Nezaustavljiv finančni bicikel
Ta teden se
pripravlja na pobudo ZDA sestanek svetovnih avtoritet, na katerem bodo
razpravljali o svetovni finančni krizi. Ali bo to začetek novega svetovnega
gospodarskega reda, ne moremo vedeti, toda zahteve so glasne kot še nikoli.
Države v razvoju (Denimo Venezuela, Indija, Brazilija, Kitajska, Rusija)
želijo postati manj odvisne od kapitala in finančnega sistema, ki ga je vrinil
zahod in prvič po drugi svetovni vojni so ne le finančno, temveč tudi
institucionalno dovolj močne, da si lahko omislijo lasten avtonomen regionalni
gospodarsko-finančni sistem in lastne regionalne banke, ki bodo poslovale po
drugačnih pogojih kot Svetovna banka (WB) in Mednarodni denarni sklad (IMF).
Leta 1944 se je
vnel spor med Britancem Maynardom Keynesom, ki je predlagal ustanovitev
svetovnega sklada, ki bi pomagal vzdrževati gospodarsko dejavnost in
zaposlenost v času krize, in Američani, ki so predlagali sistem 'kreditov za
strukturno prilagajanje'. V sporu obeh konceptov je prevladal slednji. Tako je
nastal sedanji svetovni gospodarski sistem, čigar temelj predstavljata WB in
IMF. Po letu 1971, ko je dolar izgubil zlato podlago, in ko je izbruhnila
velika naftna kriza, se je začelo novo obdobje, za katerega je bila značilna
hitra rast zadolževanja. V ozadju le-te so bili tudi ideološko-politični
razlogi in nekatere države so jemale kredite, čeprav jih niso potrebovale. V
osemdesetih letih, ko se uveljavi washingtonski konsenz in prihaja do prevlade
ideologije tržnega fundamentalizma, se začenja tretje, ključno obdobje.
Washingtonski
konsenz je z odpiranjem in poenotenjem svetovnega finančnega sistema imel
namen okrepiti položaj zasebnega kapitala, da bi se lahko ta oplajal brez
velikega omejevanja. Civilizacijsko poslanstvo gospodarstva je zreducirano na
spremljanje statističnih podatkov ekonomske učinkovitosti. V osnovi novega
sistema je bila Friedmanova neoliberalistična teorija, vendar absurdno, ni je
bilo razvite države, ki bi dosledno sledila njegovim receptom. Zato je
neoliberalizem prišel do izraza le v deželah v razvoju, čigar najvidnejši
rezultat so bili globoko razslojevanje, degradacija zdravstvenih in
pokojninskih sistemov in prenatrpanost zaporov. Tako je nastal sistem, ki je
pripeljal do sedanje svetovne krize, verjetno največje po letu 1929.
Da je kriza
nastala na osnovi nepremičninskih finančnih inštrumentov, je slučajno. Takšnih
inštrumentov je vse več, navaden človek pa njihove lastnosti izve predvsem ob
krizah. Te so vse pogostejše, najbolj pa so prizadete šibkejše države, ker
kapital ob prvih znakih panično beži na zahod. Prizadete države pa se morajo,
kakšen absurd, še 'strukturno prilagajati'. Prilagajajo se torej tisti, ki
niso največji krivci in to tako, da se ponovno odpirajo razdirajočemu
delovanju kapitala bogatih.
Deset manj ena je enajst
Slovenija je
kapitalizem pričela razvijati sredi devetdesetih let preteklega stoletja.
Hitrejše spremembe so pričele po vstopu v EU leta 2004, a je bilo (na srečo)
prepozno, da bi tudi mi skočili na vlak, ki je drvel v neznano. Sosednja
Madžarska denimo ni bila toliko previdna. Vendar tudi Slovenija ne more biti
imuna, saj smo se pričeli zelo hitro zadolževati. S štirih milijard decembra
1995 smo skočili na 40 milijard dolarjev bruto zunanjega dolga oktobra 2008.
Največ dolga odpade na kredite bank v tujini, s katerimi so financirale domačo
proizvodnjo in potrošnjo, včasih tudi nelogične potrebe visokega standarda.
