Čez morje v pozabo

Marko Sjekloča, avtor obsežne knjige Čez morje v pozabo (s podnaslovom Argentinci slovenskih korenin in rezultati argentinske asimilacijske politike), je skoraj deset let živel v Argentini in na koncu celo sam prišel v dvome, ali ni morda že postal del emigrantske zgodbe. V Buenos Airesu je kot vicekonzul služboval na jugoslovanskem veleposlaništvu ter na svoji koži doživel razpad Jugoslavije. Nekdanje veleposlaništvo Jugoslavije je danes ambasada Srbije in Črne gore, M. Sjekloča pa je po odhodu iz diplomacije v Argentini delal kot dopisnik za časopise ter revije v Sloveniji in Trstu, ukvarjal pa se je tudi s podjetništvom.

V nasprotju z drugimi slovenskimi diplomati, ki jih je v tujini ujel razpad bivše domovine in so se nato večinoma vrnili domov ter vključili v slovensko diplomacijo, se je Sjekloča odločil za bivanje v deželi gostiteljici, ki na koncu vendarle ni postala njegova nova domovina. Pred kratkim se je po slabem desetletju tujine vrnil v Slovenijo.

Tako dolgo bivanje v Argentini mu je omogočilo proučevanje zapletene slovenske emigracije ter zbiranje po vseh koncih raztresenega gradiva. Večina te pomembne dokumentacije je namreč še vedno v rokah posameznikov, ki so bolj iz ljubezni kot iz znanstvenih vzgibov zbirali slovenski tisk, publikacije, zapisnike itd. V tem smislu je Argentina za slovenske zgodovinarje še velika neodkrita jama. Pred kratkim so menda celo našli neke zapiske Janeza Benigarja, ki so veljali za izgubljene. Tudi Marko Sjekloča je izbrskal mnoge dragocene dokumente in z njihovo pomočjo sestavljal mozaik, ki se mu pravi »slovenska emigracija v Argentini«.

Avtor je svoje delo zastavil zelo široko, saj ugotovitve ves čas prepleta tudi s slovensko (ter avstro-ogrsko in jugoslovansko) in argentinsko zgodovino, na nekaterih mestih pa posega celo do začetkov kolonizacije Argentine, te izrazite emigrantske države. V knjigi je vrsta primerjav z drugimi skupnostmi, kot so recimo judovska, italijanska, nemška ali španska.

Knjiga Čez morje v pozabo je po avtorjevih besedah »poskus opisati osnovne procese slovenskega izseljevanja v Argentino«. Ker je takoj na začetku tudi zapisal, da v njej ne namerava podati popolne zgodovine slovenskega izseljevanja v Argentino, naj bodo tudi naslednje pripombe vzete predvsem kot napotek poznejšim raziskovalcem, ki bodo v prihodnosti še pisali zgodovine o Slovencih v Argentini. Pri teh zgodovinah se največje težave pojavijo že pri prvem dejstvu, da imamo v Argentini v grobem orisu predvsem dve veliki emigraciji – prvo, ki je tja prišla v tridesetih letih prejšnjega stoletja in na splošno velja za ekonomsko (čeprav je zaradi begom pred fašizmom na Primorskem tudi ta politična) in drugo, ki se je v Argentini naselila po drugi svetovni vojni in se jo je prijelo ime »slovenska politična emigracija« (SPE). Načeloma velja, da med njima ni bilo stikov, kar ni čisto res, saj so recimo »predvojni« emigranti tiskali knjige »povojnih«, poleg tega pa so se med seboj družili nekateri njihovi najvidnejši kulturniki. Precej prijateljevanja je bilo tudi med običajnimi emigranti, predvsem tistimi, ki svojih usod niso politizirali. Ampak kljub temu še vedno velja, da se je doslej ta delitev prijela tudi proučevalcev našega argentinskega zdomstva, če so to hoteli ali ne. Iz knjige M. Sjekloče se tako zelo hitro vidi, na kateri strani je dobil več gradiva in pričevanj, zato je škoda, da se pri pisanju nato ni oprl vsaj na nekatere v Sloveniji že izdane študije o SPE, predvsem na knjige Iz spomina v prihodnost Zvoneta Žigona, Slovenski čudež v Argentini Tarasa Kermaunerja in Republiko duhov Andreja Rota.

