Konfliktnost kot generična lastnost kapitalizma

Capitalism was theoretically defeated by Marxism in 19. century. Neoliberal era of capitalism began as ideology and four decades ago became the world policy. The era finished in economic crisis. That is the most important defeat of capitalism in the last hundred years. Probably there will prevail state capitalism for a long period from now on. Greed, moral decadency, how some theorists are trying to explain the last crisis, is just a try to preserve theoretical foundations of capitalism. The real problem derives from capitalism itself. Having in mind the fact that financial capital is by capitalist theory more important than the one who made it, the labor force, capitalism is generically immoral. This injustice can only be resolved with the change of the system and it is socialism. But at present, capitalism has no alternative. Our productive forces are very far form offering the stable conditions for socialism to appear, not to mention communism, where everyone will get what he needs. Our civilization has to resolve the problem of energy on the first place. Maybe the first real step to the society of the wealth and the starting point for transforming the capitalist society will be permanent, infinite and abundant access to energy recourses. Without doubt, it will be the practical use of fusion.

Znotraj tabora zagovornikov kapitalizma prevladuje mnenje, da je poglavitni vzrok za krizo pohlep, torej posamezniki, ki izrabljajo sistem za svoje osebne cilje. Nekateri v sedanji ekonomski krizi postavljajo vprašanje kdo pobira novo ustvarjeno dodano vrednost in kam odhajajo milijarde pomoči. Omenjajo globalna neravnotežja med nacionalnimi ekonomijami ZDA, Kitajske, Indije, Brazilije, Evrope. Govorijo o poceni denarju in kritizirajo monetarno politiko FED, ECB in drugih velikih centralnih bank. Globalnost krize je spodbudila filozofe, politologe in sociologe, da se pridružijo razpravi. Govori se o grabežu, zlomu moralnih vrednot, tudi na področjih, kjer je bilo do sedaj več solidarnosti, denimo zdravstvo. Toda globlja analiza kapitalizma nas pripelje do drugačnih zaključkov.

Od druge polovice 20. stoletja se razlike med bogatimi in revnimi pospešeno povečujejo.[1] Rastejo tudi razlike med državami.[2] Sedaj je polovica svetovnega bogastva v rokah dveh odstotkov prebivalstva. Po podatkih FAO je v zadnji krizi lakota prizadela milijardo prebivalstva.

Kapitalistični način proizvodnje pritiska tudi na naravne resurse. V krizi leta 2008 je cena nafte padla na izredno nizke ravni, tudi pod 40 dolarjev za 159 litrski sodček.[3]

20 odstotkov prebivalstva porabi 80 odstotkov naravnih resursov. Cene prehrani[4] kljub krizi ne padajo. Polovica pridelanega žita gre za živalsko krmo in za proizvodnjo biogoriv, torej za porabo slojev z višjimi dohodki. Letno izgine 13 milijonov hektarjev gozda. Do leta 2050 bo 200 milijonov ljudi moralo zapustiti svoje domove, ker v svojem okolju ne bodo mogli preživeti.

Za vojsko se porabi dvanajstkrat več sredstev kot za pomoč državam v razvoju. Najmočnejše vojske imajo velesile, njihov osnovni cilj pa je ohranjanje dostopa do svetovnih resursov. Vse anti-kolonialne vojne so bile posledica kolonialističnih monopolov in protekcionizma[5] kolonialnih velesil. Boj za resurse je vzrok za svetovni vojni, prav tako za desetine lokalnih vojn v zadnjih petdesetih letih. In čeprav je večina revnih držav bogata z resursi, prebivalstvo nima dostopa do njih.

Kot vidimo, kapitalizem izčrpava resurse in promovira absurdne tržne mehanizme,[6] kar poglablja krizne cikluse. Zato mora nenehno iskati instrumente preseganja sproti nastajajočih neskladij, tudi z vojno.

Do takšnih posledic prihaja v kapitalizmu, kljub, ali pa ravno zaradi 'individualnih pravic' in 'ekonomske svobode', kar konča v skrajni tekmovalnosti, ko vsak vsakemu postaja sovražnik. Združevanje posameznikov se dogaja predvsem v cilju doseganja skupnih interesov in obstaja le tako dolgo, dokler so si interesi podobni. Tako nastajajo in se delijo politične stranke, nastajajo menedžerska in druga elitistična stanovska združenja, nastajajo 'višji' državni interesi. Poglavitni interes vseh pa je lobiranje za lastne in 'pravice' elit. V takšni družbi pred znanjem dobijo višjo veljavo statusni simboli in materialno bogastvo.

