... deželah v razvoju, največkrat (zavestno?) preskakujemo dejstvo, da razviti svet prav radodarno ponuja podkupnino. Niti korupcije gredo ponavadi preko bank, z vednostjo njihovih vodstvenih organov, politika in sodni sistem pa v razvitem svetu ponavadi zamižita kar na oba očesa. O korupciji se govori le v zvezi s “skorumpiranimi politiki iz dežel v razvoju”, medtem ko je marsikje v razvitem svetu korupcija še kako razvita, dajanje podkupnin je že institucionalizirana praksa, dajalci ostajajo skoraj vedno skriti očem javnosti. ...

... Navedimo naslednji primer kot ponazoritev dejstva, da tuje banke tudi v sedanjih razmerah kaj hitro najdejo nove poti za maksimizacijo dobičkov. Denimo, odplačila kreditov vpisujejo na račun obresti, s tem jih lahko razporejajo na račun dobička, prihodke od obresti pa nakazujejo v tujino (!). Ker na ta način ostaja glavnica neodplačana, so prizadeti tudi posojilojemalci.

In še: Finančni špekulanti želijo sprožiti hiperinflacijo, da bi maksimilizirali dobičke; Izvozniki poskušajo z občasnimi prekinitvami likvidacije deviz špekulirati s tečajem; Imetniki državnih obveznic tudi želijo višji dolar, da bi realno vrnili manj; Farmacevtska industrija je na napore vlade, da na tržišče spravi generična zdravila, odgovorila z javno propagando; Tisti, ki imajo dolarje, kupujejo nepremičnine, čigar vrednost je padla za najmanj 50% in čakajo na obnovo povpraševanja. Skratka, v Argentini se le še špekulira. ..."

Iz članka Špekulacije v argentinskem finančnem sistemu

 

Članek, vedno bolj aktualen za slovenske razmere, kjer tudi tožilstvo in policija opozarjata, ... da sta premalo usposobljena za boj proti gospodarskemu in finančnemu kriminalu. Namreč nov politično gospodarski sistem, ki ga uvajamo zadnjih deset ali več let, ima v sebi vgrajene tudi opisane deviacije. Dobra vladna politika je takšna, ki te možnosti vnaprej predvidi, ne pa, da ukrepa šele takrat, ko statistike pokažejo občuten porast gospodarskega in finančnega kriminala, uličnih ropov in umorov itn. Namreč v Sloveniji nas čaka vse več deviantnega obnašanja, posebej pa delovanje organiziranega mednarodnega kriminala, poskusov borznih prevar in špekulacij, bančnih in drugih ropov z uporabo orožja. Relativno varna je Slovenija trenutno le še zato, ker ni pomemben politični in gospodarski faktor. Vendar pa to ni pomembno, ko prihaja do prevelikega razslojevanja ali širjenja mednarodnega kriminala, ki ne pozna meja prav tako kot ne globalizacija. 

Naša država je mlada. V primerjavi z drugimi, ki obstajajo že stoletja ali vlečejo korenine iz preteklih tisočletij, denimo Irak, ki toliko trpi, smo zelenci. Izdelali smo strategijo razvoja Slovenije, ki je prvi dober element, na osnovi katerega je možno graditi nekaj, kar se je še pred leti zdelo utopija.

V Sloveniji imamo intelektualni potencial. Kapitala sicer ne dovolj, malo več sicer volje. Toda s pravim pristopom je moč pojasniti prebivalstvu kakšne so naše prioritete in kaj je potrebno storiti. Toda nič več žrtvovanj. Preveč smo žrtvovali v preteklosti. Naša generacija, ki se je rodila po vojni in ki je doživela, prvo, odrekanje zaradi nekaterih stranpoti v razvoju socializma, nato pomembno odrekanje zaradi spremembe političnega in gospodarskega sistema, in nazadnje še vstopa v Evropsko skupnost, si končno zasluži boljše življenje.

V preteklosti smo vlagali v razvoj gospodarstva, v izgradnjo stanovanj, javnega standarda itn. Model privatizacije nam je to vse vzel in spremenil naše napore v lastnino drugega. Denimo:

