod, s prvo vojno leta 1948 pa so sprožili prvi veliki val etničnega čiščenja arabskih prebivalcev. Takratni izraelski voditelj Ben Gurion je dejal: »Ni Palestine brez Judov in ni Judov brez Palestine.« Genocidna vojna nad Palestinci v letu 2024 je temeljila na tej ideologiji.

Konec petdesetih let, kmalu po tem, ko je prišel s ti. »mrtve straže« na zahodni jugoslovanski meji ob conah A in B (Poleg Palestine še en potencialno nevaren konflikt, ki bi lahko prerasel v vojno), je moj oče mesece zbiral denar, da bi kupil boljši radio. Spomnim se, kako ga je nasmejan pripeljal na kolesu, naslonjenega na otroški sedež, ki je bil pritrjen spredaj »na štangi« njegovega kolesa, nato pa smo se skupaj s sosedi zbrali okoli radia in ga občudovali. Do takrat pa je imel mali, zeleno rumeni radio s srednjimi in kratkimi radijskimi valovi, čigar slišnost je bila odvisna od vremenskih razmer. Šele veliko kasneje je postalo jasno, da je ta mali komaj slišni radio, ki me je spremljal v prvih letih mojega otroštva, odigral »glasno« vlogo pri moji bodoči življenjski poti.

Namreč šestdeseta leta so bila leta emancipacije narodov in dekolonizacije in tudi leta aktivne jugoslovanske mednarodne dejavnosti, kar se je odražalo tudi v novicah radijskih postaj. Oče je vsak večer poslušal poročila, medtem pa se ni smela slišati niti miška. Zato smo tudi vsi ostali slišali le radio. Radijski program je bil najpomembnejše okno v svet v povojnih letih, ko še ni bilo televizije. Nedeljskega kosila skorajda ni bilo mogoče zamisliti brez domačih viž in želja, večerna kukavica pa je pomenila, da moramo otroci spat. Te kukavice že veliko otrok danes ne sliši več – na žalost.

To je bil torej čas, ko se je Jugoslavija soočala s krizo na zahodni meji in ko še ni bilo jasno, kaj bo s conama A in B. To je bil tudi čas, ko se je Jugoslavija upirala sporazumu fifty – fifty z Jalte med Stalinom in zavezniki. Jugoslavija je našla zaveznike v državah po vseh kontinentih, med narodi, ki so želeli sami odločati o svoji usodi. Nekoč utopija, je vsaj za kratek čas, dekolonizacija in narodna osvoboditev postala resničnost. Dokler imperij ni udaril nazaj in dokler ni kapital zavladal svetu.

Nekoč utopija, je vsaj za kratek čas, dekolonizacija in narodna osvoboditev postala resničnost.

Šestdeseta in sedemdeseta so bila leta entuziazma. Jugoslavija je bila med najbolj uglednimi državami sveta in to je bil tudi čas, ko so Litostroj, Rade Končar, Energoinvest in drugi pridobivali ogromne projekte po vsem svetu, razen seveda v najrazvitejših državah. V zameno pa smo otroci imeli na mizi pomaranče in banane.

Še preden sem pošteno shodil, je oče opazil, da sem se po štirih plazil do omare in se vzpenjal, da bi se približal radiu. Zato ga je prestavil na vrh kuhinjske kredence. Nekoč me je mati v grozi našla na vrhu kredence. Ta je na sredini imela veliko površino s steklenimi vrati, ponavadi za shranjevanje steklenih kozarcev. In po tem kuhinjskem pohištvu sem splezal na vrh, kako, pa mati ni znala povedati, ker me ni videla plezati. In ko me je v grozi snela s kredence, je kasneje pripovedovala, sem ves zadovoljen pokazal s prstkom na radio in dejal, »decica poje«.

Še danes se spomnim, da sem si predstavljal, da so v radiu skriti zelo mali ljudje. Ni ostalo veliko spominov iz tega obdobja, a eno se mi je močno vtisnilo: novica o uboju prvega demokratično izvoljenega predsednika Konga Patrica Lumumbe septembra 1960. Predstavljal sem si ga oblečenega v slamnati predpasnik, podobno kot deček iz moje takrat najljubše knjižice Čuri Muri v Afriki, za njim pa tečejo belci in ga na koncu z gorjačami pobijejo. 

