Čigava bo tokrat Bosna in Hercegovina?

Pred preteklimi prvomajskimi prazniki je vlada federacije Bo­sne in Her­ce­go­vi­ne od­po­ve­da­la na­me­ro o pri­va­ti­za­ci­ji dveh ve­li­kih pod­je­tij, za ka­te­ra je po­nud­bo od­dal tudi celj­ski Gra­dis. Za tuje viš­ke ka­pi­ta­la je to pri­lož­nost, kako po­ce­ni pri­ti do pod­je­tij. Tega se mno­gi za­ve­da­jo ter obe­nem bo­ji­jo, kaj­ti ta dr­ža­va je pre­cej ne­bog­lje­na, saj ima za se­boj kru­to voj­no v le­tih 1992-1995, hr­vaš­ki in slo­ven­ski pri­mer div­je in kri­mi­nal­ne pri­va­ti­za­ci­je ter (po­li­tič­ne) nes­po­ra­zu­me o ob­li­ki dr­ža­ve, pa še ko­rup­ci­jo, ne­za­po­sle­nost, kra­te­nje os­nov­nih člo­ve­ko­vih pra­vic itn. Nato je tu še med­na­rod­na skup­nost, ki ji ve­lik del Bo­san­cev ne zau­pa.

Dva­najst let po voj­ni BiH še ni po­sta­la or­ga­ni­zi­ra­na dr­ža­va, kot bi si nje­ni dr­žav­lja­ni že­le­li. Za­ple­ta se na raz­lič­nih rav­neh. V prvi vr­sti z Evro­po, ki ji ni­ko­li ne bodo opro­sti­li, ker ni pre­pre­či­la ge­no­ci­da. Prei­sko­val­ni or­ga­ni ima­jo od­pr­tih pet­sto pri­me­rov s po­droč­ja voj­nih zlo­či­nov. So­diš­ča ima­jo dva mi­li­jo­na ne­re­še­nih za­dev , kar po­me­ni (s se­da­njo hi­trost­jo) se­dem let dela. Iz­vr­šni or­ga­ni ima­jo ve­li­ko te­žav, ne to­li­ko za­ra­di šte­vil­ne ad­mi­ni­stra­ci­je, tem­več za­ra­di ve­li­ke­ga šte­vi­la rav­ni. Ima­jo celo tri us­ta­ve, dr­žav­no in dveh iden­ti­tet, ki tvo­ri­jo BiH. Dr­žav­na ad­mi­ni­stra­ci­ja, davč­na dis­ci­pli­na itn., vse to je še v pro­ce­su or­ga­ni­zi­ra­nja. V glav­nem vla­da ve­lik ne­red, ki ga mno­gi s pri­dom iz­ko­riš­ča­jo.

Pri­ča­ko­va­li bi, da je BiH preo­bre­me­nje­na z de­lom in ob­no­vo in da je po­li­ti­ka v ozad­ju  raz­prav, toda ni tako. Še ved­no je po­li­ti­ka prva tema. Vpra­ša­nja, kot so prvi maj - praz­nik, ki se ga de­lav­ci ne ve­se­li­jo, po­mi­lo­sti­tve voj­nih zlo­čin­cev, sla­be ce­ste in šte­vil­ne smrt­ne žr­tve, po­ce­ni to­var­ne, 535.000 ne­za­po­sle­nih in 350.000 na čr­no za­po­sle­nih, od­sot­nost na­cio­nal­ne iden­ti­te­te, po­li­tič­ne zdra­he, so­cial­no raz­slo­je­va­nje, naj­niž­je po­koj­ni­ne,  le 60 evrov me­seč­no, pov­preč­ne pla­če 300 evrov, pla­če di­rek­tor­jev v jav­nih pod­jet­jih 5000 evrov in več, ja­lo­va med­na­rod­na skup­nost, neu­čin­ko­vi­ta ad­mi­ni­stra­ci­ja, kri­mi­nal, obra­ču­ni ipd. so teme, o ka­te­rih pre­bi­vals­tvo naj­več go­vo­ri in o ka­te­rih sreds­tva in­for­mi­ra­nja ve­li­ko pi­še­jo. Za upo­ko­jen­ce de­nar­ja ni, ker se pod­jet­ni­ki izo­gi­ba­jo ob­vez­no­stim, gos­po­dar­ske­ga raz­vo­ja pa ni.