Drugi so 'zajahali' galopirajoče donose raznih skladov, si sposojali denar za
nakup vrednostnih papirjev, ki se jim niso hoteli odreči zaradi obljubljenih
visokih dobičkov, nekateri pa so s takimi papirji celo garantirali hipotekarne
kredite. Tako se je napihoval tudi nepremičnin trg in z njim cene stanovanj.
Ta finančni kotel je hranil svež in poceni kapital iz tujine.
Tudi prej
konzervativne banke so se pričele ukvarjati z visoko rizičnimi finančnimi
instrumenti, nekateri pa so poskušali to pretopiti v novo teorijo vrednosti.
Več deset milijonov 'slovenskega' kapitala je odšlo nazaj v tujino, tudi v
finančne derivate nastale na osnovi ameriškega hipotekarnega trga. Derivati so
kot (navidezna) vrednost prehajali iz rok v roke. Vsakdo je 'odščipnil' nekaj,
toda glej ga čuda, 'derivati derivatov' so po vsaki stopnički postajali
'debelejši' in v tej čudni matematiki je od deset manj ena nastalo enajst.
Nihče pa ni preverjal zgodovino instrumentov. Tako je delovalo 'finančno
kolo', ki se je vrtelo vedno hitreje. Medtem je finančni kapital izgubil stik
z realno ekonomijo, denimo gradbenimi podjetji in kupci stanovanj in skozi čas
se je povezava izbrisala.
Najbolj previdni
so s tega bicikla pričeli sestopati. Nekatere banke, tudi slovenske, »pa so še
lani ponujale kredite za nakup njihovih finančnih produktov,« pravi Zdenko
Podlesnik, finančni strokovnjak. Do konca oktobra so po vsem svetu našteli
vsaj 650 milijard dolarjev izgub, od tega največ v ZDA, 410 milijard dolarjev,
končni rezultat pa bodo izgube v višini tri ali še več tisoč milijard. Slabe
naložbe slovenskega bančnega sistema naj ne bi presegale nekaj deset milijonov
evrov.
V krizi je tudi nekaj dobrega
Pri izgubah
bank, naložbenih skladov in lastnikov finančnih instrumentov ni ostalo.
»Posledice finančnega šoka se odražajo v poslovanju gospodarstva in obnašanju
prebivalstva, predvsem kot nezaupanje in strah za hranilne vloge oziroma
depozite,« pravi Podlesnik.
V naslednjem
letu se nam obeta sicer nižja inflacija, 'le' 3,7 odstotka, toda še nižja
gospodarska rast, le 2,9 odstotka. Nekaj držav, tudi sosednja Italija, so že v
recesiji. Seznam nevarnosti za tiste, ki potrebujejo denar ali ga dolgujejo,
pa je obsežen. Zato je, podobno kot po svetu, slovenska centralna banka
obljubila varčevalcem polno kritje njihovega varčevanja in bankam kritje
njihovih zunanjih obveznosti, skupaj 23 milijard evrov. Obstajala je
nevarnost, da bi prestrašeni varčevalci 'napadli' banke in odnesli prihranke.
To bi lahko storili le prvi v vrsti, saj banke vsega denarja nimajo, imajo ga
le na papirju.
»Pri nas je
potrebno nekatere strokovno dogovorjene aktivnosti še sprejeti v državnem
zboru. Slovenske banke, ki imajo svoje finančne vire v veliki meri v
slovenskem prebivalstvu in gospodarstvu, bodo lažje izšle iz te krize in
pomagale gospodarstvu. Težje bo tistim, ki imajo finančne vire predvsem v
tujini, ali so imele rizične naložbe in neustrezno zavarovane kredite,« pravi
Podlesnik. Najbolj prizadete banke po svetu so že prešle v državne roke, v
popolnosti ali delno. Druge banke iščejo možnosti dokapitalizacije. Denimo
Celjska banka se je dokapitalizirala s 35 milijoni evrov. Nekateri se
poskušajo reševati s prodajajo nepotrebnih in špekulativnih naložb (Denimo
Istrabenz, Pivovarna Laško), nekateri tudi po nižji ceni kot so jih kupili. V
letošnjem letu se je število imetnikov vrednostnih papirjev v Sloveniji že
zmanjšalo za 3,56 odstotka v primerjavi z lanskim letom.
