TEMNE STRANI AMERIŠKEGA IMPERIALIZMA

            Bilo je šokantno marca lani na Floridi neposredno spremljati histerijo ameriškiih agresivnežev ob napadu na Irak. Med drugim je nastal tudi pričujoči članek, kjer sem poskusil analizirati kako bodo dogodki vplivali na odnose med ZDA in svetom, posebej Latinsko Ameriko, ki je dolgo veljala za podaljšano ameriško dvorišče. Članek na koncu nisem poslal uredniku, ker ga je zamenjal drugi, pa vendarle ugotavljam, da imajo naslednje vrstice, ki so ostale take kot so bile zapisane pred letom dni, v luči govoric o intervenciji na Kubi, pa o zanemarjanju Latinske Amerike ipd., danes še večjo vrednost. Če ne drugega je jasno, da je v zadnjem letu v Latinski Ameriki močno zrasel antiamerikanizem in nekateri politiki opozarjajo, že do škodljivih razmer.

Odnosi ZDA z Latinsko Ameriko so nazadovali vsaj nekaj desetletij kot posledica intervencije v Iraku. Kakšne bodo nove razmere, je videti iz številnih primerov, sicer največ verbalnih izjav, od konkretnih dejanj pa denimo argentinska odpoved skupnih vojaških vaj z ZDA. Verjetno pa je najbolj značilna posledica, da bo v Buenos Airesu arabska televizijska hiša Al Džazira ustanovila predstavništvo, kanal pa bo kmalu tudi na domači televizijski mreži. Dejstvo, da so ZDA (vsekakor premišljeno) raketirale njihovo središče v Bagdadu (podobno kot v Afganistanu poprej) in ubile novinarja, je v Latinski Ameriki bil dodaten znak za karakter ameriške invazije in velik propagandni učinek te arabske informacijske hiše.

Napad na Irak za Latinskoameričane ni ničesar novega v strategiji ZDA. Imperialistične ameriške želje so se pričele uresničevati že v 19. stoletju, hitra industrializacija je ZDA dala ekonomsko moč, da pričnejo prilagajati svet po svojem vzorcu, uspeh na Kubi in Filipinih konec 19. stoletja pa jim je dal krila. Sledilo je brezštevilno mnogo intervencij. Latinska Amerika sedaj iz pol pozabe prebuja intervencije v Gvatemali 1954, Dominikanski republiki 1965 ali vlogo ZDA v Čilu 1973. Zasluge ZDA v drugi svetovni vojni ali v odstranjevanju diktatur v Boliviji, Paragvaju ali Peruju nihče ne omenja.

Brazilski predsednik Lula je, po neuradnih virih, dejal o Bushu, da »halucinira in odločitve sprejema na osnovi rezultatov javnih raziskav«. Dodajmo k temu, da Busheva administracija manipulira še z javnim mnenjem, kar postavlja resno vprašanje o pravi demokratičnosti ameriškega političnega sistema.

Čeprav ni minilo več kot nekaj tednov odkar je vojna pričela, je jasno, da so jo v Latinski Ameriki ZDA že izgubile. Kar so dosegle, jim ne bo preveč všeč, to pa je še večji proti amerikanizem, ki je že do sedaj bil precej izražen. Vse bolj postaja jasno v glavah latinskoameričanov, da je Bush »negativna osebnost iz tega filma, in ne Husein«. ZDA so odprle »stekleničko« z duhom, ki ga več ne morejo nadzorovati.

Niso redke primerjave Busha s Hitlerjem. Mehiški pisatelj Carlos Fuentes je ZDA primerjal z Al Kaedo. Zato se redki glasovi oglašajo v strahu, da bo to Latinsko Ameriko drago stalo, in poskušajo doseči ločitev protivojnih občutkov od protiameriških, kajti menijo, da bodo posledice vidne na ekonomskem področju, to pa Latinski Ameriki ne odgovarja. Maščevanje ZDA je že pričelo, prvo je občutil Čile. Toda kaj storiti, denimo v primeru Mehike, ki je ekonomsko močno odvisna od ZDA, predsednik Fox pa je zaradi odpora Bushu močno pridobil na popularnosti, ki mu je že precej polzela iz rok

Seznam nezaželenih

V zadnjih desetletjih so ZDA vse bolj nekaznovano posegala na tuje. Za časa hladne vojne je sicer njihov intervencionizem bil omejen z interesi Sovjetske zveze, toda odkar se je Rusija odrekla imperialnih ambicij, so mnoge države izgubile možnost manevriranja in postale tarča ZDA. Za te države je konec hladne vojne šele prinesel pravo hladno in v nekaterih primerih vročo vojno.