Zelo pomembni in dragoceni so tisti avtorjevi zapiski, ki zadevajo čas razpadanja Jugoslavije in njegove neposredne izkušnje. Bralci bodo tako lahko izvedeli, da nekateri Slovenci v Argentini še danes niso preboleli razpada bivše domovine in so zato ustanovili Fundación Adriatica, ki si je za osnovne kriterije članstva izbrala »jadranske korenine in skupno zgodovino«. Pri tem ni naključje, da vodstvo fundacije izhaja iz skupine, ki je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja pred slovensko skupnostjo branila jugoslovanstvo v Triglavu, društvu, ki je bilo nekoč središče vsega dogajanja predvojne emigracije, danes pa žalostno propada. V tri milijone dolarjev vrednem Triglavu, ki je nastal tudi s pomočjo slovenskega kapitala, je danes dejavnih le še okoli 30 ljudi, pred kratkim pa so za predsednika prvič v zgodovini dobili človeka, ki ne zna več slovensko.

Ker je bil Marko Sjekloča na jugoslovanskem veleposlaništvu zaposlen kot vicekonzul lahko iz prve roke poroča o prvih uradnih obiskih Republike Slovenije med zdomci v Argentini. Pri tem ga je očitno zelo prizadelo, ker so ga predstavniki nove oblasti popolnoma zaobšli kot slovenskega diplomata na veleposlaništvu, saj so si obiske urejali s pomočjo politične emigracije. Po njegovem mnenju je Slovenija tako zamudila priložnost za lobiranje med diplomati ter politiki v Argentini. V tem je morda res precej resnice, vendar je hkrati primerno opozoriti, da je Slovenija pri Argentincih lobirala kar iz domovine. Vsaj tak je bil primer tedanjega kulturnega ministra dr. Andreja Capudra, ki mu je s španščino in z odličnim poznavanjem argentinske kulture uspelo na svojo stran pridobiti tedanjega argentinskega veleposlanika v Beogradu Federica Carlosa Barttfelda. Ta je nato kar nekajkrat prišel v Ljubljano v zvezi s skupnimi slovensko-argentinskimi kulturnimi projekti. Poleg tega ne smemo pozabiti podpore dveh pomembnih argentinskih kulturnikov, ki sta nam jo »poslala« v času osamosvojitvene vojne. Gre za pisatelja Ernesta Sábata, ki je svoje pismo tudi objavil v argentinskih časopisih in močno vplival na argentinsko javno mnenje. Drugi pa je nobelov nagrajenec za mir Adolfo Pérez Esquivel. Avtorja je treba dopolniti tudi v tistem delu njegove knjige, ko toži nad tem, da so Slovenci in njihovi potomci večinoma ostali delavci, podjetniki in uslužbenci. Zelo redki naj bi postali inženirji, zdravniki, znanstveniki, odvetniki, vsi pa so sploh daleč od politike. Zato zdaj na sprejemih v našem veleposlaništvu ni ministrov, politikov ali pomembnih podjetnikov slovenskih korenin. Na tem mestu bi se bilo treba vprašati: »Kaj pa Vlady Kociancich?« Ena najpomembnejših latinskoameriških pisateljic. Tako veliko svetovno ime na dva milijona Slovencev le ni zanemarljiva stvar.

Knjiga Čez morje v pozabo se ob koncu ustavi še ob najnovejšem fenomenu, ko se Argentina iz nekdanje imigracijske spreminja v emigracijsko državo. Leta 2000 jo je zapustilo 87 tisoč oseb več, kot jih je vanjo prispelo. Od leta 2000 do danes je emigriralo že najmanj 260 tisoč Argentincev. Med njimi je tudi precej Slovencev in njihovih družin, predvsem tistih, ki so bili v tujini rojeni, zdaj pa se vračajo v domovino svojih staršev. Njihove zgodbe bodo v prihodnje vsekakor gradivo za še kakšno knjigo.

