Smrt poslednje One

Smrt poslednje One

Virginiji Choinquitel je na obrazu bilo videti, da ni imela lahko življenje. Imela je le 56 let, ko je junija zapustila svet živečih in se pridružila svojemu plemenu, da bi se, po verovanju plemena, ponovno rodila, mlada in močna. Za tiste, ki temu ne verjamejo, pa njena smrt pomeni, da je umrl poslednji pripadnik južnoameriškega indijanskega plemena Ona. Pleme Ona je kruta žrtev človeške zgodovine. Ni izumrlo zaradi bolezni ne zaradi drugega naravnega razloga, iztrebil ga je - beli človek.

Ime Ona so Indijancem nadeli beli priseljenci, ki so v prejšnjih stoletjih osvajali jug Argentine in Čila. Sami so se imenovali Selknam in antropologi predpostavljajo, da so sorodniki drugega plemena Tehuelche, ki pa je bolj številno in se je izognilo podobni usodi. Na tradicionalen način naj bi v Argentini še živelo 18 plemen z okoli 500.000 Indijancev, drugi pa so se asimilirali v novo kulturo.

Selknam so postali znani po Svetovni pariški razstavi leta 1889, ko so postavili tudi Eiffelov stolp. Eden od lovcev na glave je pripeljal na svetovno razstavo enajst člansko indijansko družino. Zaprl jih je v kletko in pobiral vstopnino za ogled “kanibalov” ali “antropofagov”, kot jih je imenoval. Da bi bilo za obiskovalce čimbolj prepričljivo, jim več dni ni dal jesti, nato pa jim je metal surovo meso. Nekega dne je na razstavo zašel tudi salezijanski svečenik Jose Maria Beauvoir, ki je nekaj časa živel na jugu Amerike in se naučil jezika plemena Ona. Ker je Indijance prepoznal, je prijavil čilskemu veleposlaništvu, ki je doseglo, da so jih izpustili, lovec na glave pa je pobegnil. Toda od enajstih, ki jih je ugrabil in odpeljal v Francijo, je le pet ponovno videlo domovino. Ostali so umrli v kletki od lakote in bolezni ali pa na morju.

Ko so evropski osvajalci v prejšnjem stoletju prišli v stik s plemenom, je to še vedno živelo v kameni dobi. Poznali so kamnito orodje, lok in puščice. Čolnov niso poznali, zato je še vedno uganka kako so naselili otoke na Ognjeni zemlji. Poleti so bili goli, pozimi pa so se oblačili v živalske kože. Iz živalskih kož so gradili tudi šotore, ki so imeli vhod vedno proti vetru. Med hladno zimo so sredi šotora zakurili ogenj, posedli otroke blizu ognja, nato pa so starejši posedli naokrog, da bi otroke greli še s svojimi telesi. Vstop v šotor so imeli tudi psi, tako da je bilo vsem bolj toplo. Živeli so v času, ko je bilo v Patagoniji in na jugu mnogo živalskih vrst, med njimi tudi divji Argentinski pes, bolj podoben lisici kot psu, ki so ga iztrebili v 30-ih letih. Vodo so pili iz morskih školjk, košček maščobe morskega slona pa je predstavljal otroško dudico.

Selknam so verjeli, da so prvi ljudje, ki so naselili zemljo. Legenda pravi, da so nastali, ker si je Timaukel tako zaželel. Timaukel naj bi ustvaril zemljo in nebo, ki se je dotikalo zemlje. Nato je ustvaril Kinosa in ga poslal na zemljo, da ustvari človeka. Kinos, ki je imel podobno moč kot grški Prometej, je obšel ves svet in se ustavil na jugu. Iz trave in blata je zamesil dve krogli in ju postavil na zemljo. Kmalu sta iz ene nastala moški in iz druge ženska. Živali, rastline in zvezde so nastale mnogo kasneje kot reinkarnacija umrlih ljudi. Menili so, da ljudje umirajo in se ponovno rojevajo. Lovili so guanaco, lami podobno žival. Verjeli so, da če se žival med lovom postavi na zadnje noge, to pomeni skorajšnja smrt lovca, če pa se mu postavi po robu, bo kmalu izbruhnila vojna.

Selknam so svojo domovino imenovali Karunkika, kar pomeni Dežela na jugu. Ime Tierra del Fuego ji je dal Magelan, ko je leta 1520 plul okoli sveta. Z morja so videli številne kresove, ki si jih sprva niso znali razložiti, zato so deželi dali ime Tierra del Fuego ali Ognjena zemlja.

Sredi prejšnjega stoletja je pleme Selknam imelo okoli 3600 članov. To je bil čas, ko so jug kontinenta pričeli naseljevati evropski priseljenci in se pričeli ukvarjati z živinorejo. Z Indijanci so tekmovali v lovu na guanaco, Indijanci pa so v zameno lovili tudi živino priseljencev. Veleposestniki, predvsem Angleži, so razpisali en funt nagrade za vsakega ubitega Indijanca, zato so kraje preplavili avanturisti, ki so videli v ubijanju boljši zaslužek kot v iskanju zlata ali delu na haciendah. Eden veleposestnikov, ki se je imenoval Mac Klenan, kot omenja Jose Maria Borrero v knjigi Tragična Patagonija, je nekoč povabil med 400 in 500 Indijancev na zabavo in jim ponudil tudi whiskey in rum. In ko je pijača naredila svoje, so njegovi možje pričeli pobijati nemočne Indijance, starejše, otroke, moške in ženske. Le redki so se rešili. V starosti se je Mac Klenanu zmešalo in je v strahu in pod vplivom alkohola kričal, da prihajajo Indijanci. Konec prejšnjega in v začetku tega stoletja so v Argentini krožile mnoge podobne zgodbe, omenjena knjiga pa je polna podobnih primerov. Preživeli Indijanci so se zatekali v cerkvene misije. Misijonarji so poročali, da so Indijanci, ko so zagledali belega človeka, bežali “kot da bi zagledali pošast”.

Leta 1910, omenjajo statistike, je bilo še sto Selknam, leta 1970 še deset, leta 1994 le še štirje. Naslednje leto je umrl poslednji moški, Segundo Arteaga. In tako je Virginia ostala edina še živeča pripadnica plemena. Živela je v okolici Buenos Airesa vse do leta 1989, ko so se oblasti zavedle odgovornosti in ji v domovini njenih prednikov, na Velikem otoku Ognjene zemlje, postavile hišo. Postala je tudi častni prebivalec province Tierra del Fuego. Virginia ni govorila jezika svojih prednikov. Rodila se je v salezianski misiji La Candelaria, blizu Río Grande, kamor so se zatekli Selknam pred lovci na indijanske glave. Njena mati Magdalena Saenes je umrla, ko je Virginia imela štiri leta.

Ostali so le še potomci plemena Selknam mešane krvi, predvsem s Tehuelche. Največja skupina šteje 300 oseb in živijo v okolici Rio Grande. Lani jim je vlada vrnila del zemlje, ki je nekoč pripadala prednikom. Ostala pa je tudi preprosta pesem brez rime, ki jo je Virginija rada recitirala, in ki v prevodu zveni nekako takole:

Sem tukaj, pojoč, in veter me nosi,

hodim po sledeh le-teh, ki so odšli.

So mi dovolili vrnitev na mogočno goro,

sem prispela na nebeško kordiljero,

po poti nebeški hiši naproti.

Moč njih, ki so odšli, je zbrana v meni,

kajti iz večnosti so mi spregovorili.

Buenos Aires, julij 1999

Domov

Nazaj