Nacionalizacije naftne industrije
Exxon Mobil izgubil tožbo proti Venezueli.
PDVSA pričela obračunavati nafto v evrih. Mehiška naftna industrija na
razpotju
Exxon Mobile je na londonskem sodišču izgubil
tožbo, v kateri je zahteval mednarodni embargo lastnine venezuelske naftne
multinacionalke PDVSA v višini 12 milijard dolarjev zaradi prekinjenih pogodb.
Venezuela je napovedala prekinitev dobav nafte ZDA, če bi mednarodno sodišče
embargo potrdilo.
Nacionalizacija naravnih bogastev v Južni Ameriki
Problem je nastal po venezuelski nacionalizaciji v maju 2007, zaradi katere je
Exxon Mobil zapustil Venezuelo. Venezuelski minister za energijo in predsednik
PDVSA Rafael Ramirez je potrdil, da je Exxon Mobil v resnici vložil v
raziskave v ustju reke Orinoko le milijardo dolarjev. Spremembo pogodb, na
osnovi novega zakona iz leta 2005, v katerih so se tuje družbe obvezale, da
bodo sprejele ustanovitev mešanih družb, v katerih bo imela PDVSA večinski
delež, je od 32 sprejelo 20 domačih in tujih družb, druge pa so Venezuelo
zapustile. Med temi so bile italijanska ENI in francoska Total, ki jima je
Venezuela izplačala odškodnino. ENI je dobil 700 milijonov dolarjev, medtem ko
se je Exxon Mobil, ki je znan kot zelo težak pogajalec, odločil za tožbo.
Venezuela je že napovedala protiudarec in zahtevo po povrnitvi škode, ki jo je
povzročila medijska kampanja Exxon Mobila, v kateri je poskušal venezuelsko
družbo prikazati kot podjetje pred stečajem. Ramirez je dejal, da je v
nasprotju s to propagando družba zelo močna, saj je vrednost njenega portfelja
107 milijard dolarjev.
V ozadju delovanja Exxon Mobil je čutiti politične pritiske, ki merijo na
odpor predvsem ameriških družb pred nacionalizacijo naravnih bogastev v Južni
Ameriki. To se je v zadnjih letih dogajalo v državah, ki so po demokratični
poti zamenjale vladajoče politične elite, ki so v preteklosti povezavi z
mednarodnim kapitalom skrajno izkoriščale naravna bogastva Južne Amerike in si
prisvajale velik del prihodkov, obenem pa večino prebivalstva puščale v
globoki revščini. Prelomna točka je postala Bolivija, referenčni primer pa
poskus nekdanje ozke vladajoče elite, predvsem evropskega izvora, da
privatizira celo pitno vodo, kar bi za skrajno revno bolivijsko prebivalstvo
pomenilo poslabšanje življenjskih razmer.
Venezuelska nafta po novem v evrih
Medtem pa je PDVSA nafto z novimi pogodbami pričela obračunavati v evru
namesto v dolarju. Predsednik PDVSA je dejal, da je razlog za to močan padec
dolarja, ki načenja njihove prihodke. Venezuela je že preteklo leto predlagala
kartelu OPEC, da sprejme evro kot obračunsko sredstvo in pričenja rezerve
kapitala pretvarjati v evro ali druge valute. Večina držav, predvsem
bližnjevzhodne, zaradi strahu pred zamero ZDA predloga niso hotele sprejeti.
Zdaj so zaradi gibanja dolarja plačale precejšnjo škodo. Venezuela pa je šla
še dalje in skrajšala plačilne roke za nafto s trideset na osem dni. Venezuela
je osmi največji svetovni izvoznik nafte in z Mehiko najpomembnejši
južnoameriški proizvajalec in izvoznik nafte. Velik del načrpanih količin gre
v ZDA.
Do zdaj so ZDA uspešno blokirale podobne primere napada na dolar. Tako so
preprečile nastanek azijske banke, obliko regionalne zamenjave za Svetovno
banko in Mednarodni denarni sklad. Ker je medtem že nastala Južna banka (Banco
del Sur), kjer so članice najpomembnejše države Južne Amerike, je verjetnost,
da podobne regionalne finančne institucije nastanejo tudi v Aziji ali celo na
Bližnjem Vzhodu. Sedanji strm padec dolarja in njegova nestabilnost v zadnjih
letih sta argument, zakaj nekatere države želijo ubežati dolarju in se opreti
na stabilnejšo valuto, to pa je trenutno evro.
Mehika: Vroče razprave ob sedemdeseti obletnici
Medtem pa v Mehiki, ob sedemdeseti obletnici nacionalizacije naftne
industrije, nadaljujejo vročo razpravo ob vladnem predlogu delne
denacionalizacije te industrije, ki je monopol državne družbe Petroleos
Mexicanos (PEMEX). Predsednik države Felipe Calderon je ob tej priložnosti
dejal, da mora Mehika razmisliti o alternativah kako ojačati naftno
industrijo. Mehika pripravlja gradnjo nove rafinerije, s pomočjo katere bi
zmanjšali odvisnost od uvoza bencina, ki ga proizvedejo le za 60 odstotkov
lastnih potreb. Mehika od leta 1979 ni več gradila rafinerij. Od leta 2004 so
znane rezerve v Mehiškem zalivu v upadanju, pada proizvodnja surove nafte in
raste uvoz nekaterih vrst goriva. Mehika ima le za devet let potrjenih rezerv
nafte in plina za osem let.
Trenutno privatni kapital ne sme sodelovati pri eksploataciji nafte. Mehiška
opozicija opozarja, da se v ozadju razprave skriva vladni načrt o
privatizaciji naftne industrije. Vladni predlog o spremembi naftnega zakona bo
po vsej verjetnosti ugledal luč 25. marca, na isti dan pa opozicija v glavnem
mestu napoveduje velike demonstracije.
© Marko Sjekloča in Večer, 20.
marec 2008
http://www.vecer.si/clanek2008032005306355