Dne 22. decembra je izpod peresa Marka Jenšterlea v Književnih listih izšla predstavitev moje knjige Čez morje v pozabo pod naslovom Še en kamen v sestavljanju mozaika. Ker mi je prostor skopo odmerjen, bom na kratko podal nekaj pojasnil v točkah, kjer se omenjajo knjige Iz spomina v prihodnost Zvoneta Žigona, Slovenski čudež v Argentini Tarasa Kermaunerja in Republika duhov Andreja Rota, slovenskost pisateljice Kociancicheve ter prvi slovenski diplomatski poskusi.

Verjetno je prvi poskus znanstveno prikazati, toda le slovensko povojno generacijo izseljencev, Žigonova knjiga. Ker se avtor izogiba osnovnim vprašanjem, mednje pa je šteti ideološko vlogo in praktično ravnanje naše povojne izseljenske generacije (in cerkve) med drugo svetovno vojno in po njej, tudi odgovora nanje ne daje. Zaradi teh razlogov študija ni mogla priti v poštev kot izhodišče mojega preučevanja. Vendar pa celoten drugi del moje knjige, ki je posvečen politični kulturi, govori o isti točki, toda na drugačen način in z drugimi zaključki, ki so se po dolgoletnem »živetju« izseljenstva sami oblikovali.

Podobno lahko rečem tudi za Kermaunerjevo trilogijo, čigar vrednost je predvsem v tem, da javno pričenja odpirati velik del vprašanj o vlogi povojne »politične« emigracije. Sam poskušam storiti korak dalje in se držati znanstvenih metod ter se izogniti pojasnjevanju družbenih procesov s »čudeži« in bogom. Tezo o »čudežih« v sredstvih javnega informiranja povzemajo in razvijajo že več kot desetletje še nekateri drugi avtorji, med njimi tudi Jenšterle.

Vsekakor sem izpustil še katero vredno delo, ne samo Rotovo monografijo o Slovenski kulturni akciji. Je pa zanimivo, da Rotova in moja knjiga nakazujeta že v naslovu, nato pa v vsebini, da je izseljenska realnost precej kruta in tuzemska, nazorno prikazujeta zapleten boj političnih idej, medtem ko je v drugih dveh knjigah najti precej idealizma.

Kar zadeva pisateljice Vlady Kociancich, pa nanjo v Sloveniji nimamo razloga biti ponosni. Pisateljica je sicer otrok slovenskih staršev, toda slovensko ne govori, javno je izjavila, da ni Slovenka, v slovenskem društvu Triglav je bila le enkrat pred dolgimi leti, vsa ta desetletja se ni enkrat odzvala vabilom prej jugoslovanske in sedaj slovenske ambasade, o Sloveniji zelo malo ve... Na dlani je, da jo po vsem tem ne moremo razglašati za Slovenko, posebej pa, če tega sama ni storila. Poleg tega jo je tudi težko šteti za eno najpomembnejših južnoameriških pisateljic, ker tudi v Argentini ni splošno znana.

Ko govorimo o prvih samostojnih slovenskih diplomatskih poskusih, so ti postali instrument »pomladnih« političnih sil, ki so želele pisati zgodovino znova. Diplomacija je bila »nedonošenček s številnimi otroškimi boleznimi« in s tem zelo nespretna, kar je moč videti tudi iz moje knjige. Toda pomembno je bilo prikazati kako srdit politično – ideološki boj se je bil skozi vso moderno zgodovino slovenskega naroda, tako doma kot na tujih tleh. Ta boj še daleč ni preteklost, ampak ga še vedno spremlja precejšnja doza politične, ideološke in strokovne mediokritete, tudi na najodgovornejših mestih.

