O gospodarskih in integracijski procesih v Latinski Ameriki.

Ko je pred leti Interameriška razvojna banka v Ljubljani organizirala seminar o gospodarskem sodelovanju z Latinsko Ameriko, je prišlo sedem poslušalcev. Naslednjič so prišli štirje, od tega so trije bili iz Gospodarske zbornice, se je v uvodnem govoru seminarja »Politični in gospodarski integracijski procesi v Latinski Ameriki« spominjal svojega dela v tej banki slovenski finančni minister Andrej Bajuk.

          Letos spomladi je bila konferenčna dvorana, v organizaciji Centra za Latinsko Ameriko (CeLA) in Slovenskega društva za mednarodne odnose, skorajda polna. Nadaljevanje seminarja je tudi sicer potekalo v duhu uvodnih Bajukovih ugotovitev, da je potrebno resneje razmisliti o pomenu Latinske Amerike in slovenskih priložnostih na tem kontinentu. Zato je tudi njegova naslednja ugotovitev na mestu: slab dolar nas ne bi smel preplašiti, ker »bo tak ostal«. Moramo se prilagoditi in iskati dolgoročne priložnosti. Z Latinsko Ameriko je težko poslovati, toda globalizacija je svetovni proces in Slovenija je odprta ekonomija, odprla pa se bo še bolj, je bila naslednja Bajukova ugotovitev.

          Evropa je za Latinsko Ameriko zelo pomembna, če jo merimo s trgovinsko menjavo, prav tako pa je pomembna tudi zaradi politične, socialne in drugi pomoči, ki jo Evropa ponuja, je med drugi ugotavljal vodja delegacije Evropske komisije v Sloveniji Erwan Fouere. Bogdan Šalej, predsednik CeLA, je zatrdil, da je slovensko gospodarstvo že prisotno v Latinski Ameriki, čeprav tega na prvi pogled ni opaziti. Nekateri »delajo po tihem in uspešno, nihče pa med njimi v poslovanju z Latinsko Ameriko ni imel izgube.«

          Ugotovitve jedrnato ponazarjajo trenutne odnose med Slovenijo in Latinsko Ameriko, ki jih je potrebno imeti v mislih, ko analiziramo nadaljnji razvoj gospodarskih odnosov. Jasno je, da Slovenija ne more v kratkem času nadoknaditi zamude, toda ker je član Evropske skupnosti, lahko s pridom izkoristi ukrepe, ki jih je Evropa sprejela. Do leta 1999, ko so sprožili pogajanja o ukinitvi omejitev gospodarskega sodelovanja, so bili odnosi predvsem politične narave. V petih letih je bilo narejenega veliko, čeprav lani oktobra sporazum ni bil podpisan, kot je bilo predvideno.[1]

          Dejstvo je, da se latinsko ameriški kontinent prebija v slovensko zavest, da je vse več podjetnikov, ki tam iščejo zaslužek. Dimitrij Grčar, državni podsekretar v ministrstvu za gospodarstvo, je izrekel stavek, ki predstavlja ključ poslovanja z Latinsko Ameriko: tja je treba iti s kapitalom. Z drugimi besedami, Latinska Amerika je zanimiva le, če se z njo dela dolgoročno in z višjimi oblikami sodelovanja. To je za Slovenijo še vedno velik izziv v razmerah, ko se drži predvsem tradicionalne trgovinske menjave z Evropo in nekdanjimi jugoslovanskimi republikami.

Podatki (na katerih temeljijo tudi proučevanja Interameriške razvojne banke, ki jih je na seminarju predstavil slovenski predstavnik v tej banki Žiga Vodušek) kažejo, da prisotnost Evrope v Latinski Ameriki dolgoročno raste. Leta 1998 je trgovinska menjava med Latinsko Ameriko in Evropo dosegla rekordno višino 93,1 milijard dolarjev, ki je ostala nepresežena zaradi kasnejšega padca stopnje svetovne gospodarske rasti in večje nestabilnosti globalnega finančnega trga, čeprav se odnosi sedaj izboljšujejo. Letos naj bi svetovna trgovinska menjava rasla po stopnji 9%, kar naj bi pozitivno vplivalo tudi na Latinsko Ameriko.

