Tretja naftna kriza

In January 2008 world oil prices passed 100 dollars for the first time in the history. Slovenian dependency on imported energy resources is growing and in 2005 reached 52%. Europe and Slovenia depend in great percentage on Russian oil and natural gas. The world oil prices added 7% to Slovenian consumer price index of 5,6% in 2007. Slovenia wants to reach 25% renewables share in the final energy demand by 2020. This will be extremely difficult, because Slovenia does not have important natural resources, with the exempt of biomass. Slowing of the USA economic growth could help to ease the demand provoked by Asian economic growth and thus help to lower the Slovenian inflation rate.

Prevladuje prepričanje, da obstaja tesna povezava med vojnami in naftno industrijo. Nafta, kot ena najpomembnejših surovin od katere je odvisna naša civilizacija, je pogosto vzrok za vojne, a tudi obratno, vojna je pogosto vzrok za nestabilnost svetovnega naftnega trga.[1] Cene nafte so odločilni dejavnik dogajanja v gospodarstvih. Zato najrazvitejši, posebej imperiji, želijo imeti naftno industrijo pod kontrolo, čeprav to ni lahko, kot bomo videli kasneje.

Cene, ki jih dosegajo uvoznice nafte, so odvisne od različnih dejavnikov, tudi političnih zavezništev. Vendar se tudi izvozniki soočajo s težavami, predvsem posledica visokih nihanj v prihodkih, težav s kvotami in proizvodnimi kapacitetami, tehnološkimi izzivi; ne gre zanemariti socialne nemire, spopad elit za politično- gospodarsko moč, zunanje politične pritiske, ali zunanje agresije. Tako za uvoznike kot izvoznike so nenadni skoki cen napad na finančno stabilnost.

Naravno bogastvo, poleg tega, da ima aktivno vlogo pri oblikovanju ekonomskega sistema, ima podobno vlogo tudi pri oblikovanju nacionalnega karakterja. Obilica naravnega bogastva pogosto vpliva na njegovo neracionalno izkoriščanje. Denimo cena galone navadnega bencina je v Venezueli 0,07 USD, višja od cene vode. Venezuela je v letu 2007 subvencionirala porabo tekočih goriv v višini dveh milijard dolarjev. Nizke cene energije in goriva delujejo distorzivno ter ne omogočajo realen pogled na položaj gospodarstva. Spremembe cen v takih razmerah so lahko povod za globoke socialne nemire.

Slovenija v celoti uvaža nafto in njene derivate, zato smo ranljivi. Opiranje na domače vire, nuklearko, hidroelektrarne ali biomaso in ostale alternativne vire znižujejo slovensko odvisnost na polovico. Za tekoča goriva pa alternative za sedaj ni, čeprav že obstaja tehnologija izdelave biodizla, tudi vodikovih motorjev in uporabe fotovoltaičnih naprav. Vendar pa trg teh proizvodov še ni sprejel, ker niso cenovno konkurenčni in tudi logistika je v povojih. Zamenjava tekočih goriv je svetovni proces. Slovenija nima možnosti, da v novih tehnologijah prednjači. Vendar je Evropska unija izziv vzela resno. O tem priča tudi najnovejša energetska strategija.

Po hitri gospodarski obnovi po drugi svetovni vojni, v okviru novega brettonwoodskega svetovnega gospodarskega sistema, so se akumulirale nekonsistentnosti, ki so privedle leta 1971 do ukinitve vezave dolarja na zlato. Vendar je dolar ostal prva svetovna valuta še do danes, tudi zato, ker se cene nafte formirajo v dolarjih, čeprav nekatere proizvajalke želijo, da obračunska enota postane evro.

V povojnem času je raslo povpraševanje po nafti, a kljub temu je kupna moč sodčka nafte padla za 40%. Med leti 1948 in 1970 je realna cena sodčka merjena v dolarjih iz leta 2006 padla s 17 na 14 dolarjev.