Lon­don­ski The Guar­dian opi­su­je BiH kot sed­mo od pet­de­se­tih no­vih tu­ri­stič­nih ci­ljev. Če­prav se šte­vi­lo tu­ri­stov hi­tro po­ve­ču­je, tu­jec naj­prej opa­zi sla­bo tu­ri­stič­no in­fra­struk­tu­ro. Tudi oseb­na iz­kuš­nja ni naj­bolj pri­jet­na, saj smo se za­stru­pi­li s hra­no, po vsej ver­jet­no­sti za­ra­di po­manj­klji­ve hi­gie­ne v re­sta­vra­ci­ji.

Mesto grobišč

Tež­ko je si­cer ver­je­ti, da se bo dr­ža­va hi­tro po­bra­la. V po­li­ti­ki vle­če vsak na svo­jo stran. Ve­lja­ki ne že­li­jo, da se us­tva­ri enot­na BiH, ker bodo s tem iz­gu­bi­li svoje fevde. Di­rek­tor­ji in dru­gi po­slov­ne­ži vi­di­jo v pri­va­ti­za­ci­jah mož­nost, da na hi­tro in na (ne)po­šten na­čin pri­de­jo do bo­gas­tva. Pri­lož­nosti na­ku­pa po­ce­ni pod­je­tij vidi tudi ka­pi­tal iz Slo­ve­ni­je, Ma­džar­ske, Li­tve, Hr­vaš­ke, Ita­li­je, Švi­ce, In­di­je itn. Po­leg pod­je­tij je v BiH po­ce­ni tudi hra­na, kaj dru­ge­ga pa ne. Mo­go­če na ceni ni pri­do­bi­lo še živ­lje­nje, kaj­ti maš­če­vanj, obra­ču­nov in mo­ri­je na ce­stah za­ra­di neob­zir­ne vož­nje ne manj­ka.

Da je Bo­sna še ved­no glo­bo­ko v pre­te­klo­sti, ni dvo­ma. Po­sle­di­ce zad­nje voj­ne bodo vid­ne še zelo dol­go. Da še ved­no ob­sta­ja duh mi­li­ta­rizma, je opa­zi­ti na vsa­kem ko­ra­ku: na pri­mer v dr­žav­nih or­ga­nih, na ca­ri­ni, v po­li­ci­ji -  lju­dem je vi­de­ti, da je ve­či­na po vo­jaš­ko vzgo­je­na.

Ne le Sa­ra­je­vo, ce­lot­na BiH je po­se­ja­na z gro­bo­vi. Na­me­sto otroš­kih igrišč in par­kov so sre­di sta­no­vanj­skih na­se­lij po­ko­pa­liš­ča. Ali bo to tako os­ta­lo za ved­no, ni zna­no, ven­dar je to srh­ljiv spo­min in opo­min za več ge­ne­ra­cij. Si lah­ko za­mi­sli­mo na Ze­le­ni­ci, v Novi vasi ali v celj­skem mest­nem par­ku po­ko­pa­liš­ča? V Sa­ra­je­vu je to real­nost.