• Desetletja smo vsi vlagali v stanovanjsko izgradnjo, stanovanja pa so dobili ali poceni odkupili le nekateri.
• Desetletja smo vlagali v razvoj nerazvitih republik, nerazvitih pokrajin, lokalnih cest, vrtcev, šol, javne infrastrukture ipd.
• Desetletja smo vlagali v gospodarski razvoj in nove tovarne, da bi velik del nato prevzeli (ne)sposobni vodstveni kadri, ki so skrivali svoje neznanje, negativne rezultate ali nepošteno izžemanje družbenega kapitala, dokler tovarne niso prenehale delati, delavec pa pristal na seznamu nezaposlenih.
• Vlagali smo v gospodarstvo, da bi se nato vse to spremenilo v privatno lastnino, ta postala izvor akumulacije finančnega kapitala, ki je vse ostale proizvodne faktorje pretvoril v svoj privesek, delavci pa postali le najemna delovna sila, ki ne sodeluje ne pri dobičku ne pri odločanju.
• Nenazadnje, spremenili smo družbeni sistem, spremenili politično elito, toda staro birokratsko elito, ki pa je vkljub temu imela politično tradicijo, zamenjali s političnimi vajenci, ki so menili, da so že takoj postali vešči politike in kot taki čez noč postali ministri, državni sekretarji itn., poskušali ponovno odkrivati toplo vodo, in se na plečih vseh učili svojih političnih veščin. Stara elita se je umaknila v pokoj, nova pa je videla priložnost graditi lastne pozicije in promovirati ideje, ki so se jih čez noč navzeli in v katere še sami niso povsem prepričani, in to ne glede na ideološki predznak.

Vsakdo med nami bi si lahko sestavil seznam podobnih krivic. Toda kaj je potrebno storiti?

Kratek družbeni razvojni program bi lahko bil takšen:

• Sprememba davčnega sistema tako, da ne preobremenjuje delo, da pospešuje zaposlovanje in širjenje gospodarskih subjektov. In to takoj. Minilo bo kmalu eno leto od spremembe oblasti toda v tej smeri ni nikakršnih pomembnih premikov.
• Sprememba zakona o gospodarskih družbah tako, da omogoča ustanovitev gospodarske družbe v najkrajšem času. Obrtnikom omogočiti prijavo z minimalnimi stroški in brez obveznih dajatev ali šele, ko dosežejo minimalni promet, od katerega bodo predvsem sami preživeli. Do sedaj je prvo poskrbela zase država, za preživetje obrtnika pa zaslužka več ni bilo, zato so mnogi prisiljeni že v prvi fazi zapirati ali pa delati na črno. Statistični podatki potrjujejo, da preveč novih podjetij po enem letu propade. To je zato, ker nekateri menijo, da je moč podjetje ustanoviti z minimalnim vložkom ali nekakšnih 500.000 tolarjev z zavoda za zaposlovanje. Delovno mesto pa danes stane najmanj 15.000 evrov, pa še nenehno je treba vlagati v njegovo tehnološko modernizacijo in novo znanje. Mi pa poskušamo razrešiti problem nezaposlenega s 500.000 tolarji !? Tragikomično ... Nekako visi v zraku zaključek, da država želi stroške za odpiranje delovni mest čimbolj prenesti na pleča posameznika; na nezaposlenost se gleda kot na nekakšno negativno statistiko, ki jo jo potrebno na ta ali oni način olepšati. Še težje pa se je znebiti vtisa, da državi ni mar kaj bo s tako ustanovljenimi in samemu sebi prepuščenimi delovnimi mesti. Premalo se zavedamo, da je naša prihodnost v malih in srednjih in hitro prilagodljivih podjetjih. Toda taka podjetja finančno niso močna in je potrebna celovita družbena podpora. Zato je potrebno:
• Popolnoma spremeniti politiko regionalnega razvoja. Iz neproduktivnih vlaganj v „spomenike in palače“, pisarniške prostore in kvazi tehnološke centre in inkubatorje, je potrebno graditi z javnim in evropskim kapitalom tovarniške hale, infrastrukturo, privatni in javni kapital pa pritegniti v financiranje vsebine, v nove ideje in projekte. Potrebno je veliko več tvegati in pritegniti tudi banke. Semenski kapital mora v prvi vrsti izvirati iz javnih sredstev, to pa bo pritegnilo tudi privatni kapital.
• Fleksibilizirati politiko zaposlovanja in vzporedno ojačati socialno politiko. Naš cilj mora biti, ne strah pred odpuščanjem, temveč strah, da ne nastaja dovolj novih delovnih mest. Delavec se bolj od izgube delovnega mesta, ki ga ponavadi niti preveč ne veseli, boji, da novega delovnega mesta ne bo našel. Dolgoročna nezaposlenost je glavni vzrok strahu pred odpuščanjem. Poenostavljano rečeno, potrebno je še več odpuščanja, toda vzporedno veliko več novih delovnih mest kot jih lahko delodajalci zaprejo. V okviru tega je potrebno zagotoviti veliko večjo fluktuacijo vodilnih delovnih mest. Na ta način bomo zagotovili tudi dinamiko idej in več konkurenčnosti med kadri. Z nefleksibilnim sistemom vodstvenih kadrov smo do sedaj zagotovili le to, da se na vodstvenih mestih ohranjajo nesposobni, ziheraški in taki, ki imajo posebne namene s podjetji.
• Podjetje ne sme biti socialna ustanova in mora imeti možnost, da delavca na hitro odpusti. Podjetje mora skrbeti za svojo konkurenčnost, ne pa za socialo. Toda na drugi strani moramo ojačati socialno vlogo države. Država mora reorganizirati sistem socialne pomoči, potrebuje tudi več sredstev. Obstajati mora popolna solidarnost. Nezaposleni so le redko sami krivi svoje nezaposlenosti.
• Fleksibilna politika zaposlovanja pa bo imela tudi pomemben vpliv na tehnološko obnovo. Namreč, vzporedno z omogočanjem enostavnega zapiranja delovnih mest, je treba omogočiti enostavno odpiranje delovnih mest z novo tehnologijo. Nova tehnologija pa je prinašalka večje produktivnost, večje konkurenčnosti in novitet, ki jih potrošnik želi in išče. V Sloveniji moramo olajšati dostop do najnovejših tehnologij, posebej pa stimulirati inovacije, raziskave in podjetnost.
• Profesionalizirati javno upravo in omejiti poseganje politike. Zahtevati od državnih in lokalnih organov rezultate in imenovati direktno odgovorne.
• Ključ vsemu temu pa so kadri. Moramo biti strožji v kadrovski politiki, bolj nadzorovati delo javnih služb. Moramo omogočiti, da protikorupcijski organi nemoteno delajo. Sedanja gonja proti komisiji, ki jo želijo ukiniti, ni nič drugega kot pripravljanje terena za bodoče nekontrolirano vladanje. Nezaslišano je, da že več mesecev nekateri javni uslužbenci sploh ne oddajo poročila o svojih prihodkih. Tudi če niso skorumpirani, bodo na ta način dosegli presedan, ki ga bo nekdo kaj kmalu izkoristil. Če policaj ne oprošča niti za kilometer prekoračene hitrosti, zakaj bi gledali skozi prste politikom, ki delajo dvolično ali nezakonito.
• Omogočiti moramo tudi večjo profesionalnost javnih podjetij, tudi RTV, o kateri se toliko sedaj govori. Če bi pri nas imeli bolj odprt in razvit sistem javnega informiranja, če vpliv javne televizije ne bi bil tako velik kot je, bi vprašanje bilo brezpredmetno. Tako pa je zelo pomembno, da sredstva javnega informiranja vodijo strankarsko neobremenjeni. Iskanje opravičila, kako je to bilo področje neomejene vladavine nekdanje vladajoče koalicije, ni nikakršno opravičilo, da bi nova koalicija sedaj morala storiti isto, ali pa še huje, celo z zakonom, ki bi ga prilagodila sebi v prid.
• In nenazadnje, moramo bolj profesionalno in hitreje sestaviti integralni program razvoja v skladu s klimatskimi spremembami: onesnaženje zraka in voda, klimatske spremembe, ki prinašajo naravne katastrofe, prilagajanje predpisov o gradnji v pogojih klimatskih sprememb, uvajanje novih in obnovljivih energetskih virov, ki bodo znižali odvisnost od nafte itn.

