Argentinske stranpoti

ARGENTINSKE STRANPOTI

Preučevanje argentinske zgodovine je zanimivo in poučno in pritegne še tako zahtevnega bralca. Branje argentinske gospodarske zgodovine dokazuje, da tudi ekonomija zna biti napeta, ne samo za ekonomiste. V tekstu bomo prikazali razvoj do leta 1991, ko je z neoliberalističnim stabilizacijskim programom, čigar model je označil 80. in 90. leta v svetu in vplival tudi na našo ekonomsko politiko, prišlo do velikega preobrata.

Za uspešen stabilizacijski program je v prvi meri potrebno pravilno oceniti preteklost, sestaviti obetajoč in konsistenten program, doseči politični konsenz in zaupanje med prebivalstvom in opremiti se s strokovnimi kadri. Na primeru argentinske ekonomske zgodovine bomo poskušali prikazati, kako težko je spremeniti navade.

Nasprotno od Slovenije in drugih držav južne Evrope, kjer so obstajali radikalni preskoki (naj bo vzrok v zapoznelem fevdalizmu, zaostajanju v razvoju kapitalizma v okviru Avstro-ogrskega ali Turškega imperija, diskontinuiteti kapitalističnega razvoja z nastopom socializma ali najnovejšega kapitalističnega razvoja), v primeru Argentine govorimo o kontinuiteti gospodarskega razvoja in osnovnih pristopov gospodarski politiki skozi daljše razdobje. V pričujočem sestavku bomo na kratko podali zgodovinske osnove moderne argentinske ekonomije.^¹

1. Obdobje primarnega izvoznega gospodarstva

Argentina je moderno gospodarsko strukturo pričela razvijati v začetku 19. stoletja. Prelomni trenutek z dolgoročnimi posledicami je bil leta 1822, ko je provinca Buenos Aires izdala prvi papirni denar. Od takrat je inflatorno financiranje javne porabe postalo sestavni del argentinske gospodarske politike, kar je prva zgodovinska značilnost argentinskega gospodarstva. V drugi polovici 19. stoletja je argentinsko gospodarstvo pričelo z vključevanjem v porajajoče se svetovno tržišče. Prva se je vključila živinoreja (suho meso, kože, mast, volna). Leta 1870 je predstavljala 95% vsega izvoza. Hitra industrializacija držav Evrope je za Argentino pomenila rast povpraševanja, ekspanzijo proizvodnje in izvoza in razvoj. Leta 1905 je struktura izvoza že drugačna: izvaža se 48% kmetijskih in prav toliko živinorejskih proizvodov. Gradnja železnic z evropskim kapitalom, razvoj tehnologije zmrzovanja in uvajanje hitrih parnikov je Argentino dokončno povezalo s svetovnim tržiščem.

Drugi značilen element argentinske gospodarske zgodovine je deficitarno financiranje proračuna z izdajanjem obveznic v tuji valuti. Zaradi visokih prihodkov od izvoza si je Argentina privoščila visok proračunski deficit. Zunanji dolg ni bil zaskrbljujoč, dokler ni prišlo leto 1890, ki se je ujelo s svetovno recesijo. Prvikrat v zgodovini je odpovedano servisiranje zunanjih dolgov, in ker je v Argentino bilo vloženo veliko kapitala, predvsem angleškega, je to dodobra pretreslo svetovni finančni sistem in bilo vzrok bankrota Baring banke, usodo, ki je banka doživela še enkrat sto let kasneje.

Ker so zaposlenost, plačilna bilanca in javne finance bili močno odvisni od zunanjih vzrokov in so pogosto nihali, je padec zaslužka od izvoza močno zmanjšal dohodek proračuna in zaradi depresiacije papirnega pesa in načina odplačevanja zunanjega dolga, rast stroškov. Toda, ko je svetovno gospodarstvo ponovno prišlo v fazo vzpona, je izvozno usmerjena Argentina kmalu izplavala na površje.

2. Obdobje industrializacije

S ciljem zmanjšati odvisnost od konjunkturnih ciklusov v razvitih državah, je Argentina po svetovni gospodarski krizi v 30. letih tega stoletja pričela s hitro industrializacijo. (Takrat pričenja tudi intenzivno obdobje visoke inflacije). Razvijal se je tip gospodarstva, ki je močno koncentriral resurse, izvršil intenzivno urbanizacijo, tercializiral gospodarstvo in pripomogel k regionalni distorziji zaposlenosti, na tej osnovi pa h koncentraciji investicij in socialne infrastrukture v tri največja mesta v državi.

