Nekaj čvrstega pod čevlji

           Iz Buenos Airesa do prvih planin je skoraj tisoč kilometrov. Če živiš v središču mesta, ponavadi potrebuješ uro vožnje, da sploh prideš iz mesta. Vendar, kam potem? Tigre je že ena taka izletniška točka, kaj drugega pa ni najti, na drugi strani so le pašniki in naselja, ki se vse bolj redčijo.

          Tudi obala Rio de la Plata je v zadnjih desetletjih, ko so zaprli kopališča zaradi onesnaženosti, postala precej dolgočasna. V zadnjem času sicer dobiva drugačno podobo, toda razen sprehajališča, druge vsebine ponavadi nimajo. V restavracije ob obali se več ne hodi kot nekoč. Kriza je napravila svoje in to je videti že ob pogledu na ruševine, kjer so nekoč stale restavracije, ki sedaj vzbujajo le še nostalgijo.

Tudi ribiči se na obali ne morejo pohvaliti z bogatim ulovom. Za kaj takega je treba v čoln in na sredo reke, predvsem pa je najbolje vriniti se v kanale ogromnega estuarija v Tigre, ki je raj za ribe in raj za ribiče.

          Tako preostanejo za konec tedna še številni parki, ki pa se dodobra napolnijo. Travniki se pretvorijo v nogometna igrišča, kjer se dvigujejo oblaki prahu, psi se zaletavajo v ljudi, nedeljski maratonci se prebijajo med drevesi in ljudmi, otroci se igrajo ob vodi, nekateri se pripeljejo z avtom, odprejo okno, pa iz avta še stopijo ne, starejši pijejo mate in pridno pospravljajo sladke »medialunas«. Nikdar se mi to pecivo ni priljubilo. Posebej za zajtrk jih nisem zmogel, čeprav so tradicija. Meni je po sladkem zajtrku slabo. Najboljša so še vedno jajca s špehom, da pa to redi, je pa verjetno res.

          Nedelja je v Argentini tradicionalni družinski dan za obisk pri starših. Velikokrat sem razmišljal, kako ima ta stoletni ritual pozitivno lastnost, saj zbližuje družine, ki jih ritem življenja sicer vse bolj razbija. Posebej to pogrešam v Sloveniji, kjer se mi dozdeva, da ni toliko pristnih vezi med ljudmi in sorodniki kot v Argentini. Meni ta obvezni ritual konec tedna ni bil vedno pogodu in sem se mu občasno tudi izognil, ker pač poskušam sam odločati kaj bom konec tedna počel. Zato mi je navada, ki se je ponavljala iz tedna v teden, leta v leto, postala dolgočasna. Posebej, ker se zgodbe ponavljajo. Ta prinese čveke o tem kako je svakinja snob, drugi ponavlja stare izrabljene anegdote, kako v službi nič ne delajo, tretji kako je šefica na položaju le zato, ker je neumna, teta pa je venomer speljala pogovor na predsednika Menema, ki naj bi pokradel pol Argentine. Pa še jaz sem pripomogel z mojimi zgodbami, predvsem pa sarkastičnimi pripombami, tudi na račun argentinskih navad, ki se jim nisem hotel vdati, ker se pač nisem imel za izseljenca. Včasih sem pa še pikro pripomnil svaku, češ da bi lahko kakšno steklenico prinesel svoji mami, če že vsako nedeljo hodi zastonj jest.

          Tako so minevali nedeljski popoldnevi z naprej poznano vsebino, ki se jih kljub vsemu nikoli nisem mogel navaditi. Pozno popoldne smo se vsi skupaj naložili v en avto, ponavadi nas je bilo pet ali šest, če je prišla še teta Yoli, in smo se odpravili na sprehod v enega od parkov Buenos Airesa. Jaz sem težačil z zgodbami o tem kako so pri nas parki bolj čisti, kako v eni uri pripeljem že na vrh Pohorja, da se pri nas še na petstoletne zgradbe ne oziramo, ker se nam ne zdijo dovolj stare, in še podobne neumnosti, v katere verjetno še sam nisem verjel.

