Iz Buenos Airesa na Kontovel

Iz Buenos Airesa na Kontovel

Vladekova harmonika, ki se ni ujemala z Dorito na razglašenem klavirju, pa vendarle je bilo to brez pomena. Bolj pomembna sta bila veselje in pesem, ki sta ta sobotni večer združila rojake v društvu “Triglav” v Buenos Airesu. Bilo je že za pomisliti, da se vračajo skoraj pozabljeni časi, ko je v društvih bilo podobno veselo.

Že dolgo se tudi ni zgodilo, da so izseljenci pripeljali v društvo svoje otroke, ti pa svoje. Tako se je ta sobotni večer zbralo okoli štirideset rojakov, da bi pripravili poslovilno večerjo bratrancema Slavku in Milanu Štoki, ki zadnji dan v juniju odhajata na pot. Kam? Čisto odveč je to vprašanje. Kam neki drugam kot na Kontovel?!

In pravi Milan, “še v Trst ne bom šel veliko, hodil bom po vaseh, po starih poteh”. Zadnje besede izgovori potihoma, bolj zase, kajti videti je, da je z mislimi že daleč. Pa ga Slavko prekine z vprašanjem, “kaj se je zgodilo s tistim gradom..., kako že reče, s tistimi razvalinami…? So še tam na hribu?“ Nisem razumel o katerih razvalinah je govoril, po vsej verjetnosti nekaj, kar se mu je vtisnilo v spomin, predno je kot sedemnajst leten mladenič odrinil čez morje.

“Ne, tisto tam več ne stoji,” odgovi Milan, “pa marsikaj tudi ne več. Naši ljudje prodajajo zemljo, mnogo je že Italijanov med nami... Na morje bom šel malo se skopat,” nadaljuje, “preveč ne, ker me toliko ne mika, vendar pa brez tega ne bo šlo. Pa do Ljubljane bom skočil, pogledat mojo nečakinjo…” Slavko ga prekine in pravi, “Poslušaj, kako je z zavarovanjem?” Hoče še nekaj prestaviti, pa mu Milan ne dovoli, rekoč, “pa saj sem ti že rekel, nič ne skrbi, le ne pozabi na vse papirje od italijanske penzije, jaz vem kam morava iti, bova takoj uredila.”

Slavko se obrne k meni in pojasni, da je “v Italiji operacija hudičevo draga… Ja, zelo drago je zdravstvo. Moram si urediti takoj ko pridem.“ In Milan, “stari maček”, ki vsako leto potuje na Tržaško, še enkrat vse skupaj ponovi, tokrat s še bolj dramatičnim tonom. Kljub temu je malo verjetno, da je dokončno odklonil Slavkove dvome.

Tile možaki, zaviti v dim, pa skrbijo, da se v “Triglavu” vedno dobro je.

Tako je potekal pogovor tisto noč med izseljencema, ki se že kar nekaj tednov pripravljata na pot. Verjetno za nekogar, ki pogosto potuje, ti dvomi niso pomembni, toda govorimo o izseljencu, ki je doslej le dvakrat, odkar je prispel v Argentino, opravili to pot. Slavku je to sedaj tretji obisk. Še ves gripozen in neučakan, ker od leta 1985 ni videl rojstnega Kontovela, ki ga je zapustil daljnjega leta 1949, je s širokim nasmehom ugotavljal, da težkih puloverjev - pri tem pa pogledoval sebe in mene, ki sva oba bila bolj podobna medvedu, opremljena za, kljub zimi, nenavadnih nič stopinj, kolikor je trenutno v Buenos Airesu - tako težkih puloverjev torej, na kraških tridesetih stopinjah ne bo potreboval.

“Enega bom le nesel,” pristavi, “noči znajo biti prav hladne tam pri nas...” pojasni, kot da bi “živel tam pri nas”, ne pa že nekaj desetletij tukaj v Argentini. “Ne potrebuješ, kaj boš nosil takih težkih stvari,” mu svetujem, “sleci ga predno greš v letalo, ko se septembra vrneš, pa naj ti ga sin ponovno prinese na letališče, če bo sploh potrebno,” bolj v šali pristavim. Toda Slavko vztraja in kot kaže, ga bo tudi nesel.

“Si mi prinesel fotografijo za objavo v Primorskem dnevniku,” vprašam, medtem pa Slavko išče med kupom fotografij. “Skaniral jo bom in jo dobiš, ko se vrneš,” mu pojasnim, ko najdeva primerno, verjetno tudi najboljšo, saj so na njej štiri generacije njegove družine. Nato mi opiše beg pred fašisti in Nemci, pa smrt, ki je kosila v taborišču v Dachau. Toda ta zgodba v pričujoči članek ne spada, ne sovpada z vzdušjem, ko se ob obilni jedači, malo manj pijači, pa še domači potici, ki je tukaj v Argentini zlata vredna, izseljenci tako poredkoma veselijo.

Vladek, po vsej verjetnosti zadnji harmonikar med Slovenci v Buenos Airesu, poskuša “pokvariti” vesele trenutke, ko nenadoma prekine z igranjem in se ujezi, ker vsi povprek kričimo in ne pritegnemo njegovi pesmi. Toda Vladek ne razume, pomislim, da je v resnici njegova harmonika že ustvarila vzdušje, da je nepogrešljiva. Ko se “pošteno ujezi” in pri tem še reče kakšno “strokovno” o svojem igranju, vemo, da se vse to ponavlja že leta in leta. Kadar sta Vladek in njegova “frajtonerca” na teh večerih, je verjetno tudi po kraških ali gorenjskih vaseh težko najti vzdušje podobno tukajšnjemu, v restavraciji “Triglava” v Buenos Airesu, z argentinskim vinom in jedačo, toda slovensko roko, ki je pripravila potico, slovensko pesmijo in slovensko besedo, ki za sedaj še prevladuje v tej že precej zoženi družbi. Kako dolgo še?

Kdo ve, vendar ne dolgo, to je gotovo. Zato predvsem, ker je poredko v tej družbi, ki se zbira ob sobotnih večerih, najti mlajšega od 65 in še več let. Pa tudi zato, ker je junij mesec posebnih priložnosti, ki jih je potrebno obeležiti. Začelo se je prejšnji teden s proslavo zlate poroke Stanič Bruna in Mirke, roj. Škarabot. Nadaljevalo se je z večerjo v čast Slavku in Milanu, naslednji teden pa sledi še srečanje od dnevu državnosti, 25. juniju. Nekateri bodo med tem že na poti na Primorsko, večina, ki si to leto ne more niti zamišljati, da bi si ob krizi in blokiranih prihrankih privoščila pot čez morje, pa bo iz tega iztržila tudi dobiček. Čisto preprosto, v teh hladnih zimskih sobotah bo več rojakov na kupu v “Triglavu”, več priložnosti za dobro kapljico in “asado”, zato bo tudi bolj veselo, restavracija bo nekaj več zaslužila, misli o preživetju društva, ki temelji na sedemdesetletnikih, pa bodo tudi bolj poredke.

Buenos Aires, 23. 6. 2002

Rodna gruda

Domov

Nazaj