V primerjavi s prvim petletjem 90-ih let je v drugem petletju pritok evropskih neposrednih vlaganj zrasel za osemkrat, predvsem zahvaljujoč Španiji, ki je postala prvi svetovni vlagatelj v Latinski Ameriki in s tega mesta izrinila ZDA. Največji pritok evropskega kapitala je bil leta 2000, ko je dosegel 41 milijard, dve leti zatem pa le še četrtino tega. Tudi kapital iz drugih regij se je pričel izmikati Latinski Ameriki. V istem času so vlaganja v Azijo in Afriko padla manj, v Srednjo in Vzhodno Evropo za celo povečala. Neposrednih tujih vlaganj v Latinsko Ameriko je bilo tako po podatkih MDS leta 2000 za 68,5 milijard dolarjev, leta 2003 pa le še dobrih 29 milijard, medtem ko so bili neto tokovi kapitala negativni.

Po še nepopolnih podatkih je v letu 2004 prišlo do ponovnega skoka vlaganj in obnove gospodarske rasti po stopnji 5,5% ter DBP 4%, kar je višje od svetovnega povprečja. Tudi za letos so predvideni podobni odstotki rasti.

Največji del neposrednih privatnih investicij iz Evrope je usmerjenih v države Mercosurja. Najpomembnejši evropski partner je bila leta 2003 Brazilija (34% medsebojne trgovinske menjave), sledijo Mehika (25,3%), Argentina (9,3%) in Čile (8,9%), kar pomeni, da omenjene države obsegajo blizu 80% celotne trgovinske menjave med regijama. Zanimiv pa je podatek, da prišlo do padca visoke rasti mehiško – evropske menjave šele po podpisu trgovinskega sporazuma leta 2000.

Posebnosti latinskoameriških finančnih trgov

Ena od posebnosti Latinske Amerike je, da ne moremo govoriti o gospodarstvu podkontinenta kot enotni kategoriji. Celo Mercosur, najbolj razvito latinskoameriško integracijo, bi težko označili kot enoten gospodarski prostor. Gospodarstva, posebej pa makroekonomska politika teh držav, niso preveč podobni. Medsebojni menjavi namenjajo le 15% celotne zunanje trgovine.

Značilnost Latinske Amerike je tudi, da se finančne borze gibljejo v večji soodvisnosti kot realno gospodarstvo, razen ob posebnih dogodkih, kot so občasne gospodarske ali finančne krize. Takoj po izbruhu krize se nervoza ponavadi razširi na druge (posebej regionalne) borze, čeprav se kasneje svetovni finančni trg obda »s sanitarnim kordonom«, tako da se krizno žarišče izolira in odločilno več ne vpliva na gibanja. Zadnji tak primer smo imeli ob argentinski krizi.

Vzroke je iskati tako zunaj kot znotraj regije. Prvič, to so novo nastajajoče borze, ki se jim posveča podobna pozornost in se jim pripisujejo podobne lastnosti, ne glede na pogostne zmote v ocenah. V Latinski Ameriki je opazno »korporativno obnašanje« tujega kapitala, kar pomeni, da finančne borze v načelu delijo skupno usodo. To pomeni, če kapital rad prihaja v Mehiko, bo načeloma rad šel tudi v Sao Paulo ali v Buenos Aires.

Drug vzrok je, da so borze dežel v razvoju v funkciji gibanj kapitala v razvitih državah. (Denimo nizke svetovne obrestne mere ženejo kapital v dežele v razvoju, visoke pa v nasprotni smeri. Te borze so »ventil za pregreta razvita gospodarstva«).

Tretji vzrok pa je, da so gibanja na finančnih borzah bolj usklajena tudi zato, ker z njimi manipulirajo veliki vlagatelji, prosto soočanje »naključnih« dejavnikov pa je neredko - naključno.

Pretresi na latinskoameriških finančnih borzah:

- pogosto nimajo podlage v realnih gospodarskih gibanjih;

- so dokaz pomembnosti psiholoških dejavnikov v delovanju finančnih borz;

- so dokaz, da so v finančni sferi pogosto prisotni neracionalni dejavniki.

