Španske banke v Latinski Ameriki

Španske banke v Latinski Ameriki

Po letu 1995, ko je mehiška bančna kriza prizadela latinskoameriško finančno tržišče, je latinskoameriški finančni sistem doživljal nove spremembe. Ekonomska politika je postala bolj previdna in Argentina je, poučena s temi izkušnjami, ustanovila antikrizni sklad. Predpisi so postajali strožji, obvezne rezerve so povečane. Finančni trgi v Latinski Ameriki so se počasi odpirali, pri tem pa se je računalo na koncentracijo bančnega sistema, modernizacijo bančne ponudbe in tehnološko opremljenost kot objektiven svetovni proces, kar naj bi povečalo sposobnost preživeti neurja na finančnem trgu. Pozitivna vloga je bila pri tem namenjena tujim bankam. Kljub temu, da nekatere države še naprej ostajajo visoko rizične, za te države kapital, tehnologija in management velikih svetovnih bank predstavljajo velik izziv.

Značilnost procesov na latinskoameriškem finančnem tržišču je ekspanzija španskih bank. Razloge lahko iščemo na dveh straneh. V prvi skupini so razlogi v domačem okolju, tj. Evropska gospodarska skupnost, kjer se pripravljajo velike spremembe, posebej zaradi uvajanja enotne valute evra. V drugi skupini razlogov so lokalni pogoji, ki privlačijo tuje banke.

Španske banke gledajo čez morje

V prvo skupino razlogov lahko štejemo naslednje:

n Španske banke se na enotnem evropskem tržišču srečujejo z močno konkurenco nemških, francoskih, angleških, holandskih ali drugih bank. Ker tu ne morejo računati s konkurenčnimi prednostmi, jih iščejo drugod. Posebej se pripravljajo na morebitno izgubo poslov v letu 1999, ko bo EU uvedla enotno valuto.

n Rentabilnost bančnih uslug je v Evropi do trikrat manjša kot v državah v razvoju. Spread, tj. razlika med aktivno in pasivno obrestno mero, je v Španiji 2,5%, medtem ko je v Latinski Ameriki med 14% (npr. v Venezueli) in 7%, edino v Čilu je 5%.

n V razvitih državah se banke srečujejo s pomembno konkurenco pokojninskih in drugih skladov.

To so glavni razlogi, zakaj španske banke gledajo čez ocean. Banco Bilbao Vizscaya (BBV), močna španska bančna skupina, je vložila do leta 1997 v Latinsko Ameriko 1,534 milijarde dolarjev. Banka ima 1157 podružnic v Mehiki, Peruju, Venezueli in Kolumbiji s skupno aktivo 26,7 milijard dolarjev, njen najnovejši nakup Banco Credito Argentino pa verjetno ni zadnji v Latinski Ameriki.

Pri tem ne smemo pozabiti na banki Santander in Central Hispano, tudi med največjimi bankami v Španiji. Denimo Santander je kupil 35% deleža v banki RIO iz Buenos Airesa, ki velja za dobro organizirano privatno banko v Argentini.

Lokalni razlogi

Druga skupina razlogov zaradi katerih evropske banke kupujejo banke v državah v razvoju, so lokalnega značaja, tj. finančna zakonodaja[1] in predpisi centralne banke[2], in lokalne značilnosti tržišča. Če argumente razčlenimo na primeru Argentine, se nam pokažejo naslednji razlogi, ki privlačijo tuje banke:

n Argentina je veliko potencialno tržišče, kjer je še mnogo prostora za širjene komitentov in za nove usluge. Opaziti je rast varčevanja, ki v tem trenutku seže le do 20% družbenega bruto proizvoda, kar je malo tudi v primerjavi z drugimi državami v Latinski Ameriki (npr. v Čilu 40%, Kanada in Velika Britanija 80%). Zadnja moda so bančni avtomati. Varno vlaganje so tudi krediti izvoznikom. Povečuje se povpraševanje po kreditih, posebej v dolarjih. Ker širjenje poslovanja zahteva dokapitalizacijo, mnogi privatni lastniki tega sami ne bodo zmogli.

n Medtem ko je donos na vloženi kapital (return on equity) v Latinski Ameriki pričakovati tudi do 25%, v Španiji ni večji od 14%. Trenutni dobički v Argentini segajo preko 20% (npr. Banco Rio 20,4%).

n Centralne banka je postavila stroge okvire za delovanje bank, ki jim mnoge domače banke niso mogle slediti. Kljub teoretičnemu minimumu 11,5%, je v Argentini povprečni lastni vložek v aktivo banke zaradi popravkov 14,8%, medtem ko se v Španiji giblje okoli 9%, v Nemčiji 5%, v ZDA 8%, v Veliki Britaniji 3,3%. Mnogi lastniki bank niso mogli prenesti potrebne dokapitalizacije ali pa niso želeli, zato so rešitev iskali na borzi, objavili prodajo delnic ali kar celotne banke in jo prodali, pogosto poceni.