Posledica skrajne tekmovalnost je konfliktnost. Ceni se le zmagovalec, povprečnost ni opazna.[7] Konfliktnost prične pri predvolilnih opravilih, kjer za razliko od starogrškega pojmovanja demokracije ne gre za izbor najboljših, ki bodo vladali družbi, temveč za zavestno manipulacijo z volilnim telesom. Manipulacija se nadaljuje v parlamentu na zakonodajni ravni ter pronica v vse pore politične in ekonomske prakse. Kapitalistični parlament je ne le inštrument za ohranjanje sistema, tam se odvija primarni boj za moč in nadzor.[8]

Kapitalistična tekmovalnost vodi v ustvarjanje monopolov in oligopolov, s pomočjo parlamentarizma in na povsem legalen način, čeprav pogosto nelegitimen. Georgi Valentinovič Plehanov je pred stoletjem zapisal, da to vodi v en sam monopol. V praksi to sicer ni možno, tudi monopoli so v kapitalizmu predmet preizkušnje, kajti v kapitalizmu nič ni za večno ohranjeno.

Kapital (finančni kapital, materialna dobra, znanje in delo) je v kapitalizmu relativen pojem, podvržen inflaciji, zastaranju, izgubi, kot tudi prevrednotenju, zato se mora nenehno obnavljati in akumulirati. Materialna lastnina je izpostavljena 'eroziji': dvojno, trojno in večkratno obdavčevanje, varčevanje izpostavljeno negativnim realnim obrestnim meram. Delo v kapitalizmu ne prinaša materialnega bogastva, temveč njegovo odtujevanje. Kapitalizem ni sistem, ki bi služil tistim, ki narodno bogastvo ustvarjajo. Tak sistem je socializem. Vir akumulacije ni le odtujeno delo, temveč tudi špekuliranje s finančnimi instrumenti, napihovanje vrednosti, čeprav je to pot v finančno krizo. Socializem je ekonomsko šibkejši ravno zaradi tega, ker ne dovoljuje sistematične razlastitve dela in s tem tudi ne s kapitalizmom primerljive akumulacije.

Friedmanova smer kapitalizma, imenovana najpogosteje neoliberalizem,[9] je skrajna oblika kapitalizma, ki izkorišča in ustvarja priložnosti za ideološki nadzor in praktično prevlado kapitala.[10]

Nasilno odvzemanje rezultatov dela se v kapitalizmu dogaja s pomočjo ekonomske, politične, psihične ali fizične prisile ali nasilja. Kapitalizem je sistem, kjer so 'grabež, zloraba, manipulacija' generično vgrajeni v sistem. V kapitalizmu ni deviacij, vse smeri so legitimne smeri razvoja.

Akumulacija profita na dolgi rok ni možna brez nasilja. Grožnja s fizičnim nasiljem ali vojno je v kapitalizmu potrebna v cilju ohranjanja sistema delitve, torej minimiziranja realne mezde ter maksimiziranja profita. V današnjem kapitalizmu so se razvile bolj sofisticirane, prikrite oblike razlaščanja (finančni inženiring), v primerjavi z 'banalnim' neposrednim zniževanjem vrednosti dela.

V kapitalizmu si plodove družbenega dela prisvajajo kapitalisti, nato si pomemben delež vzame še družbena nadgradnja, torej politika in državna administracija, ki je instrument ohranjanja kapitalističnih odnosov. Sledi menedžment, ki ga lastnik kapitala (ali nadzorni odbor kot njegov predstavnik) nagrajuje glede na učinkovitost pri akumulaciji ekstraprofita.

Delavec o delitvi ne soodloča. Ni več lastnik svojega dela, ker ga je zamenjal za mezdo, ki pa je sam ne določa. Vrednost dela in s tem delavska mezda postajata sistematično vse nižja.[11] Zato je rast števila delavcev na minimalnih plačah v kapitalizmu naravni proces. To 'absolutno in relativno obubožanje proletariata' je v srži marksistične kritike kapitalizma 19. stoletja in teza je ohranila veljavo tudi v našem času.[12] V kapitalizmu je taka delitev legalna in tukaj je bistvena razlika med teorijo kapitalizma in socializma. Zato je kapitalistični sistem s stališča človekovih naravnih pravic nelegitimen, klasičnemu marksizmu pa je to predstavljalo pravšen razlog za nasilno rušenje kapitalizma.

