Kaj izseljenci od domovine pričakujejo in kaj ne?

Kaj izseljenci pričakujejo od domovine, je težko označiti v eni besedi, toda to, kar ne pričakujejo, je moč izraziti z dvema besedama: manj politike. Kot da bi se vladajoča elita ne zavedala, da so izseljenci že veliko prej presegli frustracije iz preteklosti od nekaterih iz vladajočih krogov, ki na ta račun izlivajo žolč. In kot da pozabljajo, da ni samo stara domovina storila krivic svojim državljanom in izseljencem, še vedno je do mnogih krivična tudi nova domovina. Mogoče še v večji meri kot prej (!?).

        Postregli so izseljencem s politiko v večji meri kot so bili pripravljeni poslušati. Slišali smo preveč spolitiziranih besed, preveč omenjanja revolucije, rdečega komunizma ipd. Kaj ni to že zgodovina?

Iz vrst vladajoče koalicije zadnje mesece pogosto slišimo izredno kritične besede na račun preteklosti. Ni dvoma, da je preteklost, bolj ko gremo nazaj, bolj krivična je bila do tistih, ki niso imeli oblasti in moči. Toda slišimo le neizmerno kritiko predzadnjih 45 let.

        Kot da bi bila zgodovina kuhinja, kjer z nekaj surovin in začimb kuhaš po svojem okusu. Toda zgodovina ni kuhinja, kjer bi kuhali kar bi hoteli. Naša nova oblast na zgodovino gleda kot na nekaj, kar je mogoče poljubno upravljati. Ne kritizirajo stoletne habsburške oblasti. Prav tako nimajo slabih besed za Kraljevino Jugoslavijo. To, kar jim gre na živce, je le revolucija in socialistični sistem predzadnjega obdobja.

        Toda zgodovina je eno samo sosledje krivičnosti, odkar se je družba pričela razslojevati. Sužnjelastništvo je nasledil še bolj vsestransko izkoriščevalski fevdalni sistem. V kapitalizmu se je relativna revščina le še povečevala, bogati so postajali vse bolj bogati, revni relativno, in pogosto tudi absolutno, vse bolj revni. Posledice skrajno napetih odnosov so bile vstaje sužnjev, kmečki upori, revolucije. Tem se ni bilo moč izogniti. Kaj ni čudno, da nekateri slavijo kmečke upore, ne slavijo pa revolucije? Tako kot ruske oktobrske, tudi jugoslovanske revolucije ni bilo moč preprečiti. Bila je logična posledica socialnega in političnega sistema v Kraljevini Jugoslaviji.

        To je bilo tako in o tem v političnih kontekstih sploh nima smisla razpravljati. O tem je moč govoriti v zgodovinskem kontekstu, brez namere brisati ali prilagajati. Ko je predsednik državnega zbora France Cukjati čutil za potrebo, da se opraviči izseljencem na sprejemu v državnem zboru zaradi tega, ker je ta domovina bila »slaba mačeha«, ali je imel to v mislih? Ko je pisatelj Alojz Rebula imel privilegij nagovoriti Slovence vseh dob, političnih in ideoloških prepričanj z besedami, ki revolucije niso hvalile, ali je o tem razmišljal?

        Izseljenci, in verjetno že precejšen del slovenskih državljanov, so pošteno naveličani neprestane politizacije in subjektivnega gledanja na zgodovino. Kakšnega smisla ima kritizirati zgodovino, ki se je zgodila zaradi močnega sosledja objektivnih dejavnikov? Zakaj nekateri toliko iščejo krivca, predvsem med tistimi, ki jim ideološko najmanj ustrezajo? Zakaj ne iščejo krivice v vsem zgodovinskem sosledju, v posledičnosti, saj je zgodovina sklop dejavnikov in sosledja, kjer posamezniki kaj malo pomenijo? Kaj smo mi zakrivili, da sedaj poslušamo toliko težkih kritik na račun zgodovine, ko nam je prva misel predvsem ali bomo imeli jutri službo, ali bodo razgrabili še zadnje ostanke družbene lastnine v katero smo dolga leta vlagali, ali bodo naši otroci imeli zastonj vzgojo ali pa bo ta le za tiste, ki imajo denar, ali si bo v Sloveniji vse lahko privoščila le peščica izbrancev, ostali pa pogosto še hrano do konca meseca ne?     

