Ključ regionalnega razvoja je v privatnem kapitalu in v bankah.

 

            Za vsak razvoj, tudi regionalni,[1] so potrebni naslednji elementi: kapital, kadri, infrastruktura, znanje, kapital. Ne, ni napaka, vse začenja pri kapitalu in spet konča pri kapitalu. V Sloveniji v politiki regionalnega razvoja manjka skorajda vse. Največ je kapitala, vendar je to predvsem (lahko pridobljeni) državni in evropski kapital, ki je pogosto uporabljen neracionalno ali skrajno razsipniško. Pravih kadrov ni dovolj, plačani so slabo, predvsem pa z obljubami. Ker ni pravih kadrov, tudi znanja ni dovolj, kadrov pa spet ni dovolj, ker kvalitetni kadri privabljajo kvalitetne kadre in tako v krogu. Pravna in fizična infrastruktura sta podedovani in neprimerni. Imamo poskuse, veliko število centrov in inkubatorjev, ki nekoga oponašajo (popularno je govoriti o Finski), vendar ni uspeha. In nenazadnje je odsoten najpomembnejši element, ki bi lahko dolgoročno zagotovil hitrejši razvoj: privatni kapital ob sodelovanju bank.         
            Če bi moral najti ključ regionalnega razvoja, bi lahko rekel, da bo regionalni razvoj v Sloveniji dobil zagon šele:
- Ko bomo ustvarili sistemske osnove za pospešeni razvoj;
- Ko bomo za to pridobili banke in individualne vlagatelje, torej ko bomo pritegnili domači kapital, ta pa bo nato pritegnil tujega;
- Ko bodo sredstva iz javnih skladov postala, ne edini vir, temveč le magnet in garancija za privabljanje privatnega kapitala;
- Ko bomo v proces sistematično vključili najboljše kadre, ki jih premoremo.
V regionalnem razvoju je opaziti predvsem dvoje: pomanjkljiv teoretični koncept, na drugi strani pa obilico improvizacije, kar vse se je sprevrglo v neracionalno porabo sredstev in časa. Menim, da bi z drugačno sistematizacijo vprašanj in rutiniranjem pristopa k problemu regionalnega razvoja lahko z razpoložljivimi sredstvi dosegli več, posebej v lokalnih razmerah, kjer ni enotnih pristopov in kjer pogrešajo več smernic.
            Izhajam iz ugotovitve, da v regijah čutijo premalo pomoči, da so Regionalne razvojne agencije (RRA) »prepuščene sami sebi«, na eni strani pri sestavljanju programov dela in sistemizaciji vprašanj, na drugi strani pa pri pridobivanju vlagateljev. V takih razmerah je njihov glavni napor usmerjen predvsem v to, kako pridobiti čim več kapitala iz skladov, ne glede na neobstoj pravih razvojnih načrtov.
Obstaja še precejšen razkorak med Tehnološkimi centri (TC) in podjetji, kratek stik med državo in lokalnimi institucijami ipd. V RRA-jih je zaslediti ozko razmišljanje in nekonsistentne pristope, tudi teoretično. Vlaganja niso dovolj premišljena in celo globalne odločitve, ki zadevajo dolgoročni razvoj in sektorske odnose, so posledica ne dovolj premišljenega koncepta ter dolgoročno razvoj ovirajo. Veliko sredstev pa je neproduktivno potrošenega na zgradbe, ki jih lahko brez zadržkov poimenujemo “spomeniki”, saj so skorajda vsi po vrsti pisarniški prostori, pogosto tudi neracionalno zasedeni. Na drugi strani je opaziti, da so se začetne investicije, skorajda pretežno državnega izvora, kar hitro “ohlajale”, TC-ji in inkubiranci so se prepuščali samemu sebi.
           Zato tudi ni čudno, da smo priča brezciljnega tavanja in nesporazumov. Spori so nepotrebni in škodljivi, izvirajo iz nedojemanja širše strategije razvoja, nerazumevanja inštrumentov razvoja, trmoglavosti, parcialnih interesov, rivalitete in nezmožnosti širšega pogleda na tematiko. To je kontraproduktivno in pomeni le še dodatno izgubo virov.
Če bi poskušal na kratko opisati sistem regionalnega razvoja v Sloveniji, bi lahko dejal, da je v lokalnih razmerah prva skrb bila kako pridobiti čim več državnih ali evropskih razvojnih sredstev, vsebina pa se določa sproti in nesistematično ali pa delo zamira, ko ni več pritoka sredstev. Z druge strani pa tudi država še nima izdelane natančne strategije in opredeljenih vseh kriterijev in inštrumentov. Izgublja se v papirologiji in večino pogleda usmerja v Bruselj. Toda Slovenija je v svetovnih razmerah nepomemben člen, zato je njen razvoj odvisen samo od nje same.
Nenazadnje moram poudariti, da je razvoj predvsem vizija. To ni egzaktna znanost, preprosto zato, ker če bi v ekonomiji zadeve bile tako jasne, bi tudi ne bilo toliko težav. Zato je pri planiranju razvoja pogosto prisotna sreča (in vizija), tudi precej dobro usmerjena, če je prisotnega dovolj teoretičnega in praktičnega znanja, kot je nasploh značilnost ekonomije.
 
