Špekulacije v finančnem sistemu

Med gospodarstvom in politiko, ne samo v Argentini, temveč praktično v kateremkoli modernem družbenem sistemu, je meja nevidna. To lahko trdimo tako za socialistični sistem kot tržno gospodarstvo, ne glede na stopnjo razvoja. V tržnem gospodarstvu je posebej viden monopol ekonomije nad politiko in se tudi ne skriva. Administracija nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona ni skrivala, ko je dežele v razvoju prisilila sprejeti zakone o intelektualni lastnini, ki so pripeljali zdravstvene sisteme teh držav do nemoralno nizke zdravstvene ravni, mnoge pa obsodili na smrt. Prav tako rudi MDS ne skriva svoj pritisk na države v razvoju, ki nato končajo v socialni eksploziji ali vsaj ekonomski krizi.

Z eksplozijo tržnega fundamentalizma v začetku 80-ih let nova praksa ni skrivala ideološke naravnanosti. V tem času je prišlo do polne preobrazbe MDS in drugih institucij. MDS se je iz institucije, ki je imela namen blažiti finančne udare s sistemom kreditiranja držav, ki so se znašle v težki gospodarskem položaju, pretvoril v institucijo, ki državam v težavah odreka pomoč in zahteva še večje trpljenje. Vse to v cilju liberalizma, ki naj bi kapitalu dal tiste osnove, v katerih bi njegova mobilnost posebej prišla do izraza.[1] Ta mobilnost pa pomeni predvsem iskanje maksimizacije profitov, ne pa služiti stabilnemu, enakomernemu in pravičnemu gospodarskemu razvoju. Na drugi strani to pomeni tudi popolno svobodo kapitala zapustiti trg, ki se je znašel v težavah, brez da bi prevzel nase del stroška. V tej funkciji se je dogajala tudi sprememba Mednarodnega denarnega sklada, ki so ga prevzeli militantni zagovorniki interesov kapitala.

Če razčlenimo, opazimo predvsem dvoje: Multilateralne kredite države vračajo in tukaj skorajda ni defaulta, moč jih je prešteti z eno roko. Tudi ko so države v globoki krizi, multilateralni mehanizmi ne razmišljajo o odpisu vsaj dela dolga. Nelikvidnost rešujejo s tem, da vežejo nove na stare kredite. Nasprotno pa se privatni kapital občasno sooča z neprostovoljnim odpisom. Privatni kapital tako prevzema del tveganja, ki ga multilateralni kapital ne pozna. Toda tveganje v portfolio investicijah je še manjše. V devetdesetih letih je privatni kapital trumoma drvel v privatizirana podjetja. Tržne uspehe privatiziranih podjetij pripisujejo nato učinkovitosti tega kapitala, pozabljajo pa, da so podjetja bila v glavnem podcenjena, koncesije pa izredno ugodne. Dodajmo k temu še skrajno liberalizacijo finančnega sistema, kot je bilo v času predsednikovanja Carlosa Menema, kjer so davki na dobiček bili nenavadno nizki, tako da so v nekaterih državah dodatno obdavčili profite, ki so izvirali iz Argentine. Argentina je radodarno delila svoje nacionalno bogastvo,[2] zato pa imajo sodišča sedaj polne roke dela, da ugotovijo kaj je bilo zatem. Pač pa se že nazirajo, za sedaj še sramežljivi, obratni procesi od denacionalizacije.

Pri nakupu ne samo javnih podjetij, tudi velikih državnih in privatnih podjetij v Latinski Ameriki, tuj kapital praktično ni občutil tveganja. Še več, dobra podjetja so padala pod slabo oceno splošnega nacionalnega indeksa tveganosti, zato so njihovi vrednostni papirji bili podcenjeni. Sicer se je to delno kompenziralo v trenutku, ko so ta podjetja iskala kredite na mednarodnem trgu in jih morala plačevati dražje kot podjetja in multinacionalke iz razvitih držav, toda neprimerno ugodneje kot ostala domača podjetja. Potujčena podjetja so v takih okoliščinah vztrajno izpodrivala domača in monopolizirala domači trg, tako da se je počasi izgubljal tudi zaostanek na mednarodnem trgu, ki so ga imela za multinacionalkami iz razvitega sveta. Vsekakor pa je tukaj še precej temnih senc in špekulacij, posebej pa indikatorjev, da sta makroekonomska politika in ves domači finančni sistem postopoma padala pod interese potujčenih domačih velikanov.