Seznam zamenjave režimov, ki so jih ZDA odstranile, je dolg, če gremo od Iraka nazaj do Paname, Grenade, Gvatemale, Dominikanske republike, Haitija, pa še katera.

            V tej zgodbi je tudi precej neuspehov ali pa delnih uspehov. Niso uspeli odstraniti Bin Ladena, v Nikaragvi so imeli le delni uspeh, Fidela Castra pa je CIA poskušala neuspešno ubiti na stotine načinov. Castro je dejal, da bi na morebitni olimpijadi v preživljanju atentatov dobil zlato medaljo. Leta 1986 je bil ameriška tarča libijski voditelj Gadafi. Pri vseh teh poskusih je bilo veliko število žrtev. Toda pada v oči, da ameriške tarče niso zato, ker bi bili diktatorji ali morilci, kot trdijo, pač pa so napoti ameriški imperialistični doktrini, gospodarskim interesom ali ideološkemu prepričanju.

            Če se je Sadam Husein pokazal kot klasični diktator, ki je na stalinistični način na hitro pometel z vsakim, ki mu je bil na poti, pa je težko opravičiti napade na Castra in Gadafija. Mula Omar in Bin Laden pa sta tako produkt ZDA, ki sta se v trenutku, ko nista bila več potrebna ameriškim interesom, obrnila proti svojim stvariteljem. Tudi iraški režim je bil na začetku na plačilnem seznamu CIA.

            Fidela Castra je CIA poskušala umoriti prvič avgusta 1960, ko so mu podtaknili zastrupljene cigare. Nato so mu poskušali podtakniti eksploziv v cigaro, strup v kavo, bacil tuberkuloze v potapljaško obleko, ni pa ga uspel ubiti niti mafijec Sam Giancana, kljub več poskusom in z izdatno podporo CIA. Na koncu je ostalo zapisano, da so ZDA pripravile 637 atentatov na Castra, ki je še vedno predsednik in je preživel deset ameriških predsednikov. Pri tem pa je zanimivo, da ni podatkov, da bi Castro poskušal vrniti milo za drago, kar bi bilo veliko lažje, glede na to, kako lahko in uspešno so v preteklosti, poleg natančno organiziranega atentata na Kennedyja, izvajali atentate na ameriške predsednike tudi popolni amaterji.

Manipulacija z domačim javnim mnenjem

Tako pridemo tudi do poslednjega iraškega primera, kjer je v ozadju kar nekaj zanimivih dogodkov, ki pa so javnosti malo znani. Toda pri odkrivanju pravih ciljev sedanje ameriške administracije so še kako pomembni.

            Seveda najbolj padejo v oči izgovori administracije zakaj so Huseina odstranili. Posest orožja za množično uničevanje je le slab izgovor, kajti tisoče ameriških bomb, ki so pobile tisoče Iračanov, so veliko večje orožje za množično uničevanje kot tisto, ki naj bi ga Sadam imel. Vse bolj je jasno, da v Sadamovi posesti tega orožja več ni bilo.

Ameriška administracija legitimacijo za svoja dejanja na tujem išče predvsem med svojimi volivci, ne ozirajoč se na mednarodno skupnost. Tradicionalno je za ameriške politike ta veliko manj pomembna kot domača javnost. Sicer pa je glede na ameriški demokratični sistem to tudi že znano.

            Pri tem pa se moramo ustaviti na dveh elementih, ki kažeta kakšen tip demokracije vlada v ZDA in kako malo se ta demokracija razlikuje od manipulacij, ki jih tako glasno žigosajo v drugih krajih sveta. Preskočimo vprašanje legalnosti Busheve zmage in omenimo dvoje:

Prvič, ameriške mogočne informativne hiše so postale integriran zaveznik administracije. Na televizijskih ekranih in po internetu, denimo AOL-u, krožijo vprašalniki, kot »ali ste za ali proti demokraciji na Bližnjem vzhodu«.

            Sploh ni potrebno posebej poudarjati kako manipulativno je to vprašanje za Bližnji vzhod, ki nikoli, odkar se je demokratični sistem uveljavil, niso imeli tega sistema v svoji državi. Pa vendarle se niso pritoževali in poskušali svojega političnega sistema z »revolucijami« ovreči, kot so to prikrito in odkrito poskušale ZDA in tudi druge imperialistične in kolonialistične evropske velesile v preteklosti.

            Toda, kot smo že dejal, je za ameriško obnašanje ključ iskati v notranjih razmerah. Znano je kako je sedanji imperialistični naskok planirala skupina ultra konzervativcev v Bushevem krogu, znana je vloga ideoloških avtorjev Wolfovitza, Boltona ali Rumsfelda. Ti bi si sicer zaslužili pristati v Hagu, vendar pa si oglejmo zanimiv dogodek iz Teksasa, ki posredno daje luč tudi na Bushevo osebnost, poleg vsega, kar so že doslej dejali o njegovih intelektualnih sposobnostih in ideoloških prepričanjih. Toda posebej je potrebno imeti v mislih, da Busheve intelektualne (ne)sposobnosti ne morejo biti opravičilo za neučinkovito upiranje ameriški strategiji, v kateri je Bush sicer najbolj viden eksponent, pa vendarle ne tudi njen avtor.