Habsburški cesarji so bili taki kot so bili. Čeprav so nekateri umirali po nekaj letih, druge so ubili atentatorji, je sistem ostajal tak kot je bil. Jugoslovanskega kralja Aleksandra so ubili hrvaški nacionalisti v povezavi z makedonskimi, pa se ni skorajda nič spremenilo. Vladalo je namestništvo, ki ni bilo nič manj sovražno do nacionalnih in delavskih zahtev. Zato so se ljudje izseljevali. Ali mogoče menijo, da bi brez Tita ne bilo revolucije, ali mogoče ne bi prišel nekdo drug, ki bi zasedel njegovo mesto? Ali so nediskriminirani poboji ameriških, ruskih in jugoslovanskih oboroženih sil med in po drugi svetovni vojni nepovezana in osamljena dejanja?

        Skratka, na zgodovino bi bilo potrebno gledati na drugačen način kot se to dela sedaj. Tisti, ki so na oblasti, niso štiri leta tam zato, da bi se dvobojevali z zgodovino. So zato, da gledajo naprej. Volivci jih bomo cenili po tem kaj so storili za boljše odnose od trenutka, ko so zasedli oblast, ne pa kako so vrednotili zgodovino.

Sedanja razvojna stopnja parlamentarnega sistema, čeprav ideološko omejena z globalističnim kapitalizmom, ima priložnost, ki je do sedaj nismo imeli. Samo dojeti je treba. Namreč, možno je depolitizirati široke sfere družbenega življenja, posebej državno upravo in ekonomijo. Razvojna stopnja v tem trenutku v Sloveniji omogoča, da se makroekonomska politika vodi v veliki meri ideološko neobremenjeno. Moč je storiti precej, da se politika izključi iz tistih sfer našega življenja, ki so trajnejše od politične opcije, ki je na oblasti štiri leta, kvečjemu osem. To kar je pomembno, je izgradnja dinamičnega gospodarskega sistema, ki se bo hitro prilagajal razvoju svetovnega gospodarstva, ki bo omogočal zaposlovanje, zaslužek in večjo možnost uresničevanja idej, v glavah marsikaterega Slovenca, pa jih ne more realizirati, tudi zato, ker se oblast preveč ukvarja z zgodovino, namesto da bi vse svoje sile namenila gospodarstvu. Toliko smo kritizirali preteklo koalicijo zaradi politizacije državne uprave, pa je sedaj še huje.

            Vlade, ki se menjajo vsaka štiri leta, bi se predvsem morale posvetiti družbenemu razvoju, odpiranju delovnih mest, zunanji konkurenčnosti, skrbi za ogrožene kategorije, zdravstvo, šport in kulturo. Tukaj do sedaj razlike med levim in desnim ni bilo. Desno in levo smo ločili šele v njihovem odnosu do zgodovine. Mi pa predvsem želimo, da so na odgovornih mestih najboljši kadri. Iz dobrih rezultatov na tem področju pa bodo posredno izvlekli tudi politične točke, saj pri večstrankarskem sistemu gre za to, kajne? Ne moremo dovoljevati, da gospodarska politika, posebej pa delovanje državne uprave, dobivajo politične oznake. Ne moremo dovoliti, da se ob zamenjavi politične opcije na oblasti zamenja še vsa državna prava, do najnižjega šefa.

Od vladajočih želimo predvsem kompetentnost v poslih, ki jih opravljajo, zgodovino pa naj prepustijo zgodovinarjem in posamezniku. Posebej pa želimo neokrnjen ponos na preteklost, ki je narode na Balkanu veliko stala, a sedaj lahko brez dvoma zatrdimo, da je to bila cena naše svobode. Preteklost je bila proces osvobajanja, ob vsakem prelomu smo dobili delček svobode več. Verjetno smo izvlekli, ob vseh sosedih, ki so dolgo stregli (in še srežejo) po nas, največ kar je bilo objektivno možno. Zaskrbljujoče pa je, da vse bolj postajamo sužnji političnih elit, turbokapitalizma, žrtve vse večjega kriminala itn.

O tem mora razmišljati država. Ni pa naloga države ta, da povabi izseljence v domovino in jim nato, brez da bi to izseljenci zahtevali, servira politiko. Ne želimo, da osebno prizadeti posamezniki, ki nikakor ne morejo pozabiti preteklosti in svojih osebnih frustracij, te lomijo preko naših hrbtov.

        Kot je dejala kanadska izseljenka, kaj mi servirajo to politiko, mene zanima kaj bodo napravili, da lahko jaz delam posel.

Izseljenci niso prišli v Slovenijo zaradi preteklosti, niso prišli poslušati političnih govorov, pa so jih kljub temu imeli več kot jih lahko prenesejo. V Slovenijo so prišli zaradi prihodnosti. Tega se že enkrat mora naša politika zavedati.

