Obletnica največjega izseljenskega društva, ki tone v pozabo
Pred enaintridesetimi
leti, natančneje 10. oktobra 1974, je nastalo v Buenos Airesu združeno društvo
slovenskih izseljencev, z imenom Triglav. Nastalo je iz treh primorskih
društev, zato je tudi v novem društvu prevladovalo članstvo izseljencev s
Primorske. Združili so se Ljudski oder, Naš dom in Zarja, pridružili pa so se
tudi drugi predvojni izseljenci (Hrvati, Srbi, Črnogorci ...) in člani društva
Samopomoč, ki so ga imenovali tudi Kranjsko društvo, ker so tamkaj
prevladovali slovenski izseljenci iz drugih pokrajin razen Primorske.
Proces združevanja ni bil enostaven, vlekel pa se je od srede tridesetih let
prejšnjega stoletja, torej od nastanka drugega po vrsti društva Naš dom.
Razlog je bil predvsem politične narave, saj je društvo Ljudski oder, nastalo
leta 1925 (Zato lahko trdimo, da Triglav vleče svoje korenine že v leto 1925),
bilo predvsem delavsko društvo socialistične usmeritve, ki ga je vodilo
članstvo, aktivno v komunističnih strankah Argentine, Italije in Jugoslavije.
Naš dom, nastal leta 1935, je bilo pred vojno monarhistično usmerjeno, po
vojni pa politično najmanj aktivno. Zarja pa je nastala leta 1958, s članstvom
srednjega sloja in kritično razpoloženim do politične aktivnosti Ljudskega
odra. Nastanek prvega je bil posledica dejstva, da so po obnovitvi društvenega
življenja zaradi prepovedi večine slovanskih društev v Buenos Airesu, propadle
ideje o tem, da se ne oživljajo stara predvojna društva in da se ustanovi novo
enotno društvo.
Do leta 1974 je bilo še več poskusov združitve, vendar razmere niso bile
ugodne. Pred vojno je bila ideološka delitev močna, med mnogimi pa Kraljevina
Jugoslavija močno osovražena zaradi svojega diktatorskega vladanja. Med vojno
združevanje ni bilo mogoče, po vojni pa so nastali dodatni problemi v povezavi
s širjenjem stalinizma, težave z argentinskimi oblastmi in hladno vojno, tako
da je šele v sedemdesetih letih postalo objektivno možno Primorce in druge
Slovence združiti v eno društvo. Seveda pri tem nimamo v mislih povojne
izseljence, ki so bili enklava zase in dolga leta v odkritem sporu s
predvojnimi izseljenci.
Z veliko ur prostovoljnega dela, z materialno in drugo pomočjo izseljencev, iz
Slovenije in Jugoslavije, je tako nastalo društvo Triglav s sedežem na obrobju
Buenos Airesa, kjer so zgradili veliko zgradbo, ki je še vedno ponos mnogih,
ki si svojega življenja ne bi mogli zamisliti brez tega društva.
Zgradili so sedež z uporabno površino 4300 m2, ki si ga lahko poželi vsako
izseljensko društvo, tudi večje emigracije in ne samo slovenske, ki je ena
manj številnih v zgodovini argentinskega priseljevanja. Ta zgradba je
desetletja bila priča številnih srečanj, sestankov, koncertov, športnih
prireditev itn. Z leti pa je tako velika zgradba postala breme, kajti čas je
opravil svoje. Večina predvojnih izseljencev ni več živih, mlajša generacija
ne gre po stopinjah svojih prednikov in v društvo več ne zahaja. Od prvotnih
tisoč članov je ostalo pred slabimi petnajstimi leti še šeststo članov, sedaj
pa le še približno polovica tega. Dejansko aktivnih pa je le peščica, predvsem
starejših.
Ni bilo vedno tako. Triglav je imel svoje zlate čase, nato pa, kot tudi večina
drugih društev v Argentini, postal žrtev asimilacije in potrebe po iskanju
novih poti. Sedaj je društvo odprto za vse Argentince, predvsem pa za potomce
Slovencev. Je društvo, ki se je usmerilo v športne in izven šolske aktivnosti
predvsem za mladino in tako se tudi preživlja, saj ni več dovolj članov, da bi
se vzdrževalo s članarinami.
Sicer pa to ni nič nenavadnega, saj ima zgradba idealne možnosti. Bazen in več
gimnastičnih dvoran je usposobljeno za številne športe. Na tem parketu so
slovenska športna društva doživljala svoje briljantne trenutke, predvsem
odbojkarski ekipi, tako ženska kot moška, ki sta nekoč bili med najboljšimi v
Argentini.
Drugi prostori pa so bili priča bogate kulturne dejavnosti. V najlepših časih
so delovali pevski zbor, ki je tudi zadnji zamrl z delom, tamburaški orkester,
dve folklorni skupini itn. Prvi mešani pevski zbor v društvu je nastal leta
1978, vodil pa ga je dolgoletni entuziast Jože Samec. Ni manjkalo
izobraževalnih tečajev, kot tečaji slovenskega in srbohrvaškega jezika.
