Srbi žalujejo, Albanci praznujejo

Prvi Slovani so naselili Balkan v času razpada rimskega cesarstva v šestem stoletju. Sledilo je nemirnih osemsto let oblikovanja političnih struktur, v razmerah medsebojnih bojev in bojev s Turki. Državotvorno obdobje prične v 10. stoletju, ravno v času, ko je v slovenskih deželah pričela tisočletna prevlada nemške civilizacije, zaradi katere Slovenci niso imeli možnosti izoblikovati svoje državnosti. Prve slovanske države na Balkanu so bile prešibke in v 14. stoletju so prišle pod turško oblast. Razen Črnogorcev, so ostala slovanska plemena živela pod tujim jarmom, ki se je ohranil naslednjih pet stoletij, sicer v stalno se spreminjajočih mejah, vse do leta 1918. V 20. stoletju je sledila prva združitev južnih Slovanov v zgodovini in doba dveh Jugoslavij.

1400 let slovanske prisotnosti na Balkanu je bil čas nenehnih selitev. Največje so bile selitve Srbov v okviru turškega imperija, ker so zaradi uporov in strahu pred maščevanjem morali bežati na sever, predvsem v Vojvodino, ki je takrat pripadala avstro ogrskemu cesarstvu. Balkanska ljudstva so bila tudi prva obrambna črta takratne Evrope pred Turki. Najvišjo ceno so plačali Srbi, ki so se umikali z juga Balkana, namesto njih pa so se naseljevali predvsem Albanci. Vse to je imelo pomemben vpliv na kasnejše dogodke. Balkanska vojna leta 1912 je pokopala turško prisotnost v Evropi. Prej turški kosovski pašaluk je po več stoletjih ponovno pripadel Srbiji. V drugi balkanski vojni leta 1913 je Srbija iztrgala Bolgariji (ki je želela obnoviti Veliko Bolgarijo) Makedonijo, in tudi sama pričela raznarodovati makedonski narod. Evropski interesi na Balkanu, zaradi katerih so teptali pravice balkanskih narodov, so pripeljali do prve svetovne vojne. Druga svetovna vojna pa je na površje postavila še vprašanja globoke notranje ideološke in politične razdeljenost, zaradi česar se je del preračunljivih prebivalcev Balkana postavil na stran okupatorjev, ki so si razdelili Kraljevino Jugoslavijo. Tudi zadnja balkanska vojna, ki je pričela leta 1991, je posledica prepletenih zgodovinskih neskladij med svetovnimi interesi in interesi tukaj bivajočih narodov.

Selitve v vojni in v miru

In če je bilo tako na Balkanu 1400 let, se s poslednjim dejanjem, razglasitvijo neodvisnosti Kosova, moramo vprašati, ali je sploh mogoče, da bodo balkanski narodi, ki jih je nekoč sam Karl Marx imenoval kot 'izmeček zgodovine', tudi v bodoče našli mir? Glede na sedanje politične realnosti, je to verjetno možno le, če bodo vsi enakopravni člani Evropske unije in ko med njimi ne bo meja. Rešitev, da so nekateri na eni, drugi na drugi strani, bo še nadalje povzročala globoke spore, zato morebiti nismo zadnja generacija, ki je doživela vojno na tem prostoru.

Vojne so bile osnovni razlog balkanskih selitev, vendar je tudi v miru bilo veliko preseljevanj, predvsem zaradi ekonomskih razlogov. Slovenci so se v Kraljevini Jugoslaviji selili vse do Makedonije, v glavnem zaradi dela. V Slovenijo so prihajali pripadniki drugih narodov zaradi podobnih razlogov. Njihovi potomci so že Slovenci, tako kot so slovenski potomci Bosanci, Srbi, Makedonci, Hrvati, a zanimivo - ne Albanci. Po drugi svetovni vojni so bili razlogi priseljevanja v Slovenijo malce drugačni. Slovenija je postala najrazvitejša republika in je potrebovala delovno silo. Tako se je začel migracijski ciklus, ki je pritegnil k nam številne posameznike. Ko so prišli eni, so prišli še drugi. Celjska industrija je bila ena najbolj razvitih v tedanji Jugoslaviji. Kemična, tekstilna, gradbena in kovinska industrija so potrebovale delovno silo, ki je v lokalnih razmerah ni bilo, četudi so vasi postajale vse bolj zapuščene.

V takšnih razmerah je k nam prihajalo veliko število delavcev iz Hrvaške, Bosne, Srbije, Makedonije in Črne gore. Zato imamo danes precejšnje število someščanov, ki so druge narodnosti. Verjetno je največ Srbov, ki imajo tudi svoje društvo. Veliko število je Hrvatov, Bosancev, Črnogorcev, Makedoncev in Albancev, čeprav so mnogi po letu 1991 odšli, tudi zato, ker je bila slovenska politika nacionalistično in šovinistično obarvana in je stremela k enonacionalni državi, kot menijo nekateri zgodovinarji. Mnogi so tudi ostali in postali slovenski državljani, vendar ne brez tesnih stikov z nekdanjo domovino. To pa pomeni, da jim tudi ni vseeno kaj se v njihovi domovini dogaja.

Osamosvojitev Kosova ni nepričakovana

Osamosvojitev Kosova je še en povod, da se izseljenci poistovetijo s svojimi domovinami. Že leta 1990 je Demokratična zveza Kosova v Celju izvedla referendum, v katerem so se celjski Albanci izjasnili za samostojno državo na Kosovem. Zbrali so 1,3 milijona mark in jih poslali v domovino. Ta organizacija več ne obstaja, zato pa deluje Albansko kulturno društvo Besa.