Zato se je makroekonomska politika na vso moč trudila, da bi zmanjšala tveganost za tuj kapital. To je bil bumerang. Ne samo, da je potujčevanje pomenilo skok produktivnosti, v veliki meri na račun tehnološke obnove in povečanja nezaposlenosti, redko so tudi uspevali pomembneje znižati indeks tveganosti, saj to tudi ni bilo v interesu svetovnega kapitala, ki mu pripadajo tudi same ustanove za ocenjevanje. Gospodarski ministri so bili redno v strahu pred tem kaj bodo “rekli tuji vlagatelji”. Tako je nemogoče voditi neodvisno gospodarsko politiko in v takih razmerah ni mogel ničesar storiti niti Domingo Cavallo.

Po teh ugotovitvah se vse bolj približujemo zaključku, da je špekulacij bilo in jih je še vedno napretek. Predno si podrobneje ogledamo njihove značilnosti, še enkrat prikličimo v spomin, da privatni kapital poskuša ostati imun na negativna makroekonomska gibanja in je to dosegel predvsem s pomočjo preobrazbe mednarodnih multilateralnih mehanizmov, posebej v zadnjih tridesetih letih. Načrtovalci makroekonomske politike, posebej pa nekritični zagovorniki odpiranja, morajo vedeti, da tuj kapital želi izkoriščati vse ugodnosti globalizacije, na vse načine pa se poskuša izogniti dodatnim stroškom, posebej tistih, ki se pojavljajo v kriznih obdobjih.

Namreč že od velike krize 1930, posebej pa od 70-ih let, sta se ekonomska praksa in teorija razvijali v smeri, da omogočita kapitalu hitro zapustiti trg dežel v razvoju, ne da bi s tem bila preveč prizadeta velika razvita gospodarstva. Saj v končni fazi mednarodne finančne in trgovinske institucije služijo predvsem interesom najbolj razvitih. V praksi se je pokazalo, da je sekundarna funkcija gibanja kapitala, toda nič manj pomembna od primarne, podobna padalu, ki blaži spremembe v konjunkturi v razvitem svetu. Kapital gre iz razvitega sveta ne samo v lov za visoke dobičke, pač tudi takrat, ko ga je preveč in bi sprožil v razviti državi težave, podobne tistimi, s katerimi se zadnja leta sooča s kapitalom preobložena Japonska.[3]

Ko govorimo o korupciji v deželah v razvoju, največkrat (zavesno?) preskakujemo dejstvo, da razviti svet prav radodarno ponuja podkupnino. Niti korupcije gredo ponavadi preko bank, z vednostjo njihovih vodstvenih organov, politika in sodni sistem pa v razvitem svetu ponavadi zamižita kar na oba očesa. O korupciji se govori le v zvezi s “skorumpiranimi politiki iz dežel v razvoju”, medtem ko je marsikje v razvitem svetu korupcija še kako razvita, dajanje podkupnin je že institucionalizirana praksa, dajalci ostajajo skoraj vedno skriti očem javnosti.[4]

Denimo v primeru računalniškega sistema argentinske Banco Nacion so vmešani ne samo najvišji politiki in institucije, temveč tudi svetovne banke (Citibank) in prominentna multinacionalka (IBM). Pa vendarle se vse konča predvsem v dolgoletnih preiskavah in zapletih, preiskava pa se razvija zavestno tako, da bi se na koncu škandal pozabil in vse ostaja po starem.[5]

Še več, mnogi pozabljajo, da isti denar, ki je prišel iz tujine, ponavadi izvira iz žepov samih argentinskih davkoplačevalcev, ki plačujejo močno napihnjene cene. Drugič, ponovno konča na bančnih računih v razvitih državah, kjer se povečini tudi troši ali vlaga, tokrat pod drugo zastavo. Tretjič, v obliki finančnega kapitala se ponovno pojavi kot tuj privatni kapital v deželi v razvoju. Krog je zaprt. Nič nenavadnega, da je kar 60% argentinskega zunanjega dolga je v rokah domačih rezidentov. To je prva velika špekulacija, ki kaže na to, da prebivalstvo ne zaupa lastni ekonomski politiki in zato z lastno državo posluje v tuji valuti.