Danes se srečujemo s posebno obliko kratenja človekovih pravic, ti. 'mobing', kar pomeni moralno nasilje na delovnem mestu. To je način kako se zaobide kratenje človekovih individualnih pravic, ki jih kapitalizem deklarativno ščiti, a na koncu pripelje do njihove 'destrukcije'. Ta odnos je enak zgodovinskim odnosom sužnjelastnik- suženj, fevdalec – podložnik in kapitalist – mezdni delavec.

Druga oblika konfliktnosti v kapitalizmu prihaja do izraza pri pojmovanju gospodarskega razvoja in gospodarske rasti. Kapitalizem razvoj zanemarja, izpostavlja pa kontinuirano gospodarsko rast, ki jo pretvarja v kvantitativno kategorijo,[13] s pokazatelji kot učinkovitost, produktivnost, donosnost (To vodi tudi v izčrpavanje resursov). Ti pokazatelji, posebno produktivnost, so pogosto v obratnem sorazmerju z dejavniki človeškega razvoja.

Ko se nasprotja preveč akumulirajo, pride do zlomov, ki se v kapitalizmu kažejo predvsem v obliki gospodarskih kriz, neredko političnih in družbenih ali celo revolucij. Take krize so v moderni obliki kapitalizma vzvod za podrejanje moralno zlomljenih množic, prizadetih s krizo.[14] Toda glede na to, da nižji socialni sloji v sedanjem kapitalističnem parlamentarnem sistemu nimajo pravega političnega predstavnika - razen sindikatov, ki pa so cehovska organizacija, pogosto obremenjena s parcialnimi interesi, se v kapitalizmu krize končujejo le s popravki v prerazdelitvi, denimo izdatnejša socialna politika za čas krize. Do globlje prerazdelitve ne pride. Po pravilu je ob izhodu iz krize delavec še bolj obubožan.[15]

Neoliberalistična faza kapitalizma je prinesla pospešeno gospodarsko rast, toda izčrpavanje resursov in neenakomeren razvoj. Taka družba relativno nazaduje, v krizah tudi absolutno. Neoliberalizem je poglobil gospodarske cikluse, ki se v kapitalizmu končajo s kriznim krčenjem gospodarstva kot svojevrstno obliko samoočiščenja in izločanja šibkejših. Zavedajoč se te velike pomanjkljivosti, se vrača državni kapitalizem in promoviranje 'stabilnega razvoja'.

Čeprav so nekdanje socialistične države kot Slovenija nekaj posebnega, je vloga države v izgradnji in ohranjanju kapitalizma odločilna. V cilju ustvariti 'domači' kapitalizem in domače kapitalistične lastnike, je v praksi vladajoča elita promovirala nastanek 'tajkunskega kapitalizma' (ga razglašala za nacionalni interes), kot prehodnega obdobja, v katerem se na osnovi enkratne (legalne, a nelegitimne in nemoralne) prerazdelitve socialistične lastnine gradi kapitalizem. Ker pa se čez noč ne da zgraditi kapitalizma, je posledica tega bil sistem v katerem smo sedaj: nesluten grabež socialistične lastnine.

Najbolj drastično se je to zgodilo v Rusiji in močno transparentno v času predsednika Tudjmana na Hrvaškem, kjer se je odkrito promoviral 'družinski' kapitalizem, kar je pomenilo ustvarjanje elite nekaj družin, ki bi imele v rokah najpomembnejše vzvode hrvaškega gospodarstva.

Tudi v Sloveniji je Demos, sicer ne javno, razvijal vizijo o zamenjavi (političnih in ekonomskih) elit. Strateški cilj je bil ustvariti nove ekonomske, politične ter etične osnove za nastanek nove, 'postkomunistične' elite, ki bi prevzela družbo.[16] Do tega med leti 1990 in 1992 ni prišlo, ker prva desna vlada ni imela dovolj moči, že prve tedne po nastopu nove desne vlade leta 2004 pa je strategija postala osnovna vladna strategija. Slovenska demokratska stranka, kot najvidnejši intelektualni naslednik Demosa, je to vizijo uresničevala sama, brez zaveznikov. Leva alternativa, SDP (kasneje ZDLS, nato SD), se je pri tem samoizključila, kar pomeni, da je njena krivica pri izgradnji 'tajkunskega' kapitalističnega sistema vsaj posledica neukrepanja.