V Sloveniji so travme večje kot so v tujini, tamkaj so, razen redkih, domovino vzeli tako kot je. Tudi preteklost. V Sloveniji pa se, posebej med visoko politiko, kar naprej pojavlja občutek, da se za nekaj v preteklosti moramo opravičevati in to v imenu nekoga drugega.

Ob besedah predsednika državnega zbora o domovini kot slabi mačehi, se postavlja vprašanje, komu je bila mačeha domovina v preteklosti? Bila je slaba mačeha 95 odstotkom Slovencem, ki so živeli pod Avstro ogrsko, vsaj 75 odstotkom, ki so živeli pod Kraljevino Jugoslavijo. Po drugi svetovni vojni je bila slaba mačeha za deset odstotkov, v skajnem primeru 25 odstotkov tistih, ki so izgubili denar, oblast in elitistični položaj, toda bila je toliko boljša do ostalih, ogromne večina, ki je v preteklosti vedno bila »zatirana in razžaljena«. 

Takega odnosa naš najnovejši politično gospodarski sistem do državljanov ni uspel doseči. Vprašanje je, če bo sploh kdaj. Kakšen je ta sistem do 90% Afričanov, 60 % Južnoameričanov, ali do brezdomcev v najrazvitejših državah sveta? Ali do naših »klošarjev« in beračev, ki jih je vsak dan vse več? Do vsaj 90 tisoč (uradno) nezaposlenih in še enkrat toliko tistih na »minimalcu«? Slovenija je bila slaba mačeha tudi zadnjih 15 let.

Trenutno se domovina, ali bolje rečeno oblast, še vedno obnaša mačehovsko do vse te armade nezaposlenih, delavcev na minimalni plači in armade tistih, ki s strahom čakajo kdaj bodo tudi njih s knjigo poslali domov, brez možnosti, da se nato enakovredno pojavijo na trgu dela. Danes izgubiti delo v Sloveniji je verjetno huje kot izgubiti nogo ali ledvico. Ne pretiravam, ozrimo se na število tistih, ki so pripravljeni prodati del svojega telesa za preboj iz skrajne revščine.

        Sedaj se približujemo glavnemu vprašanju, kaj izseljenci potrebujejo od domovine? Večina ne potrebuje dela, ne pokojnine, stanovanja, medalj, nič materialnega. Razen verjetno nekaterih, ki so se znašli v državah z globokimi gospodarskimi težavami.

        Vsi pa še vedno potrebujejo svojo domovino. Potrebujejo jo v nostalgične namene kot kraj kjer so se rodili, nato kot izvor ponosa v sredini kjer živijo, kot center kulture in jezika, ki ju želijo ohranjati in se daleč od domovine razkazovati kot njeni zaželeni sinovi in hčere. Nekateri jo potrebujejo tudi zaradi praktičnih zadev.

Avstralski izseljenci, denimo, potrebujejo dvostranski sporazum, s katerim bi jim bilo zagotovljeno, da lahko svojo pokojnino in socialno zavarovanje prenesejo v Slovenijo. Tisti, ki si želijo dobrih gospodarskih odnosov z domovino, želijo, da ta postane prijazna do njihovih idej, predvsem pa do njihovega kapitala. Drugi, ki so slovensko kulturo osvojili le delno, želijo, da jih sprejme z bolj odprtimi rokami in jim da možnost, da kulturo in jezik svojih staršev bolje spoznajo. In slednjič tisti, ki so morali zapustiti domovino zaradi političnih ali ekonomskih razlogov, pričakujejo, da bo domovina razumela, da niso odšli zato, ker bi si tako želeli, iz avanturizma. Velika večina je odšla zato, ker jih je domovina »izpljunila«, ker ni bila sposobna dati kruha vsem, ker tudi ni bila dovolj tolerantna, da bi upoštevala njihovo politično drugačnost. Izseljenci so tistim, ki so ostali, dali več možnosti, da preživijo, posebej v težkih časih, ko je bilo malo dela za vse. S svojim odhodom so olajšali domovini socialno breme, ostalo je delovno mesto več za tiste, ki dela niso imeli, ena lačna usta manj v družini, ki je ostala doma.

Prej ko bomo to spoznali, prej bomo vedeli kaj storiti. To bo koristilo ne samo izseljencem, pač pa bo domovina spoznala, da ima v svetu na tisoče ambasadorjev, ki se pošteno borijo za ugled in koristi Slovenije in ki so ji zato v svetu lahko še kako koristni. Politične zdrahe pa prepustimo tistim v državnem zboru.