Zgodovinsko se je cena gibala v povprečju 21,66 US$ za sodček, merjeno v dolarjih leta 2006. Po letu 1970 je bila povprečna cena 32,23 US$ na sodček. Po tem letu je padla moč ti. 'sedem sester', vlogo glavnega oblikovalca cen pa je prevzem kartel OPEC, deset let po svojem nastanku. Vendar pa OPEC ni prevzel tudi kontrole nad svetovnimi zalogami nafte in naftno industrijo.

Prvi manjši naftni šok je svet doživel leta 1956 zaradi Sueške krize.[2] Toda skok cen je bil v primerjavi s kasnejšimi dogajanji podoben bolj statističnemu odklonu in ni pripeljal do naftne krize. Zadeve so se spremenile po oktobru 1973, ko je prišlo do arabsko izraelske vojne, ki je sprožila štirikratno povečanje cen nafte in prvo svetovno naftno krizo. To je bil še en dokaz, da ZDA več ne določajo cen nafte.

Od takrat naprej se naftni trg več ni popolnoma umiril. Cene so sprva rahlo padale, toda le do iranske revolucije 1978 in iraško-iranske vojne, ko so, merjene v vrednosti dolarja 2006, dosegle rekordne višine (skoraj 70$). Za deset odstotkov je padla tudi svetovna proizvodnja. Iranska proizvodnja ni nikdar več dosegla predvojnih vrednosti.

Po letu 1974 so ZDA uvedle notranjo kontrolo cen in nižje notranje cene kot na svetovnem trgu, kar je povzročilo nižjo ameriško proizvodnjo nafte, energetsko potratno avtomobilsko industrijo, razmetavanje z energijo ter višjo uvozno odvisnost. To je povzročilo višje svetovne cene in dodatno poglobilo krizo, ki jo je sprožila iraško-iranska vojna. OPEC se je pokazal nesposoben kontrolirati cene, predvsem ker ni razpolagal s pravimi inštrumenti. Članice OPEC-a so pogosto na robu proizvodnih kapacitet in edina, ki je sposobna pomembneje povečati proizvodnjo, je Saudska Arabija.

Višje svetovne cene so povzročile racionalno obnašanje potrošnikov in večjo energetsko učinkovitost industrije. Čeprav je sledila recesija in padec cen, tudi rast vlaganj v nova nahajališča nafte, je racionalno obnašanje ostalo. OPEC je poskušal cene nadzorovati s spreminjanjem kvot, vendar zaradi nediscipline med članicami in tehničnih problemov ta politika še danes ni uspešna.

Zalivska vojna leta 1990 je na kratko potisnila cene na 28 dolarjev, sledilo pa je daljše obdobje padca cen. Azijsko in gospodarstvo ZDA sta se razvijali po visoki stopnji, kar je povzročilo rast cen, k temu pa so pripomogle še ruske težave. Med leti 1990 in 1997 je svetovna poraba povečana za 6,2 milijona sodčkov dnevno, istočasno pa je ruska proizvodnja padla za 5 milijonov sodčkov dnevno, kar so morale nadoknaditi druge države.

Cen nihče ni mogel uspešno nadzirati, OPEC pa je zaradi neenotnosti problem pogosto še poglabljal. Leta 1998 je prišlo v Aziji do finančne krize.[3] Padec cen je zaustavilo šele znižanje proizvodnih kvot.

Leta 2000 so cene prebile magično mejo 30 dolarjev. Rusija je postajala eden največjih svetovnih izvoznikov. V letu 2001 OPEC-ova politika ni uspela zaustaviti strmega padca cen. Leta 2003 so sledile težave v venezuelski naftni industriji. Ko se je venezuelska proizvodnja vračala v normalo, je marca istega leta pričel napad na Irak, ravno v trenutku, ko so bile naftne rezerve v državah OECD, tudi v ZDA, zelo nizke. Sledila je svetovna konjunktura in visoka rast povpraševanja v Aziji, kar je povečalo povpraševanje po nafti.