V strategiji desnice je bil prevzem instrumentov, ki jih je pred tem ustvarila vladajoča LDS, predvsem je to bil 'tajkunski' način kapitalistične akumulacije. Tako je tudi boj proti 'tajkunstvu' te politične opcije bil neiskren.

Če sta prvo postsocialistično akumulacijo v novi slovenski kapitalistični družbi utemeljili tendenciozna zakonodaja in deviantna ('tajkunska') praksa, na čigar temeljih je razgrabljena socialistična lastnina, je tragikomično, da bo prvo pravo kapitalistično prerazdelitev akumulacije opravila kriza(!). Ta sicer ne bo posledica bankrota države,[17] toda prišlo bo do 'prestrukturiranja', ki bo pomenilo drugačno družbo po koncu ciklusa.

'Prestrukturiranje' (predvsem zdravstvenega, socialnega, šolskega ali pokojninskega sistema) o katerem prepogosto slišimo govoriti, je v srži odvzemanje pravic. To niso globalni ukrepi za razreševanje nakopičenih nasprotij, na ta način se ne ustvarja novo bogastvo in tudi ne odklanjajo slabosti kapitalistične delitve.

Popravki kapitalizma so tudi 'solidarnost' (in izraz 'karitas' kot sinonim), 'pravična cena', pozivi na prostovoljno pravičnejšo delitev, poziv na enakomernejši gospodarski razvoj regij itn., kar so vse ukrepi, ki gredo proti osnovnemu toku kapitalizma.

Čeprav je 'solidarnost' ena od temeljnih vrednot moderne evropske in slovenske levice, gre v srži za ohranjanje socialnega miru in za žaljiv odnos do tistih, ki brez lastne krivde ostajajo na robu družbe. Organizacije za pomoč v stiski predvsem delijo blago, ki je tik pred iztekom veljavnosti in ki bi bilo drugače prodano po znižani ceni. Ker se na ta način manj vredno blago umakne s polic in razdeli ljudem, ki nimajo kupne moči, je solidarnost z ekonomskega stališča v funkciji pripravljanja prostora za novo blago po normalnih cenah. Ti instrumenti, tako kot nekoč metanje žita v morje, imajo prvenstveno funkcijo ohranjanja mehanizma ponudbe in povpraševanja in ohranjanja kapitalističnega tržnega sistema.

Da bi ohranila sistem, mora država, posebej po krizi, omogočiti akumulacijo. Zato se politika upira propadu bogatašev, pri nas 'tajkunov'. S stališča kapitalistične ideologije je propad bogatašev nenaravno dejanje. Zato je v političnih vrstah pri nas veliko odpora boju proti tajkunstvu. To je samoobrambno obnašanje kapitalizma, poskus omejiti propadanje akumulacije na objektivne vzroke, predvsem na krizo, v cilju ohraniti čimveč koncentriranega kapitala, predvsem zaradi lažjega zagona po koncu krize.

Ker pa to pomeni ohranjanje temeljnih nasprotij, se kapitalizem razvija v ciklusih, kjer si sledijo obdobja konjunkture in krize. V aktualnem žargonu bi rekli, rotirata 'obdobje grabeža in obdobje boja za ohranjanje nagrabljenega'. Ker smo trenutno v slednjem, je za pričakovati, da bo po koncu krize sledilo novo obdobje grabeža. To bomo spoznali po inovativnosti v nastajanju novih finančnih inštrumentov, v cilju ločevanja finančnega kapitala od svojega vira in kontrole.

Tukaj pridemo še do novega absurda in notranjega protislovja v kapitalizmu: na eni strani temelji kapitalizem na poglabljanju izkoriščanja, na drugi strani pa potrebuje državljane z visokimi prihodki, ki bodo trošili. To nasprotje poskuša makroekonomska politika pomiriti tako, da si prvo pridobi zaupanje.

Povratek zaupanja je v kriznem obdobju ključen, saj je zaradi njegovega padca tudi prišlo do krize. Ponavadi se pričetek konca zaupanja spozna z vrstami varčevalcev pred bankami, ki pretijo, da bodo zrušile bančni sistem, srce ekonomije. Šele ko pride do padca zaupanja, politika več ne tolerira poglabljanja monopolizacije, grabeža in eksploatacije.