V takšnih razmerah pritisk MDS na Argentino ni nenavaden. Denimo, med drugim, MDS pritiska na Argentino, da prepreči iztekanje dolarjev z računa depozitov državljanov, torej sugerira, da Argentina ne spoštuje svoje lastne ustave. Na drugi strani, ob dejstvu, da so dolarski depoziti zamrznjeni in (nezakonito) pesificirani, pritiska na vlado, da sprosti gibanje dolarja. To že teoretično ni sprejemljivo, saj bi v položaju kraha finančnega trga, v katerem se nahaja Argentina, to povzročilo, da se peso razvrednoti hitreje, kar bi razvodenilo prihranke. Toda razvodenili bi se tudi dolgovi potujčenega argentinskega bančnega sistema, torej bi prišlo do prerazporejanja kapitala od varčevalcev k dolžnikom. Največji dolžniki pa so ravno največja (potujčena) podjetja. Ali je to tisto, kar želi MDS doseči?

To je še en način kako svetovni kapital preko MDS poskuša preliti privatne prihranke, olajšati bankam in dolžnikom vračanje zaupanega kapitala, državi pa zagotoviti proračunski suficit in s tem redno odplačevanje tujega dolga. To je slika enosmernega finančnega sistema, vse pa na račun malega varčevalca, kajti veliki varčevalci kapitala v Argentini ne zadržujejo. MDS od Argentine zahteva redno vračanje kreditov, z vsemi obrestmi, medtem ko je pesifikacija prebivalstvu nacionalizirala 50% varčevanja. To je ena največjih manipulacij iz krogov mednarodnih multilateralnih institucij.

V tem stilu so tudi druge špekulacije, kot pritisk na sprostitev cen nekdanjih javnih podjetij, sedaj v lasti multinacionalk in skladov iz razvitih držav. Kakšen interes na bi pri tem imel MDS, če je jasno, da so cene javnih uslug ostale zamrznjene po devalvaciji ravno zato, da bi se preprečila inflacija, morebiti tudi hiperinflacija, pa so podjetja kljub temu delovala z dobičkom?!

Eden od osnovnih namenov sklada je, z revalorizacijo javnih podjetij v tuji lasti, ki so zaradi zamrznitve tarif in devalvacije izgubile na obračunski vrednosti in potencialnih dobičkih, povrniti zaupanje v sklade (in druge vlagatelje) iz razvitih držav, ki so vložili kapital v argentinska podjetja ter s tem ojačati njihov položaj na borzah razvitih držav, povrniti zaupanje vlagateljev v finančni trg v razvitih državah in stabilizirati borze – na račun negativnih posledic v sami Argentini.

V septembru 2002 je londonski Financial Times[6] objavil (avtor Thomas Catan), da so senatorji zahtevali od tujih bank podkupnino v zameno za zavlačevanje pri sprejemanju zakonov.[7] Ne glede na to, da bi bil primer vreden posebnih politoloških in socioloških študij, se do sedaj še ni zgodilo, da bi se za podobne primere našli “trdni dokazi”, pa čeprav so ti očitni. To kaže, da je možno manipulirati tudi z dokazi, sodišči in zakoni in da je s politično voljo možno zabrisati še tako očitno kriminalno dejanje. Z ekonomskega stališča je to klasični vzorec kako v deželah v razvoju poteka postopek obrambe interesov tujega kapitala (in bank).[8]

Banke so s pritiskom na zakonodajno oblast poskušale doseči privilegiran položaj, ki omogoča boljše poslovne rezultate. In drugič, preko svojih vlad v Evropi in ZDA so hotele doseči, da vlade bojkotirajo ali minirajo pregovore Argentine z MDS, dokler ta ne sprejme takih zakonov, ki ne bi škodovali interesom bank. To sicer ni nič novega, posebej kadar je vlada v neokolonialnih odnosih. Odkriva pa prakso bančnih velikanov in vlogo vlad, ki so dejanski servis visokega kapitala. Še ena manipulacija in špekulacija mednarodnega kapitala.

Navedimo naslednji primer kot ponazoritev dejstva, da tuje banke tudi v sedanjih razmerah kaj hitro najdejo nove poti za maksimizacijo dobičkov. Denimo, odplačila kreditov vpisujejo na račun obresti, s tem jih lahko razporejajo na račun dobička, prihodke od obresti pa nakazujejo v tujino (!). Ker na ta način ostaja glavnica neodplačana, so prizadeti tudi posojilojemalci.