Eden tradicionalnih vzvodov samostojnosti finančnih trgov so (neurejene) javne finance, ki v latinskoameriških razmerah rade vnašajo nemir na finančne trge, pogosto vplivajo tudi distorzivno, otežujejo obrestno politiko centralnih in komercialnih bank, sterilizirajo kapital, ki bi sicer šel v proizvodnjo, vplivajo na splošno oceno varnosti vlaganj v državi in pogosto povzročajo panično ali neracionalno obnašanje vlagateljev ali posrednikov. Hkrati so take razmere tudi izvor manipulacije.

Tipičen primer je Argentina leta 1999, kjer so zaradi močno napetih javnih financ, kljub znakom upadanja gospodarske rasti, zaostrili davčno politiko, kar je vse skupaj še hitreje poslabšalo. Po zlomu je gospodarstvo prestrukturirala kriza, ne pa makroekonomska politika, ker se je ta prestrukturiranju izogibala.

Da je realna ekonomija v Latinski Ameriki veliko bolj zdrava, kot to občasno kaže slika finančnega trga, je tudi odgovor na vprašanje, zakaj se gospodarstva po finančni ali gospodarski krizi relativno hitro opomorejo. Če ne bi bilo tako, bi denimo argentinski indeks tveganosti po prestrukturiranju zunanjega dolga ostal visok, tako pa je s 6000 točk padel na 600, blizu brazilskega indeksa (pod 500 točk).

Latinska Amerika razpolaga s pomembnim notranjim trgom, ceneno delovno silo in stalnim svetovnim povpraševanjem po njenih strateških surovinah in polproizvodih.

Kljub temu je na prvi pogled nenavadno, da se je Argentina postavila bliskovito na noge brez vsakršne tuje pomoči in celo v restriktivnih kreditnih razmerah. V krizi in takoj po njej je podjetnik posloval z lastnim kapitalom in uporabljal tudi druge nebančne načine financiranja. Banke so dobri dve leti posojale predvsem velikim podjetjem in še to večinoma za izvozne posle.

To nas postavlja pred presenetljivo ugotovitev, ki se pogosto pojavlja v Latinski Ameriki, da profesionalne finančne institucije v prvi fazi obnove ne sodelujejo(!). Ugotovitev je šokantna, je pa še en dokaz za ločenost finančne sfere od realnih gospodarskih gibanj.

Pojdimo še naprej. Ugotavljali smo namreč, da so delnice podjetij v Argentini po krizi drastično padle in da so jih (predvsem domači kupci) pričeli akumulirati v pričakovanju oživljanja gospodarstva. Latinskoameriške države so namreč močne v kmetijstvu in nekatere tudi agrokemični industriji, zato z devalvacijo, kot pogosto posledico gospodarske krize, veliko pridobijo. V argentinskem primeru smo videli, da je pričel sredi krize, ko je nezaposlenost krepko presegala 20%, izvozni sektor poslovati s tako visokimi dobički, da je država uvedla kar 50 odstotne izvozne dajatve, pa še vedno je kmetijski sektor ostal eden najbolj konkurenčnih na svetovnem trgu. V zadnjem času sicer to konkurenčnost izgublja, predvsem zaradi notranjih razlogov, toda to ne oporeka trditvi, da so nekatere gospodarske panoge, predvsem izvozne, tako zdrave in sposobne preživetja, da je vlaganje vanje dolgoročno skorajda netvegano.

Kljub argentinski krizi in nemiru na svetovnih borzah je bilo vlaganje v latinskoameriški izvozni sektor v zadnjem letu toliko lažje, ker so se cene primarnih surovin gibale navzgor (Izvozne cene so v letu 2004 poskočile za 10,5%, uvozne pa 4,7%, kar je pomenilo izboljšanje »terms of trade« za 5,6%), obrestne mere pa navzdol in kapital se je preusmeril v dežele v razvoju.[2]

Nemir, nezaupanje in panika na finančnih trgih so tisti dejavniki, ki prizadenejo še tako zdravo podjetje. Letos smo sicer pričakovali stabilizacijo, toda oživljanje inflacije v ZDA in marčna rast ameriških obrestnih mer sta pripeljala na rob panike, kar je potisnilo indekse vseh pomembnejših novo nastajajočih borz strmo navzdol, celo čilske, ki je znana po bolj umirjenih gibanjih. Poslovanje na »emergentnih« borzah je tako polno presenečenj in zapletov. Zato pa je toliko bolj varno neposredno vlaganje v latinskoameriški izvozni sektor.