Idealno bi bilo, da knjigo Čez morje v pozabo prebere vsak Slovenec, ker se dotika pomembnih vprašanj, celo neznanih točk iz naše preteklosti. Ne dovoli, da se del naše zgodovine pozablja ali da se celo poskuša prevrednotiti ali omalovaževati, posebej, ko gre za poskuse izenačevanja postopkov nacističnih, fašističnih in sil kolaboracionistov z bombardiranjem Dresdena, fojbami, povojnimi izvensodnimi poboji, kot tudi ameriško in rusko krutostjo v Pacifiku in Vzhodni Evropi v zaključnih fazah druge svetovne vojne.

Na žalost je moja knjiga prva, ki integralno postavlja vprašanja izseljevanja. Na žalost zato, ker se to dogaja kar osemdeset let po prvem velikem valu slovenskega izseljevanja. Živimo v času, ko odhajajo še zadnji iz generacije izseljencev, ki so to zgodovino ustvarjali. Zato bi bilo dobro razmisliti in se organizirano lotiti podobnega projekta, kajti delo je za enega preveč naporno, osebno zadoščenje nikakršno, ko bodo izgubljeni dokumenti, ki jih mnogi tudi nevede uničujejo, pa bo prepozno, najsi bo družbena volja še tako visoka in denarja še tako veliko. Zato upam, da bo knjiga končno sprožila alarm. Marko Sjekloča.

Odgovor Marku Sjekloči

Ob Jenšterleovi kritiki »Odgovor Marku Sjekloči« z dne 2. 2. 2005 v Književnih listih.

Ob Jenšterleovi kritiki moje knjige Čez morje v pozabo (Književni listi 22. 12. 04 in 2. 2. 05) moram takoj ugotoviti, da je ni natančno prebral in ni zato mogel potegniti zaključkov, ki jih bom na kratko nakazal. Namreč, z omenjanjem Kociancicheve kot znane Argentinke slovenskega rodu bo težko ovrgel naslednjo mojo trditev (Čez morje v pozabo, str. 325): »Na sprejemih, prej v jugoslovanskem in zdaj v slovenskem veleposlaništvu, zato ni ministrov, politikov ali pomembnih podjetnikov slovenskih korenin. Nekateri slovenski izseljenci so se uveljavili v kulturi, le redki pa v politiki, gospodarstvu in na drugih področjih družbenega življenja in razvoja argentinske družbe.«

Večino tistih, ki so se najbolj uveljavili, pa omenjam v knjigi (str. 157). Je pa zanimivo, da jih je največ najti med kulturnimi ustvarjalci. Ni težko ugotoviti zakaj. Tukaj osebni talent pride najbolj do izraza in najmanj »bogati strici«. In ko v omalovažujočem pomenu Jenšterle uporablja izraz »znanstvene metode«, se sprašujem, koliko je »znanstveno«, da na primeru Kociancicheve ovrže zgoraj citirano trditev, ki jo razvijam na velikem številu strani, dajem odgovor zakaj slovenska skupnost ni mogla poseči visoko v družbene sfere argentinske družbe in odgovor zakaj se slovenska etnija ni organizirala kot enotna socialna skupina kot je to bilo v primeru drugih priseljencev.

Denimo, na str. 104 pravim: »Medtem ko so Japonci bili (in so še vedno) predvsem lastniki pralnic in kemičnih čistilnic, Armenci so se usmerili v čevljarstvo in izdelavo volnenih izdelkov, Italijani so imeli trgovine s sadjem in zelenjavo, Španci prav tako pogosto trgovine, Turki in Arabci so se ukvarjali z ročnim delom, Židje s tekstilno industrijo itn., so Slovenci pogosto menjavali poklice in opravila.«

Bralci se bodo verjetno spomnili, da so v Sloveniji Albanci obvladovali trgovino s sadjem in zelenjavo. S pogosto zamenjavo poklica in opravila takega monopola ne moreš doseči. Bistvo moje teze je, da brez enotnosti (nacionalnega programa) etnična skupina na etnično mešanih ozemljih ne more zasesti višjih socialnih položajev, da je preboj posameznikov toliko težji, zato slovenska prisotnost v vrhu argentinske socialne (politične, gospodarske) stratifikacije ni stalnica.