Leta 2002 so proizvajalci razpolagali s tehničnimi zmožnostmi, ki so presegale dnevno proizvodnjo za 6 milijonov sodčkov, sredi leta 2003 pa le še za 2 milijona. Do leta 2005 je ta številka padla na milijon sodčkov. To je bil osnovni razlog za povečano tveganost, ki se je na trgu odražala v cenovnem presežku v višini med 40-50 US $ na sodček. Po podatkih naftne multinacionalke Royal Dutch Shell naj bi leta 2015 povpraševanje že preseglo ponudbo.

Sledilo je drsenje dolarja, rast povpraševanja v Aziji ter vremenske katastrofe v mehiškem zalivu. OPEC-ova politika cenovnih limitov je doživela neuspeh, predvsem zaradi omejenih proizvodnih kapacitet. Novembra 2006 in februarja 2007 je OPEC zaradi strahu pred rastjo zalog znižal kvote, toda to je le še prispevalo k temu, da so cene rasle in januarja 2008 prvič prebile magičnih 100 dolarjev po sodčku. Sedanje cene je moč primerjati le s cenami v začetku osemdesetih let preteklega stoletja ali z začetki industrializacije v 19. stoletju.

Če povzamemo, politika uravnavanja cen v zadnjih tridesetih letih ni bila uspešna. Ni kompenzirala vplive naravnih katastrof, vojaških spopadov in drugih nenadzorovanih dogodkov. Ni manjkalo napačnih potez OPEC-a, ZDA in drugih. Vpliv na cene so imele tudi gospodarske in finančne krize.

Kratkoročni in srednjeročni razlogi za visoko ceno nafte so vojna v Iraku, povečano povpraševanje, nizke rezerve, strategija OPEC-a, špekulacije, nemiri na Bližnjem vzhodu in drugje, in slednjič še premajhna vlaganja v nova nahajališča, rafinerije in novo tehnologijo, posebej v ZDA, ki porabijo četrtino vse svetovne nafte.

Med dolgoročne razloge rasti cen je šteti usihanje globalnih rezerv ter zaostrovanje predpisov zaradi spremembe odnosa do okolja. Sto petdeset let po letu 1859, ko so se pričele kazati prve vidne posledice industrializacije, je narava izpostavila račun za stroške, ki jih je preteklo onesnaževanje prestavljalo na prihodnje generacije.

Svetovno gospodarstvo je po drugi svetovni vojni postalo močno odvisno od velikih nahajališč nafte na geostrateških točkah sveta, politično močno nestabilnih. Politična nestabilnost Bližnjega Vzhoda, Irana, Nigerije, Venezuele in nekdanjih sovjetskih republik v Aziji, je prvenstveno posledica boja za kontrolo nad naftnimi nahajališči. Še največjo stabilnost kažeta Rusija in Mehika, toda mehiške rafinerije so močno zadolžene in ranljive zaradi nevarnosti naravnih katastrof v Karibskem morju. Navidez politično stabilne države na Arabskem polotoku so avtokratske države s številnimi notranjimi in zunanjimi 'sovražniki'.

V povojni Jugoslaviji smo želeli doseči čim večjo samozadostnost, predvsem s pomočjo premoga iz Srbije in BIH. Lastna naftna nahajališča ob obrobju Panonske nižine pa so bila zelo omejena.[4] Cenovne šoke na svetovnem trgu je Jugoslavija prenašala dobro predvsem zaradi dobrih političnih odnosov s proizvajalkami nafte ter zaradi dolgoročnega (barter) nakupa, denimo iz Libije in Alžirije.

Pospešen industrijski razvoj Slovenije in Jugoslavije je v osemdesetih letih za sabo potegnil večjo odvisnost od nafte. Ker se je promet preusmerjal z železnice na ceste, je tudi transport postajal vse bolj odvisen od uvoza nafte in derivatov.

Po spremembi politično ekonomskega sistema leta 1991 je Slovenija postala še bolj ranljiva. Kljub novim tehnologijam je poraba zrasla, predvsem zaradi izredne ekspanzije cestnega prometa. Negativna gibanja so se nadaljevala tudi v tekočem desetletju. V zadnjem četrtletju 2007 je prišlo še do poslabšanja mednarodnih pogojev menjave zaradi visoke rasti cen nafte, primarnih surovin in hrane. Banka Slovenije v decembrskem biltenu 2007 ocenjuje, da podobna gibanja na svetovnih valutnih in naftnih trgih povečujejo tveganja za nadaljnjo rast slovenskega izvoza.