            V Teksasu so pripravili javno raziskavo, po kateri so ugotovili, da je 76 odstotkov Teksašanov za smrtno kazen. Vprašalniki v podobnih raziskavah sicer ne gredo nikoli v podrobnosti, posebej pa, da bi, denimo, pojasnjevali vprašanje, kot »ali ste za smrtno kazen, če je okrutno dejanje storilcu dokazano in če je pri tem jasno, da bo storilec še nadalje predstavljal veliko nevarnost za okolico.« Takih vprašanj si nihče niti ne pomisli zastaviti, saj je jasno, da so preveč natančna in z rezultatom tudi ni več možno manipulirati. Torej, potrebno je zastavljati vprašanja tako, da je z njimi možno manipulirati. V podobnih dvomih ni bil Bush, ko je bil še guverner Teksasa. Odgovarjal je, da »v njegovi državi ni (sodnih) napak«.

            Druga stran te zgodbe Busheve trditve postavila najmanj v dvom, če ne na laž. Javni tožilec v Hustonu je zapečatil policijski kriminalistični laboratorij (Laboratorij so zaprli, ker streha zamaka, ker so zamenjali in izgubili številne vzorce, ker nimajo dovolj kvalificiranih ljudi, ostali pa delajo do izčrpanosti. Preiskava je v polnem zamahu, prva žrtev pa je že lokalni policijski šef.), iz katerega je prišlo največ dokazov, na osnovi katerih je usmrčeno tudi največ državljanov (!). Statistike kažejo, da je od do sedaj 301 usmrčenega, 69 iz občine Harris v Hustonu, kjer je ta laboratorij. V vrsti smrti je v Teksasu še 448 obsojenih, od tega 156 (!) samo v Harrisu. In da ne omenimo, da so žrtve predvsem socialno marginalne osebe in rasne in narodnostne manjšine ter imigranti.

            Za ilustracijo navedimo dva primera, v katera sta vmešana argentinska državljana. Prvega so v Teksasu obsodili na smrt, ker je sodeloval v umoru mehiškega imigranta, drugi, znani argentinski polo igralec, pa je umrl pod streli svojega bogatega ameriškega dekleta, ki je iz zapora (pravzaprav je to poseben «hotel« za znane osebe z omejenim gibanjem, televizijo, internetom, privatno prehrano, itn) prišla po nekaj tednih.

            Ob takih ugotovitvah je manipulacija, ki jo spremljamo posebej na ameriških televizijskih kanalih, tragikomična zrcalna slika demokratičnega sistema in slika politične realnosti. Medtem ko so po vsem svetu gledalci imeli priložnost videti kaj se v resnici dogaja v Iraku, smo v ZDA gledali in poslušali »neumnosti«, ki so jih opravičevali predvsem z gledalčevo »občutljivostjo«. Od kdaj se ameriška sredstva informiranja zanimajo za »gledalčevo občutljivost«? Če prikličemo v misli kritike po prvi vojni in sestanke, ki jih je administracija imela z informacijskimi sredstvi pred napadom na Irak in natančno izdelan propagandni načrt, je jasno kaj je v resnici za tem. Tako lahko dodamo k oceni brazilskega predsednika, ne samo da se Bush obrača po javnih raziskavah, celo javne raziskave in mnenja prireja tako, da postajajo argument za njegovo politiko.

Medtem ko so se CNN, MSNBC, CBS in FOX prepirale ali je njihova gledanost večja za 200 ali 250 odstotkov, sam v polnem vojaškem zamahu nisem po več dni sploh pogledal ameriških novic. Žalostno je bilo gledati, denimo CNN-ovo »neposredno poročanje« z bojišča, kjer smo slišali neumnosti, videli pa samo dim. Patetičen je bil boj FOX-a za »prvo mesto v gledanosti«, na koncu me je še C-Span razočaral. In ko sem se po takih novicah pogovarjal z Američani, so mi  kot naviti ponavljali »televizijske« in Busheve argumente. Razočaranje je bilo popolno, volja po razlagi tem ljudem, kaj se v resnici dogaja, pa je splahnela. Moj najboljši izvor novic so bili online dnevniki tretjih držav, denimo Argentine, Venezuele, Kolumbije ali Rusije. Tako se je vsaj dalo priti do realne slike.

