“Delodajalci iščejo lasten uspeh v slabih delavskih plačah“

Eno leto pogajanj. Zavlačevanje. Veliko težkih besed, dviganja glasu. Nesloga v lastnih vrstah. Se skorajda grabijo za vrat. Sindikati, delodajalci in vlada. Vlada poskuša ostati ob strani, a neuspešno. Tudi ministri izgubljajo živce. Se zapletajo v prepire. Odnesejo takratko, odstopijo ali so odstopljeni. Na dnevnem redu: izguba že priborjenih pravic, bodočnosti Slovenije, strategija razvoja, dohitevanje razvitih, konkurenčnost, produktivnost, inflacija, plače, kapital ...

Scenarij za politični film? Mogoče, toda govorimo o tristranskih pogajanjih za socialni sporazum med sindikati, vlado in gospodarsko zbornico, ki jih nikakor noče biti konec. V letu dni pa se je zgodilo že marsikaj. Brez dvoma je najbolj opazno, da je moč sindikatov veliko večja in da so veliko bolj složni. V vsem sijaju se je sloga pokazala novembra 2006, ko je tudi vlada morala popustiti, čeprav je malo pred tem kazala ostre zobe. Sindikati so takrat  organizirali največje delavske demonstracije do sedaj. Sodelovalo je pet sindikalnih central, po tem pa so se izboljšali odnosi tudi s preostalima sindikalnima centralama. Kmalu so se uspeli dogovoriti tudi o vprašanju, ki jih je delilo, tj. razdelitev nekdanjega sindikalnega premoženja.

Kdor se krega s sindikati, gre

Pred sestankom z vlado in delodajalci sindikati usklajujejo stališča o tematiki, ki je na dnevnem redu. Ne dogaja se več, da bi prišli na sestanek in izpostavljali različne poglede.

Drugo kar pada v oči je dejstvo, da so sindikati bili z nekdanjima ministroma, za razvoj Jožetom P. Damjanom in za delo, družino in socialne zadeve Janezom Drobničem, stalno v konfliktu. „Nato je tudi vlada spoznala, da se ni dobro le kregati z nami, da je bolje iskati kompromis. Obeh navedenih ministrov ni več,“ pravi Milan Utroša, sekretar Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), največje od sedmih tovrstnih organizacij v Sloveniji ter doda, „zavedam se, da se je lažje kregati, težje pa je priti do rezultatov, ki ustrezajo vsem.“

Sindikati so od takrat tudi ojačali svoje strokovne službe, da bi njihovi argumenti bili bolj prepričljivi. Razlike, posebej med delodajalci in sindikati, pa ostajajo velike. V januarju je prišlo na vrsto vprašanje rasti plač. Tukaj so razhajanja precejšnja. „Mislijo, da bodo uspešni, če bodo delavci slabo plačani. Problem mnogih slovenskih delodajalcev je v tem, da vidijo večjo konkurenčnost, produktivnost in uspešnost podjetij v nižjih plačah, medtem ko v sodobnih menedžerskih teorijah danes v svetu prevladuje mnenje, da so ključni elementi zadovoljstvo delavcev, motivacija in sodelovanje v upravljanju. To je ključna točka spora med nami,“ pravi Utroša.

Stališče sindikatov je, da je pri rasti plač potrebno upoštevati inflacijo in produktivnost. Inflacija je za vse enaka, produktivnost pa se razlikuje od panoge do panoge. Delodajalci sprva produktivnosti niso želeli upoštevati v rasti plač, nato so pristali, da se o tem pogovarjajo na ravni podjetij. Vendar sindikati vztrajajo, da se pri plačah upošteva produktivnost po panogah, nato pa bi se panožni sindikati posebej pogajali z delodajalci.

Utroša meni, da je v tem trenutku vlada bolj konstruktivna pri pogajanjih. Delodajalci so v fazi, ko se na novo organizirajo. „Nekateri njihovi predstavniki hočejo pridobiti člane na napačnih osnovah, s tem, da zahtevajo zniževanje delavskih pravic. Mnenja sem, da podjetja, oziroma menedžerji, od njih pričakujejo predvsem strokovno pomoč, ne pa kreganje s sindikati,“ pravi.

Delo sindikatov je različno

V Celju deluje tudi Sindikat upravne enote, ki je član krovnega sindikata državnih in družbenih organov Slovenije ter ZSSS. Predsednik Sindikata Mladen Balaško meni, da se „krovni sindikat ne bori dovolj za pravice svojih članov. Moral bi nastopiti bolj agresivno, kajti s tem je povezan rezultat, kot se je pokazalo v primeru zdravstvenih delavcev in šolnikov.“

V sindikatu niso zabeležili veliko problemov kršenja pravic iz delovnega razmerja, toda ukvarjajo se z dvema velikima problemoma. Prvo je vprašanje spremembe delovnega časa, ko naj bi ob sredah delali dalj časa, in vsako prvo soboto v mesecu. Sindikat meni, da ni utemeljenih razlogov za spremembo delovnega časa in da bi sama sprememba delovnega časa in s tem uradnih ur privedla do zmede med občani. Dne 16. januarja so predlagali ministru Virantu sestanek, a odgovora še niso dobili. Drugo vprašanje so količniki, ki določajo višino plače. Pogajanja o plačah že potekajo peto leto in naj bi se koncem leta 2006 zaključila, vendar pa nimajo nobenih informacije s strani pogajalske skupine ali so se pogajanja zaključila in kakšni so bili rezultati.