Zato ni nenavadno, da smo šele v krizi pričeli govoriti o moralnih vrednotah, medtem ko večino moralna degradacija v konjunkturnem ciklusu ni motila. Kritika nemorale postane šibka, ko je nemoralno postalo množična vrednota, ko je želja po nemoralnem in hitrem bogatenju prisotna v širših slojih družbe.

Zato je moraliziranje o grabežu v taki družbi predvsem poskus prikriti dejstvo, da je kapitalizem v srži nemoralen.[18] Odkrito priznanje tega dejstva bi odprlo vprašanje legitimnosti kapitalizma, to pa je blizu trditvi, da je opravičljivo rušenje kapitalizma z vsemi sredstvi. Zato protikrizni ukrepi v kapitalizmu niso usmerjeni v odstranjevanje razlogov nastanka krize, temveč v zdravljenje (in opravičevanje) posledic.

Politične opcije vsebujejo v sebi močno ideološko komponento, čeprav se ta poskuša prikriti, tudi z idejo o vzdrževanju socialnega miru. Ta deklarativna komponenta se, predvsem demagoško ali populistično, pojavlja v programih političnih strank modernega kapitalizma. Pojavlja se kot nadomestek za uporabno dolgoročno strategijo družbenega razvoja.

Razlog je v tem, da je strategija razvoja po definiciji posledica konsenza širših družbenih interesov, kar pa ni konsistentno s političnimi (štiriletnimi) ciklusi in s kratkoročnimi, pa tudi dolgoročnimi interesi političnih in ekonomskih elit. Zato je v kapitalizmu konsistentna in dolgoročna strategija razvoja nemogoča. Zato tudi strategija razvoja Slovenije ostaja v neskladju z interesi političnih strank in mrtva črka na papirju.

Zato pa politika preko vzvoda država skrbi predvsem za kratkoročne dejavnike, ki so v srži antisocialne kategorije: konkurenčnost, učinkovitost, donosnost, produktivnost ... Ker so slednji pokazatelji ne le sredstva, pogosto tudi cilji, je posledica prociklična politika, ki se je v praksi pokazala v seriji finančnih kriz v zadnjih dveh desetletjih preteklega stoletja. Logično je potemtakem pričakovati paliativne ukrepe, popravke, ki poskušajo bolezen kapitalizma 'razvodeneti', ne pa ozdraviti.

V krizi, in vsaka kriza je tudi kriza vodenja in zaupanja, država poskuša ojačati svojo moč. Izhod se išče v večji regulaciji, makroekonomska politika pa čaka na strateške ukrepe od zunaj. V zadnjih desetletjih večina pričakuje ukrepe od brettonwoodskih mehanizmov, IMF, WB in Pariški klub, ali pa od velikih gospodarstev kot Evropska unija ali ZDA. Toda ukrepi se prepogosto reducirajo na politični marketing in piarovski pristop do ekonomske politike in njenih inštrumentov (denimo pridobivanje zaupanja).

Vendar od multilateralnih mehanizmov strateških odločitev ni za pričakovati. V prvi meri zato, ker so skupek različnih interesov, kjer prevladujejo kompromisi. Kompromisi pa niso učinkovit način ukrepanja v krizi, kjer sta, poleg širokega znanja, potrebni predvsem hitrost in odločnost.[19]

Zato je vloga države v kriznih časih v kapitalizmu zelo pomembna. Če bi obveljala neoliberalistična pravila, bi prišlo do razkroja družbe.

Primarna vloga države v krizi je preprečiti razpad institucij in zagotoviti bodočo akumulacijo kapitala. Druge poti do konjunkturnega ciklusa v kapitalizmu ni, same cikluse in popravke prerazdelitve pa je (teoretično) moč upravljati z ekonomskimi politikami (devizna, davčna, obrestna politika).

V 19. in 20. stoletju so nasprotja kapitalizma bila vzrok za krvave revolucije. Teoretično je kapitalizem padel že v 19. stoletju, a je z nastopom informacijske dobe in globalizacije ojačal in doživel nesluteno ekspanzijo, ki je niso napovedali niti največji teoretiki. Ekonomski razvoj družbe v povojnem obdobju pa ne pomeni, da je konec revolucij, morda te ne bodo krvave.