In še: Finančni špekulanti želijo sprožiti hiperinflacijo, da bi maksimilizirali dobičke; Izvozniki poskušajo z občasnimi prekinitvami likvidacije deviz špekulirati s tečajem; Imetniki državnih obveznic[9] tudi želijo višji dolar, da bi realno vrnili manj; Farmacevtska industrija je na napore vlade, da na tržišče spravi generična zdravila, odgovorila z javno propagando; Tisti, ki imajo dolarje, kupujejo nepremičnine, čigar vrednost je padla za najmanj 50% in čakajo na obnovo povpraševanja. Skratka, v Argentini se le še špekulira.

V argentinskem sistemu pa smo zabeležili tudi svojevrstno samoprevaro, ki bi jo bilo vredno si posebej zapomniti. Ko je po mehiški krizi leta 1995 Argentina pričela sistem prestrukturiranja finančnega sistema, je srž vsega postala ideja, da bodo centrale tujih bank priskočile kot posojevalec v zadnji instanci, če bodo poslovalnice v Argentini zašle v težave. Toda pokazalo se je, da je to bil račun brez krčmarja in da tuje centrale gledajo le na dobiček, ne pa na stabilnost gospodarstev v Latinski Ameriki. To pomeni, da se v primeru težav umaknejo. Iz tujih krogov ni bilo niti namigov, da do tega ne bo prišlo. Toda za to niso krive tuje banke, saj je bilo posebej naivno verjeti, da bodo banke, v zahvalo za široko podarjanje argentinske novo ustvarjene vrednosti, pokazale zahvalo s tem, da bodo v zadnji instanci reševale Argentino. Zgodilo se je nasprotno, obnašanje tujih bank je dodatno destabiliziralo finančni sistem in le grožnja vlade, da bo maščevanje krepko, je preprečila splošen beg tujih bank.

Država je bila prisiljena nato reševati še te tuje banke, ne samo domače, da se ne bi sistem podrl. Toda sistem se je na koncu kljub temu podrl, čeprav ne na račun posameznih bank in njihovih varčevalcev. Da bi preprečila bankrot posameznih bank, je država izmislila bankrot celotnega sistema in nacionalizirala vse varčevanje, ki ga je nato po etapah vračala, seveda brez obresti in že močno devalviranega, medtem ko dolarskega varčevanja še nekaj časa ne bo vrnila. To je bila največja samoprevara v Argentini.

Nenazadnje moramo omeniti, da je bila velika špekulacija tudi sama zamrznitev tečaja v odnosu do dolarja, saj je inflacija v Argentini napredovala veliko hitreje kot v ZDA. Toda o tem smo že govorili v prejšnjih člankih.

Prav tako bomo le omenili, da je tudi sam zunanji dolg Argentine, seveda tudi številnih drugih dežel v razvoju, posledica velike špekulacije in je dvomiti celo če je legitimen; Da program Brady pred desetimi leti sploh ni razrešil vprašanja dolga. Toda za to vprašanje je potreben nov članek, še posebej zato, ker Argentina po zadnjem (kratkoročnem) sporazumu s MDS pozornost preusmerja v način razreševanja zunanjega dolga. Za sedaj so vzpostavljeni šele prvi kontakti, zato bo potrebno še na konkretne rezultate počakati. Nenazadnje tudi zato, ker bo nova vlada nastopila konec maja in možna so vsakršna presenečenja, čeprav je najbolj verjetno, da bodo osnovne smernice makroekonomske politike ostale take kot jih je začrtala vlada predsednika Duhaldea in ministra Lavagne, predvsem zato, ker je edina, od najmanj petih konceptov, ki so se pojavili od leta 1999 naprej, dala rezultate in je prispevala k umirjanju krize in preusmerjanju recesijskih gibanj.

Bodoča argentinska makroekonomska politika je negotova. Negotova je tudi bodočnost finančnega sistema. Zaradi nejasnega položaja bank močno nihajo njihovi vrednostni papirji. Banke se bojijo redolarizacije vezanega varčevanja, do katere bo verjetno v končni fazi prišlo, saj bi vse drugo bilo kršenje ustave in zakonov. Banke sicer svojega dolga 350 tisočim varčevalcem ne bi mogle takoj izplačati, prav tako pa ne država bankam svoj dolg.[10] Tudi v bodoče je vprašanje, če bodo banke imele ta denar. Redolarizacija bo vsekakor ponovno sprožila špekulacije, kajti banke bodo po vsej verjetnosti poskušale z visoko rizičnimi posli povrniti visoko rentabilnost. Postavlja se tudi ključno vprašanje kaj z varčevalci, ki so na nagovarjanje bank in države, pa v strahu, da izgubijo še to kar imajo, že pesificirali dolarje? Ali ne bodo sprožili novo poplavo sodnih postopkov?