n Ob odpiranju domačega finančnega tržišča mednarodni konkurenci se ne da obstati brez tehničnega posodabljanja bank. Mnoge domače banke niso mogle prenesti bremena, ki v času hitrega napredka elektronskih komunikacij zahteva velika vlaganja in nenehna posodabljanja, ki jih lažje prenesejo večje banke.

n Novi predpisi so omogočili tudi druge ugodnosti, tako domačemu kot tujemu kapitalu, kar pa ni vedno pomenilo tudi prednosti za domače gospodarstvo.

n Izhajajoč iz značilnosti ortodoksnih pristopov pri stabilizacijskih poskusih, v bankah ocenjujejo, da bodo sedanji pogoji za delovanje prisotni še dalj časa. V BBV menijo, da v času visokih pokazateljev rasti gospodarstva tudi zaslužki bank ostajajo visoki, to pa naj bi v primeru Latinske Amerike trajalo vsaj še petnajst let.

V uradnih krogih razloge za ukrepe v cilju odpiranja bančnega sistema tujemu kapitalu vidijo predvsem v pocenitvi bančnih uslug in povečanju varnosti sistema, delno poučeni z mehiško krizo 1995. leta. Z druge strani domače banke ne morejo računati na pomoč centralne banke, ker bi to izstopalo iz okvirov restriktivne monetarne politike, ki ne dovoljuje tiskanje denarja v te namene, medtem ko tuje banke, poleg tega, da je njihova aktiva večja, lažje pridejo do kapitala v slučaju neugodnih nihanj ali izgub.

Odprtost transfera dobička iz države vodi celo v absurd, da so nekatere države uvedle posebne davke na kapital, ki ima poreklo v Argentini. Na ta način se del kapitala preliva iz argentinskega proračuna v proračune drugih držav.

Rezultati prestrukturiranja

Tašno prestrukturiranje bančnega sistema v Argentini je prineslo naslednje rezultate:

n Koncentracija bančnega sistema kot del svetovnega procesa. Še pred dvajsetimi leti je v Argentini bilo blizu 700 bank. Samo v zadnjih letih je izginilo okoli 50 bank. Od preostalih 120, prvih 20 bank kontrolira 75% tržišča (pred tremi leti 60%), ostalih 100 pa 25%. Koncentracija se še vedno nadaljuje.

n Devet od desetih največjih privatnih bank v Argentini imajo za partnerja ali lastnika tujo banko. Tujci imajo v rokah že 37,4% skupne aktive bank, kar je največji odstotek v Latinski Ameriki. Medtem ko so Citibank (Citicorp), Roberts (Hong Kong-Shanghai Banking Corporation), Credito Argentino (Banc Francais-BBV), Deutshe Bank in Banco Nazionale del Lavoro v celoti v lastnini tujega kapitala, se španske banke raje odločajo za kontrolni paket, ne pa za celotno lastnino nad banko.

n Velik napredek se bo pokazal v interni organizaciji in racionalizaciji poslovanja bank. Banke bodo z vključitvijo v mednarodno mrežo poslovanja novih lastnikov zmanjšale stroške poslovanja tudi na mednarodnem tržišču.

n Novi lastniki so omogočili modernizacijo poslovanja bank in tehnološko obnovo, kar je po nekaterih anketah izboljšalo zunanjo sliko banke.

n Stabilizacija finančnega tržišča, posebej pa amortizacija kratkoročnih nihanj (izogniti se problemom podobnim krizi v Mehiki leta 1995) naj bi prinesli pozitivne elemente v napredovanju stabilizacijskega programa.

n Vrednost delnic prodanih bank je zrasla.

Na kaj tuje banke ne dajejo odgovora?

Nove banke najavljajo prihod. Načrte za širitev svoje prisotnosti v Argentini so objavile Deutsche Bank, ABN Amro iz Nizozemske, Citibank, Banco Santander, Banco Itau iz Čilea, Bank of Nova Scotia iz Kanade.

Na določena vprašanja pa prihod tujih bank ni dal odgovor. Najmanj uspeha je sistem prinesel pri najpomembnejšem: cene bančnih uslug niso padle. Pričakovati je le mali padec cen na daljši čas, čeprav so tuje banke bolj racionalne in vajene manjših dobičkov iz Evrope ali ZDA. Razlogov za drage bančne usluge v Argentini je več:

n Zaostale strukturne neskladnosti gospodarstva in podedovane nelogičnosti gospodarskega in finančnega sistema, arhaični zakoni in predpisi, kot vsi ostali problemi v delovanju sodnega sistema.

n Velike zamude v plačevanju dolgov, neracionalni predpisi in davki, kar je vprašanje ekonomske politike, ne pa vprašanje solventnosti ali neracionalnosti domačih bank, kamor je (na žalost) ekonomska politika usmerila največ naporov.

n Visok mednarodni rizik, ki ga ima Argentina v mednarodnih anketah, je posledica celotne ekonomske politike države. Tudi ta rizik tuja banka vključuje v ceno usluge.

