Vojska, taka ali drugačna

 

Ponedeljkov odhod novega kontingenta 54 slovenskih vojakov v Afganistan polagoma postaja rutina. Kdo ve kako bomo reagirali, ko bo vlada pošiljala drugo skupino v Irak. Nekdo bo rekel, Afganistan je raj v primerjavi z Irakom, drug bo dodal, v Afganistanu so zakonito, v Iraku pa del okupacijskih sil ipd. Ne glede na formalni položaj, podobne misije niso nič kaj manj kot glava v žaklju.
 
Drastično so se spremenili geostrateški položaj Slovenije, regionalna in globalna zavezništva, vojaška doktrina, pojmovanje varnosti, vloga oboroženih sil, njene tehnike in žive sile, toda vloga mednarodne skupnosti, ki jo predstavlja predvsem OZN, imam občutek, da ostaja ista, jalova. Tudi vojna ni postala preteklost in ne zločini nad civilnim prebivalstvom.
Imeli smo 45 let miru. Menili smo, da je končno prišel čas, ko bo vsaj ena generacija brez vojne. Ušteli smo se tudi, ko smo mislili, da se bo Celje končno znebilo kasarn in vojaštva. Prišel je NATO in položaj Celja se veliko ni spremenil, čeprav se bo v bodoče slovenska vojska ukvarjala predvsem z »mirovnimi misijami«, z Afganistani in Iraki. Toda dilem s tem še ni konec.
Vsako jutro gledam vojake kako tečejo mimo Golovca in razmišljam koliko med njimi jih bo končalo v Afganistanu ali Iraku. Naša vojska obstaja samo še za delovanje na tujem, ali kot to radi rečejo politiki, »v mirovnih misijah.« Ne bi se spuščal v podrobnosti izraza, označil bi ga le za zavajajočega.
Nekateri spomini nikoli ne zbledijo. Nisem segal več kot do mize, ko sem se nekega  zimskega večera leta 1961 pripravljal za v posteljo. Na radiu pa je z dramatičnim glasom napovedovalec objavil, »ubit je Patrice Lumumba.« Ker sta starša pozabila name, sem se skril v kot kot miš in si ves prestrašen predstavljal vsebino poročila, ki se je nekaj desetletij kasneje izkazalo za lažno, kako se velika skupina v belo oblečenih črncev z visoko čepico na glavi podi za enim samim ubežnikom, ki beži tako hitro, da izgubi čepico, pa ga vseeno ujamejo in potolčejo s koli.
Mnogo let je preteklo preden sem izvedel resnico in razumel brezbrižnost OZN ob umoru - šokantno - prvega in zadnjega predsednika vlade Konga, ki ga je zapovedal ameriški predsednik Eisenhower. Podoben občutek sem imel 35 let kasneje ob dogodkih v Srebrenici in pred tremi leti v Iraku. Zato se sprašujem ali se ne bodo morebiti tudi naši vojaki nekoč znašli v istem položaju kot tisti v Kongu ali v Srebrenici. Ni najpomembnejše v kakšnih »mirovnih misijah« naša vojska sodeluje in zakaj sploh sodeluje. Pogosto se tudi vrtimo okoli vprašanj ali v našem političnem vrhu obstaja preveč amerikanofilov in politikov, ki prvo obljubljajo, da v Irak ne bomo šli, pa nato to besedo požrejo. Pravi odgovor je treba iskati v dejstvu, da nekateri brez vojn ne bi bili to kar so, ostali pa smo zmanipulirani ali pa tisti, ki jih dobijo po glavi, že več ne s kolom, pač pa z lasersko vodeno raketo.
 
Opomba: zaradi napačnega lektoriranja v tiskani verziji je prava internetna verzija pričujočega članka.
 
 © Marko Sjekloča in Celjan 9. avgust 2006
 
Domov
Nazaj