Če česar v argentinskem gospodarskem, posebej pa finančnem sistemu ne manjka, je to špekuliranja. Toda kaj bo z realno ekonomijo v tako rizičnih in špekulativnih razmerah?

Če poskušamo strniti, je iz argentinskega primera povsem jasno: če se osnovne niti finančnega sistema predajo tujcu, je to škodljivo za domače gospodarstvo; Tuj kapital uporablja vse zakonite in možne nezakonite prijeme; Izkorišča tradicionalne vrednote, tradicionalne slabosti, pohlepnost, kratkovidnost in šibkost domačih subjektov; Uporablja mednarodne finančne institucije in formalne pritiske tujih diplomatskih predstavništev in vlad za doseganje privilegiranega položaja; Želi vzpostaviti takšne odnose, ki ga odvezujejo odgovornosti v primeru težav in mu omogočajo hiter umik; Želi popolno svobodo gibanja, ki ga občasno privlači bolj kot sami visoki profiti; Tuj kapital in posebej tuje finančne institucije so v privilegiranem položaju v primerjavi z domačimi institucijami; V svoje vrste pritegujejo najboljše domače kadre, dosegajo višjo produktivnost, učinkovitost in profite in posegajo po monopolnem položaju. Finančni sistem se sprevrže v “stroj za profite” in pokaže kot ločen subjekt od svojih korenin, prav tako pa tudi več ne služi osnovnemu namenu, enakomernemu gospodarskemu razvoju družbe.

[1] S političnega vidika pa temu odgovarja sistem zahodne parlamentarne demokracije, ki ga po koncu hladne vojne zahodni svet z ZDA na čelu, še bolj vneto vrinja vsemu svetu, ne glede na to, da je za mnoge kulture to povsem tuj sistem, ki je in še bo povzročal katastrofalne posledice, denimo v Južni Ameriki ali arabskem svetu.

[2] Francisco Gonzales, predsednik BBVA, največje španske in tretje evropske banke, lastnica tudi 80% argentinske BBVA o argentinski izkušnji: »Ni čudežev... Bančniki smo se naučili, da ni mogoče mnogo zaslužiti v družbi, kjer so najbogatejši akumulirali preveč, veliko število drugih pa je obsojeno na revščino. Takšen položaj se ne more in se tudi ni mogel obdržati dalj časa.«

[3] Zanimivo pri tem je, da tudi ventili, o katerih pogosto govorimo v sistemih tržnega gospodarstva, niso v končni fazi rešili Japonske recesije in deflacije in praktičnega razvrednotenja kapitala.

[4] Nasprotno je z mamili. Tukaj so ponudniki ožigosani kot osnovni razlog narkomanije, čeprav je njihovo obnašanje popolnoma v skladu s sistemom, ki ga zagovarja razviti svet. Razlog je v tem, da je proizvodnja mamil v razvitih državah nelegalna. Če bi mamila legalizirali, bi v kratkem času postala monopol nekaj multinacionalk, po vsej verjetnosti farmacevtskih družb.

[5] Celo sedaj, ko je razpoloženje prebivalstva pred revolucionarno, ta struktura ni spremenila svojega obnašanja. Še nadalje uporablja iste metode.

[6] Zanimivo je pri tem, da sodnik raziskuje tudi Financial Times in je protizakonito pridobil seznam novinarjevih informantov, ki pa ga je nato po nalogu zveznega sodišča moral uničiti.

[7] Direktorji tujih bank so na sestanku z veleposlanikom ZDA in Velike Britanije zahtevali, da MDS ne pristopi k sporazumu zaradi zakonov, ki škodijo interesom tujih bank.

[8] Slovenija, ki se počasi odpira tujemu kapitalu, bo morala posvetiti posebno pozornost takšnemu obnašanju.

[9] Argentina tradicionalno izdaja večji del državnih obveznic v evrodolarjih (dolarji, v poslednjem času tudi evro).

[10] Ostaja perverzna slika države. Namreč v primeru privatnega dolga je jasno kdo je dolžnik. Toda, ko je dolžnik država, je to nejasno. Ali je to politična struktura? Seveda ne, odgovornost pade na državljane, saj na koncu izpade, da so državljani dolžni samim sebi. Politična struktura z ničemer ne odgovarja, ostaja nedotaknjena z vsemi svojimi privilegiji, večina, ki si je nelegalno nagrabila bogastvo, pa prav tako.