Albanska skupnost je osamosvojitev Kosova 17. februarja sprejela z 'največjim zadovoljstvom'. V hali Golovec so pripravili proslavo, kjer je bilo verjetno tri tisoč oseb. Albanci so se veselili in Srbi žalovali. Nekateri Albanci so prejeli grozilna pisma. Vendar, kot pravi Ibrahimi Rizvan, upokojeni obrtnik, niso temu dajali velikega pomena, in se ne čutijo ogroženi, ker razumejo, kako se počutijo Srbi. »Sicer ne vsi,« dodaja v isti sapi, »med Srbi so tudi taki, ki že dvajset let vedo kaj se pripravlja in jih osamosvojitev ni presenetila.« Meni, da se bodo mnogi Srbi hitro sprijaznili z dejstvi ter doda še zanimivo ugotovitev: »Milošević je dobro opravil svoje delo v korist albanskega naroda, slabo pa je storil svojemu narodu.« O morebitnem vračanju Albancev na Kosovo pa pravi, da nihče ne razmišlja o tem, saj tam ni služb, v Celju pa imajo dober standard, ki se mu ne želijo odpovedati.

Razliko med izrazoma Albanec in Šiptar pojasni takole: »Če pripadnik drugega naroda Albanca imenuje Šiptar, je to žaljivka, denimo kot če Roma poimenujemo Cigan. Če pa to besedo uporabi Albanec, to ne jemljemo kot žaljivko«. Rizvan meni, da se bodo odnosi Kosova s sosedi umirili, verjetno bodo ostali napeti le s Srbi. Toda Albanci želijo, da bi tudi s Srbi imeli dobre sosedske odnose, še pove.

Srbi osamosvojitve ne bodo nikoli sprejeli

Radovan Milić, podpredsednik Zveze organizirane srbske diaspore Slovenije in član Srbskega humanitarnega društva "Desanka Maksimović" iz CELJA meni, da so Albanci tisti, ki živijo v Albaniji, na Kosovu pa živijo Šiptarji, ki so narodnostna manjšina v Srbiji. »Ta južna srbska pokrajina se ne imenuje Kosovo, temveč Kosovo in Metohija. Metohija pomeni v prevodu manastiri, vemo pa kako daleč segajo srbski manastiri na Kosmetu. Kosmet je 'sol srbske soli'. Odločitev smo dočakali z žalostjo, toda ponosno in dostojanstveno. Šiptarjem in Albancem to pomeni ustvarjanje Velike Albanije, za Srbe pa dolgotrajni boj za pravo in pravico, na katerih temeljijo vrednote demokratične ureditve,« pojasnjuje Milić ter še pristavi, da ni Srba na zemeljski obli, ki bo danes, jutri ali čez tisoč let priznal in podpisal neodvisnost te srbske južne pokrajine. In doda: »Ali Celjani opazijo v očeh Celjanov srbske narodnosti bes in mržnjo? Ne! Paniko? Ne, in je tudi ne boste videli. Srbi u Sloveniji spoštujejo državo, ustavo in zakone, simbole države Slovenije in posebej njeno ljudstvo. Ne glede na to ali bo Slovenija priznala neodvisnost Kosmeta, bodo Srbi v Celju še nadalje spoštovali svoje someščane in gostitelje. Srbi vemo kje je naš prostor. Gostitelj je gostitelj … Tako kot je Srbija gostitelj Kosmeta.«

Ibrahimi Rizvan, upokojeni obrtnik:V Celju živim od leta 1966 in se ne nameravam vrniti na Kosovo. Vsa ta leta sem živel nasproti vojašnice in ko je bilo v Sloveniji najhuje, smo iz kasarne spravili več desetin albanskih vojakov, ki se niso hoteli boriti na strani JLA proti Sloveniji. Na dan razglasitve neodvisnosti smo pripravili veliko proslavo. Upam, da bo Kosovo imelo dobre odnose z vsemi državami na tem prostoru in Albanci želimo tudi s Srbijo imeti dobre odnose.

Kosovska deklaracija o neodvisnosti, 17. februar 2008:
Ugotavljajoč, da je Kosovo poseben primer, ki je izrasel in nesporazumnega razpada Jugoslavije in ni precedens za kakršenkoli drug primer, .... mi, demokratično izvoljeni voditelji našega ljudstva, s to deklaracijo razglašamo Kosovo kot neodvisno in suvereno državo. Ta razglasitev odraža voljo našega ljudstva in je v popolnem soglasju s priporočili Posebnega odposlanca OZN Marttija Ahtisaarija in njegovim vseobsegajočim predlogom za ureditev statusa Kosova.

Radovan Milić, podpredsednik Zveze organizirane srbske diaspore Slovenije:

FDS/zarisce-albanci in srbi-milic.jpg

Kosovo so nam odvzeli svetovni teroristi na čelu z 'Adolfom' Bushem in Evropsko unijo kot izvrševalcem nasilne Amerike. Dolžnost vseh Srbov, kjerkoli se v tem trenutku nahajamo, je dati jim vedeti, da so pohodili svoje dostojanstvo, da so uničili vse vrednote, na katerih počiva EU, da so pohodili pravico in pravo. To je začetek razpada EU. Mi se bomo borili z vsemi pravnimi sredstvi in tudi s tožbami proti državam, ki so priznale Kosovo.

Albanski orel ni več uradni simbol kosovskih Albancev. Foto: Marko Sjekloča

Domov

Nazaj