ZSSS na področju nekdanje celjske regije združuje 22 sindikatov po dejavnostih, ki se ne ukvarjajo z istimi problemi. Tudi KNS Celje, sindikat vzgoje in izobraževanja ter sindikat zdravstva imajo svoje značilnosti, ki izvirajo iz dejavnostih v katerih delujejo. Težave delavcev v gospodarstvu in v privatnem sektorju so prav tako drugačne od tistih v javnem sektorju. V panožnih sindikatih ugotavljajo, da so težave v nekaterih podjetjih predvsem posledica neupoštevanja ali nepoznavanja pozitivne delovne zakonodaje. Največ kršenja pravic delavcev je pri delovnem času ter pri izplačilih regresov, malic ali prevoznih stroškov, torej finančne narave, ko nekateri delodajalci želijo varčevati na račun osnovnih pravic delavcev. To je najpogosteje vprašanje pri katerem sindikati posredujejo, vendar pa v številnih zadevah ne morejo, posebej pri šikaniranju, ki je druga najpogostejša težava s katero se ukvarjajo, kajti delavci se pogosto raje uklonijo volji delodajalcev iz strahu pred posledicami.

Od januarja letos se sindikati ukvarjajo še z enim problemom več, na katerega so opozarjali že lani. Namreč odkar veljajo novi davčni predpisi je postalo jasno, da imajo več koristi tisti z visokimi prihodki. Če bi bila sprejeta enotna davčna stopnja, na kateri je vztrajal takratni minister Damjan, bi  pa posledice bile še slabše, menijo v ZSSS.

Sindikati širijo svojo dejavnost. ZSSS je 31. januarja ustanovil nov sindikat, čigar člani bodo postali delavci, tudi študenti in srednješolci, ki po svoji dejavnosti ne sodijo v nobenega od panožnih sindikatov. V Sloveniji je vse več delavcev, ki so zaposleni za določen čas, posebej v trgovini, po avtorskih pogodbah kot denimo novinarji in tudi taki, ki delajo na črno ali preko posrednikov. Mnogi so izkoriščani do skrajnosti in jih do sedaj nihče ni ščitil. Dogaja se, da „delavcem pogodbo prekinejo in jih nato zaposlijo preko posredniške družbe legitimno in zakonito, še za manjšo mezdo,“ pravi Srečko Čater iz OO ZSSS Celje.

Izven vsega pa ostaja še velika armada, čigar pravic iz dela ne krši nihče, ker jih tudi nimajo. To so nezaposleni, ki se ne borijo ne za količnike, ne za delovni čas, še najmanj pa za božičnice ali regrese, temveč za le eno osnovno pravico, pravico do dela in vključenost v družbo. Nekateri med njimi so izgubili voljo, padli v depresijo, toda med drugimi vre.

Milan Utroša, sekretar Zveze svobodnih sindikatov Slovenije:

V ZSSS iščemo zaveznike na vseh polih. Vendar veliko posluha za sindikalne zahteve med strankami ni. Programsko so sindikatom praviloma sicer bližje leve stranke. Pri nas je težko definirati kaj je prava politična levica. Ko je šlo za reforme, so nam celo nekateri z leve očitali, da ne razumemo novih svetovnih trendov. Tako da o političnih zaveznikih v sindikatih ne moremo govoriti črno – belo. Po uspešnih demonstracijah novembra 2005 smo celo dobivali namige, da ustanovimo stranko.

Mladen Balaško, predsednik Sindikata upravne enote Celje:

Če se krovni sindikat ne bo boril bolj odločno za naše pravice, smo pripravljeni ustanoviti lasten sindikat upravnih enot Slovenije. Ne pristajamo na to, da so naše plače nižje od podobnih delovnih opravil v drugih javnih ustanovah, denimo na sodišču, šolah, bolnicah ... Tudi v ministrstvu za javno upravo so plače višje, že iz razloga hitrejšega napredovanja, ki pa v upravni enoti ni mogoče.

Srečko Čater, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, OO Celje:

Zaposleni v firmah, ki posojajo delavce, delajo v skoraj suženjskem odnosu, ki ga naša država dopušča in celo propagira. Izpričane stiske kažejo kako nujno je te ljudi povezati in jim zagotoviti pravice, ki jih daje zakon. Edina obramba so sloga, medsebojna solidarnost in sindikat.