Zakaj so ti drobni trenutki najzgodnejših let v mojem življenju tako pomembni? To je bil čas, ki nas je oblikoval. Tako kot danes pametni telefon, je takrat radio z odmevi sveta oblikoval naša življenja. To so bili časi odrekanja ob obnovi domovine, a tudi zelo nevarni časi, ko je svoboda bila odvisna predvsem od spretnosti voditeljev. To je bil čas, ko so nekateri narodi, posebej v Afriki, lahko odločali le med tem, kateremu imperialistu ali gospodarju se bodo priklonili: ZDA ali Sovjetski zvezi.

Zato je tretja pot, v neuvrščene, bila edina rešilna bitka. To je bil čas velikega prijateljstva med najbolj potlačenimi, čas dekolonizacije in upanja. Smo danes ponovno pred takšno alternativo?

To je bil čas, ko se nekateri narodi, posebej v Afriki, lahko odločali le med tem, kateremu imperialistu ali gospodarju se bodo priklonili: ZDA ali Sovjetski zvezi. Zato je tretja pot, v neuvrščene, bila edina rešilna bitka.

Nič nenavadnega, da smo se otroci v osnovni šoli vpisovali v klube OZN. Zato je bilo tudi naravno, da se je moja življenjska pot nadaljevala v jugoslovanski diplomaciji.

Obeta se nam nova delitev sveta

Vsaj do dolžniške krize in novega vzpona neoliberalizma konec 80. let je upanje o pravičnem mednarodnem redu še obstajalo. Odpor hegemonizmu, neokolonializmu in imperializmu je bil močan. In na čelu tega gibanja je bila Jugoslavija. Od takrat je minilo štirideset let in črni oblaki se ponovno zbirajo. Svet neuvrščenih se je atomiziral. Na pohodu je nova dekadenca mednarodnih odnosov, vzniknili so novi diktatorji in avtokrati, kapital je zavladal v svetu z močjo, ki si jo težko predstavljamo, z nečim kar si Roosvelt ni predstavljal, celo s pomočjo drhali.

Imamo množico posameznikov, ki nelegalno in legalno, a nelegitimno, grabijo bogastvo, večje od desetin revnejših držav skupaj. Teptanja mednarodnega prava že več ne prikrivajo. Novi imperiji izvajajo agresijo na neodvisne države in genocid nad celotno populacijo, brez strahu, da bi jih doletela kazen. Odkrito napovedujejo izbris Ukrajine, Grenlandije, Paname, Tajvana. Grozijo Avstraliji in Novi Zelandiji z vojaškimi vajami blizu njenih teritorialnih voda. Imperiji se odkrito pogovarjajo o delitvi sveta. Mi pa se ukvarjamo s »toleratnostjo« in se tolažimo z utopijo.

Jugoslavija je medtem razpadla, neuvrščeni so izgubili svoje zobe, naša domovina pa se je skrčila na velikost nekaj haciend v južni Ameriki. V takšnih razmerah se je naša ožja domovina postavila v samo izolacijo z edinim pogledom na Evropsko Unijo.

Zanimiva bi bila analiza koliko odstotkov gospodarske rasti smo izgubili zaradi enostranske navezanosti na nekaj razvitih držav Evrope in na finančni sistem zahodnega sveta, podvržene cikličnim gospodarskim in finančnim krizam, na katere niti najmanj lahko vplivamo. Za več kot trideset let smo pozabili na tretji svet in zavrgli prednosti, ki jih je to okolje nudilo. Koliko kriznim globelim bi se izognili, če bi naši gospodarski odnosi bili enakomerno razporejeni po vseh regijah sveta, posebej z državami, ki so manj občutljive na svetovne finančne krize.

Koliko kriznim globelim bi se izognili, če bi naši gospodarski odnosi bili enakomerno razporejeni po vseh regijah sveta, posebej z državami, ki so manj občutljive na svetovne finančne krize.