Evropa, še manj pa Slovenija, nimata dovolj lastnih virov, da bi občutno zmanjšali odvisnost od uvoza nafte, tekočih goriv in plina. Evropa iz Rusije dobiva več kot 40% celotnega uvoženega plina in več kot 30% celotne uvožene nafte. Evropa je leta 2005 iz Rusije uvozila 147 milijard kubičnih metrov plina, leta 2006 pa že 151,1 milijard. Ruski Gazprom je največji svetovni izvoznik plina. Njegov prihodek se je v dveh letih (2004-2006) podvojil, s 18,4 na 37,2 milijarde dolarjev.

Evropska energetska politika poskuša zagotoviti pogoje za dolgoročno stabilno dobavo brez večjih cenovnih udarov. Ta politika za sedaj še ni dala rezultatov. Obstaja precejšnja razlika med Evropsko komisijo, ki spodbuja večjo konkurenčnost na področju dobave energije, in največjim evropskim posamičnim dobaviteljem plina ruskim Gazpromom, ki meni, da evropska politika škodi investicijam in odpiranju novih nahajališč. V dejstvu, da bi bilo moč lažje nadzirati ruska naftna in plinska nahajališča, če bi bila v rokah privatnega kapitala, je potrebno iskati osnovne razloge evropske in mednarodne kampanje proti Rusiji kot državi, ki naj bi kršila demokratične pravice in pravice privatne lastnine, medtem ko ruska vlada teži k temu, da naravna bogastva ponovno podržavi.

Energetska odvisnost Slovenije od uvoza se povečuje iz leta v leto (leta 2005 je bila 52,3 odstotna). Energetska učinkovitost se praktično ne spreminja in ostaja zadnjih pet let okoli 71 odstotkov.

Razpredelnica 1: Struktura porabe primarne energije v Sloveniji (v odstotkih)

Večino primarne energije Slovenija pridobiva iz fosilnih goriv (nafta, zemeljski plin in premog - 69%) in atomske elektrarne. Tekoča goriva in plin zavzemajo 48 odstotkov. Slovenija skoraj v celoti uvaža potrebne količine tekočih goriv in plina, saj povprečno načrpa plina le za 0,5% letne porabe.

Pri transformaciji pa se ti viri največ uporabljajo za proizvodnjo električne energije. Trend porabe električne energije je v vzponu. V letih 2005 in 2006 smo porabili 3 odstotke več kot preteklo leto. Za proizvodnjo električne energije se poleg voda (obnovljivi viri, delež v letu 2006 je bil 23,8%) uporabljata premog (večina domači lignit) in plin (39,5%) in jedrsko gorivo (36,7%). V zadnjem času raste poraba plina. Poraba plina za proizvodnjo električne energije se bo še povečala, ko se dogradita peti in šesti blok šoštanjske termoelektrarne.

Termoelektrarne prispevajo približno tretjino vseh emisij CO2 v ozračje. Vse bolj se uporabljajo za daljinsko ogrevanje, kjer pa so zaskrbljujoče precejšnje izgube.[5]

Razpredelnica 3: Rast porabe naftnih proizvodov in zemeljskega plina (V 1000 toe) v Sloveniji

V strukturi primarne oskrbe z energijo,jedrska energija in naftni proizvodi bežita med leti 2000 in 2005 najvišjo rast, medtem ko hidroenergija in drugi obnovljivi viri beležijo padec.

