V Braziliji še ni odpravljeno suženjstvo

V Braziliji še ni odpravljeno suženjstvo

V prejšnjem stoletju se je v Brazilijo izselilo milijon evropskih migrantov, med njimi večina Italijanov. Njihovi potomci danes živijo v državi z velikimi socialnimi razlikami. Da bi pobegnili iz prijema lakote, nemalo delavcev sprejme delo, ki jih zasužnji.

Brazilija je po napoleonski zasedbi Portugalske za nekaj let postala center portugalskega imperija. Ko se je kralj Dom Joao leta 1821 vrnil v Portugalsko, se mu je kmalu zatem njegov sin Dom Pedro I uprl in razglasil brazilsko neodvisnost. V obmejnem pasu so ob suženjski delovni sili rasle plantaže kave, sladkorja in drugih pridelkov. Suženjstvo je v Braziliji odpravljeno pozno, šele leta 1888, v sosednji Argentini pa že leta 1853. Najpomembnejši razlog za ohranjanje suženjstva je bila trgovina s kavo. Ko so iz Evrope konec prejšnjega stoletja povečani migracijski tokovi, so imigranti, med katerimi več niso prevladovali Portugalci ampak Italijani, pritiskali na trg delovne sile. Pojavila so se liberalna gibanja, ki so želela modernizirati ekonomijo po vzoru evropskega kapitalizma. Že leta 1848 je cesar Dom Pedro II prepovedal trgovino s sužnji. Vendar je čez dve leti sprejet zakon, ki je onemogočil prihajajočim evropskim imigrantom, da pridejo do zemlje in s tem zaščitil veleposestnike in njihov način proizvodnje. Po letu 1880 je pritisk liberalcev postal premočan in sprejet je zakon s katerim so osvobojeni sužnji rojeni po letu 1871. Leta 1885 so z novim zakonom osvobodili vse sužnje starejše od 65 let. Toda liberalno ali abolicionistično gibanje je želelo hitro industrializacijo države. Podpirali in organizirali so množične pobege sužnjev, kar je končno leta 1888 pripeljalo do odprave suženjstva. Toda ni ostalo samo pri tem. Naslednje leto je vojska s pomočjo bogatih lastnikov plantaž kave prevzela oblast, odpravljeno je cesarstvo in razglašena je republika Brazilija. Naslednja tri desetletja, vse do svetovne ekonomske krize, so bila zlata leta brazilske kave. Toda vse do uvedbe demokracije pred dobrimi desetimi leti je bila Brazilija nestabilna država, kjer so dominirali vojaške vlade in korupcija, ki niso mogle spremeniti ničesar v gospodarstvu Brazilije, še najmanj pa poboljšati položaj milijonov kmetijskih in industrijskih delavcev.

Še v zadnjih tridesetih letih so zabeležili 22 tisoč primerov suženjstva, toda nihče ne ve koliko je še neodkritih primerov globoko v Amazonki in drugje. Brazilija še do danes ni izvedla agrarne reforme, kar je tudi eden od glavnih razlogov težav v sektorju kmetijstva. Suženjstvo je, v spremenjeni obliki, ostalo še do danes. Verig več ne uporabljajo, čeprav so jih uporabljali še do 70. let. Delodajalci so se prilagodili in našli druge poti kako zasužnjiti. Brazilski primer, in takih primerov je še nekaj v svetu, kaže kako kapitalistične tržne zakonitosti v skrajnih primerih pripeljejo tudi do suženjstva.

Delavci pridejo v suženjski odnos zaradi pogodb na osnovi katerih se nikdar več ne morejo izvleči iz dolgov. Veleposestniki privabljajo delavce z obljubami o dobrih plačah. Ko podpišejo pogodbe, praktično postanejo lastnina veleposestnikov. Posredniki pripeljejo nove delavce, prejmejo del denarja za njihove plače, nato izginejo. Delavci od veleposestnikov dobivajo mizerno hrano, ki jim jo drago zaračunajo. Delovno orodje morajo od veleposestnika kupiti. Živijo v plastičnih šotorih, malarija in druge bolezni pa pomenijo smrt. Poskus pobega oboroženi pazniki kaznujejo največkrat s smrtjo. Tistim, ki jim uspe pobegniti, pobijajo družino. Ker so dnevnice zelo nizke, neredko porabijo več kot so zaslužili. Zapletajo se v spiralo dolgov. Delajo po 15 ur na dan in nimajo pravice zapustiti plantaže. Ko želijo oditi, veleposestniki neredko, da ne bi plačali dolgove, najamejo osebe, ki v “slučajnem uličnem pretepu” ubijejo delavca.

V Braziliji je 5 milijonov kmetijskih delavcev. Le 40% ima stalno delo, ostala tri milijona pa postopa do državi in išče kakršnokoli delo, da bi preživeli. V takih okoliščinah pogosto sprejmejo delo, ki jih zasužnji. Ministrstvo za delo ima poseben oddelek za boj proti suženjstvu, vendar veliko ni storjeno. Država je pokazala neučinkovitost in od 166 primerov ubojev pobeglih sužnjev ni razrešen niti en primer.

Za pravice kmetijskih delavcev se v Braziliji borijo cerkvene organizacije, predvsem pa Nacionalna konfederacija kmetijskih delavcev. V tem sindikatu so mnenja, da je največja krivica na strani zakonov, ki omogočajo zasužnjevanje. Čeprav po kriteriju države suženjstvo ne obstaja, sindikat meni, da je suženjski odnos vsak, kjer je delavcu odvzeta svoboda gibanja in ko ne ve koliko zasluži ali pa ne zasluži nič. Takih primerov pa je na tisoče. V Sindikatu obtožujejo vlado, da je pokazala malo želje za ureditev položaja delavcev, posebej pa želijo, da se zakoni uredijo tako, da se ukinejo posredniki, delodajalci pa neposredno prevzamejo odgovornost za izpolnjevanje obveznosti.

Vendar v Braziliji niso samo kmetijski delavci v težkem položaju. Opozicija je zbrala milijon podpisov in zahteva odstavitev predsednika Fernanda Cardosa, ker menijo, da je “glavni krivec za socialno in ekonomsko krizo” v Braziliji.

Eden najmočnejših nasprotnikov sedanje vlade je Gibanje kmetov brez zemlje (MST - Movimento dos Trabalhadores Rurais Sem Terra). V Braziliji so si mnogi veleposestniki prilastili javno zemljo ter z nje izgnali male kmete, neredko tudi z umori, predvsem voditeljev. Kmetje so prepuščeni na milost in nemilost revolverašem. Zato pogosto nasilno zavzamejo veleposestniško zemljo, kar povzroča malo vojno.

V naslednji mesecih se pripravljajo številni protesti v organizaciji cerkvenih združenj, strank levega centra in levice ter nepolitičnih gibanj kot Gibanje kmetov brez zemlje, ki pa se jim bo pridružilo še Združenje brazilskih odvetnikov. Brazilska vlada, ki si še ni popolnoma opomogla po štrajku milijona avtoprevoznikov, se že sooča z drugimi množičnimi socialnimi protesti.

Buenos Aires, avgust 1999

Domov

Nazaj