Primer Savinjske regije
 
            Pri preučevanju smeri regionalnega razvoja moramo izhajati iz globalnih gospodarskih gibanj, predvsem pa dojeti kam svetovni razvoj gre in kje so njegovi motorji (Denimo Kitajska). Ugotoviti moramo položaj gospodarstva v regiji, negativne in pozitivne tendence, posebej pa se posvetiti specifičnostim. Specifičen položaj regije zahteva specifičen razvojni načrt. Ob iskanju prednosti se je treba posvetiti osnovnim faktorjem, ki so pripeljali do slabega položaja (sektorjev), njim pa zoperstaviti nove dinamične elemente razvoja. Če vzamem za primer Savinjsko regijo, bomo prišli do naslednjih rezultatov:
1) Splošno zaostajanje za drugimi regijami, ki se hitreje razvijajo;
2) Negativni demografski pokazatelji: staranje prebivalstva, beg visoko izobraženih;
3) Nesposobnost prilagajanju hitrim spremembam, psihološke težave, problemi razvoja osebnosti, ki vodijo v tipične negativne reakcije:
Doseganje izrednih regionalnih razvojnih stopenj obremenjuje:
1. Dosedanja slovenska makroekonomska politika ni bila naklonjena izrednim razvojnim stopnjam, kajti makroekonomska politika ni bila niti zamišljena v cilju pospešenega gospodarskega razvoja;
2. Regionalno gospodarstvo ni integrirano in ne obstaja tudi enotna regionalna strategija razvoja;
3. Mednarodne razmere: težave evropskega gospodarskega prostora, konkurenčna gibanja v drugih svetovnih regijah, znanstveni razvoj, ki gre mimo nas...
V takih razmerah je prvotno planirana šest odstotna gospodarska rast Savinjske regije bila nerealna.[4] Makroekonomske razmere niso ugodne, saj je srednjeročni slovenski trend gospodarske rasti v upadanju. Zato se pojavlja vprašanje ne samo ali je Savinjska regija sposobna akumulirati razvoj za 2-3 odstotke večji od slovenskega povprečja, temveč tudi načelno vprašanje,ali lahko regija računa na rastoče stopnje, če širše okolje dosega padajoče?
Vse to narekuje izdelavo dolgoročne strategije regionalnega razvoja, usklajevanje na državni ravni, predvsem pa veliko vlaganja, veliko novega znanja, dinamično ukrepanje, fleksibilnost makroekonomske politike - torej elementov, s katerimi Slovenija ne razpolaga v zadovoljivi meri.
 
Karakteristike aktualnega koncepta regionalnega razvoja Slovenije.
 
Na osnovi ankete in lastnih izkušenj sem prišel do naslednjih najbolj pogostih zamer politiki regionalnega razvoja:
Splošne ugotovitve
Posebne ugotovitve
 