Pomembno vlogo je imela oblika lastnine, tj. že za kolonializma skoncentrirana zemlja v rokah maloštevilnih, še preden so proti Argentini usmerjeni tokovi svetovnega kapitala in emigracije. V nasprotju z ZDA, Kanado ali Avstralijo, je oblika lastnine bila velika ovira razvoju, zemljiška oligarhija pa tisti socialni sloj, ki je še do danes ostal eden najmočnejših centrov nazadnjaških idej, usmerjenih proti integraciji gospodarstva in proti industrijskemu razvoju. Zaradi tega in stalne inflacije, proti kateri so plače izgubljale boj, Argentina ni nikdar gosteje naseljena in dobršen del priseljencev je nadaljeval pot na Pacifiško obalo, v Čile ali Bolivijo in Peru.

V 60. in 70. letih 20. stoletja je vodena politika pospešenega gospodarskega razvoja z nadaljnjo industrializacijo, ki ji je odgovarjala obilica cenenega kapitala na svetovnem finančnem tržišču. V izvozu leta 1975 so industrijski proizvodi že zavzemali 29%, od tega več kot tretjina netradicionalnih proizvodov. Ko je pričelo prevladovati mnenje, da Argentina gre po poti uspešnega razvoja novo industrializirane dežele, se je pokazalo, da je razvoj bil konfuzen, da je prišlo do akumulacije napak (deformacija gospodarstva, absurdni javni dolg, nastal na osnovi nacionalizacije privatnega zunanjega dolga, nelogičen finančni in carinski sistem, davčna nedisciplina, predimenzionirana javna poraba, neučinkovitost in korupcija, itd.) in do avtarkičnega razvoja, kar je tretja zgodovinska značilnost argentinskega gospodarstva. Kmalu je ekonomska politika izgubila kontrolo nad dogajanji in ker se gospodarstvo ni dovolj hitro odpiralo, je padal dinamizem razvoja, dežela je začela tehnološko zaostajati, akumuliral se je zunanji dolg, ponavljale napake v ekonomski politiki in izginili so tudi poslednji uspehi. Gospodarstvo ni integrirano in ostale so regionalne razlike, znane iz 19. stoletja (zanemarjanje razvoja notranjih provinc in strateške napake v izgradnji komunikacij), kar bo še imelo pomembno vlogo. V gospodarsko strukturo je vgrajena inflacija. Nastalo je izrazito nekonkurenčno gospodarstvo. Argentina je zavozila na pot gospodarskega nazadovanja in pogostih hiperinflacij.

Inflacijo ni več bilo mogoče kontrolirati z doziranjem deficita proračuna, ker je celoten gospodarski sistem postal njen generator. Niso dojeti razlogi gospodarskih težav, zato so ukrepi, usmerjeni v zmanjševanje ponudbe denarja, v pogojih, ko je povpraševanje dosegalo zgodovinsko najnižje meje, zgrešili cilj, občasno pa bili vzrok hiperinflacije. Z namenom, da eksplozije hiperinflacij umiri, je ekonomska politika dodatno grešila, kar je gospodarstvo peljalo v še večjo makroekonomsko neravnovesje. To se je dogajalo z vsemi stabilizacijskimi programi v zadnjih dvajsetih letih.

Težko je reči, kdaj je inflacija v Argentini postala sestavni del gospodarske strukture, toda v 80. letih deficit proračuna ni več faktor, ki ne dovoljuje zmanjšanje inflacije na stopnjo, ki jo imajo stabilna razvita zahodna gospodarstva. Proračun je zmanjšan, tudi anuliran, toda inflacija, z občasnimi hiperinflacijskimi skoki, je ostala. Čeprav je v novejši ekonomski zgodovini inflacija šla na roko najmočnejši panogi, poljedelstvu in živinoreji (Na katerih Argentina še vedno vztraja kot temeljnih izvoznih panogah), kakor tudi tistim, ki imajo v svojih proizvodih večji uvozni delež, pa teh panog le ne moremo obtoževati za nenehno inflacijo.

V prelomnem letu 1989, ko je po dolgem času spet prišlo do demokratične zamenjave oblasti, je Argentina doživela še dva hiperinflacijska ciklusa. Februarja je Centralna banka morala prekiniti intervencije na deviznem tržišču. Sredi leta je bilo potrebno odplačati veliko količino javnega dolga, zaradi česar je prišlo do pospešene monetarne ekspanzije. Tretji element je bil močan skok obrestnih mer. Denarna ponudba je ušla kontroli in gospodarstvo se je znašlo v hiperinflaciji.