Celo naša akademska srenja le potiho omenja ta dejstva in priložnosti, ki smo jih zavrgli. In koliko smo izgubili s tem, ko smo odplaknili ne le sistem, temveč tudi vse dobre strani socialistične demokracije. Vse to smo nekritično nadomestili z večstrankarsko parlamentarno demokracijo z vsemi pomanjkljivostmi, ki jih vsebuje. Politika, ki je sledila, ni bila kos vsem spremembam, ni bila sposobna ustvariti sistem, ki bo preprečil poskuse mafizacije države, privatizacijo javnega in vznik najbolj podlih in pokvarjenih oportunistov. Premalo smo se zavedali, da nova ureditev na široko odpira vrata povezavi kapitala in politike, ki ne bo delala optimalno v korist državljanov.

Tako je tudi Slovenija po razpadu Jugoslavije postala del mednarodne dekadentnosti, ki temelji predvsem na dobičku

Tako je tudi Slovenija po razpadu Jugoslavije postala del mednarodne dekadentnosti, ki temelji predvsem na dobičku. Temu je podrejen politični sistem, temu so podrejene stranke, parlamenti in državni organi. Kako globoko se je zajedla ta dekadenca, smo pričeli opažati šele po tem, ko so nekateri politični sistemi v okolici pričeli padati v avtokracije in diktature, prebujanje pa se je začelo šele po odkriti agresiji na Ukrajino in po genocidu v Palestini. A z veliko mero tolerance.

Rojeva se nov upor

Kje smo danes? Če parafraziramo Dostojevskega, je toleranca prišla do take ravni, da je inteligentnim že prepovedano razmišljati, da ne bi užalili imbecile.

Toleranca je medtem storila veliki kvantni preskok, kajti imbecili so toleranco inteligentnih dojeli kot slabost in nesposobnost. In so prevzeli oblast. Za inteligentne je značilna tolerantnost, a kaj ko je imbecilna politika tesno povezana z nasiljem in netoleratnostjo, ki pa ponavadi zmagujeta.

Ni vse izgubljeno. Tudi v najbolj mračnih časih se najdejo nove, predvsem mlade generacije in nove moči, ki želijo obrniti tokove zgodovine. V širši regiji je na žalost Slovenija ena redkih naslednic Jugoslavije, ki ima dovolj političnega kredita, da dosledno brani načela mednarodnega prava. A zanimivo je, da se naša politika tega premalo zaveda. Mednarodna skupnost nam daje večji kredit kot se ga mi zavedamo. To ne omenjam pavšalno, iz osebnih izkušenj bi lahko navedel številne primere.

Potencialni kapital Slovenije – tudi zahvaljujoč nekdanji pripadnosti Jugoslaviji in sedanji vlogi na Balkanu in po kontinentih – enormno presega njeno dejansko politično moč.

V glavah naših politikov se je nekaj spremenilo šele s članstvom v Varnostnem svetu OZN. Nekaj mora biti jasno naši politiki: Potencialni kapital Slovenije – tudi zahvaljujoč nekdanji pripadnosti Jugoslaviji in sedanji vlogi na Balkanu in po kontinentih – enormno presega njeno dejansko politično moč. Potencialna mobilizacijska moč Slovenije je enormna, skriva se po vseh kontinentih. A bojimo se, da naš sistem, in posebej trenutna politična elita, nima dovolj enotnosti in lastnega moralnega kapitala, da bi bila sposobna postaviti se na čelo. Jugoslavija se je v času rojevanja neuvrščenih tega zavedala in je tudi imela vzvode, da zaustavi marsikatero norijo, skupaj s podobno mislečimi z vseh kontinentov.

Prepričani smo, da bo dekadenca sedanjega trenutka, kalvarija, ki jo doživljajo mednarodni odnosi in OZN, temelj za vznik nečesa novega, najsi bo Slovenija del tega ali pa ne. Smo sredi političnega ciklusa, ki se je pričel pred vsaj desetletjem in verjetno se že bližamo točki, ko se bo prevesilo v nekaj prelomnega: ali v novo imperialistično delitev sveta in vznik avtokracije in diktature, ali pa v pogorišče avtokracije in diktature in vznik novega optimizma.

