ZDA v primežu ultrakonzervativcev

 

            Prav nenavadno je opazovati reakcije navadnih ameriških državljanov na dogajanje v Iraku. Pravzaprav sem se izrazil napačno, kajti čeprav obstaja občutek, da se vojna odvija nekje daleč, je mnogi že več ne čutijo tako oddaljeno kot nekoč. Pri tem imam v mislih tradicionalno nezanimanje navadnega ameriškega državljana za dogajanja v svetu.

            Toda te dni mi je posebej ostal v mislih razgovor z neko osebo, ki je sicer iz Rusije prišla šele pred tremi leti, večji del leta živi v Kanadi, v Miamiu pa ponavadi kakšen mesec, ko je v Kanadi najbolj mrzlo. Ta Ruskinja je pripovedovala, da »ji je nek Američan, ki ga je spoznala na sprehodu po plaži, dejal, da je Sadam zločinec, ki je s plini moril svoje državljane.« To naj bi bil po njenem mnenju tudi dobro opravičljiv razlog za vojno. Na moje vprašanje kaj naj bi imele ZDA pri tem, ali je mogoče kak Iračan dosedaj storil kaj žalega vsaj enemu Američanu, ni imela odgovora.

            Vendar pa je razgovor po vsej verjetnosti bolj pomagal meni razrešiti nekatere dileme kot pa sogovornici, ki verjetno dilem nima. Namreč ta starejša Ruskinja, ki se je pred kratkim poročila s Kanadčanom poljskega izvora, in ki, mimogrede, zelo slabo govori angleško, pa tudi ne glede na to, da ji soprog stalno ponavlja, in to je storil tudi med našim razgovorom, da Američani nimajo pravice napadati Iraka, je žrtev sistematične propagande ameriške administracije in javnih sredstev informiranja, stališč ruskega predsednika pa sploh ne pozna.

            In če je žrtev postala Ruskinja, ki živi v Kanadi in je na počitnicah v Mamiju, kako naj ne bi bili žrtve Američani, posebej tisti, ki niso vajeni razmišljati o politiki, posebej ne o zunanji. Pred nekaj dnevi je Edolphus Towns, črni poslanec ameriškega kongresa, na posebnem zasedanju dejal, da je ameriški izbraževalni sistem posebno močno »orožje za množično uničevanje.« Ni potrebno dodajati. Pravi kontrast smo videli že drugi dan, ko smo gledali nadaljevanje zasedanja kongresa, tokrat v sestavi poslancev, ki podpirajo vojno. Ti so bili seveda beli in republikanci. Poleg številnih trditev, ki potrujejo Townsovo ugotovitev, pa še številnih drugih, zaradi katerih sem celotno oddajo gledal kar z odprtimi usti, je posebej padlo v oči, da je eden od poslancev tudi Slovenijo uvrstil med države, ki »podpirajo ZDA«.

Zgodovinsko gledano sicer ni potrebno obžalovati, da se najdejo države, ki podpirajo ameriško imperialno politiko, saj je še od rimsko - kitajsko - mongolskih časov jasno, da se bodo vedno našli posamezniki in države, ki se bodo priključevali tam, kjer pač vidijo svoje koristi. Za sedaj pustimo ob strani to, da se bodo po vsej veretnosti ušteli in da ti. »zavezniško vojsko« v Iraku čakajo še presenečenja, o katerih »še sanjali niso«.

            Poskušal bom opisati kako v vsakdanjem življenju zgleda življenje navadnega Američana: zjutraj, ko se pripravljajo za službo, posluša poročila o »napredovanjih in uspehih zavezniške vojske«. Nato sledijo razgovori v družini, v avtobusu ali v službi, kjer so imigranti, črnci in ostale manjšine v glavnem proti vojni, »pravi patriotični Američani« pa ne pomišljajo, da bi se tako »izdajalsko obnašali«. Sicer so razprave začuda umirjene in ni zaslediti, celo v oddajah v živo ne, zmerjanj ali poniževanj.

            Zvečer pa državljana čaka še nekaj televizijskih kanalov, ki kot velika večina časopisov, ki jih je verjetno čez dan prebiral, pošteno perejo možgane in brez posebej globoke modrosti ponavljajo argumente, izvedenka Bushevih in Rumsfeldovih tez. Te pa seveda ne morejo preživeti niti najbolj nedolžnih kritik. Toda to ni najbolj pomembno.

            Ameriški varnostni organi so poostrili nadzor. V Miamiu je to posebej opaziti na letališču in na strateških točkah. Obalo neprestano preletavajo helikopterji in mala letala, ki krožijo in si ogledujejo plovila. Mnogi se sprašujejo, če Haičani in Kubanci tako zlahka v svojih življenjsko nevarnih plovilih dosegajo ameriško obalo, kaj to ne bi zmogli tudi teroristi?

            Na Floridi že imajo posla z iskanjem »teroristov«. Te dni iščejo dva »morebitna terorista« arabskega izvora. Sicer v javnost ni prišlo mnogo podatkov o tem ali v resnici kaj pripravljata. Za prvega smo izvedeli, da ga »nikoli ni doma« in da nima stalnega dela. Upajmo, da ima policija več podatkov in da slednje ne bo postalo kriterij za odkrivanje teroristov.

