Strela z jasnega neba, ali slovenska samovšečnost in zunanja politika

Strela z jasnega neba, ali slovenska samovšečnost in zunanja politika.

Vilenska izjava, izseljenski (argentinski) povojni politični lobi, slovenski „krščanski“ izleti v Azijo, OVSE, Kosovo, koliko bo še zgrešenih zunanjepolitičnih potez?

Od tam, kjer bi najmanj pričakovali, smo dobili, kot strela z jasnega neba, udarec naši zunanji politiki. Ni bilo dovolj, da Peterle in Rupel že več let delata zdraho in po svoje poskušata voditi slovensko in evropsko zunanjo politiko, namesto da bi izvrševala in usklajevala politiko organizacije, ki jo zastopata. Peterle se je šel širit krščansko politiko v Azijo, Rupel pa, namesto da bi izvrševal, poskuša usmerjati zunanjo politiko OVSE-a in si privošči nezadovoljstvo celo Rusije. Že to bi v normalni državi bil dober povod, da ga pošteno »izpegla« predsednik vlade, če ne že tudi parlament. Če bi to bilo sploh dovolj, ker bo treba precej časa, da si bomo ponovno pridobili zaupanje.

Ne glede na to, da je v Drnovškovi pobudi videti roko Iva Vajgla, pa je sedaj končno jasno, da je njegova pobuda precej v temo brcnila. Namreč v diplomaciji, ki bi jo moral vsaj Vajgl poznati, saj je v diplomaciji že dobrih dvajset let, to ni način sprožanja zunanjepolitičnih iniciativ. Če bi se pred iniciativo povezali z obema stranema (kar je ploh prvi pogoj za uspeh) in poskušali najti vsaj nekaj skupnih točk, bi ideja lahko imela dve rešitvi: ali bi spoznali, da še ni nikakršne možnosti za dogovor, ali pa bi se dalo zaslutiti vsaj nekaj skupnih točk.

Toda v trenutku, ko svetovna diplomacija, tako OZN kot Evropa, nimata niti približno jasno kaj s Kosovom, je še prezgodaj za tako pobudo, še najmanj s strani Slovenije, nepomembnega mednarodnega dejavnika (Za nameček pa že z desetletjem in pol dokazano diletantsko zunanjo politiko). Ni pa prezgodaj za posredovanje in iskanje rešitev.

Torej, če bi se predsednik in njegov svetovalec ponudila kot posrednika za iskanje rešitev, poiskala osnovno platformo s katero bi šla v Prištino in Beograd in seveda tudi v Podgorico in Bruselj, kjer ne bi pozabila tudi na Moskvo in Tirano, bi bilo moč pričakovati, če ne že uspeha, pa vsaj korak naprej k iskanju rešitve. V tem trenutku pa še ni čas za vsiljevanje rešitev.

Verjetno je pobuda posledica lažnega občutka o teži Slovenije na Balkanu. Ob tem celo pozabljamo, da je Slovenija za marsikatero podjetje na tem koncu Balkana okno v Evropo. Z neizdelanimi in nerealnimi zunanjepolitičnimi pobudami pljujemo v lastno skledo. Nenazadnje tudi zato, ker večina Slovencev ne razmišlja o tem, da bi morali prav mi ponujati rešitev o bodočnosti Kosova. Večina pa resnično razmišlja o tem, da imamo tam veliko prijateljev in da si služimo kruh v teh krajih, da ne govorimo o nastajajočem slovenskem finančnem kapitalu, ki ima tam še večje apetite (Seveda ne več, kot nekoč, na osnovi »bratske solidarnosti«, pač pa po pravilih delovanja svetovnega gospodarstva).

Nekoč sem že pisal o tem, kako se je naša nova politična elita, v obdobju burnih sprememb med leti 1990 – 1992, motila glede priznanja Slovenije v svetu in glede sodelovanja z našo emigracijo v Argentini. Sedaj je že lažje zaključiti, da bi rezultati bili boljši, če bi bilo drugače. Na eni strani bi imeli bolj odprte poslušalce, če bi uravnotežili svoj nastop in iskali zaveznike ne samo med povojnimi emigranti, ki v argentinski sredini še vedno imajo prizvok kolaboracije z nacizmom in fašizmom. Obstaja namreč veliko število možnih lobijev s katerimi je bilo moč sodelovati. Naj jih naštejem le nekaj: slovenska predvojna izseljenska skupnost, slovenska povojna izseljenska skupnost, židovski, nato ruski, poljski in drugi slovanski lobiji, akademska intelektualna srenja, posebej znani dolgoletni prijatelji nekdanje Jugoslavije in Slovenije, nekateri politični krogi v zvezni vladi in v provincah, posebej tam, kjer sta močni slovenska in hrvaška emigracija, in še in še.

