Tango,
Evita, Maradona, kislo zelje in kranjska klobasa.
Tango,
Evita Peron, Maradona. Trije neločljivi simboli, ki označujejo Argentino v
mislih vsakega, ki omenja to deželo.
Da
pride neka dežela do tako razpoznavnih simbolov, je potrebno nekaj desetletij,
pogosto stoletje ali več. Argentina je ena redkih dežel, ki zna izumljati
simbole v razmaku nekaj desetletij in ki nato prodirajo ne samo v zavest
skorajda vsakega Argentinca, temveč tudi izven meja. Ne smemo pozabiti, da so
simboli pogosto znak previsokega mnenja o samemu sebi. Ko govorimo o Carlosu
Gardelu, ki pooseblja tango, pozabljamo, da je po vsej verjetnosti v Marseillu
rojen Urugvajec, ki je svojo kariero uspešno začrtal in pripeljal do vrha v
Buenos Airesu. Toda nič ne de, Argentinci ga imajo za svojega. Evita Peron je
živela v času, ko demokracija še ni obstajala in politiko so izvajali »s
prstom«. To, kot tudi dejstvo, da je Perona spoznala zato, ker je bila ženska
za denar – nič ne de in danes je pogosto slišati, da jo omenjajo kot »sveta
Evita«. Maradona je poosebljenje argentinskega duha, želje po veličini, biti
najboljši, pa vendarle ni sposoben odreči se mamil, tudi za ceno zdravja.
Mnogi mu to z lahkoto oproščajo, celo sodniki. Toda v Argentini uživanje mamil
ni kaznivo dejanje (!), je sicer razpečevanje; kako globoko so mamila prodrla
v to družbo in mižanje odgovornih in sodnikov na eno oko – nič ne de. Vsaj
Brazilci pa se ne bodo strinjali, da je Maradona najboljši nogometaš vseh
časov. Da je med Argentinci najbolj cenjen gol dosegel z roko – »božja roka«,
kot je dejal in razlago so sprejeli z velikim olajšanjem milijoni - nič ne de.
V Argentini je pač delikt tudi institucionaliziran, kazni ali sankcije pa ne
najbolj pogosta posledica kriminalnega ali nezakonitega obnašanja.
Pa
vendarle je Argentina dežela, ki jo razpoznavajo na vseh kontinentih: njene
osebnosti, tango, tipični »asado«. Je dokaz, da je moč simbole ustvariti,
načrtno ali nenačrtno, toda za to je potrebno precej napora. Nekateri narodi
tega niso sposobni, predvsem majhni. Verjetno je razlog podoben kot pri
selekciji talentov: večja je baza, več možnosti je, da se talent odkrije. Če
baze ni, je pač potrebno več dela, več naporov, več denarja vložiti v en sam,
ponavadi povprečen potencial.
Slovenija nekaj takega nujno potrebuje. Kajti Slovenija je ena tistih
vesoljnih deželic, o kateri se zelo malo ve. Celo nekateri Italijani in
Avstrijci sploh ne vedo, da mejijo na Slovenijo. Toda kako dosega Argentina,
da se njeni miti še nadalje ohranjajo in tudi še vedno nastajajo? Sekretariat
za kulturo mesta Buenos Aires je preuredil stara zapuščena skladišča v
kulturne centre. V teh prostorih se zbirajo sosedje, največkrat upokojenci in
tisti, ki imajo več časa in se posvečajo raznim dejavnostim, najpogosteje
raznim delavnicam, rokodelstvu, razstavam, sejmom, tečajem, poučevanju tanga
in milonge. Skratka, ponudba je nepopisna, ne glede na to, da ima veliko mesto
kot Buenos Aires tako veliko število komercialnih centrov, da jih je nemogoče
prešteti. Predvsem so to tradicionalne kavarne, teatri, muzeji, posebna oblika
kulturnega življenja pa se razvija v turističnih četrtih, kot La Boca - pred
sto leti centru dogajanja zaradi luke, ki je zaposlovala veliko število
italijanskih, dalmatinskih in slovenskih imigrantov, nato San Telmo ali
osrednja mestna ulica Florida. Tukaj se vse dogaja pretežno na ulicah, od
gledaliških predstav, tango in milonga spektaklov, pogosto je srečati ulične
glasbenike; in ne bodimo presenečeni, če med njimi najdemo tako kvalitetne
izvajalce, da bi si zaslužili tudi poseben prostor v Teatru Colon.
In
medtem ko Argentina živi v svojem ritmu naprej, pa ne glede na globoke
spremembe v svetu, ki prihajajo tudi v to deželo, se absorbirajo v argentinske
razmere in le poredkoma obratno. Moč argentinske tradicije je tako globoka, da
uspešno požira etnične skupine, tudi slovensko. Nekoč so slovenska društva
imela svoje dramske skupine, pevske zbore ter folklorne skupine slovenskih in
argentinskih plesov. Sedaj več tega ni. Le redka dramska skupina se je
ohranila, le redki zbori še pojejo in to povečini med povojnimi priseljenci,
med katerimi je spomin na domovino še najbolj svež.
Slovenska izseljenska skupnost polagoma izgublja svoje simbole v Argentini.
Toda postavlja se resno vprašanje, ali je s seboj sploh prinesla tako močne
simbole, da bi ji pomagali ubraniti se pred izginotjem v poplavi argentinskih
simbolov, pa čeprav pogosto tudi dvomljive vrednosti ali izvora? Denimo
kranjska klobasa in kislo zelje, ki se predstavljata kot simbola slovenstva,
nista nastala v naših logeh. Predvsem nemške in avstrijske proslave so pogosto
v tem duhu. In ko opažamo kako se simboli slovenstva izgubljajo v emigraciji,
posebej ko odhaja prva generacija, se moramo vprašati kakšno razpoznavnost bo
imela Slovenija v Evropski skupnosti. Slovenija ni bila sposobna do sedaj
zgraditi razpoznavnega simbola. Tisti, ki jih ima, so ali neoriginalni ali pa
prešibki, da bi v drugem okolju preživeli več kot eno generacijo. Toda takšni
simboli so potrebni, tudi že iz čisto komercialnega stališča. Lastno tradicijo
je namreč moč prodajati, kot to kaže argentinski primer, to pa pomeni, kot
radi danes rečemo, ustvarjanje »dodane vrednosti«.
Večina
simbolov nima lastnika, težko jih je patentno zaščititi, pa vendarle so
izredno zaščiteni. Postavimo to takole: verjetno se ne bo našel Slovenec, ki
si bo prilastil Maradono, Evito ali tango. Pač pa verjetno nihče z obiska v
Argentini ne bo prišel brez Maradonine ali Evitine ikonografije ali brez, da
bi obiskal vsaj eno od znanih restavracij in ob obilni hrani užival v tangu
ali milongi. Turizem ni samo prodaja snega ali peščene plaže, je predvsem
vešča prodaja nacionalnih simbolov in tradicije. Hura bavarskemu zelju in
klobasi – nič ne de, če smo si ju sposodili iz drugih kultur.
Buenos
Aires, maj 2004
©
Marko Sjekloča in Primorski dnevnik