Simboli imigrantske preteklosti

 

Španska beseda »conventillo« je pomanjševalnica za »convento«, z izrazom pa v Argentini pojmujejo enosobna stanovanja podobna samostanskim celicam, s skupnimi kuhinjami in sanitarnimi prostori. Zaradi te podobnosti s cerkvenimi konventi – samostani, je zgradba dobila ime »conventillo«. V Argentini pa imajo te zgradbe še simbolni pomen, saj so neločljiv del zgodovine imigracije in globoko vtisnjeni tudi v spomin starih slovenskih izseljencev in njihovih potomcev.
Nekoč so prišleki in nato še dolga leta revnejši sloji prebivalstva živeli v takšnih enosobnih stanovanjih. Življenje v natrpanih zgradbah najlažje v Evropi primerjamo s stanovanjskimi zgradbami, ki jih videvamo v starih italijanskih filmih.
Ponovno je pozornost na to vrsto zgradb obudil, sicer za naše razmere nenavaden, pa za argentinske tipičen, poskus sodne prevare. »Conventillo« La Paloma so poskušali prodati na javni dražbi, vendar je šele izpisek iz knjige umrlih lastnika zgradbe povzročil, da je sodišče suspendiralo licitacijo. Če gremo preko dejstva o poskusu prevare advokatske pisarne, za katero pravijo, da ni prvič vmešana v nezakonite posle, pa je primer ponovno spodbudil zanimanje za usodo zgradb in institucij, ki so v zgodovini imigracije toliko pomenili. La Paloma je zapisana v zgodovino leta 1936, ko je nastal film na osnovi uspešnega gledališkega dela Alberta Vaccarezze iz leta 1929. Tisti, ki bolje poznajo nekdanjo jugoslovansko filmsko industrijo, pa se bodo spomnili argentinsko—jugoslovanske koprodukcije filma Pot na jug, kjer je usoda imigrantov umeščena v enega takih »conventillov«.
Najstarejši slovenski izseljenci v Argentini se še danes spominjajo svojih prvih tednov bivanja v tej deželi, ko je država velik priliv imigrantov, takrat hitro rastočega gospodarstva, morala razreševati na čimbolj učinkovit način. Tako so nastajala enosobna stanovanja v nekoč mondenih četrtih današnjega centra Buenos Airesa, kjer so živeli bogataši in se konec 19. stoletja pričeli preseljevati na sever, kjer so nastala bogataška naselja Olivos, Vicente Lopez ali Martinez. Stare bogataške zgradbe, nekatere grajene tudi iz italijanskega in dalmatinskega marmorja in s pomočjo rok tudi slovenskih kamnosekov in inženirjev, so se prelevile v stanovanja ubogih imigrantov. Tam pa so pogosto razsajali bolezen, revščina, hrup, lakota in umazanija, v 19. stoletju pa tudi kolera.
Iz takih naselij, prej podobnih mravljišču kot človeku dostojnih naselij, so se Slovenci pričeli zgodaj izseljevati. To je pomenilo tudi zapustiti najnižje socialne sloje. »Conventillos« so ponavadi ostali simbol revščine, od te pa so slovenski izseljenci iz Prekmurja, Bele Krajine ali Primorske pravzaprav bežali v Argentino. O tem, ali so v tej želji uspeli, pišem obsežneje v svoji knjigi, pa vendarle je tokrat potrebno poudariti, da so se Slovenci pogosto soočali tudi v Argentini z vprašanji golega preživetja. Teh Slovencev, generacije iz 19. stoletja, sicer že ni več, prav tako bi bilo moč z lahkoto prešteti velik del tistih, še živih, ki so v množičnem valu prihajali v 20-ih letih prejšnjega stoletja. Tudi še žive starejše iz povojne generacije bi bilo moč kaj hitro prešteti. Toda zelo težko bi bilo ugotoviti število potomcev sedaj že petih generacij.