Bil sem že priča prilagajanju zakonov raznim elitam. O tem sem pisal v svojih poročilih in študijah iz Latinske Amerike. Zato je zelo pomembno, da se take želje političnih elit že v kali zatrejo. Namreč, ko se zakoni prikrojijo in zasedejo politične pozicije, skorajda ni več sile, ki bi lahko učinkovito nadzorovala zlorabo oblasti. Nekaj takega sem doživel v Latinski Ameriki na svoji koži in tega ne želim Sloveniji.

Navedel sem le nekaj pomembnih področij, od razvoja katerih je odvisna bodočnost Slovenije. Smo v pomembnih zgodovinskih trenutkih, od katerih je odvisno kakšna bo Slovenija v prihodnje. Prav lahko je to nerazpoznavna in pusta kotanja pod Alpami. Lahko pa je dinamična pokrajina veh milijonov ljudi, ki s svojo znajdljivostjo segajo z lovkami vsepovsod po svetu. Toda še enkrat je potrebno poudariti posebej dva osnovna pogoja: velika profesionalnost in selektivnost javne uprave ter največja pozornost regionalnemu razvoju in razvoju podjetništva. Toda do sedaj smo šepali ravno na teh ključnih področjih. Na žalost sem pesimist, ker ne vidim, da bi tisti, ki trenutno vlečejo državne vajeti in so trenutno odgovorni za razvoj, imeli dovolj odločnosti, volje, programov in prepričanosti. Še vedno se vse vrti okoli zadovoljevanja nekakšnih „koalicijskih obvez“, ne pa obvez do slovenskega naroda, armade nezaposlenih in armade tistih, ki so na „minimalcu“.

 

© Marko Sjekloča,

september 2005.

 

Domov

Nazaj