Plan, ki je veljal le od julija do decembra, je pretendiral združiti stabilizacijske ukrepe z razvojnimi. Postalo je jasno, da med usmerjevalci gospodarske politike ne obstaja volja za korenite spremembe. Trdili so, da sta deficit proračuna in previsoka likvidnost glavna razloga gospodarskih težav. Temu podobni so bili ukrepi; kratkoročni (monetarni) so stanje še poslabšali, za srednje in dolgoročne pa ni bilo časa, ker je plan kmalu propadel. Plan ni želel prevzeti nase rizik recesije, kot tudi ne večjega zmanjšanja javne porabe, še manj pa prestrukturiranja gospodarstva. Banka je monetizirala s privabljanjem tujega kapitala, ki so ga privlačile visoke obrestne mere. Ker je to bil špekulantski kapital, je kmalu odšel in pustil za seboj razdejanje. Pojavilo se je vprašanje, ali je sploh mogoče preusmeriti gospodarstvo iz slepe ulice v razmerah, ko ni prepričanosti v nujnost popolne spremembe ekonomske politike in prestrukturiranja gospodarstva (v prvi vrsti finančnega sistema in javnega sektorja, odpiranje zunanji konkurenci).

Ker teh sposobnosti ekonomska politika ni kazala, so ukrepi bili nujno protislovni in nekoordinirani, enkrat škodovali eni, drugič drugi panogi. Da bi popravili posledice, so sprejeti ukrepi, ki so vse postavljali na glavo. Zaradi nekonsistentnosti je plan dajal rezultate v nasprotju z zamišljenimi, toda ne tudi pričakovanimi: padec zaupanja, katastrofalni učinki špekulativnega kapitala, povpraševanje in investicije na najnižjih mejah. Plan je, namesto preprečeval, generiral inflacijo.

S takšno prakso naj bi končal plan ERMAN, ki je sledil. Tudi tokrat je deficit obtožen za inflacijo (predvsem kvazifiskalni, nastal zaradi obveznosti izplačevanja obresti) in da bi se zmanjšala ponudba denarja in izmaknila tla inflaciji, so sprejeti ukrepi, s katerimi je reprogramiran notranji dolg, izvršena konfiskacija (Razvpiti plan BONEX) vezanih vlog, močno povečano zbiranje davkov, ki se prej praktično niso plačevali. Diagnoza je bila napačna, zaradi česar je prišlo do premočnega padca že tako slabega povpraševanja v močno demonetiziranem gospodarstvu. Padla je že prej problematična likvidnost javnega sektorja.

Ukrepi, usmerjeni v razbijanje inflacijskih pričakovanj, opirajoč se na dejstvo, da je hiperinflacija demonetizirala ekonomijo, so povzročili kratkoročno deflacijo. Ker prebivalstvo na osnovi prejšnjih izkušenj sploh ni pričakovalo večjih sprememb, se nihče ni prilagodil, zato tudi cene niso padle na želeno raven.

Novi udarec pričakovanju je bil prvi fiskalni šok v novejši ekonomski zgodovini Argentine, marca leta 1990, ki pa je pripeljal do kontraproduktivnih posledic, zaradi česar je bilo potrebno sprejeti korektivne ukrepe. Toda bilo je prepozno, zaupanje je izgubljeno, noben ukrep ni več pomagal in ni preostalo drugega kot vztrajati na sprejeti politiki.

S to kombinacijo instrumentov je gospodarstvo prešlo v recesijo, inflacija ni premagana, vsak dan vse večja makroekonomsko neravnovesje (posledica močno podcenjenega realnega tečaja dolarja) pa grozila, da konča v novi hiperinflaciji. Padal je družbeni proizvod, ponudba in povpraševanje, industrijska proizvodnja in investicije. Padal je tudi uvoz, kar je popravilo zunanjetrgovinsko menjavo, vendar je devizni presežek povzročil negativne posledice. Za božič 1990 je nezaupanje postalo že tako veliko, da nikakršen ukrep ni več pomagal. Konec se je začel z odkrivanjem korupcije v vrhovih oblasti, nadaljeval z ne najbolje zamišljeno menjavo ministrov in končal na klasičen način: skok dolarja, cen in odstop vlade.

Pri tem je kaplja čez rob bila napaka Centralne banke, kjer se je ponovno pokazala neobčutljivost za mero in nedojemanje objektivnih tokov. Ukrep, ki naj bi zaprl pristop prezadolženim provincijskim bankam (glavnim finančnim vzvodom provincijskih oblasti) do kapitala, je prizadel medbančno tržišče denarja in škodoval posebej privatnim bankam. Te so odločile, da končajo s pričujočo ekipo na oblasti in začelo se je splošno reševanje in kaos. Razbile se se iluzije, da je v Argentini končano z neformalnimi centri oblasti, kar lahko imenujemo četrto zgodovinsko značilnost argentinskega gospodarstva.

