Sporni razvojni projekti krhajo gospodarsko in politično unijo Latinske Amerike Mercosur
Razdvojena Latinska Amerika
Načrti za najdaljši plinovod na svetu - Urugvaj in Argentina v sporu zaradi papirnic, vrednih 1,8 milijarde dolarjev - ZDA snubijo najšibkejša člena integracije Mercosur

Analitiki ocenjujejo, da bo stopnjevanje političnih nesporazumov med Venezuelo in ZDA vplivalo na gospodarske odnose. Za zdaj menijo, da večjih premikov ne bo, ker so dobri gospodarski odnosi v interesu obeh držav. Tudi grožnja, da bi Venezuela zaprla ali prodala rafinerije firme CITGO v ZDA, ni realna, kajti Venezuela ima 75 odstotkov naftnih rezerv v težki nafti, to pa lahko predeluje le malo rafinerij v svetu, med njimi CITGO, katerega lastnica je venezuelska državna naftna družba PDVSA. Največjo gospodarsko škodo bi tako doživela prav Venezuela.

Trije predsedniki, venezuelski, brazilski in argentinski, so predlagali, da se Južna Amerika od severa do juga poveže s plinovodom, ki bi bil najdaljši na svetu. Potrebe po takem plinovodu so vse večje, kajti Brazilija in Argentina, najmočnejši gospodarstvi v Južni Ameriki, nimata dovolj lastnih nahajališč. Argentina ima plina in nafte le še za devet let, potem bo po vsej verjetnosti postala neto uvoznica, če ne odkrijejo novih nahajališč. Ta so v lastni špansko-argentinske multinacionalke RepsolYPF, ki pa je 26. januarja priznala, da so njene rezerve za četrtino nižje, kot je bilo prvotno ocenjeno. Vrednost te multinacionalke je padla za desetino - s 30 na 27 milijard evrov, zato so se takoj pojavili kupci: British Petrol eum, italijanski Eni in ameriški Exxon Mobil. Vendar argentinska vlada, ki ima pravico veta (španska vlada je s tem letom izgubila zlato delnico), po vsej verjetnosti prodaje ne bo dovolila.

Sporni tovarni celuloze v Urugvaju

Drugi sporni projekt, ki je poleg okoljskih dobil še politične dimenzije in ki ga bo argentinska stran verjetno pripeljala tudi pred haaško sodišče, pa je izgradnja dveh tovarn celuloze v Urugvaju ob meji z Argentino. Investicija bo stala 1,8 milijarde dolarjev. Urugvaj za nobeno ceno ne želi od projektov odstopiti, kajti postavlja ju v center razvoja gospodarstva. To je tudi razlog, da ne popuščajo ob pripombah sosednje Argentine in okoljevarstvenih organizacij, ki zahtevajo prekinitev gradnje. Urugvaj in Svetovna banka, ki sofinancira gradnjo obeh tovarn, sta izdelala več študij, s katerimi zagotavljata, da bo vpliv na okolje minimalen. Ne le da sta si v lase skočili obe zunanji ministrstvi, lokalni organi na argentinski strani že nekaj mesecev prirejajo proteste, ki najbolj škodijo prav argentinskemu gospodarstvu in argentinskim turistom, ki želijo potovati v Urugvaj. Protesti so prizadeli tudi gospodarske interese drugih držav, posebno čilske avtoprevoznike, kajti pri gradnji tovarn sodeluje tudi Čile. Argentinska komisija ugotavlja, da obe firmi, finska Botnia in španska ENCE, nista zadostili predpisom, ki veljajo v Španiji in na Finskem, in nista uporabili tehnologij, ki bi najbolje zaščitile reko Urugvaj. Po drugi strani v Argentini ugotavljajo, da jim urugvajski organi niso dostavili vse potrebne dokumentacije. Urugvajski predsednik Tabare Vazquez zato primerja Argentino z "osebnostjo iz tanga, ki svojo ženo pretepe zato, ker bi ga lahko v naslednjih letih prevarala."

Vprašanje ohranjanja okolja je v državah Južne Amerike postalo pereče v zadnjih desetletjih. Tudi Argentina ni storila mnogo, da bi preprečila onesnaževanje, ki ga povzročajo njena lastna industrija in naftna nahajališča na jugu Patagonije, ki je v primerjavi s tehnologijo, uporabljeno v obeh papirnicah, večji onesnaževalec okolja. Da ne omenjamo kvalitete argentinskega voznega parka, kjer je kontrola izpušnih plinov milijonov zastarelih in tehnično nenadzorovanih avtomobilov, zelo slaba ali ponekod niti ne obstaja. Tudi tovarne pogosto nekaznovano izpuščajo strupene pline v ozračje ali vode. V rekah okoli Buenos Airesa je prepovedano kopanje, čeprav so pred drugo svetovno vojno bile znane po svojih številnih plažah.

Bo Urugvaj podpisal dvostranski sporazum z ZDA?

Tretji projekt, ki vnaša razdor med sosedami v Južni Ameriki, je urugvajska namera, da podpiše dvostranski gospodarski sporazum z ZDA, ki bi pa pomenil kršitev predpisov Mercosur, ki mu pripada tudi Urugvaj. Za zdaj urugvajska vlada zagotavlja, da podpisa ne bo, toda prejšnja vlada je bila tik pred njim. ZDA so javno izrazile zanimanje za dvostranski gospodarski sporazum s Paragvajem in Urugvajem, državama, ki nista zadovoljni z odnosi v Mercosurju, predvsem pa s protekcionističnimi ukrepi večjih članic, Brazilije in Argentine. Ameriška ponudba je tudi v skladu s strategijo, ki naj bi preko dvostranskih sporazumov pripeljala do širšega gospodarskega sporazuma na kontinentu. V Paragvaju sicer ni jasnih uradnih stališč, toda zunanja ministrica Leila Rachid je izjavila, da Paragvaj ne bi smel čutiti Mercosurja kot "korzet". Poznavalci ocenjujejo, da je ameriška ponudba načrtovana, kajti gospodarski odnosi med državami Južne Amerike so zaradi opisanih sporov, a tudi zaradi velikih dolgoročnih neskladij med gospodarstvi, v precepu. Podobne težave se pojavljajo tudi zaradi gospodarskega sporazuma med ZDA, Dominikansko republiko in srednjeameriškimi državami, ki je blokiran v trenutku, ko bi ga morale ratificirati ZDA in še nekatere srednjeameriške države, kjer je pritisk civilnih gibanj na parlamente držav, da sporazuma ne ratificirajo, kljub temu da so pogajanja že zaključena, še vedno močan.

1.3. 2006

© Večer in Marko Sjekloča