Kdo pravi, da je bilo dolgočasno?

Imamo novega starega župana. Nekateri so sicer premišljali, da je čas za nove ideje in znanja, toda le redki. Redki so se tudi upali izzvati vnaprejšnjega zmagovalca in že zaradi tega so poželi aplavz. In ni bilo nezanimivo, kot so nekateri napovedovali. Delil se je »golaž«, strumno se je korakalo, ni manjkalo tudi »padalcev«. Nekateri so se že vnaprej udinjali bodočim zmagovalcem, da bi po volitvah pridobili del tortice.

V nekaj večstanovanjskih zgradbah sem zgodaj zjutraj, preden so pričele z delom čistilke, preštel, da je več kot 30% predvolilnega materiala takoj romalo v koš pod nabiralniki. Ti na volitve zanesljivo niso šli, pa še precej tistih ne, ki so material sicer odnesli domov. Na tej osnovi je bilo za pričakovati udeležbo do 60%, toda sledil je šok, na koncu je ta bila 48,87%.

Kako so se odločili tisti, ki so volili, je druga zgodba. Nanje je vplivalo veliko število dejavnikov, kot propaganda, osebna poznanstva in mnenja znancev, strankarska pripadnost, socialni ali družbeni status itn.

Plakati na javnih mestih so najbolj opazen način političnega sporočila. Ne glede na to, da so verjetno najbolj nepopoln in najbolj zavajajoč način sporočanja med vsemi dostopnimi, so ponavadi najbolj učinkoviti, posebej za tiste, ki se odločajo tik pred volitvami. Teh pa je lahko tudi 60%, kot je pokazala ena od raziskav.

Po plakatno mesto za jumbo in po deset za male plakate so si stranke razdelile z žrebom zastonj. Toda na teh mestih so se pojavili plakati precej pozno, ne glede na stranko, medtem ko so se plakati na plačljivih mestih pojavili že takoj po pričetku uradne kampanje. Pogosto to niso bila najboljša mesta: v podvozih na Kersnikovi in pod železniško progo, ne najbolj vidna s prometnih poti, zakrita z drevjem (denimo tri jumbo plakatna mesta pri Izletniku) itn. Tretja zanimivost pa je, da se za žrebanje SLS (pripada ji celjski župan) in SDS (pripada ji predsednik vlade RS) sploh nista prijavili (!).

Posebno bode v oči, da najboljša mesta, denimo poševno pri Izletniku, odlični mesti na križišču Dečkove ceste, na obvoznici proti Žalcu in še druga mesta (razen na Kidričevi cesti), niso bila namenjena žrebu. Skoraj vsa ta mesta je zakupila, že precej prej, stranka Bojana Šrota. Nekateri v Celju menijo, da je to bilo zato, ker je lastnik podjetja, ki upravlja s temi plakatnimi mesti, kandidiral na listi SLS.

Na nekaterih zelenicah so se pojavili tudi »padalci«. Tak je bil denimo plakat-palček pod jumbo plakatom ob ograji Kladivarja in še drugod. Nekateri plakati so bili polepljeni tam, kjer ni bilo predvideno, denimo na zapuščeni izložbi v Cankarjevi ulici. Predvsem so to bili plakati strank, ki do sedaj niso imele, ali pa le malo težo v mestnem svetu. Pri tem je padla v oči odsotnost SNS. Male stranke si tudi niso privoščile stojnic in »golaža«, seveda tudi ne velikih izdatkov.

Zanimivo je bilo prebirati predvolilni material, obljube in podobno. Tri tedne pred volitvami smo v Večeru brali članek, kjer podpredsednik ene stranke hvali velikega konkurenta, „g. župana“ in podpredsednika – druge stranke (!).

Županski kandidati so priredili poseben spektakel. A niso se mogli pohvaliti z dodelano strategijo razvoja Celja. Nekaterim je bilo manj jasno kaj s Celjem, drugim bolj, toda večina, ne le županskih, pač pa tudi kandidatov za svetnike, je obljubljala isto in to precej mlačno, o nezaposlenosti, slabih plačah, potrebi jačanja podjetij, absorpciji kapitala in znanja, pa, razen v Stranki za delovna mesta (kar je tudi za pričakovati), skorajda ni bilo govora ali pa so odgovornost za težave prenašali na druge.

Bilo je kot s tistim, ki ni znal moliti, pa je pred oltarjem neprestano ponavljal abecedo in obrazložil, da si bo bog že znal sam sestaviti sporočilo. Glede na to, da na nizko volino udeležbo lahko zaključimo, da si tudi celjski volivec „molitve svojih služabnikov“ iz poplave besed ni uspel sestaviti. To pa je šlo na roko vladajoči strukturi.

Teden dni pred volitvami je bilo v centru Celja najbolj veselo. In simbolično ... Na zvezdi polomljenih kamnitih krakov, ki že izgubljajo svojo obliko, je bilo vse rdeče. Pred kinom Metropol, je srečanje z LDS bilo podobno nostalgičnim sobotnim matinejam. K McDonaldsu je „nove vlagatelje“ privabljala SDS.

