Gvatemala in Belize za mednarodno arbitražo
Obmejnih sporov, podobnih slovensko-hrvaškemu, je v Latinski Ameriki mnogo, Gvatemala in Belize pa sta se pred nekaj tedni odločila rešitev poiskati na mednarodnem sodišču

Po besedah gvatemalskega zunanjega ministra Gerta Rosenthala lahko po ustavi mednarodno arbitražo odobri le javni referenduma, ki ga bodo v ta namen izvedli prihodnje leto. Letos so v Gvatemali volitve, zamenjava oblasti pa bo izvedena januarja prihodnje leto. Ker je sporni obmorski pas, ki ga zahtevata zase obe državi, Gvatemala in Belize, bogat z naravnimi resursi, bosta državi še letos poiskali možnost začasne razmejitve, ki bi omogočila začetek izrabe teh bogastev.

Nesporazum je star že stoletje. Belize je bil do leta 1981 pod britansko krono. Gvatemala je novo državo na svoji meji priznala. Od leta 2000 pa Gvatemala zahteva, da Belize vrne 12 tisoč kvadratnih kilometrov morja. Gvatemala ima, podobno kot Slovenija, zaradi poteka kopenske razmejitve otežen dostop na odprto morje. Sicer je posebna skupina, ki je delovala v okviru Organizacije ameriških držav, o tem že odločala, vendar sta obe državi predlog zavrnili, Gvatemala predvsem zato, ker bi po tem predlogu v Honduraškem zalivu dobila le ozek dostop do Karibskega morja.

Obmejni nesporazum med Gvatemalo in Belizejem je le eden v vrsti podobnih problemov, ki obremenjujejo sosedske odnose v Srednji in Južni Ameriki. V Srednji Ameriki je večina obmejnih sporov že pred mednarodnimi sodišči. Nikaragva in Kostarika sta se v sredini avgusta letos dogovorili, da bosta oživili delo v dvostranski komisiji, ki je prenehala delo pred desetimi leti. Njun nesporazum zaradi mejne reke San Juan je trenutno na mednarodnem sodišču v Haagu. Nikaragva zahteva popolno suverenost, medtem ko Kostarika zahteva pravico plovbe, tudi za svoje oborožene enote, tega pa Nikaragva ne dovoli.

Kolumbija je pripravljena celo vojaško braniti suverenost nad otoki San Andreas in Providencia blizu Panamskega kanala, ki ju zase zahteva Nikaragva, ki meni, da so otoki v njenih vodah in daleč od kolumbijskega morja ter od kopna. V spor se je vmešala še tretja država, Honduras, ki se je sporazumela s Kolumbijo o poteku morske meje, kar je izzvalo Nikaragvo, saj v tem sporazumu vidi grožnjo svojim zahtevam.

Zapleten problem dostopa do morja obremenjuje tudi odnose med Bolivijo in Čilom, ki je Boliviji in Peruju obalni pas odvzel v pacifiški vojni leta 1879. Bolivija in Čile zaradi spora nimata diplomatskih odnosov na ravni veleposlanikov. Enega zadnjih diplomatskih sporov je sprožil tudi perujski zemljevid, na katerem je vrisana morska meja, ki je Čile ne priznava. Tudi ta spor izvira iz časa pacifiške vojne. Peru od leta 2005 ne priznava več sporazumov iz let 1952 in 1954, ki sta legalizirala mednarodno razmejitev, in je objavil, da bo spor prenesel na haaško sodišče.

Sporov v regiji je še več. Opaziti pa je, da v zadnjih letih latinskoameriške države v glavnem prepuščajo obmejne spore mednarodnemu sodišču v Haagu, medtem ko so prej iskale pomoč sodišča, ki deluje pri Organizaciji ameriških držav. Doslej primera dokončne rešitve mejnega spora skorajda ni moč najti. Mogoče je izjema nekdanji spor med Čilom in Argentino, razrešen s pomočjo Vatikana, toda to ne zagotavlja, da v bodoče katera od strani vprašanja ne bo ponovno odprla, kot se je ponavadi doslej že dogajalo tudi s spori, za katere je prevladovalo mnenje, da so razrešeni. Jasno je le to, da spori trajajo že skorajda tako dolgo kolikor obstajajo južnoameriške države, od tega pa je že več kot 180 let.