In če se dotaknem še pisateljice Kociancicheve, četudi bi jo lahko postavili tako visoko kot jo postavlja Jenšterle, skorajda ob bok nobelovcu Borgesu, to še ne bi bilo dovolj, da moje gornje teze postavi pod vprašaj. Zato je tudi drugotnega pomena moj predlog, da ji pač tudi pri nas damo mesto, ki ji v argentinski družbi gre, a da pri tem ne pozabimo koliko je sploh blizu slovenski skupnosti v Argentini.

Vendar bom kljub vsemu postavil nekaj argumentov, ker menim, da bo tudi s tem bolj jasna Jenšterleova površna ocena knjige, ki je plod mojega življenja v Argentini in petnajstletnega nabiranja materiala in izkušenj.

Ni dvoma, da se je pisateljica odzvala leta 1994 in obiskala veleposlaništvo ob obisku našega kulturnega ministra, leta 1995 obiskala Slovenijo v okviru PEN kluba, naslednje leto predavala v okviru Slovenske kulturne Akcije... Podobne nastope je od pisateljev tudi za pričakovati, saj so del njihove promocije.

Lani sem napravil malo anketo in povprašal Argentince, ki niso slovenskega rodu, ali poznajo Vlady Kociancich. Začel sem pri svoji soprogi, ki me pogosto spremlja med Slovence in, čeprav ni slovenskega rodu, zna kar nekaj naših besed. Spominja se, da jo je pred več leti videla na televiziji in se ji je »vtisnila v spomin zaradi priimka, za katerega je menila, da je hrvaški« (!). Ostalih vsaj deset vprašanih ni nikdar slišalo zanjo. S tem vsekakor ne želim dajati odgovor na kvaliteto pisateljičinega prispevka k argentinski književnosti, mogoče odkrivam le to, da vprašani ne berejo veliko. Verjetno ne bi našli Argentinca, ki ni slišal za Borgesa ali Sabata. Znana sta tudi med tistimi, ki ju nikoli niso brali. Na vsakoletnem aprilskem knjižnem sejmu v Buenos Airesu obiskovalci čakajo v večstometrskih vrstah po več ur, da bi prišli do Sabatovega podpisa. Tako je tudi, ko se pojavijo Vargas Llosa, Isabel Allende ali Garcia Marques, ki spadajo med "najpomembnejše latinskoameriške pisatelje". Kociancichevo poznajo redvsem tisti, ki so jo brali, in ob njenem obisku takih vrst ni. Vsaj neke kriterije moramo imeti, ko ugotavljamo ali je nekdo splošno znan.

Toda Jenšterle bi moral ločiti njeno pisateljevanje od dela v slovenski skupnosti. Najbolje je, da kar citiram: »Veleposlaništvo ... vabi pisateljico Vlady Kocjančič na nekatere prireditve, a se do sedaj po naših informacijah vabilu še ni odzvala«. Predsednik slovenskega društva je izjavil sledeče: »V petindvajsetih letih obstoja društva se še enkrat ni odzvala na naše vabilo, no, če se ne motim, je enkrat prišla sredi sedemdesetih let, potem pa nikdar več ...« Starejši izseljenec, ki je član slovenskih društev še tja pred drugo svetovno vojno, pa je zamahnil z roko in z vidno grenkobo na obrazu dejal: »Kocjančičeve še nisem videl ne na eni prireditvi.« Podoben odgovor sem dobil še od drugih izseljencev. Verjetno ta mnenja niso »znanstveni« dokaz, so pa mnenja dobrih poznavalcev razmer med izseljenci in jih lahko štejemo za tiste, ki imajo vpliv na izseljensko javnost v Argentini.