Tisto nedeljo je bilo zelo toplo, čeprav je bila šele pomlad. V Buenos Airesu dejansko ni pravih letnih časov. Pomladi skorajda ni in spominjam se, da so v Sloveniji temperature 23 ali 28 stopinj, preden so prišla še semkaj tropska poletja, bile to normalne poletne temperature. V Buenos Airesu pa tudi sredi zime ni redko, da temperatura poskoči na 25 ali 30 stopinj. Zato poletnih oblačil nismo posebej spravljali v kovčke kot smo to delali v Sloveniji. Da ni poletje, je bilo videti le po tem, da je že ob pol šestih bilo temno. Sicer pa tudi poletja v Buenos Airesu niso venomer ista, saj pogosto zna v enem dnevu temperatura pasti za dvajset stopinj. Ponavadi so se z vzhoda pojavili peščeni viharji, nato je prišel močan veter, ki je na darvinistični način polomil nekaj najslabših evkaliptov, ker mestna oblast ponavadi za drevesa ni preveč skrbela, ker še za ljudi skrbeti ni imela časa ali denarja, nato pa je deževalo kot na sodni dan. Drugi dan se je vreme poleglo, ostalo je razdejanje, ponekod še kakšna smrtna žrtev, ker je Buenos Aires ves preprežen s telefonskimi in električnimi kabli, ki so se pretrgali in če je kdo slučajno stopil v lužo, kamor je padel kabel, ga je “elektrokutiralo”, kot smo pravili. Celo to se je zgodilo, da je kdo prijel za telefonsko slušalko in ga je pošteno streslo. Nekoč je v časopisu pisalo, da je neko dekle k obrazu prislonilo telefonsko slušalko in jo je pri priči ubilo. V elektrodistribuciji so pojasnili, da je prišlo do neke napake in do kratkega stika s telefonsko napeljavo. Po takih dogodkih sem domačim ponovno težačil, da pri nas v Sloveniji do tega ne more priti, ker so po zakonu že vsi kabli pod zemljo.

          Tisti pomladni dan smo parkirali na začetku parka Rivadavia in se leno ozirali v katero smer kreniti, čeprav smo, kot ponavadi, ponovno krenili proti parku. Verjetno sem sam bil še najbolj neodločen, in se največ oziral, z namenom, da bi našel kaj zanimivega in da ne bi bilo potrebno ponovno zaviti v park. In bog me je uslišal, sem kasneje sarkastično razmišljal, kajti res mi je nekaj pritegnilo pozornost. Pod prsti desnega, elegantnega argentinskega čevlja sem sprva začutil, da mi nekaj ne dovoljuje stopiti naravnost, nato mi je malo zaneslo prste, nato pa sem začutil, kako se nekaj z rahlim odporom in skomaj slišnim prasketanjem vdaja pod mojo težo. Na velik svež drek sem stopil s konico čevljev in od polovice napravil pošteno palačinko. Pol sem ga sicer zgrešil, tako da se je, to je bilo videti po mavrični barvi, še ves svež svetil v popoldanskem pomladanskem soncu in kot da bi se mi smejal. Predpostavljam, da sem od jeze postal popolnoma rdeč, kajti v trenutku sem začutil kot da bi me objel ogenj. Nisem več gledal pod noge, pač pa naokoli, da bi na nek način s pogledom ujel psa ali njegovega lastnika. Če bi v tistem trenutku odkriti povzročitelja, bi verjetno kar z golo roko zgrabil preostanek dreka in ga razmazal po obrazu lastnika beštije, ki mi je skuhala takšno sranje. V nepopisni jezi sem verjetno pol ure brisal čevelj v bližnjih lužah ter se jezil že bolj nase, da sem tako nespametno stopil v drek, ko sem vendarle vsa ta leta prav spretno peljal slalom med pasjimi iztrebki po Buenos Airesu, kot da bi vijugal s smučmi po Pohorju.