Zgrad­be so še pol­ne lu­kenj od iz­strel­kov, šte­vil­ne še ved­no brez streh ali sta­no­val­cev. Vsi še niso preu­re­di­li v bun­ker­je spre­me­nje­nih kle­ti, kjer so ži­ve­li med voj­no. Ob ce­stah sa­me­va­jo uni­če­ne hi­še, ki jih ni­ko­li več ne bodo ob­no­vi­li. Sim­bol Sa­ra­je­va, Grad­ska vječ­ni­ca, kjer je bilo pred voj­no dva mi­li­jo­na knjig in ki je bila ena naj­več­jih knjiž­nic mu­sli­man­ske­ga sve­ta, je še ved­no v ru­še­vi­nah.

Se­daj je živ­lje­nje na uli­cah že pre­cej po­dob­no ti­ste­mu pred voj­no. Ja­sno je, da je pri tako vi­so­ki ne­za­po­sle­no­sti ve­li­ko lju­di na uli­cah in da se jim ni­ka­mor ne mudi.  Ve­li­ko je po­li­ci­je, ki vpli­va po­mir­ju­jo­če. Ne manj­ka av­to­mobilov vi­so­ke vred­no­sti, celo ferarija smo vi­de­li. Ti ni­ka­kor ne spa­da­jo na orien­tal­ne uli­ce, pol­ne lu­kenj, med neu­re­je­ne ali po­ru­še­ne zgrad­be, šte­vil­ne rev­ne, ki pro­si­jo za dro­biž; v te­ren­skih vo­zi­lih je za vo­la­nom ve­lik od­sto­tek mla­dih žensk nad­pov­preč­ne pri­vlač­no­sti - med de­lov­nim ča­som. Za­klju­ček pre­puš­čam bral­cem. Ni malo obra­ču­nov med no­vo­pe­če­ni­mi kri­mi­nal­ni­mi ban­da­mi. Mno­go je maš­če­va­nja. Ča­so­pi­si so pol­ni to­vrst­nih no­vic.

Mesec maj je za BiH nekaj posebnega

Prve dni maja je v BiH skon­cen­tri­ra­nih to­li­ko do­god­kov, ki spo­mi­nja­jo na ne­dav­no pre­te­klost, kot v no­be­nem dru­gem me­se­cu. Od­pi­ra­jo sta­re rane: pr­ve­ga maja so se spom­ni­li 'mno­žič­nih de­lav­skih praz­no­vanj v nek­da­nji dr­ža­vi ši­ro­kih de­lav­skih pra­vic' - to je edi­ni praz­nik, po­leg no­ve­ga leta, ki ga v tej dr­ža­vi praz­nu­je­jo sku­paj Srbi, Hr­va­ti in Boš­nja­ki; če­tr­te­ga maja so se šte­vil­ni po­klo­ni­li spo­mi­nu nek­da­nje­ga pred­sed­ni­ka Ju­go­sla­vi­je Jo­si­pa Bro­za Tita, »v či­gar ča­sih so ži­ve­li bo­lje in brez so­vraš­tva«; peti maj je dan, ko se je leta 1818 ro­dil Karl Marx, v Ba­nja­lu­ki pa so ob le­toš­nji ob­let­ni­ci or­ga­ni­zi­ra­li med­na­rod­ni se­mi­nar na temo Karl Marx.

Dru­ge­ga maja 1992 je JNA za­je­la te­da­nje­ga pred­sed­ni­ka pred­seds­tva Bo­sne in Her­ce­go­vi­ne Ali­jo Izet­be­go­vi­ća, na Sa­ra­je­vo pa so pri­če­le še z več­jo go­sto­to pa­da­ti bom­be. Na­črt JNA je bil pre­pre­či­ti neod­vi­snost Bi­H, ki pa ni us­pel. Pri­če­la se je za­ple­ta­ti nova kr­va­va tra­ge­di­ja na Bal­ka­nu in po­nov­no v Bo­sni, tako kot ne­ma­lo­krat v 19. sto­let­ju,  tudi leta 1914 in 1941.