Osnove konsistentnega regijskega razvojnega programa
 
V nasprotju od gornjega bi program regionalnega gospodarskega razvoja moral temeljiti na naslednjih elementih:
Z upoštevanjem gornjih napotil pridemo do naslednje instrumentalizacije regionalnega razvoja:
Potrebni ukrepi (ukrepi makroekonomske politike, vzpodbude, subvencije itn.), pogoj za konsistenten regionalni razvoj, bi bili naslednji:
            Več takšnih ukrepov in vzpodbud obstaja, boljše rezultate je moč pričakovati, v cilju zavzemanja trga, ki ne bo samo specializirana niša, temveč širok trg za celotno prebivalstvo regije. Z organizacijo poslovnih centrov in dvigom kupne moči lokalnega prebivalstva je možno pričakovati reinvestiranje kapitala in njegovo ohranjanje v regiji. Na ta način lahko sama ponudba postane generator lokalnega povpraševanja.        
Naslednji korak h konsistentni regionalni politiki bi bilo iskanje potencialov usmerjenega (kontroliranega) razvoja regije. Vsekakor pa gornja sistematizacija ne konča pri tem. Potrebno je še nadaljnje delo na poglabljanju teoretičnega pristopa, predvsem pa na opredelitvi tako pomembnih elementov kot so financiranje, marketing in propaganda, kriteriji za izbor projektov, sestaviti konsistentni programi razvoja poslovnih con itn. Opredeliti je potrebno osnovne in širše naloge RRA-jev in drugih subjektov regionalnega razvoja in inštrumente, brez katerih rezultatov ne bo.
Temelj vsega pa je vsekakor poseben investicijski sklad, kjer pa lahko imajo odločilno vlogo banke. Planiran razvoj modernega gospodarstva je najuspešnejši v tistih sredinah, kjer se kot usmerjevalec in katalizator razvoja pojavlja poseben razvojni sklad. Ta je osnovni instrument za privabljanje domačega in tujega privatnega kapitala v razvojne projekte. Je prostor, kjer se koncentrirajo in usmerjajo kapacitete lokalnega kapitala in povečuje njegov učinek. Brez takega sklada ni za pričakovati organiziranega prihoda tujih privatnih vlaganj. Regijski razvoj mora biti zato prvenstveno usmerjen na privabljanje lokalnega in regionalnega in posebej namenskega kapitala. Ni preveč za računati na svetovni privatni kapital, ki ima raje direktne investicije in hiter obrat, zato je izredno volativen in zahteva posebne prijeme, ki pa niso vedno uspešni ali pa so kratkoročnega značaja. Tukaj se giblje tudi preveč špekulativnega kapitala.[9]
 
Na koncu smo ponovno prišli do točke, kjer smo začeli – kapital. Ker pa se največ kapitala nahaja v bankah, je zaključek na dlani: rešitve je treba iskati v bankah. Toda ne takšnih kot jim imamo sedaj in ne s takšno makroekonomsko politiko, ki jo imamo sedaj. Naše banke bi morale globlje preučiti potenciale regionalnega razvoja, toda nekdo jih mora za to vzpodbuditi, ne na političen način kot v času samoupravljanja, pač pa na osnovi njihovih koristi, ki bi jih pri tem videle. Čas je že tudi, da se banke tudi v notranji sistematizaciji posvetijo tem vprašanjem. Potrebno bi bilo pričeli z delom na področju regionalnega razvoja, z mislimi na elementih, ki sem jih tukaj poskušal sistematizirati. Če to ne bomo storili, se lahko zgodi dvoje: ali se pretvorimo v „podalpsko gospodarsko mrtvilo“ ali pa da to vlogo prevzamejo tujci.


 

[1] Pričujoči tekst je povzetek študije, v kateri sem uporabil praktične izkušnje iz tujine in iz Slovenije. V osnovi je vprašanje razvoja Savinjske regije. Ugotovitve so predvsem plod ankete, v kateri je sodelovalo večina slovenskih RRA-jev, TC-jev in inkubatorjev. Moram pa povedati, da približno tretjina ni nikoli odgovorila na večkratne prošnje, tudi negativno ne. Vendar je tudi to pomemben podatek, ki raziskovalcu pove, da v teh sredinah obstajajo globoki problemi, najsi bodo kadrovski, organizacijski, ali pa so popolnoma neaktivni.
[2] Slovenci malo potujejo izven svojega ožjega življenjskega kroga – 40% ni potovalo v letu 2002 dalje več kot 30 km od svojega bivališča ali delovnega mesta.
[3] Od težav pri prilagajanju novim večpasovnim cestam, kjer imajo največ problemov starejši, do skrajnih postopkov kot samomori, kjer rešitev iščejo predvsem mlajši.
[4] Medtem je v novih projekcijah izgubila odstotek, predvidevam, da pa bo v naslednji projekciji izgubila še en odstotek, ker analize ne temeljijo na dovolj globoko preučenih lastnih potencialih, ki pa so celo neuporabni, vsaj kratkoročno.
[5] Primer: promoviranje izgradnje mednarodnega študijskega centra v Celju, brez realne analize, v razmerah, ko Celje nikoli ni bil tradicionalni študijski center, še manj pa mednarodni.
[6] Potrebna bo aktivna davčna politika. Enotna davčna stopnja je za Slovenijo teoretično in praktično zelo slaba rešitev.
[7] Ustvarja armado kronično nezaposlenih in drugo armado večine delavcev na »minimalcu«[8] Vodi k netransparentnosti, improviziranemu, ne dovolj pretehtanemu in nedokumentiranemu odločanju, nepotizmu, elitizmu, organiziranju napol legalnih povezav, favoriziranju enega podjetja na račun drugega, to pa je izvor zamer, sporov, lokalizmov ...
[9] Gornja vprašanja temeljiteje opisujem v širšem materialu.

 

BV 11, november 2005
© Marko Sjekloča in Bančni vestnik
 
Domov
Nazaj