Zato pa je bilo 20. stoletje plodno polje nastanka številnih parcialnih teorij, za katere so se množično delile tudi Nobelove nagrade. Skorajda vse te teorije poskušajo prikriti globoko notranje nasprotje kapitalizma. Zadnjo manifestacijo kapitalizma, neoliberalizem, je zadnja kriza pokopala tudi kot ideologijo. Neoliberalizem je bil v prvi vrsti ideologija,[20] nato pa šele ekonomska teorija. Sedaj se neoliberalizmu, ki je pokopal socializem 20. stoletja, obeta ista usoda.

Kapitalizem ne more vsakemu nuditi pravice do dela in dostojne nagrade za svoje delo. Tudi zato, ker je v kapitalizmu upravljanje nezaposlenosti eden pomembnih inštrumentov ekonomske (protiinflacijske) politike. Delavec in kmet sta strošek, prepuščena zakonitostim trga kapitala. Napake, ki iz tega izhajajo, kapitalizem poskuša sproti popravljati. Poskuša se humanizirati, toda le, ko je na to prisiljen, zaradi pritiskov civilne družbe ali zaradi posledic krize. Zaradi takega začaranega kroga končne rešitve ni moč iskati znotraj kapitalističnih institucij.

Takšna je fotografija nove, 'globalistične' faze kapitalizma, ki ga ustvarjalci javnega menja, torej vladajoče elite, poskušajo prikazati kot posledica odmikanja od (prevladujočih) moralnih vrednost.

Ker na sedanji stopnji razvoja proizvodnih sil še ne obstajajo pogoji za vznik novega družbenega sistema, ki bi nadomestil kapitalizem, se po vsej verjetnosti vrača državni kapitalizem.[21] Dr. Veljko Rus predlaga popravke: »Namesto socializma potrebujemo egalitarni kapitalizem. Delavci naj bodo udeleženi pri dobičku, uvesti moramo torej delavske delnice. Vsem nezaposlenim pa ostane temeljni državljanski dohodek. To je vse.«

Učinkovitega predloga nima niti levica. Predvsem je ideološko v slepi ulici socialna demokracija, prevladujoča na današnji svetovni levici, in ki se razlikuje od desnice pogosto le v tem, da rešitev vidi v večji 'regulaciji' kapitalizma, v državnem intervencionizmu. Tako se poskušajo ohranjati temelji kapitalizma, toda na ta način ni moč ohranjati ustvarjenega bogastva, prav tako ne pravic tistih, ki to bogastvo ustvarjajo, kajti za kapitalizem je značilno neprestano nastajanje in propadanje, za delavce pa neprestani boj za svoje pravice. To pa pomeni nenehno bolezensko, 'vročično' stanje kapitalizma, konstantna konfliktnost. Zato so samoozdravitvene sposobnosti kapitalizma velika zabloda.

Državljani ne vidijo rešitve, ne z desne, pa tudi ne z leve. Zato se politično pasivizirajo, to pa se vidi najbolje v volilni abstinenci, ki je znak, da vladajoča politična kultura ni sposobna učinkovito upravljati z družbo. Zato je vse bolj popularen klic množic, ki se je pričel širiti iz Latinske Amerike: 'naj odidejo vsi'. Kapitalistični družbeni sistem postaja vse bolj nelegitimen.

Do večjih in trajnih družbenih sprememb bo prišlo le, ko bo celotno človeštvo precej bolj bogato in tehnološko razvito. Kapitalizem bo presežen v tistem trenutku, ko bo družbenega bogastva v obilju in ne bo več potrebno delavcu nasilno odvzemati rezultatov njegovega dela. Verjetno bo takšen mejnik predstavljal pričetek uporabe atomske fuzije. Takrat se bo človeštvo osvobodilo odvisnosti od sedanjih omejenih virov energije in borbe zanje, kar bo pomenilo pisanje nove zgodovine civilizacije.

- Richard Wolff, Capitalism Hits the Fan,. A Marxian View. 9. oktober 2008 Department of Economics at the University of Massachusetts.

* Marko Sjekloča, univ. dipl. pol.

[1] “The income gap between the rich and the rest of the US population has become so wide, and is growing so fast, that it might eventually threaten the stability of democratic capitalism itself.” Alan Greenspan, Christian Science monitor, June 14, 2005, www.csmonitor.com/2005/0614/p01s03-usec.html

[2] Globalna ekonomija je od leta 1950 zrasla sedemkratno. Medtem se je med 1960 in 1995 prepad v DBP med 20 najbogatejšimi in 20 najrevnejšem državami več kot podvojil. The Worldwatch Institute on November 12, 2003 http://www.worldwatch.org/node/82

[3] Za pričakovati je, da bo po obnovi konjunkture cena nafte zlahka prekoračila 200 dolarjev za sodček. Ni za pričakovati, da bo v sedanji krizi prišlo do radikalnega preobrata v uporabo alternativnih virov energije, čeprav priložnost obstaja.