Če­prav od sred­nje­ga veka niso ime­li več svo­je dr­ža­ve, ima­jo v tej dr­ža­vi ve­li­ko raz­lo­gov, da ob­ža­lu­je­jo raz­pad Ju­go­sla­vi­je. Nji­ho­vo živ­lje­nje je ne­pri­mer­no slab­še. Ti­stih, ki so se obo­ga­ti­li, je ve­li­ko manj kot de­ni­mo v Slo­ve­ni­ji in na Hr­vaš­kem. Se­daj ima­jo en­krat­no pri­lož­nost, da pre­pre­či­jo div­je pri­laš­ča­nje (če­prav se je že pri­če­lo) kot v pri­me­ru ome­nje­nih 'brat­skih' dr­žav. Če­prav so po­li­tič­no moč­no nee­not­ni, pa vedo, da lah­ko po­šte­no za­bre­de­jo, če bodo de­la­li na­pa­ke. Med­na­rod­na skup­nost po vsej ver­jet­no­sti ne bo ve­li­ko po­ma­ga­la. Tuj­ci ne ra­zu­me­jo naj­bo­lje, kaj se do­ga­ja, 'tudi ne bo­san­ske­ga člo­ve­ka', zato so tudi nji­ho­vi pred­lo­gi in na­čr­ti ne­real­ni. »Ži­vi­mo v zla­ti klet­ki,« pra­vi eden od diplo­ma­tov. Evro­pa jim je vse od ber­lin­ske­ga kon­gre­sa leta 1878 pri­ne­sla le sla­be spo­mi­ne, iz­ko­riš­ča­joč nji­ho­vo sla­bost, ki jo je pov­zro­či­la dol­go­let­na turš­ka oku­pa­ci­ja. Zato ima­jo po­se­bej Boš­nja­ki ve­li­ko raje Ame­ri­ča­ne in so z op­ti­miz­mom spre­je­li ame­riš­ke­ga po­sred­ni­ka za vpra­ša­nje Sre­bre­nice. Pri­ča­ku­je­jo tudi re­vi­zi­jo dejton­ske­ga spo­ra­zu­ma.

Po uli­cah pro­si­jo sta­ri in mla­di. Mno­gi med nji­mi z ve­li­ko sra­mu. Po­go­sto se opra­vi­ču­je­jo, da po­tre­bu­je­jo za av­to­bus. Iz­vir­no me­to­do je raz­vil mo­žak sred­njih let. Opa­zil je, da nek­do v na­ši druž­bi kadi in je pri­sto­pil z be­se­da­mi, da je ku­pil ci­ga­re­te, nato pa spoz­nal, da nima do­volj de­nar­ja za av­to­bus. Za­pro­sil je, da mu pa­ket ci­ga­ret od­ku­pi. Ver­jet­no je pri­ča­ko­val, da bo do­bil de­nar in pa­ket na­zaj. Pri­ja­telj je pa­ket ob­dr­žal, v škat­li uvo­že­nih ci­ga­ret pa je od­kril nat­la­če­no 'drino'.

Ne­ka­te­ri, ki ima­jo služ­bo, pa posku­ša­jo po­ve­ča­ti svo­je pri­hod­ke pred­vsem na na­či­ne, ki so pri nas po­ve­či­ni že pre­te­klost. Na pri­mer na ben­cin­ski čr­pal­ki je de­la­vec, na­me­sto za 56 mark, na­to­čil ben­cin za 46 mark in upal, da ne bom opa­zil. Prav tako je me­sar po­sku­šal vr­ni­ti dro­biž le do 5 mark in ne do de­set. Če tako po­go­sto po­sku­ša­jo, jim ver­jet­no us­pe­va.