To so torej možni krogi v okviru katerih je moč delovati in na tradicionalni diplomatski način iskati podporo. Glede Kosova pa tudi ni težko najti lobije v okviru katerih bi lahko delovali, zbirali stališča, argumente, iskali rešitve, predvsem pa pomagali k dozorevanju domačega, torej srbskega, kosovskega in črnogorskega javnega mnenja, nato pa tudi evropskega in svetovnega.

Toda za to je potrebno veliko več naporov, potrebno je veliko sestankov na ravni predsednikov držav, še več pa na ravni ministrov in drugih visokih uradnikov v okviru ministrstva. Sedaj pa smo verjetno tam, kjer je srž Drnovškove iniciative. Namreč obstaja diametralno nasprotje med ministrstvom za zunanje zadeve in Drnovškovim kabinetom. Predsednik države sploh ne more računati na popolno podporo ministrstva za zunanje zadeve. Biti v zunanjepolitični iniciativi brez zunanjega ministrstva je tako kot bi bil kmet brez traktorja. Zato je vsaka podobna pobuda že v začetku obsojena na miniranje, ne more pričakovati logistično podporo. Ne more pričakovati, kot je to v navadi v svetovni diplomaciji, tiho diplomatsko usklajevanje, preden se gre s končno verzijo v javnost. Ni naša tema razčlenjevati, kje so vzroki razlikam med predsednikovim kabinetom in ministrom za zunanje zadeve, ali so to institucionalni, osebni, politični, najverjetneje vse to skupaj.

Toda eno zadevo moramo jasno postaviti. Slovenija ima premalo izkušenih politikov in strokovnjakov, da bi se lotevala tako suvereno mednarodnih diplomatskih pobud. Teh moči ni dovolj ne v ministrstvu za zunanje zadeve ne v predsednikovem okrožju. Slovenija sploh ni država, ki bi imela dobro diplomatsko tradicijo, ne dobro diplomacijo, da ne govorimo visok zunanjepolitični ugled. Če je kje potreben čas, je za pridobitev takih kvalitet potrebno v diplomaciji. In to desetletja, včasih tudi stoletje. Slovenija je prvič kot omejena suverenost nastala v Kraljevini Jugoslaviji, kjer je diplomacija bila srbska, skorajda stoodstotno prevzeta. O kakršnih koli diplomatskih izkušnjah iz tega časa je težko govoriti, ker je zunanjo politiko vodila srbska politična elita (To sicer ni bilo ravno slabo, ker je v tistih časih ta diplomacija bila izkušena in vešča). V socialistični Jugoslaviji je prevladujoča diplomacija bila srbska, slovenski interesi le redko kdaj v ospredju (To lahko potrdim iz prve roke). Slovenska diplomacija se je praktično rodila leta 1990, pa še to na osnovi kršitve tako domače ustave in zakonov kot mednarodnih pravnih norm in prakse. Ne glede na rezultate, to se v svetu kar tako ne pozablja.

Zato bi morala biti glavna naloga Slovenije, strpno vzgajati politično elito, privzgajati politično kulturo slovenskim državljanom, tako da bodo znali odločati, ko je to potrebno, denimo na volitvah ali številnih referendumih, ki so v zadnjem času tako moderni. Do takrat pa se vsaj vzdržujmo zaletavih opredeljevanj.

Tisti, ki spremljajo formulo ena, bodo dobro razumeli kaj želim povedati. Nadobudni novi mladci brez strahu so najbolj nevarni. Napake nekaterih med njimi so stale življenja tako njih samih, predvsem pa drugih, spomnimo se le Ronija Petersona iz formule ena, ki je izgubil življenje po napaki drugega. Ni bolj grozovitega, da zaradi objestnosti ali nepremišljenosti drugega nekdo izgubi življenje, ugled ali kaj drugega.

Zato se moramo pošteno vprašati, ali je Slovenija res tako pomemben zunanjepolitični element, da se lahko tako arogantno obnaša, pa najsi bo to OVSE ali Kosovo. Ne smemo pa pozabiti, da je močan in ugleden sogovornik sposoben spraviti še tako ostra sovražnika. Rešitev je le v tem, da vidimo, kje so naše možnosti, kje so naše pozicije, in če jih nimamo, jih pa dajmo strpno graditi. Nato nas bodo sami iskali, z nekaj pomoči, kot se pač v tihi diplomaciji dela.

Četudi na koncu zgradimo naše pozicije in ugled, se moramo zavedati, da je vse to možno porušiti z eno samo potezo. Da bi igrali v prvi, moramo prvo zmagovati v nižjih ligah.

November 2005

Domov

Nazaj