Ker odvisnost Slovenije od fosilnih goriv raste, raste tudi ranljivost na cenovna nihanja teh energentov. Gorivo in energija je po januarskih podatkih statističnega urada postala ena od skupin, ki so največ prispevale k 5,6 odstotni rasti domače inflacije v letu 2007. Nafta je prispevala 7 odstotkov (hrana 40 odstotkov).[6] Brez obeh (eksternih) razlogov bi bila medletna inflacija podobna kot leta 2006, zaključujejo v ministrstvu za finance. Novembra 2007 je indeks uvoznih cen energentov v primerjavi z letom 2005 dosegel 135, kar pomeni, da so v dveh letih cene zrasle za 35%. Med novembrom 2006 in novembrom 2007 so domače cene energentov rasle z indeksom 103,8. Oskrba z elektriko, plinom in vodo je bila v Sloveniji ena od skupin čigar cene so leta 2006 in 2007 najhitreje rasle. Z uravnavanjem trošarin je vlada blažila pritisk cen uvoženih tekočih goriv na cene.

V januarju 2008 je inflacija na letni ravni dosegla že 6,4 odstotka. Plin se je podražil za 5,3, električna energija pa za 6 odstotkov.

V Sloveniji poraba fosilnih goriv raste, saj še vedno (nekontrolirano) raste cestni promet. Pričakovati je nadaljnje prestrukturiranje slovenskega energetskega sektorja. Po eni strani je pričakovati dohitevanje evropskih cen, kajti slovenske cene, predvsem električne energije in goriva, so še pod povprečjem, kot posledica preteklega sistema, v katerem so se izčrpavala naravna bogastva na račun hitrejšega razvoja.

Drug dejavnih prestrukturiranja naj bi bila nova energetska politika, temelječa na evropski strategiji. Evropska unija je potrdila nov energetski paket, čigar cena naj bi bila najmanj 0,5% BDP. Slovenija načrtuje spremembo predpisov, s katerimi bi spodbudila vlaganja v obnovljive vire energije, predvsem za proizvodnjo električne energije (hidroelektrarne, elektrarne na bioplin, veter, biomaso, geotermalne in sončne elektrarne). S tem naj bi zmanjšali relativno odvisnost proizvodnje električne energije od uvoženih fosilnih goriv.

Do leta 2020 naj bi Slovenija pridobivala 25 odstotkov[7] primarne energije iz OVE. Tako naj bi s sedanjih 856 MW leta 2020 računali na 1.570 MW dodatnih kapacitet.[8] Verjetno je to nerealna številka, ker za doseganje tega cilja ni dovolj le vlaganje v energetski sektor, temveč je potrebna kvalitetna sprememba v slovenskem gospodarstvu, kar z drugimi besedami pomeni, da mora prestrukturiranje spremljati tudi skokovito povečanje vlaganj v raziskave, v rast produktivnosti in povečanje moči modernih panog z višjo dodano vrednostjo. Na nekatere alternativne vire energije pa Slovenija v pomembni meri ne more računati, ker je z njimi slabo obdarjena. Del slovenskega hidroenergetskega potenciala ni moč izkoriščati, ker je hudourniškega značaja. Tudi ovir je mnogo, predvsem pa bo potrebno veliko kapitala.

Velike rezerve ima Slovenija pri učinkoviti uporabi energije. Kritiki omenjajo, da vlada namenja energetski učinkovitosti premalo sredstev, brez tega pa naj ne bi dosegli cilja 25% primarne energije iz OVE.

Zaradi zaostajanja pri sprejemanju novih predpisov, je Slovenija vgrajevala slabšo izolacijo, zaradi katere smo po izračunih dr. Petra Novaka morali inštalirati 320 GW več moči, zato porabimo na leto za gretje približno »482 GWh več toplote, kar znaša 41.450 ton energentov več, kot bi bilo potrebno. Stavbe so v Sloveniji največji rudnik goriva«.[9] Slovenski akcijski načrt za energetsko učinkovitost od 2008 do 2016 »za celotno obdobje namenja samo 380 milijonov EUR, kar bi bilo po besedah nekaterih slovenskih strokovnjakov treba vložiti vsako leto«.[10]

Slovenija tudi ni primerna za ekonomično izkoriščanje vetra. Ob tako neperspektivnem položaju alternativnih virov v Sloveniji je realna alternativa gradnja druge atomske centrale, do katere bo verjetno prišlo kmalu, saj Slovenija že čuti pomanjkanje proizvodnih kapacitet električne energije, dobava iz tujine pa bo vedno bolj negotova.[11]

Večje rezerve ima Slovenija (med obnovljivimi viri) le še v biomasi, saj trenutno uporabljamo manj lesa kot je prirastek.[12] Tukaj sicer prihaja do kolizije interesov, saj kurjenje lesa pomeni tudi cenovni pritisk na les kot surovino v lesni industrij. Slovenija sicer premalo ščiti svoje gozdove. Avstrija denimo, mimo pravil EU, plačuje posebne subvencije za uvožen les, da bi zaščitila lastne gozdove.