[4] Kriza vseh sektorjev ne prizadene enako. Prehrana je zadnje čemur se lahko odpovemo. V Sloveniji nepremičninski sektor vztraja in pričakuje intervenco države, da bi ohranil špekulativne dobičke. Če cene v krizi ne padajo, to pomeni, da monopolisti izrabljajo rezerve in špekulirajo, pričakujejo pomoč države in spodbudo potrošnji.

[5] Glej Marko Sjekloča, Protekcionizem je kot mamilo, BV 6/09, str. 17, www.markosj.net/protekcionizem.htm.

[6] Možno je celo rekapitalizirati banke, brez da bi se s tem oživila kreditna dejavnost. O tem Joseph Stiglitz, Finance 8. 11. 2008. www.finance.si/249910?src=pj150609

V krizi banke odtegujejo kredite podjetjem, ki ga najbolj potrebujejo, dajejo pa podjetjem, ki najlažje premagujejo krizo in s tem povzročajo še večjo neenakost.

[7] Vrhunski šport je v srži ekonomsko podjetje, ki deluje po principih maksimiranja rezultatov. Zloraba poživil v športu je enaka protekcionizmu, poneverjanju in popravljanja poslovnih knjig, zlorabi borznih informacij itn. Zato tudi v športu v kapitalizmu ne bo nikoli konec zlorab.

[8] Članstvo v parlamentarnih odborih Državnega zbora je pogosto povezano z lokalnimi interesi, ki jih poslanci zagovarjajo.

[9] Milton Friedman je vse do svoje smrti vztrajal pri svojih nazorih, čeprav je v sedanji krizi množica ekonomistov potihem zapustila neoliberalistične okope.

[10] Naomi Klein, The Shock doctrine: The rise of Disaster Capitalism, 2007. V knjigi je opisana skrajna zloraba, ki se razlikuje od tega kako se je javnosti prikazovalo in kako se je v resnici ravnalo.

[11] Po podatkih UMAR so v Sloveniji realne plače padale, zato se je vse več delavcev kopičilo v kategoriji s pod povprečnimi plačami. »Medtem ko je imelo leta 2005 nizke plače 12,7 odstotka zaposlenih, se je ta delež v samo dveh letih zvišal na skoraj 16 odstotkov.« http://slowwwenia.enaa.com/prikaziCL.asp?ClID=37945

[12] Do leta 1970 so realne plače v ZDA rasle vzporedno s produktivnostjo, po tem letu pa so realno celo rahlo upadle, medtem ko se je stopnja rasti produktivnosti z informacijsko revolucijo celo pospešila. Richard Wolff, Department of Economics at the University of Massachusetts.

[13] Zato je razprava z neoliberalisti brezplodna in se omejuje na naštevanje parcialnih 'dosežkov' sodobnega kapitalizma. Po tem vzorcu poteka tudi sedanja razprava s slovenskimi neoliberalisti, ti. 'mcdonalds ekonomisti'. Matjaž Gams, Finance, www.finance.si/251771?src=pj060709.

[14] Naomi Klein, ibid.

[15] Glede na sedanje globalne ukrepe je realna tudi nevarnost stagflacije, ki je ena dodatnih nevarnosti za delavski standard.

[16] To se je poskušalo doseči sprva s ti. 'lustracijo', ki naj bi pomenila popolno politično in ekonomsko uničenje stare elite.

[17] Tak primer je največja posamična kriza po letu 1930, argentinska kriza 2001-02, ki je primer državnega nasilja, s katerim je država nacionalizirala varčevanje.

[18] Richard Wolff: »Capitalism always goes wild.«

[19] Tesna odvisnost od centrov gospodarske moči v tujini, enostranski gospodarski razvoj in slabo diferencirana zunanja trgovina, so največja težava slovenske družbe v sedanji krizi.

[20] Washingtonski konsenz je bil prvenstveno ideologija, ki se je prenesla na mednarodno področje. Največja eksponenta sta bila brettonwoodska organizma IMF in WB.

[21] Dnevnik, 27.06.2009. www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/objektiv/1042277318