Še enkrat se je pokazalo, da 1) brez sodelovanja vseh sektorjev ni izhoda iz krize; 2) je sektor privatnih bank eden najmočnejših centrov ekonomske moči. V oči bode dejstvo, da niso obstajali pravi ekonomski razlogi za takšen konec (!).

3. Globalizacija argentinskega gospodarstva

Novo obdobje je pričakano v kaotičnem položaju:

- Od številnih poskusov stabilizacije gospodarstva, posebej od 70. let naprej, so vsi propadli, vsi problemi ostali.

- Ortodoksni programi v Argentini niso bili popularni, ker nihče ni hotel ničesar žrtvovati. Zato je tudi ekonomski plan, ki je pričel s prihodom ministra Cavalla (ki je medtem tudi odpuščen), naletel na velik odpor.

- Dotedanja ekonomska politika je temeljila na avtarkičnem razvoju in politiki zaščite. Tudi socialistične države so forsirale takšen razvoj in na koncu so propadli tako njihovi ekonomski kot politični sistemi. Razviti se niso odrekali protekcionističnemu razvoju, pa vendar so iz tega obdobja uspešno splavali, medtem ko med deželami v razvoju ne moremo najti uspešnega avtarkičnega modela.

Mednarodne razmere s prihodom reganomike in thacherizma so dozorele za nastop neoliberalističnih programov.

Nov program naj bi odgovoril na vprašanja, na katera prejšnji programi odgovora niso imeli, v okoliščinah, ko je gospodarstvo demonetizirano, plače in povpraševanje na minimumu, investicij in varčevanja ni, rezerve blizu ničle, neplačevanje davkov vsesplošno, mnogi sektorji visoko zaščiteni, ekonomija tercializirana, vajena visokih stroškov. Najprej pa se je pojavljajo vprašanje, kako sploh obrniti negativen trend, če se dolga leta akumulirajo samo negativni rezultati? Mogoče bo pomagalo dejstvo, da ljudstvo hitro pozablja?

To so bile razmere leta 1991, ko je nastopil otrodoksni minister Cavallo. Sprememba je bila za Argentince presenetljiva, za nekatere šokantna, kajti dosledno in v skladu s teoretičnimi pravili je pristopil stabilizaciji gospodarstva, ne glede na izredno močne pritiske sektorjev, vajenih stoletne zaščite. Bilo je upravičeno vprašati se, do katere mere bodo imeli vlogo neekonomski elementi in ali bo teoretično konsistenten program vzbudil dovolj čuta za sodelovanje v vseh socialnih slojih, ter kako dolgo. V tesni povezavi s tem so tudi številne tožbe prizadetih, s katerimi se danes sooča nekdanji minister.

© Marko Sjekloča in Bančni vestnik

Buenos Aires, 15.9.1997

---------------------------------

1 Osnovni izvor našega preučevanja argentinske gospodarske zgodovine je odlična knjiga Alda Ferrerja, La Economia Argentina, Fondo de cultura economica, Mexico, Buenos Aires 1987.

Ferrer deli argentinsko gospodarsko zgodovino na štiri obdobja:

I. Boj za obstoj regionalnih ekonomij (Od 16. do 18. stoletja),

II. Tranzicija (konec 18. stoletja do 1860),

III. Primarno izvozno gospodarstvo (1860 do 1930),

IV. Polindustrijsko odvisno gospodarstvo (od 1930. leta naprej).

Mi bomo preskočili obdobje do začetka 19. stoletja, ki ga označuje kolonialno gospodarstvo, usmerjeno v samozadostnost manjših gospodarskih enot in izvozu surovin v kolonialno metropolo, in argentinsko gospodarsko zgodovino razdelili na tri obdobja:

I. Primarno izvozno gospodarstvo (začetek 19. stoletja do 1930),

II. Industrializacija (od 1930. do 1989),

III. Globalizacija (od 1989. leta naprej).

Leta 1989 je ekonomska politika s sprejemom modela Mednarodnega monetarnega sklada dobila nove razsežnosti, obenem pa je argentinska zgodovina ubrala nove poti razvoja. Poslednje, aktualno obdobje bomo opisali le v nekaj besedah in natančnejšo analizo pustili za drugo priložnost.