Ena od možnosti zamenjave klasičnih energetskih virov je proizvodnja biodizla. Vendar se je tukaj zataknilo. Po ostrih opozorilih dežel v razvoju in izvoznic hrane, je tudi Evropska komisija ugotovila, da uporaba biodizla skorajda ni vplivala na zmanjšanje onesnaževanja, pač pa je nastala nova nevarnost za ceno prehrambenih izdelkov, nevarnost za deževni gozd (Indonezija, Brazilija) in tudi vzrok za razlaščanje revnih, da bi bogate firme gojile rastline za izdelavo biodizla. V letu 2007 so svetovni prehrambeni kompleksi pričeli del svojih kapacitet nameniti proizvodnji biodizla ter pokupili več kmetijskih površin v Latinski Ameriki. Ker so tudi cene prehrambenih surovin močno poskočile, je to vplivalo na cene kmetijskih površin. V Argentini je hektar obdelovalne površine dosegel tudi 11.000 dolarjev.

Precejšen delež lanskoletnega skoka cen prehrambenih artiklov je pripisati biodizlu, na katerega se prehrambene firme preusmerjajo in s tem znižuje ponudbo hrane. Angleška Royal Society je v najnovejšem poročilu pozvala k politiki, ki bo zagotovila, da bo vsa proizvodnja biodizla zagotovo zniževala emisije CO2. Poročilo opozarja, da tudi tehnologija še ni najboljša. To so razlogi, da je EU pričela s spremembami energetskega programa.

Nekdanja edina slovenska rafinerija v Lendavi pa še vedno vidi v proizvodnji biodizla (in geotermalni energiji) lastno priložnost. Tovarna biodizla bo predvidoma pričela s proizvodnjo leta 2008 in bo ena največjih v Evropi s kapaciteto 60.000 ton, ali 88 odstotkov biodizla proizvedenega v Sloveniji in odstotek proizvedenega v Evropi. Rafinerija naj bi bila slovenski prispevek k uresničevanju Kjotskega protokola o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. Kakšni pa bodo končni rezultati projekta, pa še ni jasno, kajti proizvodnja biodizla je nova industrija, tehnologija je še v razvoju, kar vse lahko prinese številne probleme. Kar zadeva konkurenčnosti s pridelovanjem hrane, Slovenija tukaj naj ne bi imela večjih težav, ker ne more organizirati konkurenčno kmetijsko proizvodnjo, ki bi vplivala na cene prehrane, razen v primeru, da se dovolijo prehrambeni monopoli.

Medtem pa Slovenija povečuje emisije v ozračje zaradi nekontroliranega razvoja uporabe individualnih prevoznih sredstev. Razen Ljubljane in Maribora, ostala mesta skorajda nimajo omembe vrednega javnega prometa. Letos so nekatera mesta bila čezmejno onesnažena, vendar še ni strategije, ki bi omejevala uporabo individualnih prevoznih sredstev v mestnih jedrih. Prav tako Slovenija ne spodbuja uporabo električnih ali hibridnih avtomobilov. V porastu pa je poraba terenskih vozil.[13]

Svetovno in z njimi slovensko gospodarstvo sta še vedno močno odvisni od fosilnih goriv. Uvajanje alternativnih virov energije je zelo zapleten proces, ki ni brez negativnih posledic, kot smo videli na primeru biodizla. Vendar obnovljivi viri energije pomenijo tudi priložnost vključevanja v več milijard evrov vredno novo industrijo. Slovenija lahko sodeluje pri razvoju tehnologij za nove alternativne vire, čeprav jih sama ne more v večjem obsegu uporabljati, vendar le v primeru, da sprožimo ciklus rasti produktivnosti in spodbujanja nastanka novih panog, ki bodo temeljile na najnovejšem znanju in tehnologijah.

