V Celju predstavljen Prvi večer slovenske svetovne besede.

Po tridnevnem druženju z zamejskimi in izseljenskimi slovenskimi literati na Prvem večeru slovenske svetovne besede v Celju smo ugotovili kako potrebna so taka srečanja. In čeprav je letošnji prvi poskus, sramežljivo uvrščen sicer v okvir širšega koncepta Veronikine nagrade, ki se podeljuje v Celju že osmo leto zapored za najboljše pesniške stvaritve med domačimi ustvarjalci, pravzaprav predstavljal tipanje kako naprej, pa se je pokazalo, da si slovenski literati po svetu želijo takih srečanj. Prireditelji bi radi naslednje leto privabili še več sodelujočih, tudi iz Avstralije, Argentine, Kanade, ZDA in drugih držav, ki se letos srečanja niso udeležili, a tudi turistične skupine, ki bi druženje popestrile, Slovence doma in po svetu pa še bolj približale. Zato je dejansko priprava za naslednje leto stekla z dnevom zaključka prvega srečanja.

Večer svetovne slovenske besede, ki je potekal od 21. do 23 avgusta, so organizirali s pomočjo celjske, zreške in konjiške občine. Zadnji večer so povabljeni predstavili svoja dela v teatru na prostem v osemsto let stari Žički kartuziji, skriti v težko dostopni dolini pod Konjiško goro, nato pa so jih pogostili v najstarejši slovenski gostilni “Gastuž” iz leta 1440.

Pesmi in pripovedi Slovencev izven meja domovine so vzburili domišljijo in pričarali način razmišljanja in posebnosti dvojnega kulturnega življenja naših rojakov, ki ustvarjajo v slovenskem jeziku znotraj tujega večinskega naroda.

            Slišali smo pesmi Splitčanke Sonje Senjanović, ki piše predvsem v čakavskem jeziku, a je s pesmijo v slovenskem jeziku pričarala gledalcem svojo notranjo razdeljenost in mladost iz daljnih predvojnih let v zelenih slovenskih gozdovih in travnikih, ki jih še vedno pogreša. Sonja je namreč po materi Antoniji Flis Slovenka iz Šentjurja pri Celju. Karlo Holec iz Monoštra na Madžarskem je v anekdotični zabavni črtici o vodnjaku prikazal življenje v Porabju. Andrej Kokot iz Celovca, leta 1983 dobitnik Prešernove nagrade za književnost, je predstavil le delček svojega obsežnega pesniškega dela. Bert Pribac, rojen Istran in povratnik iz Avstralije, je prebral odlomke iz svojih pripovedi in nekaj zabavnih erotičnih pesmi. Tudi plodni ustvarjalec Tržačan Marko Kravos, dobitnik Prešernove nagrade leta 1981 in italijanske nagrade za pesništvo “Astrolabio d'oro”, ponovno ni razočaral s predstavitvijo pohoda skozi življenje “s sprehajalnim korakom”. Irena Barber je v porabskem jeziku, ki ga imamo priložnost tako poredko slišati, predstavila zabavno črtico o “črevljih”, ki žulijo. Lev Detela je prikazal življenje v Avstriji, se dotaknil habsburške preteklosti. Sicialni psiholog dr. Franc Merkač, predstavnik koroških Slovencev, je v filozofsko razmišljanje o življenju vpletel vsakdanja opravila. Dr. Ivo Petkovšek, zdravnik in predavatelj na Univerzi starejših v Tržiču, leta 2002 dobitnik (ex aequo) pesniške nagrade “Colosseo d'oro” v Rimu, sicer pa doma iz Ronk, je izbral za predstavitev pesmi iz zbirke Zlato ogledalo.

Avstralski povratnik Bert Pribac in celovški Slovenec Franc Merkač na gradu Trebnik v Slovenskih Konjicah.

            Na srečanje na gradu Trebnik v Slovenskih Konjcah so organizatorji povabili tamburaško skupino “Tamika” iz avstrijske Železne kaple in Ljudske pevke iz madžarskega Monoštra. Prve so poslušalce ganile s kvaliteto izvedbe slovenskih in drugih pesmi, prirejenih za tamburaški orkester, druge pa s srcem in dušo, ki so ju vnesle v manj znane stare slovenske ljudske pesmi, ki še živijo, tudi kot svojevrstno ljudsko izročilo med Slovenci onkraj madžarske meje.

Gostitelji so se tudi potrudili prikazati turistične znamenitosti Celja, Zreč, Slovenskih Konjic in okolice, z namenom, da povabljeni postanejo njihovi ambasadorji dobre volje v svojem kraju. Upajmo, da je bilo srečanje začetek nove tradicije srečanj slovenskih literarnih ustvarjalcev v zamejstvu in po svetu. Verjetno pa je dodalo novo inspiracijo slovenskim avtorjem, ki so izven meja domovine osnovni steber ohranjanja slovenskega jezika in kulture v današnjem tako dinamičnem svetu, kjer znajo kulture in z njimi jeziki, posebej majhni, izginjati prej kot v eni generaciji.