Celjsko gospodarstvo ali zgodba o preživetju
Za pričujoči
članek mi je urednica dala naslednje iztočnice: koliko
delovnih mest je propadlo v zadnjih 15-tih letih, katera podjetja/panoge so
propadla, katera podjetja/panoge so se obdržala, kako so se prestrukturirala,
katera podjetja/panoge imajo prihodnost, vloga trgovine v Celju, koliko delovnih
mest je bilo ustvarjenih v trgovini…?
Gornja vprašanja sem zastavil mestnim svetnikom, gospodarski zbornici, zavodu za
zaposlovanje in drugim, ki se spoznajo na razvoj Celja. Tipični odgovori so
bili: »Žal takih analiz nimamo izdelanih ... Za to je potreben precejšen napor,
čas in denar ... Vprašanje pa je tudi, kakšna je korist od tega in kdo to naroča
… Podatkov, ki jih navajaš, menim, da nihče ne spremlja …« In tako naprej. Da bo
zadeva še bolj skrivnostna, nekateri niso hoteli, da se njihova imena pojavijo v
javnosti (!?).
Poskušajmo torej poiskati del odgovora na
vprašanje dolgoročnega koncepta razvoja Celja. Kot pravi kronika, aprila 1846 je
»prvokrat pripeljal hlapon po železnici« in povezal Celje z Dunajem, kmalu pa
tudi s Trstom. Dve leti kasneje so »Celjani z ljudskim slavjem sprejeli ukinitev
tlačanstva in večje pravice«. Začel se je industrijski razvoj, pričel je
nastajati delavski razred. Konec 19. stoletja je Celje z nastankom železarne
(1845), cinkarne (1873), kemične tovarne (1892) in tovarne emajlirane posode
(1894) postalo močno industrijsko mesto. Pričele so nastajati hranilnice z
domačim kapitalom, krepila se je zavest med Slovenci, čutila se je slovanska
solidarnost.
Razvoj Celja je bil zarisan za naslednjih sto let, tudi po drugi svetovni vojni,
ko je osnovni koncept bila socialistična industrializacija temelječa na
gigantih. Težave so se začele v 70-ih letih, ko je znanstvena revolucija
prinesla informatizacijo, avtomatizacijo, deindustrializacijo in tercializacijo
Evrope in selitev industrije, predvsem na Daljni Vzhod. Ko se je ekonomska
teorija zaljubila v neoliberalistično ideologijo, je Washingtonski konsenz
postal nova biblija. Še preden je prišlo do korenitih sprememb jugoslovanskega
družbenega sistema, so zakone trga občutili LIK Savinja, Toper, EMO, Merx,
Metka, Libela, Aurea, Zlatarna, Ingrad VNG in iz okolice Konus, Predilnica
Laško, Bohor, Hmezad kmetijstvo, Tolo, Mont, Kors, Tekstilna tovarna Prebold, v
nemilost so padli Aero, Železarna, Cinkarna, itn.
V neredu 90-ih let je do Celja segla netransparentna privatizacija za
privilegirane (povezanih s politično močjo), nasprotje nekdanjega
kolektivističnega duha. Tekstilna industrija je propadala po celi Evropi, v
Celju so se potapljale tudi lesna, papirna in kovinska industrija. Ostanki so se
usmerjali v pod izvajalske posle. Nastalo je na desetine malih in srednjih
podjetij slabe kapitalske moči. V boju za (podcenjeno) primarno kapitalistično
akumulacijo se je prvo (tudi navidezno) uničevalo, nato pa ponovno gradilo.
Uspešnejši so prešli v privatne roke. Državi so ostali izgubarji, ki pa so slej
kot prej šli v stečaj. Sicer pa je to že vprašanje tranzicije, modela slovenske
privatizacije in tožilstva (denimo Merx).
Izgubljeno je 7000 delovnih mest. Leta 1998 je bilo na celjskem zavodu za
zaposlovanje 16.000 nezaposlenih. Slabšala se je starostna in izobrazbena
struktura nezaposlenih. Povprečno tretjina je izvirala iz stečajev ali
presežkov, da bi po zadnjih podatkih njihov delež padel na četrtino, število
nezaposlenih pa na 10.884 (april), kar je najnižja številka od leta 1992. Toda
kljub temu je nezaposlenost 14 % (na ravni Argentine), medtem ko je slovensko
povprečje 10 %. Tudi tisti, ki poslujejo, niso v najboljšem položaju. Po
podatkih AJPESA je v Savinjski regiji maja letos 411 podjetij imelo dospele
neporavnane obveznosti, kar predstavlja 12% dolgov podjetij v Sloveniji.
Od tu naprej bi potrebovali natančno analizo, ki bi dala odgovor na vprašanje
katere pa so prednosti, ki jih je vredno obdržati in nadalje razvijati. Toda
takšne analize »nihče ni naročil«. Zato je prišlo do razsipanja vseh vrst
kapitala, nespoštovanja znanja, pavšalnih zaključkov in, namesto trajnostnega
razvoja, nadomestnih argumentov: ker smo podrazviti, imamo pravico do evropskega
kapitala, razprodajmo občinsko lastnino, razvijajmo sektor uslug, zgradimo to in
ono ... Navaden človek je videl sijoče rumene luči, nove ceste in fasade.
Globlji pogled pa odkriva: neracionalno in neproduktivno vložen (javni) kapital,
podjetja se grebejo za ostanke kapitala in borijo z zastarelimi idejami,
nestimulativno podjetniško okolje, ki ne privlači ne domačega ne tujega
kapitala, prepočasna rast podjetij, nadpovprečna nezaposlenost ter, kot splošni
rezultat, nadaljnje zaostajanje v razvoju.
Da bi zadeve bile
še bolj zapletene, je Banka Celje, že več desetletij edini pravi temelj
celjskega gospodarstva, najela v tujini 200 milijonov evrov kredita. Na prvi
pogled zgleda lepo, toda to pomeni, da bo banka obresti poslala na tuje, da ni
dovolj domačega varčevanja, ker so obrestne mere neprivlačne ali realno
negativne, da ni dovolj domače novo dodane vrednosti, da denar beži v tuje
sklade (ker varčevalec ne zaupa domačemu finančnemu sistemu) in se vrača v
obliki tujih posojil. In četudi Celje pride do svežega kapitala, del tega spet
konča drugod. Tukaj tiči tudi odgovor na vprašanje, zakaj denar beži v Ljubljano
- finančni centri se vedno hitreje razvijajo. Celjsko gospodarstvo se torej
izčrpava in potrebna bo dolgoročna dodatna finančna injekcija, ki pa je nihče ne
more zagotoviti, ne Evropa ne slovenska vlada.
Kljub temu, da sta
bili strojna in kovinska dejavnost močno prizadeti, ostajata še vedno
najpomembnejši. Nekateri menijo, da je prihodnost Celja tudi v sektorju uslug.
Toda katerih? Tradicionalnih? Sektor tradicionalnih uslug se predvsem vrti okoli
(slabe) lokalne kupne moči. Turizem v samem Celju nima tradicije, ne potrebne
infrastrukture, razen zdraviliškega turizma v okolici. Nove vrste uslug, denimo
izdelava sofverja, pa se razvijajo v državah kot Indija, ki imajo tradicionalno
znanje angleškega jezika in veliko število poceni inženirjev. Ali se bo v Celju
vrtela predvsem domača revščina?
©
Marko Sjekloča in Celjan
Junij
2006