Tako nekako zgleda dan na Floridi. Na vse to pa so reakcije ameriških državljanov vse bolj odločne. Ni redko, da gledalci, ki se javljajo v televizijske kontakt oddaje, in ena verjetno najbolj objektivnih je oddaja kabelskega kanala C-Span, končajo v joku. Nemalo jih zahteva Bushev »impeachment«, podobno kot se je zgodilo Nixonu. Drugi menijo, da je Bush vojni zločinec, da bi mu morali soditi za zločin proti človeštvu, da je kriv za 11. september, za iraško vojno, za mrtve ameriške vojake, vidijo ga z okrvavljenimi rokami.

            Bush vse to enostavno ignorira ali pa odgovarja s sarkazmom. Ti ljudje so resnično hrabri, sa je mnogo takih, ki jih takoj razglašajo za izdajalce.  Nekateri pa tudi opozarjajo, da niso storili svoje državljanske dolžnosti, ko niso šli volit. Drugi spet spominjajo na dejstvo, da so ZDA bile dolga leta zaveznik diktatorjev po vsem svetu.

Tako ima »Busheva vojna« tudi v ZDA precej nasprotnikov, sicer pa o tem tudi redno poročajo svetovne agencije. Zanimivo pa je, da tukajšnja sredstva informiranja kaj malo prostora posvečao tem protestom.

Kaj pa vladna administracija? Ko gledamo kako se arogantno obnaša tudi do zahtev svojih državljanov, denimo Bush je odklonil celo zahtevo po sestanku s črnimi poslanci kongresa - nasprotniki vojne, postaja vse bolj vidna stara in nekoč prikrita strategija skupine »jastrebov« v republikanski stranki, ki je že leta 1998 predsedniku Clintonu predlagala »eliminacijo Sadama in njegovega režima«. Clinton nasvetov ni upošteval, pač pa so v skupini bili Donald Rumsfeld, sedanji sekretar za obrambo, sedanji podpredsednik Dick Cheney, John Bolton, Richard Perle ter Paul Wolfowitz, pravi avtor projekta, in drugi konzervativni senatorji in poslanci. V tej skupini so že pred desetimi leti menili, da Rusija in Kitajska predstavljata grožnjo, ZDA pa naj bi se pretvorile v edino pupersilo. John Bolton je dodal tezo, da OZN ni potrebno upoštevati. Busheva »zmaga« in teroristični napad 11. septembra sta dokončno tej skupini predala neizmerno moč.

V tem kontekstu je marsikatere kroge v ZDA prevzela francofobija, ki je končala z bojkotom francoskih izdelkov (francoskih parfumov zmanjkuje). Žaljivih tekstov ni malo, kot v New York Timesu, Washington Postu ali Wall Street Journalu. Prispevki so polni predsodkov in žaljivih prispodob, kar je še en podatek več kako so se ameriška sredstva informiranja »patriotično« postavila v vrsto za politiko bele hiše. Po drugi strani je vidna strategija bele hiše, da razdeli Evropo, predvsem pa Francijo in Nemčijo. Že mnogi slučajnostni sogovorniki na cesti ponavljajo, da bi Nemčijo bilo lažje pridobiti, z osamo pa Francijo tudi lažje streti. Sedaj celo na ves glas slišimo najodgovornejše, da se »koalicija« iz dneva v dan povečuje in da države pristopajo »na pravo stran«. Za vsem tem je videti dobro planirano marketinško akcijo, usmerjeno predvsem v pridobitev ameriškega javnega mnenja.

Z mislijo na manipulacijo s sredstvi javnega informiranja leta 1991 med kuvajtsko kampanjo, je očitno, da bomo sedaj gledali tudi na področju javnega informiranja srdit »napad na ušesa«. Toda najbolj zaskrbljuje, da je tako močan informacijski aparat složno stopil na stran ene same ekstremne ideje. To je posebej nevarno in vprašanje je časa kdaj bodo ekstremni predlagali tudi Francijo vključiti v seznam »držav zla«. Pred nekaj dnevi je že znane protifrancoske teze o osvobajanju Francije ponovil tudi moj prijatelj, ugledni zdravnik tukaj v Miamiju in po vrhu še židovskega izvora. V primerjavi z ekstremno desnico, ki dejansko ne pozna mej, je ta moj prijatelj še kar zmeren.

Vse to je verjetno šele prva faza. Drugo fazo lahko tukaj pričakujemo, ko se vojna bolj zaplete. Namreč vse več je znakov, da je pričela »vojna za delitev iraške« torte. Mi pa se sprašujemo, v čem je sploh razlika med nekdanjimi Mongoli, nekdanjimi kolonijalnimi silami, Napoleonovimi in nacistično-fašističnimi osvajanji in najnovejšimi imperialnimi težnjami? Ali ni mogoče precej manjša kot je videti?

 

Miami, 25. 3. 2003
© Marko Sjekloča
Primorski dnevnik
 
Domov
Nazaj