Karibske, afriške in pacifiške države
nasprotujejo novi evropski sladkorni politiki
Federacija karibskih držav?
CARICOM postaja enotni trg s prostim
pretokom blaga, delovne sile in kapitala - Po letu 2008 naj bi uvedli tudi
enotno valuto, centralno banko in skupno zunanjo ter ekonomsko politiko
Nova evropska sladkorna politika in znižanje cen sta razlog za dramatičen
poziv Mauritiusa v imenu osemnajstih afriških, karibskih in pacifiških (ACP)
proizvajalcev sladkorja. Te proizvajalke menijo, da bi znižanje zajamčenih cen
za 39 odstotkov najbolj revnim državam povzročilo katastrofalne posledice.
Postavilo bi pod vprašaj razvojne cilje in oslabilo prehrambeno varnost.
Izgube naj bi dosegle 400 milijonov evrov.
Kakšna pa
bo dejansko evropska sladkorna politika v prihodnosti in njene posledice na
izvozni sektor omenjenih izvoznic, pa še ni jasno, saj tudi osem evropskih
držav nasprotuje prestrukturiranju sektorja, ker se bojijo, da bo ta bolj
koristila konkurenčnim državam, kot sta Francija in Nemčija. Pav tako so
podobni predpisi uvoza banan v Evropo škodljivo vplivali na gospodarstvo držav
ACP.
Petnajst članic CARICOMa, ki se naslanjajo predvsem na turizem ter industrijo
sladkorja in banan, se sooča še z dodatno nevarnostjo, saj sporazum z ZDA, po
katerem izvažajo pretežni del svojih proizvodov brez carine, preneha veljati
leta 2008. Od leta 2006 pa prične veljati pravilo, da morajo državljani ZDA
potovati na Karibe s potnimi listi, kar bo za tamkajšnjo 2,6 milijarde
dolarjev vredno turistično industrijo s 188.000 zaposlenimi močan udarec.
Prizadete regije tako želijo ojačati medsebojno povezovanje, na drugi strani
pa prisiliti velike trge, da jim olajšajo dostop. CARICOM je izbral podobno
pot, saj 31. decembra postaja enotni trg, kar naj bi bil naslednji korak k
oblikovanju bodoče federacije "Združenih karibskih držav", kot napovedujejo
najbolj optimistični. Prvi korak je storjen že aprila, ko so ustanovili
karibsko sodišče. Načrt integracije predvideva ne samo prosto gibanje blaga,
pač pa tudi delovne sile in kapitala, poseben sklad pa bo skrbel za razvoj
najmanj razvitih. Po letu 2008 naj bi uvedli tudi enotno valuto, centralno
banko in skupno zunanjo ter ekonomsko politiko. Bahami k sporazumu ne bodo
pristopili, saj se kot močna turistična dežela bojijo poplave delovne sile z
drugih otokov, kjer je nezaposlenost precej višja.
Če bodo uspeli v naslednjih treh letih uresničiti zastavljene cilje, bo
CARICOM najbolj napredna integracija na ameriškem kontinentu, bolj kot
Mercosur in NAFTA. To sicer ne bo lahko, ker so že dosedanji koraki bili bolj
na papirju kot v praksi.
Zaostajati ne želijo tudi članice Andske skupnosti. Komisarka za zunanje
odnose Evropske unije Benita Ferrero-Walner jih je opozorila, da je pogoj za
začetek medregionalnih pogajanj o sporazumu o svobodni trgovini enotna andska
carinska politika. Andske države naj bi decembra, ko se bo sestal svet
predsednikov, sprejele novo carinsko politiko, pogajanja z Evropo pa naj bi se
začela maja prihodnje leto na Dunaju. Pet članic skupnosti je proces
poenotenja zunanje carinske politike sicer pričelo že leta 1969, toda nato je
zastal in šele po letu 1993 se je pričel izvajati tudi v praksi.
Težav ne manjka tudi v najjužnejši integraciji Mercosur. Dvostranski sporazum
med ZDA in Urugvajem o vlaganjih v slednji državi je povzročil nezadovoljstvo
med ostalimi članicami Mercosur, zdaj pa povzroča politično neslogo še znotraj
vladajoče urugvajske levosredinske koalicije, ker radikalnejša levica v
koaliciji meni, da sporazum ne omogoča ničesar v zameno za odpiranje lastnega
trga kapitala. Opozarjajo, da so podoben sporazum podpisale tudi članice
Mercosur že dvakrat, leta 1993 in 1994, a se je zataknilo pri ratifikaciji.
Sporazum med ZDA in Urugvajem pa bi lahko imel za posledico, da ZDA
avtomatično pridobijo vse prednosti, ki jih imajo v Urugvaju članice
Mercosurja. Mnogi tudi opozarjajo, da je več kot 50 podobnih dvostranskih
sporazumov podpisala v preteklem desetletju Argentina, v zameno za odpiranje
lastnega trga kapitala dobila le malo, nato pa padla v globoko krizo, ki je
prizadela tudi urugvajsko gospodarstvo.
Vse bolj se odkriva tudi venezuelska naftna diplomacija. Ta z nafto bogata
država je pričela intenzivno zunanjo gospodarsko diplomacijo. Začela je
kupovati dolžniške papirje Argentine, Ekvadorja in drugih držav. Detajli teh
finančnih transakcij niso poznani, so pa tako ugodni, da jih države ne morejo
zavrniti. Namen Venezuele je s svojim kapitalom pomagati tem državam, da s čim
manj težavami prebredejo neugodna gibanja kapitala in cen nafte na svetovnem
trgu ter da ustvarijo blok ekonomsko samostojnih in politično stabilnih držav
Južne Amerike, ki bodo zmogle vzdržati zunanjepolitične pritiske, posebej ZDA.
Venezuelski parlament je po daljšem času odobril prenos petine deviznih
rezerv, ki so dosegle 30 milijard dolarjev, v poseben razvojni sklad, kljub
odporu ortodoksnih ekonomistov in opozicije. Predsednik Hugo Chavez je tudi
dosegel, da bo v isti sklad priteklo še dodatnih 7 milijard dolarjev na osnovi
visokih prihodkov od nafte in dodatnih obremenitev naftnih multinacionalk, za
katere so ugotovili, da so v zadnjih desetletjih zatajile več milijard
dolarjev davka. Chavez je objavil, da bo pričel uvajati socialistične
gospodarske ukrepe specifičnega južnoameriškega tipa, kajti to naj bi
zagotovilo enakomeren razvoj države in boljši položaj nižjih socialnih slojev.
Podobni ukrepi so mu zagotovili veliko popularnost, predvsem v revnih slojih.
Njegove ukrepe po najnovejši raziskavi pozitivno ocenjuje kar 72 odstotkov
vprašanih.
avgust
2005
©
Marko Sjekloča in Večer