ZUgrabitve otrok – od mednarodnega kriminala do genocida

Ugrabitve otrok – od mednarodnega kriminala do genocida

Ko se je ob osvoboditvi leta 1945 razširilo spoznanje o šesto ukradenih otrocih, ki so jih med vojno okupatorji odvzeli slovenskim staršem in predali nemškim družinam in ustanovam, je to bil eden največjih zločinov, ki jih lahko odrasli storijo otrokom: ločitev od matere in očeta, bratov in sester, izbris identitete.

Minilo je šest desetletij pozabe. O kraji otrok so nam pripovedovali le še v pravljicah iz turških časov. Medtem se je Slovenija odprla in postajamo del mednarodnega okrožja, kjer nič več ni nemogoče. Ker v Sloveniji še nimamo evidentiranih primerov kaznivih dejanj ugrabitev ali poskusov ugrabitev, kjer bi bil žrtev otrok, verjetno zato ne posvečamo preveč pozornosti novicam o ukradenih otrocih drugod po svetu. Pa vendarle se to dogaja vse bližje našim mejam.

Avstrijska deklica Natascha je preživela osem let v rokah ugrabitelja. V Italiji so lani štirje ugrabitelji ubili sedemnajstmesečnega dečka, 'ker je jokal'. Ponovno nas je predramil primer na Portugalskem izginule britanske deklice Madeleine. V ZDA okoli sto otrok letno ugrabijo neznane osebe. V Latinski Ameriki se te številke gibljejo v tisoče.

Žrtve politike, nacionalizma, kapitala, izprijencev

»Najbolj pogosto otroke ugrabijo starši, ki nimajo skrbništva,« pravi Janja Peterman, direktorica Centra za socialno delo. Otroci tudi niso le žrtve bolestnih posameznikov, izsiljevanja ali spolnih zlorab, so tudi žrtve politike, nacionalizma in krutega kapitala. Ugrabljanje otrok je ena od oblik genocida, kadar je storjeno načrtno. Z ugrabljanjem otrok in koncentracijskimi taborišči se začenja iztrebljanje naroda kot kulturne in etnične identitete.

Genocid ni nujno, da je izvršen nad celotno populacijo, lahko le nad delom. Argentinska in čilska diktatura sta sistematično uničevali vse, kar so označili za levo ideologijo, za levičarja pa je bil razglašen vsakdo, ki je zahteval demokracijo in ni priznaval vladajoče vojaške oligarhije v tesni povezavi s tihim pristankom večine in skrajnimi političnimi ter ekonomskimi interesi. Starši so izginili za vedno v globinah Rio de la Plata ali Tihega oceana, otrokom pa so spremenili identiteto in jih vzgojili za nekaj drugega. Zato večina babic še danes išče svoje vnuke.

Čeprav takih diktatur že več ni, si ne smemo delati iluzij, da bo vojn in trpljenja, posebej otrok, vedno manj. Nasprotno, veliko je lokalnih vojaških spopadov, vedno bolj so ekspresni in zato tudi surovi. Otroci so vključeni kot žrtve, pa tudi kot mladoletni vojaki, ki znajo biti še bolj surovi kot njihovi učitelji. Ti otroci so največkrat ugrabljeni in izučeni za bojevanje. Primere najdemo v kolumbijski državljanski vojni in pogosto v oboroženih spopadih v Afriki.

Otroci so tudi predmet 'trgovine': kot lastniki organov za transplantacijo, predmet prodaje osebam, ki nimajo otrok, ali modernim sužnjelastnikom, ki otroke izkoriščajo v prostituciji, pornografiji ali za delo. Z novimi odprtimi mejami, z novim načinom pojmovanja globalizacije, z novim odnosom do denarja in bogastva, do življenja in podjetništva, spoznavamo šokantno dejstvo, da je za nekatere tudi zločin nad otroki običajen posel. Skozi trpljenje otrok ljudje brez etike in morale patološko iščejo vir lastnega bogastva in sreče.

Pravne osnove zaščite otrok

Interpol ugotavlja, da je vse več ugrabitev otrok, pogosto povezano z ilegalnimi emigracijami.

Slovenija je leta 1993 ratificirala haško konvencijo iz leta 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok. Sicer pa je Slovenija kot naslednica nekdanje Jugoslavije prevzela mednarodnopravne obveznosti nekdanje države, tudi s področja prepoznavanja pravic otrok in preganjanja nasilja nad otroki. Kot moderna pravna država je vsebine iz mednarodnih konvencij vgradila tudi v ustavo in zakone. Po 144. členu Kazenskega zakonika je pri nas za ugrabitev mladoletne osebe predvidena najvišja kazen deset let zapora. »Slovenska policija je redno obveščena o ugrabitvah v drugih državah v okviru mednarodnega sodelovanja,« pojasnjuje Drago Menegalija, predstavnik policije.