Tudi zabave, nespretnosti in komičnosti ni manjkalo. Na zvezdi je glasbena skupina, ki jo je pripeljala SD, igrala swing, gor in dol pa so, v očitni provokaciji in v stilu kraljevih časov, korakali pleh muzikantje in mažoretke, glasba dveh stilov pa se je zlila v en sam hrušč brez melodije, ki je rezal ušesa. Povorko je na lesenem drogu „vodil“ plakat SDS, sicer brez fotografije strankarskega voditelja, a so kljub temu disciplinirano korakali. Sledil je izbor predstavnikov družinskih vrednot vseh starosti, kjer le najmlajši ni uspeval ujeti korak, na koncu pa še stražar, ki je odganjal saboterje.

Nekateri so se jezili in na obrazu jim je odsevalo „faul“, drugi so izrekali „patetično“, tretji so se zabavali in spraševali kdo je umrl, nekateri pa le vzdihovali. In nič več. Nekje čez mejo, denimo v Ukrajini, bi po vsej verjetnosti prišlo do prerivanja, v južni Ameriki bi pobirali inštrumente s tal, drugi dan pa bi steklarji imeli precej dela z izložbami.

Nelegitimno in licemerno

Seveda pa so volitve odprle tudi druga, bolj resna vprašanja. Manjše stranke in liste so z velikimi težavami dopolnjevale sezname s kandidati. Iz krogov velikih je bilo slišati, da so te stranke aktivnejše le pred volitvami, zato se jih niso pretirano bali. Verjetno so tudi vedeli, da nimajo sredstev za kampanjo. Sicer seznamov tudi velike stranke niso sestavile brez težav, čeprav je šlo v boju za svetniška mesta, vsaj od števila štiri navzdol, za formalnost. Ali pa ravno zato.

Razlogov za to je več. Volilni sistem se je pokazal v vsej svoji slabosti. Je največji krivec za do sedaj najnižjo volilno udeležbo. Sistem, po katerem volivec ne more jasno svoj glas dati kandidatu, ki mu zaupa, je manipulacija z demokratičnimi instrumenti, volilni rezultat pa ni neposredni izraz volje volivca. Slaba volilna udeležba je tudi znak, da je politika pri nas na precej nizki kvalitetni ravni in kar je še bolj pomembno, da tako menijo volivci.

Pojavlja se vprašanje, kura ali jajce? Je nekvalitetna politična struktura vzrok ali posledica? Ker volilni sistem v ospredje ne postavlja najboljše kandidate, je njihov jezik neprepričljiv, v tem sosledju pa sledijo še dejanja. Krog se zapre, ko kompromitirana politika odbija kvalitetne kadre in ponovno volivce. Ustvarja se politični perpetuum mobile, ali drugače, ustvarjajo se politične elite, kot je nedavno dejal Janez Janša, ki se nato v štiriletnih ciklusih izmenjujejo na oblasti. To so posebne ozko zaprte elite, ki po volitvah prevzemajo vse pomembnejše vzvode politične in gospodarske oblasti v državi. Ta deviacija je znana v demokracijah zahodnega tipa in od leta 2004 se je tak proces pričel tudi pri nas.

Volilni sistem, ki odbija kvalitetne kadre, abstinenca pa je čez 50%, je nelegitimen. Če večina kandidatov nima praktičnih možnosti za izvolitev, pa je to že licemerje. Kakšna je torej demokracija, kjer je volilni sistem nelegitimen in licemeren?

Naš politični sistem je v petnajstih letih že vsrkal negativnosti moderne zahodne parlamentarne demokracije: manipulacija z volilnimi procesi, polarizacija, boj za politično in ekonomsko oblast, zaščita elitističnih interesov, nepotizem, korupcija itn. Zato ni nenavadno, da toliko volivcev politiko meče v smeti. Vendar s tem dosežejo nasprotno, kajti z bojkotiranjem pridejo do izraza ekstremni, tisti, ki znajo disciplinirano korakati, kajti tisti, ki ne gredo na volitve, vsekakor niso njihovi potencialni volivci. Zato so odsotni volivci potencialna tarča neodvisnih kandidatov, ki jih tradicionalne stranke na vse načine poskušajo zajeziti in »neodvisnih« kandidatov, skozi katere se stranke poskušajo vseeno prebiti skozi volitve. Ko zadeve pridejo do vrelišča, ponavadi vznikne populistični voditelj in zadeve postanejo še slabše.

Naj še kdo reče, da je pri nas nezanimivo. Ni sicer pretepov, stotisočglavih množic, agresivnih političnih govorov ali še česa drugega, vendar ne bodimo prezahtevni. Potrpežljivo in počasi bo marsikaj od tega prišlo tudi k nam.

oktober 2006

Domov

Nazaj