Ekonomsko konkurenčne alternative za tekoča goriva, razen v biodizlu, ki je zelo občutljivo vprašanje zaradi tesne povezave s prehrambeno industrijo, za sedaj še ni videti.

Če se bo nadaljevalo zniževanje konjunkture v svetu in ekonomija ZDA nadaljevala s padajočo stopnjo gospodarske rasti, je pričakovati, da bodo tudi cene nafte pričele padati, sicer ne več na nekdanje ravni, ker je pričakovati še vedno visoko povpraševanje v Indiji in na Kitajskem, čeprav ju lahko prizadene padec ameriškega povpraševanja.[14]

Padec cen nafte bi pripomogel k znižanju pritiska na inflacijo, ker bi povzročil znižanje cen prehrambenih surovin. Povzročil bi tudi padec rentabilnosti proizvodnje biogoriva in povečanje ponudbe hrane. To bi bil najhitrejši scenarij stabilizacije cen prehrambenih surovin. V primeru še nadalje visokih cen nafte pa bi to pomenilo, da se mora celotno svetovno gospodarstvo prilagoditi višji cenovni ravni prehrane.

Zaradi soodvisnosti bi padec gospodarske rasti v ZDA pomenil padec cen nafte in tudi olajšanje pritiska na slovensko inflacijo. Vendar pa bi to pomenilo tudi padec visoke stopnje gospodarske rasti, kar za sabo potegne številne strukturne spremembe in rast nezaposlenosti. Ne smemo pozabiti, da se je slovensko gospodarstvo v zadnjih treh letih prilagodilo visoki ponudbi kapitala.

9. Standardizacijski dokumenti na področju lesne biomase, Gozdarski inštitut Slovenije, Eges 5/2007.

10. Pregled tehnologij in stroškov proizvodnje električne energije iz OVE ter ocena potrebnih stroškov spodbujanja, APE Ljubljana, oktober 2007.

[1] Če na Bližnjem in Srednjem vzhodu ne bi bilo nafte, bi po vsej verjetnosti regija bila brez vojn in verjetno bi se tudi palestinsko izraelski spor hitreje razreševal. Nekatere vojne so posledica boja za nafto, kot spopad za Kuvajt leta 1991, druge pa so na naftni trg močno vplivale, denimo sueška kriza 1956, iransko-iraška vojna 1980 in napad na Irak leta 2003.

[2] ETRG Economics (www.etrg.com).

[3] Visoka stopnja gospodarske rasti je pričela padati in prvič po letu 1982 je padla tudi poraba nafte.

[4] Nafto so odkrili v Medžimurju pred petsto leti. Na hrvaški strani so načrtno pričeli z vrtanjem leta 1860. Med obema vojnama so pričeli z vrtanjem tudi na slovenski strani, posebej intenzivno pa med drugo svetovno vojno. Vrtina v Petišovcih je med vojno dajala deset ton nafte dnevno. Leta 1945 je nastalo podjetje Izvori nafte Donja Lendava, ki je upravljalo z vrtinami v Sloveniji in na Hrvaškem. Leta 1951 je bilo polje v Petišovcih največje v Jugoslaviji z letno načrpanih 72.000 ton surove nafte. Leta 1962 je zgrajena rafinerija v Lendavi, ki je predelovala nafto s črpališča v Prekmurju in iz drugih črpališč Jugoslavije. Rafinerija je prenehala z delom leta 2000. Leta 2006 je podjetje odločilo, da bo ponovno pričelo s proizvodnjo goriv, tokrat na bio osnovi.

[5] Kljub temu je cenovno daljinsko ogrevanje najugodnejše. Tudi individualno ogrevanje na biomaso je konkurenčno. Energija v Sloveniji 2005 na kratko, Ministrstvo za gospodarstvo.