Zakonsko so otroci pri nas močno zaščiteni, vendar pa je v praksi precej drugače. So pogosto predmet družinskega nasilja. Nasilje nad otroki je začetna točka, od koder gradimo nasilno družbo, saj ponavadi otrok, ki odraste v nasilju, to vgradi v svoj vedenjski vzorec. Nasilna je nato celotna družba, nasilni smo v šoli, na cesti, v službi itn. Zakoni in organi pregona lahko le malo storijo, saj ponavadi posredujejo, ko je že prišlo do nasilnega obnašanja. Dolgoročno se nasilje iztreblja iz družbe tako, da se iztrebi nasilje nad otroki. To pa je moč storiti le s preventivo in z naporom celotne družbe. Posamezniki ali posamezne organizacije ne morejo veliko storiti, še najmanj pa spremeniti celotno družbo. Za to je potreben koordiniran nastop vseh in tudi precej časa.

Varnostna kultura

»Na postaji sem videla petletno deklico, ki je čakala avtobus za šolo. Sama ne bi mojega otroka nikdar tako pustila,« je zapisala bralka na spletnem forumu. Iz njenih besed je razbrati, da se zaveda, da Slovenija ni več varnostni raj kot je bila še pred desetletjema.

Sprememba politično-ekonomskega sistema in realnega varnostnega položaja pa za seboj ni potegnila tudi spremembe v miselnosti. Slovenija je postala bolj nasilna, a v vedenjski vzorec nismo vgradili večje varnostne kulture. To pa pomeni biti previden, ne dajati priložnosti kriminalu, čuvati svojo lastnino in čuvati tudi bližnjega, soseda, someščana, sosedovega otroka, njegov avtomobil, stanovanje, kolo. To je vse težje, ker že policija ne razkrije več kot četrtino kriminalnih dejanj in ob taki stopnji neučinkovitosti se ljudje vse bolj bojijo maščevanja. Do tega, pogosto slišimo, prihaja kadar je sodni sistem preblag, sodniki pa premalo usposobljeni za sojenje modernih oblik kriminala in nevešči prijemov kriminala in njihovih zagovornikov. Seveda teh besed v obliki samokritike ne bomo slišali.

V Mehiki, Sao Paulu in drugih milijonskih latinskoameriških mestih, imajo posebej otroci bogatejših staršev, svoje varnostnike. V ZDA so razvili poseben sistem AMBER, ki obvešča preko mobilnega telefona o ugrabitvah, s pomočjo katerega so do sedaj rešili že preko 200 otrok.

V nekaterih državah ostrejše kazni niso bile dovolj za boj proti kriminalu, temveč se je morala reorganizirati celotna družba. To med drugimi pomeni organizirati tudi patrulje državljanov, ki ščitijo stanovanjske četrti. Nekoč smo pri nas podobno varnostno kulturo že imeli, čeprav je bila usmerjena predvsem na »zaščito samoupravnega socialističnega sistema pred zunanjimi sovražniki«. Toda ne bi bilo napačno te izkušnje sedaj usmeriti drugam, v zaščito življenja in osnovnih pravic. Ovir je veliko, začenši od političnega sistema, ki pogosto zabrede v populizem kratkih nog, sijočih luči, fasad in obljub, boj za pravično družbo pa je stvar konsenza in dolgoletnega dela. Koliko smo to sposobni storiti, pa je prvi test v tem kako se obnašamo do naših otrok in s koliko odločnosti ščitimo njihove naravne in ustavne pravice.

Marija Grešak, Ravnateljica, Vrtec Zarja:

Z ugrabitvijo se v vrtcu še nismo srečali. Smo pa bili priča 'odtujevanja otroka' med staršema v ločitvenem postopku. V konfliktni situaciji, kjer zdrava, pozitivna komunikacija zamre in v ospredje stopijo negativna čustva, otrok postaja 'paket', ki potuje iz rok v roke, iz enega okolja v drugo, z novimi prilagoditvami in obremenitvami. Vrtec je v takšni situaciji pogosto najstabilnejši dejavnik v otrokovem življenju. Vrtec s svojo svetovalno službo pa lahko nudi pomoč tudi staršema.

Janja Peterman, direktorica, Center za socialno delo:

Navodil, kako ravnati v primeru ugrabitve otroka po neznancih, nimamo, oziroma jih ne poznamo. Na srečo teh izkušenj še nimamo. Vsekakor bi o primeru takoj obvestili policijo, oz. kriminalistično službo. Po temeljiti proučitvi razpoložljivih podatkov, situacije, bi staršema ponudili pomoč psihologa in socialne delavke. V sodelovanju z drugimi službami bi iskali rešitve, iskali možnost vključitve v katero od samopomočnih skupin ...

Drago Menegalija, Predstavnik Policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete:

Policija izvaja v primerih pogrešanih oseb vse potrebne ukrepe v okviru zakonskih pooblastil, ki jih je glede na okoliščine posameznega primera pogrešanih oseb potrebno izvršiti. Policija oceni v vsakem konkretnem primeru, ali obstajajo indici, ki kažejo na pogrešane osebe in to ni časovno vezano. Pri tem je potrebno biti še posebej pazljiv v primeru otrok, kjer je potrebno, ko obstajajo okoliščine, ki nakazujejo pogrešanje, ukrepati takoj. V iskalno akcijo nenevarne pogrešane osebe se lahko vključi vsakdo, ki je pri tem pripravljen sodelovati.

Domov

Nazaj