Mala podjetja se pogosto pritožujejo, da so neupravičeno podcenjena. Resnica je, da velika podjetja dosegajo boljše pogoje pri najemanju kreditov, čeprav so ankete pokazale, da jih mala podjetja kredite bolj redno vračajo. Tudi tukaj tuji lastniki ne bodo mogli ničesar spremeniti.

Z druge strani tudi za nove kupce ne bo vse v najboljšem redu. Soočiti se bodo morali z novostmi, ki jih v Evropi skoraj ni več, posebno ne v takem obsegu, ki so ga nasledili, kot absurdnost legalnega sistema, strukturni problemi in neučinkovitost bank, ki so jih kupili. Španska BBV se tem problemom želi izogniti tako, da prevzame kontrolni paket, medtem ko vodenje banke prepušča domačim managerjem, ki dovolj dobro poznajo finančni sistem. Verjetno pa bodo Španci edini kos poznani latinskoameriški indolentnosti, ki jo pri nas poznamo po stereotipu “manjana”. Sicer pa je pričakovati tudi nadaljnje preprodaje bank ali deležev, kajti tudi banke same na tržišču niso nič kaj več kot blago, tako kot tudi usluge, ki jih nudijo.

Kot vidimo, so španske banke, ki čutijo, da so šibkejše v primerjavi z evropskimi bančnimi giganti, napravile dolgoročne načrte za njihov obstoj v bodoči Evropi. Latinska Amerika, kjer višja produktivnost ni odločilen element, je vsekakor področje, kjer so njihove prednosti pred drugimi evropskimi bankami očitne. Ne gre zanemariti, da na tem kontinentu velik del prebivalstva še živi na tradicionalen način, da se kljub urbanizaciji dlje čuvajo vrednote in tradicije in da so sentimenti med izseljenci in potomci evropskih narodov veliko bolj pomembni. V Latinski Ameriki pa je največ prebivalstva španskega izvora.

Z druge strani banke računajo na to, da se bodo dobro vklopile v latinskoameriško sredino, ko se bodo evropske težave zgrnile nanje, zato verjamejo, da jih bodo tudi lažje premagovale. Nenazadnje, kljub konkurenci močnejših bank, večji donos kapitala še vedno omogoča tudi šibkejšim manj stresno poslovanje, torej širša margina daje prostor tudi drugim za obstoj in preživetje.

Čeprav ne moremo primerjati slovenske in španske banke po moči, je tudi slovenskim zanimiv pogled na rešitve, ki jih iščejo banke, ki se, čeprav največje v državi, iz katere prihajajo, ne čutijo dovolj močne za nemoteno poslovanje na enotnem evropskem prostoru. Samostojni bodo v takem okolju le giganti, male banke pa bodo preživele v povezavi z njimi ali v specifičnih okoliščinah. Mogoče pogled na to stran ne bi bil odveč tudi za slovenske banke.

Pričakovati je, da bo prestrukturiranje finančnega sistema vplivalo na realno ekonomijo, na agregatno ponudbo in povpraševanje, na absorpcijo denarja in investicije, na poslovanje velikih, srednjih in malih podjetij, saj to je tudi njihov končni cilj. Koliko so posledice pozitivne ali negativne za realno ekonomijo, pa je tema za drugo priložnost.

© Marko Sjekloča in Bančni vestnik

Buenos Aires, 19.6.1997

[1] Argentinski predpisi so zelo liberalni. Ne obstajajo omejitve, tuj kapital je izenačen z domačim, ne obstaja klavzula o recipročnosti. V Braziliji so banke v tujem lastništvu prepovedane z ustavo, v Mehiki je tuj kapital lahko lastnik velike banke največ do 20%.

[2] Na osnovi priporočila vsem centralnim bankam iz leta 1988, da se predpiše najnižja udeležba bank na 8% vse aktive, je leta 1993 Argentina uvedla celo višjo obvezo, kar 11,5%. To je obrazloženo z dejstvom, da je Argentina v tranziciji in je močno odvisna od zunanjih faktorjev. Nato je aktiva korigirana z rizikom instrumenta, s katerim banka dela. Na ta način morajo banke, ki se ukvarjajo z rizičnimi bančnimi instrumenti, imeti več lastnega kapitala. Obstaja tudi lestvica od 1 do 5, imenovana CAMEL (capital, assets, management, equity, liquidity), po kateri se banke dodatno ocenjujejo. Obenem so banke morale razvrstiti svoje dolžnike v kategorije ter odpisati posojilojemalce, ki po oceni banke ne bodo zmožni vrniti posojilo. To je povzročilo nove izgube in obvezo dokapitalizacije bančne aktive.