Ko sem pred veliko leti odhajal iz Slovenije, sem menil, da verjetno ne bom hodil nazaj. Bili so drugi časi in Slovenija je precej svojih sinov odbijala. Tudi slovenske prepirljivosti je bilo dovolj v izseljenstvu, tako da domotožja ni bilo čutiti. Po svetu je bilo pa tako zanimivo, da se na »zaplankano« domovino ni bilo potrebno prevečkrat spominjati. Prav tako se pomembnejših poslov s Slovenijo ni dalo opravljati.

            Sedaj so zadeve precej drugačne in obetajoče. Nekatere manj pomembne so sicer še ostale trdno zabetonirane, verjetno za večno. Slovenski človek je še bolj nervozen kot nekoč, rad posluša samega sebe, če pa posluša drugega, pa predvsem zato, ker je ta njegov šef ali kaj podobnega. Toliko neumen, da bi šefu skakal v besedo, tudi povprečni Slovenec ni. Mimogrede si je Slovenec pridobil še eno lastnost, namreč bolestno željo kar se da bolj na hitro obogateti, na kakršen koli način, kljub realnosti, da jih vse več živi na »minimalcu«.

            Moj prijatelj je tako nervozen, da moram biti močno previden, ko se pogovarjam z njim. Namreč, ko razlaga, ga ne smem gledati, ker se toliko giblje, da se mi prične vrteti. Govori veliko in venomer sega v besedo, tako da je pogovor podoben rokoborbi v boju kdo bo drugemu hitreje segel v besedo. Tako da poleg tega, da se mi je pošteno vrtelo pred očmi že od njegovega kriljenja, me je pričel boleti še želodec, ker sem tudi sam pričel žolčno razlagati in se boriti za besedo.

            Ko se mi je želodec že toliko skrčil, da sem pričel čutiti, da mi bo tisto malo hrane, ki smo jo kot predjed zaužili na poti v drugo restavracijo, tudi zadnje kar bom ta dan pojedel, sem utihnil ter se poskušal sprostiti. Po nekaj minutah sem se že počutil bolje.

            Naročili smo nekaj, kar sem takrat prvikrat jedel. Medtem ko smo se pogovarjali o novih poslih nekje na Jugovzhodu Evrope, kot sem zvedel, da se po novem reče nekdanjim bratskim jugoslovanskim republikam, so mi prinesli neslan kuhan krompir s prepraženim preslanim pršutom, posutim z ogromno količino nekakšnih neužitnih trdih trav, ki so me bolj spominjale na razcefrano palmino lubje po južnoameriških parkih, le da so bile, namesto rjave, zelene barve. Zdelo se mi je bolj primerno za slonovsko hrano. Pol sem pustil, druga polovica pa mi je povzročila nenavadno pot do parkirišča.

            Ali človek sploh lahko prebavi tako trde trave, zrasle kdo ve kje na Krasu, sem se medtem spraševal in pomislil, kakšna je prebava slonov, ki se lahko hranijo s takim lubjem? Ob mojem sanjarjenju o ogromnem argentinskem zrezku smo druženje zaključili. Zato pa je bila moja pot do parkirišča dokaj nenavadna. Menjal sem ritem in smer ter čakal, da mimo pripelje glasen motor ali avtomobil, teh je na srečo bilo kar nekaj, da bi dodal še svoj delež decibelov v že tako hrupni večerni Ljubljani, iz katere sem že pred tridesetimi leti prihajal domov s počrnelim ovratnikom, črnimi smrkeljni v nosu, pa s sajami posuto glavo.

            Oni dan sem bil na sestanku, pa me je ponovno pričel boleti trebuh. Kolega je po dolgem monologu dovolil še meni nekaj spregovoriti. Sicer me je poklical, da bi jaz kaj povedal, vendar je govoril predvsem on. Ko pa sem prišel do besede, me je venomer poskušal prekiniti, tako da sem moral kričati, da bi ga preglasil in tudi pričeti govoriti hitro, da me ne bi prekinil sredi stavka. Če sem se po seriji stavkov ves zadihan ustavil, da bi zajel sapo in le malo pomislil, da sistematiziram misli, ki so zaradi hitrega govorjenja postale razdrobljene in bolj podobne nakladanju kot racionalnemu razmišljanju, nadaljevati že ni več bilo mogoče, ker je ponovno pričel govoriti in ga četrt ure več ni bilo moč prekiniti. Šlo je za posel, pa sem se pričel spraševati, naj gre kar sam na pot, saj govori skorajda sam.