Pred tridesetimi leti, ob razpadu sistema hladne vojne, si nismo niti zamišljali, da se ne bodo mednarodni odnosi izboljšali, temveč močno poslabšali. Dodajmo k temu še veliko okoljsko krizo, množične migracije in krizo proizvodnega sistem usmerjenega v množično in neomejeno porabo (beri profit), ki ga vsiljujejo bogati, na koncu pa še enormna hitrost tehnološkega razvoja, ki mu družbeni odnosi niso kos, in smo dobilo izredno eksplozivno zmes. Vsakemu normalnemu umu je jasno, kam je pripeljalo dejstvo, da je družba postala plen kapitala in posameznikov- imbecilov. Če smo se še hoteli slepiti po invaziji Ukrajine, da so to izolirani dogodki, je po zlorabi oblasti v ZDA s strani republikanske stranke in tajkunizaciji stranke, postalo jasno, da to več ni le slučaj.

Vsakemu normalnemu umu je jasno, kam je pripeljalo dejstvo, da je družba postala plen kapitala in posameznikov- imbecilov.

Razpad sistema hladne vojne in arabska pomlad sta bila prvi znak upora, a pozitivne posledice teh gibanj so zvodenele. V resnici vse od leta 1968 še ni bilo resnega izziva. Mogoče je beograjska študentarija pričela nov ciklus prebujanja. Verjetno se ne zavedamo, kaj se v resnici dogaja. Pomisleke dobimo šele, ko slišimo, kaj vse posamezniki žrtvujejo za svoje ideale. Denimo Aleksej Navaljni in ostali kritiki ruskega režima.

Avtoritarni režimi slej, ko prej zaidejo v slepo ulico. Na žalost je pogosto tako, da čakamo, dokler se sami znotraj ne zrušijo, kot denimo pinočetistični režim v Čilu. A na žalost se mora prvo zgoditi tragedija, da bi se nato gradilo nekaj novega. A tudi to ni garancija, da se ne bodo novi odnosi ponovno usmerili v slepo ulico, kot se je to zgodilo po propadu perestrojke v Rusiji.

Danes opažamo, da je vse še veliko težje, kajti populizem in tehnologija z možnostjo manipulacije javnega mnenja preko socialnih zvez so postali učinkovit instrument za ugrabitev oblasti.

Mi imamo osebno izkušnjo s po- Titovim jugoslovanskim političnim vrhom, ki ni želel dojeti, da je propad neizbežen in da edino, kar lahko izbirajo je, prehod na nove odnose na miren ali nasilen način. Tukaj mnogi politiki odpovedo in Gorbačov je bil eden redkih, ki je dojel neizbežnost zgodovine in se vsaj v prvi fazi izognil nasilnim spremembam. A na kasnejša dogajanja več ni mogel vplivati. Podobne kvalitete je imel tudi Josip Broz Tito, ki je uspel ohraniti Jugoslavijo pred velikimi nevarnostmi od zunaj (ne pa na žalost pred notranjimi nevarnostmi).

Demokracija in hipokrizija

Na žalost danes demokracijo z lahkoto enačimo s hipokrizijo. Evropska unija je postala klasična hipokrizija, posebej kar zadeva zunanjo politiko. Še več, nekateri evropski politiki so zreli za sodišče zaradi sodelovanja pri GENOCIDU v Gazi.

Nekateri evropski politiki so zreli za sodišče zaradi sodelovanja pri GENOCIDU v Gazi.

Celo tako na besedah načelna Rusije se je »zlizala« z režimom v Izraelu, kar opravičujejo s tem, da je v Izraelu kar trideset odstotkov prebivalstva sovjetskega izvora.

Klasična sredstva obrambe demokracije pred napadi avtokracije že ne pomagajo več. Manipulacije z demokracijo so bolj pravilo kot izjema. Vzpon moralno oporečnih politikov in vzpon izprijene morale in etike je bolj pravilo kot izjema. Celo v Evropi, kjer smo se imeli za branik demokracije. Akumulacija moči v rokah ozkih elit je že tako enormna, da jim ni niti več potrebno izkrivljati resničnosti in se nam z lahkoto posmehujejo. Množice (Roosevelt bi rekel drhal) so postale že tako slabo politično izobražene in zmanipulirane, da smo prišli v položaj, ko zakoni in pravna država veljajo le še za navadne državljane, medtem ko je elita povzpela nad pravni sistem. Množice pristajajo na multimilijarderje, zadovoljne že ne več s poceni kruhom, pač pa že s samo obljubo po cenejšem kruhu, kar pa se na koncu nikoli ne zgodi.

