Evropski spektakel v Buenos Airesu

Marko Sjekloča

Evropski spektakel več tisoč kilometrov daleč od domovine ima po vsej verjetno moč, da vzbudi globoke občutke. Zato po vsej verjetnosti ni zmotno trditi, da so občutki v Teatru Colon v Buenos Airesu bili tako globoki kot so lahko le med izseljenci, ki se jim toži po domovini.

Spektakel je bil veličasten, odziv publike pa izredno topel, kot to sicer zna biti v Argentini, kjer se ob podobnih priložnostih pogosto mešajo občutki zanosa in notranjega zadovoljstva, kot posledica doživljanja kvalitetne kulturne ustvaritve ali pa kar ponosa, da na odru nastopajo rojaki. Slednjega je bilo na pretek, verjetno še preveč, tudi do komičnosti, saj so najbolj zaneseni aplaudirali celo delavcem, ki so prenašali klavir, misleč, da so pianisti, nato pa so ostali aplaudirali tistim, ki so aplaudirali delavcem. Zabave tako tistega lepega in toplega jesenskega majskega dne v Buenos Airesu ni manjkalo.

Veronika Antonič Stocca, Milan Stocca in avtor v družbi evropskih zastav po "evropskem spektaklu" v teatru Colon v Buenos Airesu.

Devetega maja je tako evropska misija v Argentini sklenila teden Evropske unije v Argentini s posebnim spektaklom v znamenitem teatru Colon, kjer so nastopali umetniki iz Italije, Švedske in Poljske ter iz Argentine plesne skupine in pevski zbori, ki gojijo izvorno kulturo. Tako smo videli slovenski pevski zbor iz San Justa, poljsko, litvansko, češko, portugalsko, dansko, madžarsko in grško plesno skupino ter, razen slovenskega, še valižanski pevski zbor. In čeprav so vsi izvajalci poželi dolge aplavze in navdušene vzklike, kjer so, ko je bilo pričakovati, prednjačili sonarodnjaki, ki so vsekakor z večjim zanosom spremljali dogajanje na odru, je celoten teater na rob splošnega navdušenja spravila grška plesna skupina z buzukijem. Organizacijske napake in probleme s sedeži smo tako kar hitro pozabili, organizatorji pa so se odkupili s smotrnim aranžiranjem in premišljenim razporejanjem nastopajočih, posebej pa z uvrstitvijo grških plesov na koncu spektakla. V tem trenutku so se verjetno vsi Evropejci, izseljenci in njihovi potomci počutili kot eno, ena sama družina. Če so to imeli v misiji Evropske skupnosti v mislih, ko so pripravljali spektakel, so v popolnosti uspeli. Uspeli so doseči, da so se prisotni gledalci čutili tako Madžare kot Čehe, Irce kot Slovence, ki so med drugim zapeli poskočno Marko skače.

Med plesalci in pevci širokega razpona let je prevladovala mladost, kar kaže, da evropska tradicija v Argentini še dolgo ne bo zbledela, najsi so dejansko izseljenci in posebej njihovi potomci že tako močno asimilirani v argentinsko kulturo. Toda če valižani, prvi so prispeli v Argentino leta 1865, še vedno gojijo svojo kulturo in vzdržujejo celo plesne in glasbene šole, verjetno bodo tudi druge skupnosti uspele v tej oddaljeni deželi ohraniti svoje osnovne tradicionalne oznake. Pri tem pa moramo pripomniti, da je pretežni del nastopajočih argentinskih plesnih skupin, ki so pokazali vrhunsko kvaliteto, tudi institucionalno tesneje povezan z domovino ter finančno in drugače vzpodbujan.

Spektakel je predstavljal vrh tedna evropske kulture, ki je pričel prvega maja. Zvrstile so se umetniške razstave, razna srečanja in predavanja, vse skupaj pa končalo v Teatru Colon.

Buenos Aires, 10. 5. 2004