V literarnih delih, ki jih sicer ni malo, je moč spremljati usodo emigrantov. Verjetno še vedno najbolj znan slovenski pisatelj, ki je o teh usodah pisal v ZDA, je Luis Adamič. Tudi v Argentini je nastalo precej pripovedi, ki podajajo usode slovenskih emigrantov. Prve pripovedi so se v slovenskih časopisih pojavile že v 20-ih letih, prva natisnjena slovenska pripoved v Argentini sploh pa je Izseljenec – vtisi mojega potovanja Guida Juga, natisnjena v Buenos Airesu leta 1931. Kogarkoli od modernih piscev bi omenili, bi verjetno užalili drugega, saj je v tem času nastalo, po vsej verjetnosti, že najmanj 600 knjig slovenskih avtorjev v Argentini. Na srečo je moč večji del te literature najti tudi v Sloveniji, predvsem v Narodni univerzitetni knjižnici. Toda pri tem ostaja popolnoma jasno, da bo za preučevanje usode slovenskega izseljenca potrebno kar nekaj generacij, verjetno zaradi tega, ker je do sedaj to bilo zanemarjeno ali delno obdelano področje, pa tudi zaradi precejšnjega obsega tako slovenskih časopisov, leposlovnih del kot strokovnih razprav, ki bi jih bilo potrebno natančneje preučiti in sistematizirati.
            La Paloma je postala eden od simbolov imigrantske preteklosti Argentine, zato je občina zgradbo takoj postavila pod spomeniško varstvo. Vendar je za ohranjanje zgodovine v čimbolj dokumentirani obliki potrebno storiti mnogo, mnogo več. To ni le naloga Argentine, pač pa tudi držav izvora izseljevanja. Izseljenci so del domovine, ki so jo zapuščali in bi morali biti tudi del sistematičnih preučevanj. Razen parcialnih poskusov pa v Sloveniji sistematičnega pristopa k tej problematiki ni čutiti. Nekoč so izseljenci, takšni ali drugačni, bili zavestno, največkrat pa zaradi malomarnosti odgovornih, zamolčana kategorija prebivalstva. Mogoče bodo tudi za ta del zgodovine, vsaj pri nas, prišli boljši časi. Toda za to se bomo morali potruditi vsi, ki nas vežejo kakršnekoli niti s tem delom lastne zgodovine, predvsem pa tisti, ki so za to zadolženi in dobivajo tudi sredstva iz državne blagajne, sicer precej revna.
Poslednje politične spremembe z vstopom novih držav v Evropsko skupnost ne bodo brez posledic tudi za Argentino. To državo namreč še vedno vežejo trdne vezi z Evropo kot najpomembnejšim izvorom njenega prebivalstva, predvsem pa kulture, čeprav specifične, pa vendarle z jasno vidnimi evropskimi izvori. Zato se ob vstopu novih članic v Evropsko skupnost tudi v Argentini postavljajo številna vprašanja. Tudi zato, ker je 600.000 Argentincev z dvojnimi dokumenti dobilo še evropsko državljanstvo. Največ, skoraj 500.000, jih je med njimi poljskega rodu, saj so Poljaki tretja največja imigrantska skupina v Argentini, za Italijani in Španci. Slovencev in njihovih potomcev je tudi sicer precejšnje število, toda med njimi jih ima slovensko državljanstvo le okoli 3000, saj vemo, da je Slovenija zelo restriktivna pri podeljevanju državljanstev, čeprav ni povsem jasno, česa se v resnici bojimo. Realno je za pričakovati, da bo kar nekaj Argentincev z dvojnimi državljanstvi iskalo nove priložnosti v Evropi. Posebej tisti, ki so v zadnjih letih močno pretrpeli zaradi padca v globoko revščino, na simbole imigrantske preteklosti veliko ne bodo dali; ne glede na to, da Argentinci tudi v domovini svojih staršev ostajajo močno vezani na svojo družino, prijatelje in deželo, v kateri so se rodili, toda raztrgani med občutki in potrebami po lepšem življenju, pogosto že kar preživetju. Razlage pa je moč iskati tudi v simbolih kot je omenjena La Paloma.
 
 
 Buenos Aires, junij  2004
© Marko Sjekloča in Primorski dnevnik
 
Domov
Nazaj