V paketu ukrepov
evropske banke je tudi padec obrestnih mer, vendar bodo banke postavile druge
strožje pogoje, česar nekateri ne bodo mogli izpolniti. Dolgoročni krediti
bodo postali redkost. Zato bo kriza prizadela infrastrukturne projekte, ki
potrebujejo veliko sposojenega kapitala. »Pridobivanje kreditov za male
podjetnike in začetnike je že dalj časa kritično in je zaradi tega njihov
razvoj zelo počasen,« pravi računovodkinja Vida Grivič in nadaljuje,
»pozna se pritisk na znižanje cen, predvsem v storitvenih panogah.
Finančne naložbe podjetnikov so minimalne, denarja imamo predvsem za tekoče
zadeve. Prav tako se bo zmanjšalo zaposlovanje za nedoločen čas, zaradi
dragega odpuščanja takšnih delavcev.« UMAR pri nas napoveduje povečanje
nezaposlenosti za 13.500 delavcev. Nekatere države pa napovedujejo javna dela.
V krizi je tudi
nekaj dobrega, namreč borzni tečaji bodo postali realnejši, obnovilo se bo
varčevanje, zmanjšalo špekuliranje in propadli bodo najslabši finančni
inštrumenti, čeprav so trenutno v posesti države. Kako kvalitetni bodo
rezultati, pa ni več odvisno od trga, temveč od finančnega sistema, predpisov
in – lobiranja (!). Tragikomično je, da tisti, ki so nekoč pozivali, da se
država umakne iz ekonomije, ki so s špekulantskim in neetičnim obnašanjem
tlačili le v lastni žep (in na ta vlak smrti se je z raznimi ukrepi usedla
tudi naša odhajajoča vlada), sedaj pričakujejo solidarnost družbe in reševanje
s pomočjo prihrankov prebivalstva, ki bodo 'v zahvalo' izgubili delovna mesta,
denar za kvalitetne zdravstvene usluge, pokojnine in varnost. Končno je prišel
čas za izgradnjo drugačnega svetovnega gospodarskega sistema, ki ne bo ščitil
predvsem špekulacije in bogate.
Aleš Mikeln,
Comet Zreče, predsednik uprave:
V Cometu se
pozna umirjanje naročil. Planiranega dobička letos ne bomo dosegli, predvsem
zaradi podražitve surovin za 300 odstotkov. To je nemogoče prenesti na kupca.
Ne verjamemo, da bomo odpuščali. Pogoji poslovanja se spreminjajo, vendar ne
toliko, da bi vplivali na poslovanje podjetij. Obrestne mere sicer rastejo, a
se EURIBOR znižuje. Ni vzrokov za paniko.
Zdenko
Podlesnik, borzni strokovnjak:
V prihodnje
pričakujem, da se bodo ljudje iz tega tudi kaj naučili in začeli postopoma
vlagati v vrednostne papirje po mnogo realnejših cenah in to izključno
prihranke, ne na osnovi kreditov in da bodo tako posamezniki kot gospodarstvo
posvetili večjo pozornost strukturi in virom sredstev. Tisti, ki so že sedaj
temu posvečali dovolj pozornosti, bodo nastale razmere lahko izrabili kot
veliko priložnost in bodo veliki zmagovalci.
Majda Letonja,
premoženjska svetovalka:
V tem času se
tudi Celjani umikajo v varnejše naložbe, saj žal vrednosti delnicam in skladom
ne rastejo že več kot leto dni, čeprav smo bili vajeni več kot desetletje
dolge rasti. Cene plemenitih kovin v času krize praviloma rastejo. V zadnjem
času pa nekoliko padajo tudi tečaji plemenitim kovinam. To velja trenutno še
bolj za srebro kot za zlato. Srebro je na zgodovinsko nizkih nivojih v
primerjavi z zlatom.
© Celjan in Marko Sjekloča, 12. november 2008