Slovenski tečaj v društvu še vedno obstaja.
Društvo je bilo dolga leta osnovna vez predvojnih izseljencev med Slovenijo,
Jugoslavijo in Argentino. Po letu 1991 je prišlo do osipa, tudi do globokih
notranjih sporov in razdelitve, zaradi katere je okoli tristo članov društvo
zapustilo. Vendar pa dela to ni zaustavilo, večjo škodo je storila
asimilacija, umiranje starejših ter nezanimanje mlade generacije.
Sedaj društvo že več nima tesnih vezi s Slovenijo. Nekdaj si ni bilo moč
zamisliti praznovanja državnih obletnic ali obletnice ustanovitve društva brez
prisotnosti veleposlanika. Sedaj člani slovenskega veleposlaništva društvo le
poredkoma obiskujejo, kljub povabilom. Velika kolonija predvojnih izseljencev
in njihovih potomcev se čuti odmaknjena od domovine in se sprašuje kako je
mogoče, da se zanje uradna Slovenija skorajda več ne zanima.
Dejstvo je, da je med predvojnimi izseljenci, člani Triglava, le malo takih s
slovenskim državljanstvom, zaradi česar politično niso zanimivi, vsaj ne
toliko kot povojni, kjer slovenska politična desnica lahko ob vsakih volitvah
računa na približno tisoč glasov. Po vsej verjetnosti je to osnovni razlog
zakaj ta predvojna kolonija izseljencev ni več zanimiva. Drugi razlog je
verjetno ta, da je ostalo le malo prvih izseljencev, njihovi potomci pa se več
ne čutijo Slovence in tudi slovenskega jezika skorajda več ne obvladajo. To pa
ne pomeni, da niso s srcem v Sloveniji. Mnogi še vedno obiskujejo Slovenijo in
Primorsko, tako kot povojni izseljenci. Člani Triglava iz prve generacije niso
pozabili Slovenije morebiti zaradi tega, ker jih je vse manj ali zato, ker so
v drugi ali tretji generaciji že Argentinci. Prej bi dejali, da je nanje
pozabila Slovenija, kajti z večjo prisotnostjo Slovenije bi tudi člani
pogosteje prihajali v društvo, ker bi tako čutili prisotnost koščka Slovenije.
Podobna usoda v naslednji generaciji čaka še preostala društva, tudi povojnih
izseljencev, ki so za generacijo mlajši, že zato, ker bo v določenem trenutku
asimilacija opravila svoje, ponavadi pa pragmatična politika, čigar interes se
giblje predvsem v boju za oblast, ne bo imela več toliko zanimanja za sredino,
čez eden ali dva oceana, ki ji političnih točk ali volilnih glasov ne more
prinašati.
Kljub vsem spremembam v zadnjih dveh desetletjih politične razlike med
povojnimi in predvojnimi izseljenci, predvsem tistimi, zbranimi v društvu
Triglav, še naprej obstajajo. Je pa zanimivo pomanjkanje političnega in
diplomatskega občutka v vrhovih slovenske oblasti, kajti za prvega slovenskega
diplomata so, vsaj drugič, če ne že tretjič, od petih predstavnikov v zadnjih
petnajstih letih, izbrali osebo iz povojnih političnih krogov. Ne glede na
osebne kvalitete slovenskih diplomatskih predstavnikov, ostaja dejstvo, da se
po eni strani zanemarja velika kolonija naših izseljencev v Argentini,
predvsem tista, ki se zbira okoli društva Triglav in ki so predvsem Primorci
ali primorskega izvora. Tudi dejstvo, da v izboru (neprofesionalnih)
diplomatov slovenski kriteriji niso na ravni ustaljenih običajev, kjer je
izogibanje izbire po političnih kriterijih vrlina, prispeva k temu, da
ugotavljamo, da se zanemarja celotna generacija slovenskih izseljencev, ki je
nekoč štela najmanj 23.000 oseb. K temu dodajmo še drugo, tretjo in ponekod
četrto generacijo, pa bomo dobili precejšnjo število izseljencev in njihovih
potomcev, med njimi uglednih posameznikov v argentinski družbi, ki za politiko
v domovini niso več zanimivi ali pa le občasno, ko ta politika pač oceni, da
jih potrebuje.
Tako je tudi s »pozabljenim« društvom Triglav, po številu članov še vedno
največjim slovenskim izseljenskim društvom vseh časov. Kako naj ne bi bilo
pozabljeno, če celo na svečanost ob obletnici ustanovitve izseljenskega
društva ponavadi slovensko veleposlaništvo ne pošilja svojega uradnega
predstavnika? Vsekakor, da to ni samo znak malomarnosti in pomanjkanja
političnega in diplomatskega občutka, to je že nekaj več.
©
in Marko Sjekloča, Četrtek, 13. oktobra 2005.