[6] Za primerjavo, sta rast cen hrane in nafte prispevala tudi k lanski inflaciji v ZDA. Indeks inflacije (CPI), brez hrane in nafte, je 2,4 odstotka, če prištejemo še vpliv cen hrane in nafte, pa 4,1 odstotka. Leta 2006 je inflacija bila 2,5 odstotka. V letu 2007 je bila cena energije v ZDA višja za 17,4 odstotka (hrana je bila dražja v letu 2006 za 2,1 odstotka, v letu 2007 za 4,9 odstotka, kar je najvišji skok po letu 1990, ko je hrana postala dražja za 5,3 odstotka), cena energije, ki temelji na nafti, pa za 29,4 odstotka.

Dolgoročni podatki za ZDA kažejo, da relativen pomen energije in transporta, kjer pomemben delež zavzema nafta, v desetih letih rasel (1996 - 6,70% in leta 2006 - 8,71%), vendar je ta indeks še vedno zaostaja za indeksom stanovanjske izgradnje, prevozom in prehrambenim indeksom. Med leti 1980 in 2000 se indeks energetskih cen v ZDA skorajda ni spreminjal.

[7] Na osnovi nove strategije naj bi bil do leta 2020 delež obnovljivih virov v končni energetski porabi zrasel na 25%.

[8] Pregled tehnologij in stroškov proizvodnje električne energije iz OVE ter ocena potrebnih stroškov spodbujanja, APE Ljubljana, oktober 2007.

[9] Nina Štros, Ali država dovolj spodbuja učinkovito rabo energije, Večer 4. februar 2008. www.vecer.si/clanek2008020405291092

[10] Ibid.

[11] Vitoslav Türk, direktor Elesa: »Cene bodo narekovali veliki igralci na evropskem trgu in ni pričakovati, da bi država cene uporabnikom subvencionirala.« Večer 18. januar 2008 www.vecer.si/clanek2008011805285869

[12] »Po podatkih iz bilance lesa, ki smo jo naredili na Gozdarskem inštitutu Slovenije za leto 2004 (Krajnc in Piškur 2006), so gospodinjstva za ogrevanje porabila okrog milijon m3 lesa iz gozdov ali negozdnih površin. To je predstavljalo tretjino celotnega poseka v naših gozdovih. Poleg drv se po naših ocenah za proizvodnjo energije (prevladuje toplota) predvsem v lesno predelovalnih podjetjih porabi okoli 300.000 ton lesnih ostankov. Daljinski in mikro sistemi ogrevanja porabijo po naših ocenah dodatnih 100.000 ton lesnih ostankov.« Standardizacijski dokumenti na področju lesne biomase, Gozdarski inštitut Slovenije. Eges 5/2007.

[13] Nekateri podatki kažejo, da Slovenija ponavlja napako ZDA pred petnajstimi leti, ko je prišlo do nenadnega izbruha uporabe terenskih vozil, ki dajejo občutek navidezne varnosti, posebej ženskemu delu voznikov, vendar pa so statistično bolj nevarni, da ne omenimo, da so veliki potrošniki in onesnaževalci. Vlada bi morala v najkrajšem času sprejeti ukrep, da se uporaba teh in drugih potratnih osebnih avtomobilov obremeni z visokimi okoljskimi dajatvami. Vendar pa bi zaradi visokega standarda nekaterih slojev, ki jih rast stroškov ne bi bistveno prizadela, veljalo razmisliti tudi o drugih ukrepih, s katerimi bi preprečili preveliko porabo osebnih avtomobilov. Predvsem pa bi potrebovali učinkovit mestni in medmestni javni prevoz za deset tisoče, ki se po cestnem avtokrižu vsak dan vozijo na delo predvsem sami.

[14] Dve petine povpraševanja rasti povpraševanja po nafti se pripisuje rasti kitajskega uvoza nafte.

Utekočinjen plin	Motorni bencin	Dizelsko gorivo	Ekstra lahko kurilno olje	Kurilno olje
83	640	962	582	43

	2000	2001	2002	2003	2004	2005	2006
Naftni proizvodi	2.223	2.330	2.281	2.318	2.393	2.439	2.498
Zemeljski plin	769	799	770	845	858	883	860