          Verjetno v skoraj desetih letih nisem stopil več kot dvakrat na drek v Buenos Airesu, čeprav je, vsaj v četrti Belgrano, kjer sem stanoval, ponavadi na vsakih sto metrov, torej na eno kvadro, kot se imenuje vrsta hiš med dvema ulicama, vsako jutro bilo po pet šest kupov pasjih iztrebkov. Pravijo, da je v tej četrti največ pasjega dreka, ker tukaj živi največ srednjega sloja, ker revnejši ne morejo vzdrževati še psa, bogati pa tudi nimajo časa za pse ali pa imajo hiše z vrtovi, pa ni potrebe, da bi jih vsako jutro in večer vodili pred tuja vrata, da opravljajo svojo potrebo. Pp tem dogodku sem pogosto pravil, da v Argentini ljudje živijo pasje življenje, psi pa po cestah puščajo človeškim podobne iztrebke. S tem sem hotel povedati, da v Argentini bogataški psi bolje živijo kot ljudje.

          Mogoče imam predsodke? Dvomim, če se Buenos Aires, kot so izračunali mestni možje, vsako jutro prebudi z dvesto tonami pasjega dreka. Koliko kilogramov najboljših zrezkov so morali ti psi pojesti za tako količino iztrebkov, medtem ko tisoči revežev vsak večer pred restavracijami iz črnih vreč pobirajo ostanke pice, špagetov ali kanelonov, nato se na preostalo do jutra vržejo še psi in podgane, tako da morajo zjutraj hišniki pobrati preostalo, ker smetarji vsega raztresenega niso mogli odpeljati. In tako vsak dan v krogu.

          Saj ni čudno, ko psi v Argentini jedo bolje kot marsikateri “cabeza negra”, posebej v obrobnih provincah, kjer je edini posel, ki ga lahko pričakuješ, v provincijski administraciji, pa še to le pod pogojem, da boste na naslednjih volitvah ti in tvoja celotna familija volili za lokalnega kaudilja. Če to ni dovolj, te bodo za sendvič ali liter mleka za otroke še z avtobusom prepeljali v sosednje mesto in boš še nekajkrat dal svoj anonimni glas za “dobro ljudstva”. Če pa ne, pa se obriši pod nosom za kakšno koli službo in crkni od lakote. Že tako v Argentini, ki bi lahko prehranila 360 in ne 36 milijonov ljudi, lahkotno umirajo od lakote, pa eden več ali manj statistik ne spremeni. Ob tem zaslužiti milijone v Argentini ni nikakršen problem. Edini pogoj je vedeti kje boš pričel podkupovati, katerega oligarha boš vzel za zaveznika, poslancev in senatorjev pa sploh ni težko podkupiti, če pa je še kakšen problem, pa se podkupi še sodnik. Le novinarji so nepodkupljivi, pa kaj pomagajo vsi njihovi zvočni, video posnetki in pisarije, saj je zakon raztegljiv kot žvečilni gumi.

          Nimam prav? Vprašajte Argentince, ki se sami obnašajo kot da so tamkaj le prehodno. Sicer pa bo za mnoge to držalo, čeprav so šele potomci imigrantov. Dokazali so že s tem, da so jo ucvrli takoj, ko je državo zagrabila kriza in dokazali, da so tudi oni v tej državi bili le začasno. Kako drugače dojeti, da tudi v dobrih časih vsi, ko imajo kaj več denarja, le-tega spravljajo v tujino na varno. In ko je med poslednjo krizo država nacionalizirala varčevanje, je odvzela denar predvsem srednjemu sloju in malim varčevalcem. Velik denar, še posebej, če je pridobljen na sumljiv način, se doma sploh ne zadržuje. Sistem je takšen, da lahko napreduješ le z zvezami in protiuslugami, sicer boš pa ostal vse življenje reven, pogosto pa tudi brez posla.

          Od take države sem se odločil enostavno dvigniti roke, skoraj deset let je bilo dosti. Negativne plati so odtehtale pozitivne, ki jih je vsekakor tudi najti. V Argentino je lepo priti kot turist. Žalostno pa je, da bežijo stotisoči, ki v njej ne vidijo prihodnosti, medtem ko bi najboljša rešitev bila nagnati le tistih nekaj tisoč, ki so to ogromno deželo dojeli kot privatno igrišče za golf ali pa še huje, kot privatni safari.