            V dvigalu sem se lotil analize in ugotavljal: Slovenija je nekoč bila poslovno nezanimiva, vse je šlo mimo. Sedaj je postala poslovno zanimiva, ljudje pa nervozni, delajo načrte po poslednjih metodah business centra za šolanje bodočih slovenskih milijarderjev ali vsaj evro-milijonarjev (Slišim, da so tudi ti post diplomski centri dvomljivih vsebin in ciljev postali podobno popularni kot denimo v ZDA), skačejo v besedo, povabljencu pa še spregovoriti ne dajo.

Slišim, da neki župani v okolici Ljubljane privabljajo Slovence iz sveta, da bi vlagali, nato pa jim izvabijo denar. In to kljub zakonom in žuganju iz ministrstev, za katere so mi povedali, da so v hierarhiji tukaj v Sloveniji pod lokalnimi organi. Ker še ne poznam dovolj dobro nove slovenske kapitalistične družbene ureditve, bom pač verjel, da je to tako.

In se ne dajo. Verjetno zato, ker so vrh ledene gore, še bolj pa zato, ker sta pohlep in občutek moči, kot neprepričljivo pravijo nekateri psihologi, zaradi tako hitrega preskoka v dvobarvne italijanske salonarje po toliko letih v opankih z rdečo rutico okoli vratu, le prevelik šok za intelektualne sposobnosti teh ljudi. Jaz sem bil navajen, da tam v dvestoletnem gnilem kapitalizmu bogastva nastajajo iz generacije v generacijo. Vse kaže, da sem spregledal nove teoretične osnove in praktični slovenski potencial hitrega bogatenja v sistemu primarne kapitalistične akumulacije postsocialistične družbe, kar naj bi bila na eni strani ideološka osnova in model vsem drugim postsocialističnim državam, na drugi pa praktično navodilo za akumulacijo družbenega bogastva v rokah nekaj posameznikov, ki naj bi bili neizogibna osnova dolgoročnega pospešenega gospodarskega razvoja, denimo vsaj desetih točk, kot edina možna pot k skupnemu cilju, da Slovenija končno ujame v naslednjih mesecih – oproščam se, v naslednjih letih, razvojno stopnjo najrazvitejših zahodnoevropskih držav.

Takšna akumulacija, mi je razlagal nekdo, omogoča odpiranje tisočih novih delovnih mest v visoko tehnološko zasnovanih panogah, ki komajda čakajo, da se Slovenija odloči uporabiti jih kot osnovno orodje svoje dolgoročne strategije razvoja.

Eeeee, kje sem že to slišal? Nekje v megli se spominjam, da je nekaj podobnega razlagal tam nekje v Južni Ameriki nek nekdanji kaudiljo. Mogoče se motim, saj se na spomin ni najbolje zanesti. Resnično, najbolje je, da kar pozabimo na tuje izkušnje, ki tako in tako ne spadajo v naše specifične razmere objektivnih faktorjev, ki jih bomo brez velikih problemov vpregli s pomočjo javnega denarja  - hotel sem reči evropskega strateškega koncepta razvojnega programa, po katerem bomo ob devetih zjutraj 1. januarja 2010 najbolj produktiven, najbolj konkurenčen, najbolj razvit, najbolj prodoren in najbolj učinkovit – antiemigrantski upokojenski raj sveta, kjer bo vsaka upokojenka imela, celo za najbolj razvite dežele sveta nedosegljivo pravico, celih dvanajst mesecev porodniškega dopusta.