K temu dodam še mojo izkušnjo, da je v zadnjih petnajstih letih nisem videl ne enkrat na proslavi prej jugoslovanske in sedaj slovenske neodvisnosti ali ob drugih prireditvah med slovenskimi izseljenci v Argentini. Takih pozivov je dobivala in še dobiva po nekaj letno, ker bi vsi bili počaščeni z njenim obiskom, ker je renomirana argentinska pisateljica. Zato pa sem jo redno zasledil na pisateljskih srečanjih ali knjižnih sejmih v Argentini, redkeje tudi na televiziji. Vsi mi bi bili zadovoljni če bi jo nekoč lahko postavili ob bok Borgesu, Casaresu ali Sabatu, saj bi lahko dejali, da imamo pisateljico slovenske krvi v družbi nobelovca, čeprav bi vsi radi videli, da tako visoko poseže že končno tudi Slovenec. Zaključek: Kociancicheva ne sodeluje v delu slovenske skupnosti v Argentini.

Ta dejstva imam v mislih, ko trdim, da je do njih težko priti iz Slovenije in s priložnostnimi obiski v Argentini. Jenšterle pa, v pomanjkanju pravih dokazov, posega na področje nevljudnega komuniciranja in nervozno presodi, da »nima smisla zgubljati besed«, verjetno pač zato, ker se dejstva ne ujemajo z njegovo teorijo.

Tega ne omenjam zato, da bi Kociancichevi (Se izgovarja Kosiansič) kaj zameril, saj tudi v knjigi govorim o tem, da se 90% izseljencev (Pisateljica tudi ni izseljenka) sploh nikoli ni pojavilo med rojaki, kar je čisto normalna »psihološka reakcija na razlog izseljevanja«. Zato bi verjetno le ona znala odgovoriti zakaj ji njeni starši niso privzgojili navado, da bi zahajala v slovensko društvo. Želel bi se le izogniti pripisovati izseljencem več slovenskosti kot to oni sami delajo.

Spomnjam se odgovora Kociancicheve ob neki priložnosti, ko so jo vprašali ali je Slovenka, pa je kratko dejala, ne, jaz sem Argentinka. Sicer pa, saj ni nujno, da se čuti Slovenka, svoje prijateljstvo do Slovenije je že izkazala in nimamo potrebe izmišljati barometra kdo je večji ali manjši prijatelj Slovenije. Če bi šli tako daleč, ali celo posegli v javne manifestacije patriotizma, bi lahko rekli, da je marsikateri izseljenec večji Slovenec kot večina Slovencev v domovini. Ni prostora, da bi pojasnil, kaj pri tem imam v mislih, toda tisti, ki poznajo mojo knjigo, so razlago že našli, posebej v desetem poglavju.

Vsak (izseljenec) prispeva k širjenju spoznanja o Sloveniji toliko kolikor si sam želi in koliko lahko. In za vsak poskus smo lahko hvaležni. V knjigi zato ugotavljam (str. 269) tudi naslednje: »In kot je običajno, ne preseneča, da je spopad Slovenije s Paragvajem na svetovnem nogometnem prvenstvu na Japonskem junija leta 2002 storil več za spoznavanje Slovenije kot desetletje dela več veleposlaništev v Južni Ameriki (če bi obstajala).« Vsekakor se moramo paziti, da se preveč ne »kitimo s tujim perjem«. Sicer pa moramo biti zadovoljni, da se izseljenci sploh pojavijo: »bolje pozno kot nikoli«.

Nekatera stara stališča o slovenskem izseljevanju so zrela za globoko prevetritev. Tisti, ki so ali bodo prebrali mojo knjigo in videli številne šokantne ugotovitve, bodo razumeli kaj imam v mislih.

Skratka, Jenšterleov primer potrjuje trditev primorskega izseljenca, ki je dejal: »Tvojo knjigo je treba prebrati vsaj trikrat, ker v enem branju ne moreš vsemu naenkrat posvetiti pozornosti«. Marko Sjekloča