Po vsem tem se moramo vprašati, ali ZDA s takimi in podobnimi dejanji ne legitimizirajo terorizem, tako na domačih tleh kot v tujini. Če boste govorili s »povprečnim« Američanom, bo trdil, da »oni morajo terorizem iztrebiti«, na argument, da so oni sami vzrok za terorizem, pa čudno pogledajo, saj večina verjetno to prvič sliši. Niti na misel jim ne pride, da so arabski »teroristi« nastali ravno zaradi tega, ker ne najdejo druge možnosti v boju za svoje pravice. Seveda v večini primerov s terorizmom taki politiki le pomagajo, da se trdneje ohranja na oblasti, proti sebi pa kopičijo milijone državljanov, ki sicer v načelu podpirajo njihov boj.

            Toda ne glede na to, da večina ne podpira Sadamovo strahovlado, gverilsko pobijanje civilistov v Kolumbiji, ipd., je vprašanje ali to opravičuje intervencijo ZDA, ki nato sistematično zravnajo z zemljo neko državo, pobijejo tisoče Panamcev, Iračanov, Dominikancev, Grenadčanov, Gvatemalcev, itn. Da bi na koncu postavili režim iz plačancev, ki so dolga leta živeli v tujini in ki nikakor ne bi smeli nato vladati sodržavljanom, ki so živeli pod škornjem Sadama in ki bi si zaslužili, da končno iz svojih vrst izvolijo nove voditelje.

            Mnenje Evrope že poznamo, posebej pa poznamo soodgovornost nekaterih evropskih držav zelo male politične teže, razen Velike Britanije, ki so po stari navadi iz obdobja hladne vojne prišle še kako prav ZDA v poskusu legitimizacije svojih postopkov, poleg tega, da nekateri celo trdijo, da je intervencija legalna na osnovi poslednjih dveh resolucij OZN. K neprepričljivim razlogom napada na Irak dodajmo še znano dejstvo s kakšno vnemo in sredstvi se ultra konzervativci borijo za oblast v ZDA, videli smo tudi na osnovi kakšnih dokazov je Bush podpisoval smrtne obsodbe v Teksasu, nakar je jasno, da svet čaka dokaj težko soočenje s skupino ljudi, ki ji je neupravičeno dana ogromna vojaška in politična moč, ki lahko pomeni hude čase in še scenarije, ki lahko prerastejo tudi najhujše obdobje iz hladne vojne. In da bi bilo posebej še vse bolj tragikomično, je verjetno, da bo naslednje leto mirnejše, ker so pač v ZDA volitve.

Nekateri bodo dejali, da se uresničuje Nostradamusovo prerokovanje in se bliža velik svetovni spopad civilizacij. Že sedaj ni odgovornost samo na strani agresivnih, soodgovorni so tudi na drugi strani, ker niso z več »agresivnosti« zaustavili agresivne. Zato se popolnoma legitimno vprašujemo zakaj sploh prenašamo vlade, ki se s tako mlačnostjo postavljajo po robu, ali pa sploh ne. Civilna družba vsekakor potrebuje mehanizme, s katerimi bi agresivne vlade, ki posegajo po nasilju, lahko legitimno zamenjale, še preden izpolnijo mandat in še preden zmanipulirajo demokratični sistem, s katerim pa vemo, da sploh ni težko manipulirati.

ZDA bodo težko izbrisale sliko, ki so jo same zgradile o sebi. Svet ne verjame, da so s svojimi intervencijami branile pravice ljudi, temveč interese elit. Prav demokracija, na katero toliko prisegajo, je bila ponavadi prva žrtev. Kot menijo mnogi ameriški intelektualci, se tudi v ZDA obeta militarizacija in ukinjanje demokratičnih pravic. To seveda ne bo ostalo samo v nacionalnih mejah. Associated Press je prišel do podatka, da so ZDA na nelegalen način kupile podatke o državljanih v desetih srednjeameriških državah, Argentini in Kolumbiji. Če so te podatke kupili v državah, ki niso vmešane v vojno, ali je možno, da bodo ostali tajni podatki v državah, ki  so se razglasile za ameriške zaveznike: Španija, Velika Britanija, Italija...? In če gremo še dlje, v državah, kjer manjšine gledajo postrani, kot v Italiji, ali se ne bodo kmalu našli še podatki slovenskih zamejcev nekje v računalniku Pentagona? Ali pa so že tam shranjeni? O tem bi bilo potrebno vprašati kar samega Berlusconia. V tej novi histeriji kaže, da ni nihče izključen. Zadnji čas je, da prevlada razum.

Toliko o posledicah iraške vojne pred letom dni. Sedaj je vse kvečjemu še slabše, Američani so k Bližnjem Vzhodu dodali še eno žarišče – Irak, z mnogimi pa pokvarili svoje odnose.