Se v Južni Ameriki res razvija radikalna politična os Kuba-Venezuela-Bolivija?
Latinskoameriški obrat v levo
Kljub navidezni levičarski navezi Južna Amerika, kot vedno doslej, politično ostaja raznolika in razdeljena - Skorajšnje volitve v soseščini bodo zbistrile podobo o teh odnosih


"V Latinski Ameriki se v zadnjem času ne sprašujejo več, kot pred nekaj leti, ali bo ideološki predznak levi ali desni, pač pa, ali bo na oblasti zmerna ali radikalna levica. Razen Kolumbije, ki je zaradi svoje preteklosti že desetletja v državljanski vojni, so v zadnjih letih na oblast prihajale levosredinske, predvsem socialdemokratske sile. Po Pinochetu, ki je sestopil z oblasti leta 1990, v Čilu vlada leva sredina, prav tako v Braziliji, čigar predsedniku Lula da Silvi verjetno nihče ne more preprečiti še ene izvolitve. V Argentini leva struja peronizma s predsednikom Nestorjem Kirchnerjem krepi svoje pozicije in je resen kandidat za zmago na volitvah naslednje leto. Urugvaj je lani prvič v zgodovini dobil levosredinsko vlado. ?

Neznanka je le še Peru, vendar ne zaradi dvomov o razporeditvi moči med desnico in levico, ker so desni kandidati izgubili v prvem krogu, temveč zaradi boja med socialdemokratom Garcio in "nacionalističnim radikalcem" Humalo. Na tej točki se pričenjajo mednarodne zdrahe in vpletanje v notranje zadeve. Vpletajo se ZDA, manj Evropa in sosednje države. Nekateri opazovalci so že prepričani, da je nastala radikalna (socialistična) os Kuba-Venezuela-Bolivija. Zanje je značilen kooperacijski način gospodarjenja. Bolivija je z nacionalizacijo naftnega bogastva nakazala, da bo bolje zaščitila svoje interese, ki so doslej bogatili predvsem mednarodne korporacije.

Te tri države se sicer po obliki vladavine in tudi po političnih konceptih močno razlikujejo. Venezuelski predsednik" Hugo Chavez ?meni, da njegov kolega Evo Morales iz Bolivije preveč hiti in da bi moral ravnati postopoma ter v dogovoru s tujimi multinacionalkami. Chavez se je zaradi svoje radikalnosti že sporekel s svojimi zavezniki, z argentinskim predsednikom" Nestorjem Kirchnerjem ?in z brazilskim" Lulo da Silvo. ?Zelo slabe odnose ima tudi z ZDA, zaradi česar se Venezuela pospešeno oborožuje z ruskimi kalašnikovkami, helikopterji in letali ter s španskimi topovnjačami in podmornicami. Podobno velja za sosednji državi Kolumbijo in Peru, ki ju Chavez obtožuje lakajstva v odnosu do ZDA in je zaradi njiju zapustil Andsko skupnost.

Venezuelsko glavno orožje je nafta, bolivijsko pa plin. Obe državi imata velikanske rezerve teh energentov, kar ju postavlja v svetovni vrh. Chavez zavrača obtožbe, da "z debelo čekovno knjižico kupuje dobro voljo", pa tudi trditve nasprotnikov, da ustanavlja "os zla Havana-Caracas-La Paz". Trdi, da se resnična os zla prične v Washingtonu, od koder prihajajo takšne govorice in milijarde dolarjev z namenom vpletanja v notranje zadeve Latinske Amerike. Vse to pa bo, tako napoveduje Chavez, "v tem stoletju postalo preteklost". Nekateri omenjenim državam oporekajo pravico, da same kujejo svojo bodočnost, predvsem pa jih moti, da želijo svoje naravno bogastvo uporabiti predvsem za lasten razvoj. Tem interesom gre na roko svetovno javno mnenje, kar se je še posebej pokazalo med invazijo na Irak. Resnični interesi v ozadju prepogosto ostajajo za interesi imperijev in mednarodnega kapitala.

Trditev, da v Južni Ameriki nastaja levičarska naveza, je daleč od resnice, kajti Latinska Amerika politično še vedno ostaja, kot vedno doslej, različna in razdeljena, navkljub obratu v levo. Vseeno pa je mogoče pričakovati, da bodo rezultati skorajšnjih volitev v Mehiki, Nikaragvi in Peruju že bolj zbistrili sliko političnih odnosov v Latinski Ameriki."
 

Marko Sjekloča

Junij 2006