In če bi še mo­ra­li opi­sa­ti Bo­sno in Her­ce­go­vi­no z enim stav­kom, ver­jet­no ne bi bilo na­pač­no, če bi de­ja­li, da je to še ved­no de­že­la ci­ga­ret in kave, ne gle­de na mno­žič­no ne­za­po­sle­nost. Za to se de­nar ved­no naj­de. Ne gle­de na vse pa je, kljub kru­ti iz­kuš­nji iz pre­te­klo­sti, pri­ja­telj­skih be­sed in pri­jaz­no­sti še ved­no na pre­tek. Mno­gi so ti­sto malo, kar ima­jo, pri­prav­lje­ni de­li­ti. Eno pa BiH le po­ve­zu­je z Evro­po, kjer so si­cer le geo­graf­sko: na­ta­li­te­ta krep­ko pada. Z 8,9 od­stot­ka na­rav­ne­ga pri­rast­ka je BiH pad­la v letu 2005 na 1,7 od­stot­ka.

Či­ga­va bo ju­tri Bo­sna in Her­ce­go­vi­na? V enem od ča­so­pi­sov je ob­jav­lje­na na­sled­nja de­li­tev: Mer­ca­tor (Slo­ve­ni­ja), Kon­zum (Hr­vaš­ka) in Avaz (last­nik, pri­se­ljen iz San­dža­ka). Vsaj kar za­de­va fi­nanč­ni trg (špe­ku­la­cije), je slo­ven­ski ka­pi­tal že ver­jet­no oko­li 60- od­stot­ni lastnik BiH trga vred­nost­nih pa­pir­jev.

Hugo Bo­sio, Bo­sio, d.o.o.:

Iz Bo­sne in Her­ce­go­vi­ne do­bi­va­mo kva­li­tet­ne de­lav­ce, ti­sti, ki pri­ha­ja­jo iz Slo­vaš­ke ali Sr­bi­je, ni­ma­jo takih kva­li­tet. Prob­lem pa je v ad­mi­ni­stra­ci­ji, pred­vsem v pri­do­bi­va­nju do­vo­ljenj za bi­va­nje in delo. Ob­ljub­lja­jo si­cer poe­no­sta­vi­tev po­stop­kov. Tako naj bi v dr­žav­nem zbo­ru pri­pra­vi­li nov za­kon, ki naj bi spre­me­nil in poe­no­sta­vil pri­do­bi­va­nje do­vo­ljenj za bi­va­nje in de­lov­nih viz.

Miran Gra­cer, Ob­moč­na obrt­na zbor­ni­ca Ce­lje:

Mi­slim, da so še ohra­nje­ne ne­ka­te­re vezi od prej, dru­go pa je, da je Bo­sna in Her­ce­go­vi­na pre­cej ve­lik trg, prob­lem je v pla­čil­nih to­ko­vih. Oseb­no me­nim, da je z BiH bo­lje po­slo­va­ti teh­no­loš­ko, kot pro­da­ja­ti. Prob­lem pa so ca­ri­ne, oto­pe­lost, admini­stra­tiv­ne za­pre­ke. Prob­le­mi so še drug­je; deni­mo Ita­li­ja je prev­ze­la ne­ka­te­re vr­ste lah­ke pre­de­lo­val­ne in­du­stri­je, kot sta tek­stil in us­njars­tvo.

Lud­vik Ste­pan­čič, Aero Ce­lje:

Za po­slov­ni si­stem Aero je bila biv­ša dr­ža­va glav­ni trg za na­še iz­del­ke. In­ve­sti­ci­je v trg (bla­gov­ne znam­ke, po­slov­ni kon­tak­ti,...) iz ti­ste­ga ča­sa in tudi ka­sne­je so po­mem­ben raz­log pri od­lo­ča­nju o pro­daj­ni stra­te­gi­ji. Še pomembnejši razlog pa je dejstvo, da  gre za razvijajoče se gos­po­dars­tvo v so­seds­tvu, ki ga ko­mun­ka­cij­sko in lo­gi­stič­no re­la­tiv­no eno­stav­no ob­vla­du­je­mo in ki ima­jo in­te­res po­slo­va­ti s slo­ven­ski­mi druž­ba­mi.