Če se vrnem po tej skromni predstavitvi ideološko- praktičnih osnov našega bodočega družbeno-gospodarskega razvoja k naši nepogrešljivi lokalni eliti, ki pa jih nekateri neupravičeno in škodoželjno imenujejo s skupnim tradicionalnim imenom lokalna mafija, pa njihovemu občutku moči pripomorejo še preostali kimavci, ki v tem lončku vidijo še kakšen cent zase. In ta upanja niso mala, od poceni nakupa načrtno uničenega podjetja, poceni kupljenega zemljišča, ker je pač bilo predvideno le za pašnik, nato pa je čez noč postalo strateško pomembna zazidalna površina od katere bo odvisna bodočnost lokalne skupnosti, magnet za tuje portfolio in privatne investicije in vir novih delovnih mest z nezaposlenostjo prizadete regije, za katero pa ni kriva trenutna politika, temveč vse predhodne po vrsti, od Marije Terezije naprej.

In se sprašujem zakaj ne bi sprejeli zakon, da se razlika v ceni zemlje, ki jo odkupijo lokalni mogotci od naivnežev, pa nato z lahkoto dosežejo njeno drugo namembnost, poravna prejšnjemu lastniku, ne pa novemu. S tem bi preprečili precej manipulacije in neupravičene zaslužke na osnovi politične in druge moči. Sicer pa, ideja ni preveč na mestu, kajti mogoče bom sam nekoč župan, poslanec ali lokalni veljak, s tako neumno idejo pa bi si pljunil v skledo. Kajne, da imam prav? In ker se tako vsi strinjamo, življenje gre pač naprej tako kot to hočejo tisti, ki so bolj sprijeni, preostanek pa na »minimalca«, borzo dela ali v samozaposlitev, sicer s pomembno finančno injekcijo v višini ene plače direktorja podjetja pred stečajem. 

Nek nehvaležni nadobudnež, ki mu taka lokalna politika ni preveč pri srcu, pa se je odločil na pot čez lužo, da nekje v Južni Ameriki poišče priložnost za zaslužek na osnovi velikih cenovnih razlik in profitov, ki vodijo čezmorsko trgovino. Pa se je odločil, da bo po nakupu pol kontejnerja kar preskočil posrednika in kupil direktno od prodajalca. Še to ni vedel, da proizvajalec za izvoz niti ni registriran. Proizvajalec ga je odslovil na hiter način, tako hiter, da se njemu še zasanjalo ni kakšno škodo je napravil celotni sliki Slovenije.

            Gledam drugega tukaj v Sloveniji, ki si je na osnovi povrnitve neupravičeno po vojni odvzete tovarne njegovim prednikom nabral nekaj osnovnega kapitala, se včlanil v nekakšen grozd, ki je, kot slišim, sedaj v Sloveniji zelo popularen, dobil od evropskega sklada nepovratni kapital, nato si je, da bi podjetju prišparal stroške javnega prevoza, kupil športnega Mercedesa, popeljal družino na neke eksotične otoke v Pacifik, si mimogrede nabavil motor za jahto v Miamiju (se ne hecam, to je res...) sproti pa še posodil ženi in otrokom kartico za ostale nakupe. Medtem se je lizing kopičil in pričel si je sposojati od sorodnikov na »minimalcu« za vsakdanji kruh. Čeprav ga ni bilo sram, ker ni vrnil sorodniku na socialni  »tistih usranih 35 tisoč tolarjev«, ki si jih je sposodil, ga je bilo sram, da bi prodal še Mercedesa in ogromno hišo. Nato so prišli ponj, žena in otroci pa so se odselili, ne brez krepkih poslovilnih besed. Ko je po vodi šla še zadnja možnost, rešitev s sredstvi iz nekakšnega evropskega sklada, ki jo življenje zaradi objektivnih birokratskih zadev prehitelo, je končal na ortopediji, ker mu je od presenečenja odpadla spodnja čeljust (Priznam, tole zadnje sem si zmislil, zmislil...).

Daj, Slovenija, vzemi se malo v roke, dokler se (p)osli še dajo nadzorovati.

Izšlo v Primorskem dnevniku 17. novembra 2004