V Sloveniji je vse več poskusov revizije zgodovine in promocije domobranstva. Naši vodilni politiki se javno in brez sramu družijo s skrajno desnico tipa »thompson«. Verjetno so dojeli, da so končno na svojo stran pridobili dovolj veliko število »drhali«, da se jim ni treba več skrivati in poskušati olepševati. A ne smemo pozabiti, da je izobrazba proces in da je povsem možno, da bo tudi »drhal« spoznala, da je treba razmišljati z lastno glavo. Tudi neznanje se da prosvetliti z znanjem. Zato je za te vrste politikov, ki jih danes predvsem imejujejo »desni populisti«, najnevarnejše znanje. Zato je najpomembnejši boj za znanje in kulturo.

Svetovni red se podira, Evropa pa toči krokodilje solze

Medtem ko se svetovni red podira, Evropa toči krokodilje solze, namesto da bi pospešila oblikovanje lastnih močnih obrambnih sil, izdelala točna pravila za migracije, namesto dobave bomb Izraelu odločno zaustavljala vsako vojno v regiji, ali odločno napadla podtalno kibernetsko vojno. Vse to se nam dogaja, ker nimamo izdelanega točno opredeljenega okvirja evropske zunanje politike. Absurd je, da se lahko ob ukrajinski vojni nekatere evropske države, kot Velika Britanija in Nemčija, obnašajo dvolično in sodelujejo z lastnim orožjem v genocidu nad Palestinci. Ne le Netanjahu, tudi britanski in nemški vrh (in nedvomno pa ameriški, z Bidenom in Trumpom na čelu) je zrel za obtožno klop kot soudeleženci genocida. Oni pa se svetovnemu pravnemu redu in vsem nam posmehujejo s predlogi za Nobelovo nagrado, za sodelovanje v genocidu. Po tem kriteriju so torej Aleksander Veliki, Julij Cezar, Džengis Kan, Napoleon, Hitler, Stalin in Musolini, kandidati za posthumno Nobelovo nagrado za mir. Samo to še manjka, da nekdo tudi Putina predlaga za nagrado, vsaj Saharova.

Po tem kriteriju so torej Aleksander Veliki, Julij Cezar, Džengis Kan, Napoleon, Hitler, Stalin in Musolini, kandidati za posthumno Nobelovo nagrado za mir.

Nimamo pa še odgovora na vprašanje, ali nam voditelji mažejo oči, ali pa predvsem sebi. Zato moramo računati, na žalost prepogosto, le še na mlade. Kot mlad diplomat, v takratnih hudih časih novembra 1990, sem tedanjemu predsedniku predsedstva Borisavu Joviću zastavil vprašanje: ali se državni vrh v Jugoslaviji ne zaveda, da je večstrankarski sistem tik pred vrati? Razumnega odgovora na to retorično vprašanje ni bilo za pričakovati, za kariero pa se tudi ni bilo potrebno več bati, saj so že slepci videli kaj se pripravlja, razen seveda tedanjega državnega vodstva.

Zato z optimizmom gledamo na nove študentske upore v Srbiji, ki nas opozarjajo, da smo zarjaveli in da je skrajni čas, da se zamislimo in ukrepamo, preden bodo odnosi v družbi tako napeti, da se bodo reševali le še s silo. A bojimo se, da se bo zgodilo tako kot se je zgodilo z arabsko pomladjo; da se bomo morali zadovoljiti s položajem, ki bi ga Tolstoj označil kot ne vojna, ne mir. 

Ključnih zgodovinski trenutki ustvarjajo velike osebnosti in mislece, kot Dostojevski, Tolstoj, Roosevelt. A na žalost se tehtnica prepogosto prevesi tudi na drugo stran, da se rojevajo ljudje, kot osmerica prej naštetih.

About The Author